19. POGLAVJE
Hanca

"Ah, Hanca, sam Bog te je poslal, sam Bog," je govorila Marjanica, in njen skrbipolen obraz je bil jasen, ko da se je zgodil velik čudež. Hanca pa je sedla poleg bolnice na posteljo in dejala:

"Žejna sem. Hodila sem vso noč!"

"Žejna?"je vprašala Marjanica. V naslednjem trenotku se je spomnila, kaj ji je storiti, in je izginila skozi vrata in se čudovito hitro vrnila z mogočno cilarico in jo dala ženi. Ta je nagnila in pila, si obrisala nato ustnice in pripomnila:

"Preveč pelina, pa ne de nič! Da le moč da." In potegnila je še krepek požirek in nato vrnila steklenico Marjanici in govorila:

"S ceste gori sem videla luč, pa sem mislila, morda imajo bolnika, pa sem prišla."

"Sam Bog te je poslal, daj ji no, daj, saj vidiš, da umira, daj ji, kar veš, da jo ozdravi!" je govorila Marjanica. Beračica se je bila sklonila nad bolnico in gledala dolgo. Potem je pritisnila svoje uho nad bolnico in zmajala z glavo.

"Ali ni rešitve?" je zatrepetala Marjanica.

Beračica je strmela nemo v bledi, lepi obraz Anice in ni za hip premaknila oči z nje. Marjanici pa je pomigala z roko, naj molči. Smrtna tišina je vladala v sobi. Marjanica ni genila. Prepričana je bila, da Hanca reši Anico. Saj še ni bilo slišati, da bi Hanca ne bila koga ozdravila. Čudovit glas je šel o nji daleč naokoli. Slepo so zaupali skrivnostni ženici ljudje. Zdravniki obupajo, Hanca nikoli, so govorili. Kadar je bolnik že sam nad seboj obupal, kadar ni pomagal ne zdravnik ne zdravilo več, tedaj so poiskali Hanco. Ona je znala pomagati vsakomur. Vsakomur so rekli, vendar ne pomaga, pa tega ni kriva ona. Mnogokrat se je zgodilo, da so jo poklicali, in je prišla. Če pa le ni hotelo biti bolje, so poklicali zdravnika. In navadno so tedaj povedali, da je rekla Hanca tako in tako. In tedaj v tisto hišo ni bilo več Hance.

Nasprotno pa se ni slišalo, da bi oni ne ozdravel, ki se je takoj, prej ko se je bolezen razpasla, zatekel po pomoč Hance. Tako je šel glas o čudni zdravnici, ki je navadno domovala v razdrapani bajti visoko v planinah. Ni ga bilo skoro tedna, da ni romal ta ali oni tja gori in molil pri sebi:

"Daj Bog, da jo najdem doma!" Mnogokrat je mnogi ni našel doma in odšel potrt nazaj. Zadnje upanje, da reši Hanca bolnega, je tedaj zapustilo take, in s trpko kletvijo sta včasih oče ali mož, ki so jima bolehali doma hči ali sestra ali žena ali mati, sedla k vinu, češ, zdaj je vse eno, kdaj se vrnem. Zgodilo se je celo, da je prišel isti človek dvakrat, trikrat po šest, sedem ur daleč in se vrnil brez Hance. Pozneje so se bili zmenili v toliko, da puste Hanci v koči toliko in takih znamenj, da bi prišla, kadar se vrne domov. Tedaj pa se je zgodilo, da so zadnje čase prihajali vse bolj brez uspeha ljudje. Nihče ni vedel, kam je Hanca izginila. Tajna znamenja pisanih niso mogli zapuščati, ker Hanca ni hotela znati čitati in pa, ker so bili parkrat orožniki pogledali gori v kočo, in se Hanca ni mogla nadejati od njih nič dobrega , tajna znamenja so se bila torej nekaj časa Hanci silno nagromadila. Ljudje pa so zaman čakali. Hance ni bilo od nikoder. Tudi se ni čulo več: tega je ozdravila, temu je zravnala nogo, temu dala nekaj, pa je prenehal kašljati, tej je dala, pa je ni trgalo več. Nasprotno se je zgodilo, da je marsikdo tarnal: Hanca bi pomagala; tudi bolniki sami so tarnali in prosili naj gredo po Hanco. Hance pa ni bilo. In sedaj po dolgem je sedela nenadoma na Peči, ne da bi se je bil kdo nadejal.

Nekaj podobnega je morala premišljevati Marjanica in v zavesti, da se to vse godi kakor pri čudežih, da je zdaj vse dobro, se je smehljala pred se in samo čakala, da bo segla Hanca v žep in ji dala tega in onega in rekla:

"To ji kuhajte, to ji napravite!"

Toda Hanca ni segla v žep, katerega morda niti imela ni, niti v svojo običajno torbo, temveč neprenehoma je motrila bolnico. Marjanico je stresla skoro nekake vrste groza in čedalje bolj, ob enem je čutila, da ji je zaspala noga.

Hipoma se je tedaj dvignila Hanca.

"Zdaj grem pa spat!" je dejala.

"Kaj?" se je začudila Marjanica.

"Sem ušla iz ječe," je rekla Hanca, "me je dal zapreti okrajni zdravnik, šleva uboga! Sem hodila vso noč. Sem trudna, pa moram zgodaj naprej!"

"Hanca," je prosila Marjanica, "ali ji nočeš pomagati?"

"Saj je dobra!" je odvrnila Hanca.

V resnici sicer ni bila Anica dobra, ali videti je res bilo, ko da ponehuje vročina. Hanca pa je že stopila iz sobe. Marjanica je stekla za njo in jo peljala v svojo sobo. Tam je še rekla Marjanici:

"Če ne pride kaj vmes, ne bo umrla, ne! Ti pa me zbudi ob štirih.

So me že v trgu sledili, ne maram, da bi me prijeli še enkrat."

V naslednjem trenotku je ležala, in Marjanica jo je slišala smrčati. Vrnila se je Marjanica k bolnici in ni mogla priti k sebi. Vse se ji je zdelo tako čudno. Videča, da Anica res pokojno leži in ne blazni več, je verjela docela Hanci. Tembolj pa se je Marjanica čudila, kako da je bila Hanica zaprta. Zakaj naj jo zapro? Sklenila je, da jo povpraša poprej, ko pojde v stran. Ob enem je pomislila, ali bi ne bilo prav, če bi ji povezala kos kruha in steklenico pelinovca v ruto, da bi imela po poti vsaj za "proti mrazu". Storila je to. Ob štirih pa je zbudila Hanco. Ta je prišla še enkrat k bolnici in dejala:

"Ni sile, ta bo še plesala!"

Marjanica je spremila Hanco do vrat. Tedaj ji je rekla Hanca:

"Nič ne pravi, da sem bila tu."

"Zakaj?" je vprašala Marjanica.

"Zato," je rekla trdo Hanca. Marjanica pa je odvrnila:

"Pa ne bom, Hanca!" In stisnila ji je sveženj v roke in se pri tem ojunačila:

"Glej, Hanca, Bog ti plačaj; zakaj pa so te zaprli?"

"Zato, ker so ljudje hudobni," je dejala ona, "so rekli, da sem zastrupila mlado Sredkovo v Selu, pa me še zraven ni bilo. Tako je, vidiš!"

"Kako so mogli reči kaj takega?" je tožila Marjanica.

"Sem naročila, naj ji dajo," je govorila Hanca, "takih jagod skuhati, pa ji skuhajo volčjih. Pa so potem zvrgli na me, in sodnik je verjel. Pa so me zaprli v norišnico, češ, da sem neumna. Jaz, pa neumna." In glasno se je zasmejala, in celo v temi je bilo videti njene zdrave zobe.

Hip pozneje je že bila na cesti doli.

Mladi Čarga je bil vstal zgodaj in se odpravil peš v mesto. Tam pri mlinu ob brvi je zagledal črno ženo, ko mu je prihajala naproti. Slišal je njen veseli smeh.

V istem hipu je bila prešla mimo.

"Dobro jutro!" je rekel mož, žena pa ni odvrnila nič. Toda mož je slišal čisto dobro, kako se je smejala in govorila sama za se.

Tedaj se je mož plaho ozrl in videl, da gleda žena sredi ceste stoječa za njim, ali vsaj zdelo se mu je tako. In skoro groza ga je bilo.

"Coprnica je!" je pomislil in začel hiteti. Hanca pa je še za hip postala sredi ceste, zamahnila nato z roko proti Peči in zamrmrala nekaj in nato odhitela proti vasi.

* * *

Še nekaj drugega izrednega se je bilo dogodilo v tej noči. Dogodilo pa se je bilo Luki. Ko se je vrnila Marjanica po stopnicah, potem ko je bila pospremila Hanco, je našla na vratih v Aničino sobo Luko in se zelo prestrašila, ker ga sprva ni spoznala. Ko pa ga je prepoznala, je rekla:

"Kaj, ti si? Kaj pa hočeš ti tu?"

Ali Luka jo je prijel za roko, nagnil se k nji in vprašal:

"Lepo te prosim, Marjanica, povej mi, kdo je bila?"

Tedaj se je Marjanica domislila, da ji je Hanca prepovedala govoriti o nji in je skomiznila z ramama, češ, da ne razume, o čem govori Luka. Toda Luka se ni dal oplašiti in je dejal:

"Videl sem jo. Pri naši mladi je sedela in v tvoji postelji je spala. Za sveto ime božje, Marjanica, povej mi, kdo je bila!"

Marjanica se je hudo razjezila in dejala: "Radoveden dedec ti, pa bi jo bil vprašal, če si jo videl, prav res." In ko jo je Luka še vedno nadlegoval, se ga je otresla, češ, da ga ne sliši. In tako ga je pustila v neke vrste obupu in odšla k Anici.

Luka pa se je zavlekel nekam v podstrešje in sedel na tla in podprl glavo z rokama. Tako je sedel dolgo. In zdelo se je, ko da se stresa njegovo staro telo pod težo tajne boli, ki divja v njegovem srcu, in morda bi bil pri dnevni luči videl ta ali oni celo solze v njegovih očeh in slišal, da je bil prav v bližini, šepetati ga: "Njena mati, njena mati," in videl, da mu je bilo dano pogledati v dušo tega starega, revnega človeka, nekaj davnega, prošlega, podobnega lepi sanji, ki je bila in je ugasnila in je ne bo več. Čudno! Ali je imel tudi Luka spomine? In če je plakal, je li plakal po drugih, po izgubljeni sreči? Ali je plakal ko ropar, ki mu vest spati ne da, ali ko apostol, ki je trikrat zatajil Gospoda?

Prav tedaj se je zgodilo, da se je oglasil domači petelin, Luka pa je snival takole:

Tam nekje ob obljudeni cesti je stala bela, lična hiša. Krepka žena je stanovala v nji in se preživljala s krčmo, katero je imela s hišo vred v najemu. Vesela ženska in podjetna je bila, in ga ni bilo voznika, da ni ustavil pri "Hanci".

Neko malo, drobno stvarco je redila pri sebi. Lepega dne pa so se spogledali vozniki, zlasti mlajši: iz drobne stvarce se je bila razvila čez noč lepa deklica. Pa so vprašali vozniki Hanco:

"Kaj pa dekle? Kje si jo ukradla, Hanca?"

"Nisem je ukradla, pa je nisem," se je smejala žena s svojimi snežnobelimi zobmi, "moja je vsa od nohtov do las. Kaj, ali ni zala moja hči?"

Pa je sedel mej vozniki tudi Luka. Vsi so vedeli, da je Luka samostojen mož, da ima hišo in premoženje, medtem ko so bili oni sami le hlapci v službi drugih. Niso ga zato skoraj niti šteli mej se. Tako se je zgodilo, da je Luka ponajveč vozil sam in pil tudi sam. Zunaj v kuhinji je sedel k mizi in gledal na domačo hčerko, ki je pomivala posodo. Vozniki v sobi so se robato šalili z gostilničarko, Luka pa je sedel za se in ni govoril mnogo.

Pa je rekla mati hčerki nekega dne:

"Veš kaj, prezgovoren pa ni ta Luka, ne!"

Hčerka je zardela do ušes in molčala.

"Ti," je nadaljevala mati, "če ne bi bil tako samsvoj, ne bi rekla nič; nič napačnega ne slišim o njem. Sestro je omožil nekam prav bogato, pa lep dom ima!"

Tudi zdaj ni hčerka odvrnila nič. Toda mati je videla sedaj, da je zelo, zelo rdeča.

"Aha," je rekla, "če je pa tako!"

"Tiho bodite, mati!" je prosila hči.

In mati ni silila v hčer, in Luka ni govoril. Prišel je in sedel in odšel in ni hotel govoriti.

Pa se je zgodilo, da so tedaj pričeli graditi po dolini železnico. Vsake vrste ljudi se je nateplo, in ob cesti v gostilni je Hanca bogatela. Cela hiša je bila polna ljudi noč in dan, stisniti so se morali vozniki, in Luka je našel lepega dne svoj prostor v kuhinji zaseden. Mlad, črnolas fant se je košatil tam in pil ter pripovedoval pomivajoči smeje se vesele reči. Zvonko se je smejala. Tedaj je Luka vstal in odšel, in ko je privozil drugič mimo, je hotel naravnost mimo. Pa ga je videla Hanca in ga ustavila:

"Z mano boš šel, ti leseni človek, ti. Ali naj mi gre dekle v vodo? Je ne reče ene in je ne!"

"Mati," je dejal Luka, "saj ima drugega, mlajšega in lepega."

"Tepec," je odvrnila robato žena in ga povlekla s seboj. Peljala ga je v kuhinjo in ga potisnila pred hčer, rekoč:

"Kaj deš, v kuhinjo je znal hoditi prej. Zdaj pa še v hišo ni hotel."

"Mati!" je odpočitala hči, ali se na to obrnila k Luki: "Ne zamerite ji, ona se rada šali!" Luki pa se je zazdela v tem hipu deklica še stokrat lepša in mrmraje nekaj kakor, da Hanco dobro pozna, je sedel. Pri vinu se mu je potem razvezal jezik. Povedal je, da je gospodar male obrti, da gre kupčija dobro, posebno vozarjenje, in da je vse prav, če bi človek le tako sam ne bil. Z dolgov je, hvala Bogu, ven, še na stran bi se delo, če bi človek hranil. Pa kdo bo sam hranil. Tako je povedal Luka ta dan mnogo in česar ni ta dan, je drugi teden, in potem je prišlo tako, da so se zmenili, da se Luka vzame z Jerico.

"Takoj je pa ne dobiš, ne," je dejala Hanca. V srcu pa je bila vesela, da ji je šlo vse tako lepo. "Ne dobiš je, ne. Misliš, da bom jemala deklo, kaj? Ne nese."

In tako je ostalo. Železnico so zidali, Luka je vozil še vedno, in Hanca je prodajala vino. Nekega dne pa se je oglasil neki gospod iz mesta, izkazal Hanci, da je prešla hiša ob cesti v njegovo last in da hoče sam sezidati mesto stare, nizke hiše, lepo novo, in da naj Hanca poišče drugod kaj pripravnega. Hanca se ni smejala tako veselo več. Pa še nekaj drugega se je zgodilo. Par stotakov je bila natržila od delavcev gostilničarka. Neke noči pa je zaslišala v hiši, ko je bilo sicer vse tiho, ropot. Vstala je, prižgala luč in šla po stopnicah v pivnico. Spomnila se je, da je bil že pozno zvečer prišel visok inženir menjat par visokih bankovcev. Bog vedi, kako da je pozabila vzeti denar s seboj in ga pustila doli v mizi. Stopila je v sobo in planila k mizi in jo odprla mrzlično. Hvala Bogu! Denar je bil tu. Hanca se je mislila vrniti, v tistem hipu je začutila, da je za njo zaškripal pod. Nekaj težkega je padlo čez njeno glavo. V naslednjem trenotku je izgubila zavest.

Tako se je zgodilo, da je par mesecev zatem izginila ob cesti gostilna pri Hanci. Novo poslopje je začelo rasti iz peska, apna in kamenja. Vozniki pa so vozili mimo in vse manj so vozili. Že so drdrali prvi tovorni vlaki po progi. In tedaj se je tudi Luki nekaj pripetilo.

Hanca je dolgo, dolgo bolehala. Rešili so ji življenje, ali njene duše niso mogli ozdraviti. Ležal ji je na možganih oni usodni udarec. V mali sobi je stanovala s hčerjo v mestu. Prislužek, ki ga ni bilo mnogo, je pošel v par tednih. Prišel je Luka in pomogel in obljubil, da se vrne kmalu in tedaj, da bo poroka. Jerica se je poslovila s solzami od njega in krenila nato domov. Pospremila bila Luko do mitnice.

Tedaj se je bil Luka ozrl za njo, in tudi ona se je ozrla. Luka od tedaj ni pozabil tistega pogleda. Žgal je v njegovih spominih, in včasih ni mogel spati in se je vil pod grizečo bolečino vesti.

Tedaj niti sam ni mislil, da jo vidi zadnjič. Kdo ve, o čem je mislil celo tisto pot?...

V hipu je planil Luka kakor od kače pičen, iz svojih spominov. Jasno je bilo čuti v jutranjem ozračju glas pojočega petelina. Luka se je prijel za glavo in stokal:

"Me doteče stari Sirk, pa goni in goni, da z vozništvom ne bo nič več. Pa hčere se je dotaknil. Če bi se, pravi, oglasil in bi rekel: Veš kaj Sirk, vkup začniva. Gozdovi so tu. Voda je tu, in železnica je tudi tu, ni vere, da ne bo šlo slabo. Denarja bo na kupe. Seve, poizkušati je treba, in en sam, kaj bi opravil, to morata biti dva, Sirk je eden. Drugo je, da ima hčer. Ni vsakdo tako trden ko Sirk. Presneto mu bo dobro, če se bo oglasil pravi. Kaj deš, Luka?"

Luka je mislil na Jerico v mestu in ni rekel nič. Pa ni odnehal Sirk:

"Pameten bodi Luka, tisto beračijo prodaj! Le meni verjemi, zdaj še prodaš po krščanski ceni, jutri ali pojutrnjem bo vse nič. Kdo ti bo pa hodil k tebi po moko? Dobi boljo in cenejšo v mestu. In še svet vidi. Boš le videl. Ampak les, to je drugače. Ne rastejo povsod žaganice in deske tako po ceni."

In Luka je mislil:

"Sirk je star lisjak. Če bi Jerice ne bilo. Če bi..." Potem pa je rekel sam pri sebi: "To pa, čakati pa že mora. Na beračijo se ženiti ni tudi nič."

In mesto ženina je dobila Jerica nekaj dni za tem od tuje roke pismo, v katerem ji je obrazložil Luka, da s poroko še ne gre tako naglo, da je treba tega in onega.

In zopet je zastokal Luka. Zunaj pa so se oglasili petelini v tretje. Skozi duplje v strehi je gledalo nekaj medlih zarjinih žarkov na bledo obličje starčevo. Drgetal je od mraza in groze.

"Zatajil sem jo, izdal sem jo. Na limanice sem šel Sirku. In ko sem izpregledal, je bilo prepozno, bil sem berač, Sirkov hlapec, in ona je bila žena onega mladega fanta, mestnega pisarja. Toda mir, mir! Sedaj je vse mimo: tistega fanta je vzela sušica, in njo je vzela beda, in otroka menda tudi. Zakaj živi samo on še? Samo on? Ona Hanca z bleščečimi zobmi, ona tudi živi. Zakaj živi še? Zakaj je prišla na Peč?" Drsal je v podstrešju proti stopnicam. Tedaj je šinil v polumraku pred njim bled, droben, dekliški obraz.

"Jerica!" je zajecal Luka.

Deklica je stopila k njemu, ali videča njegovo čudno izpremenjeno lice je obstala:

"Luka, kaj vam je, ali ste bolni?"

Drgetal je in ni mogel nekaj hipov odgovoriti. Potem pa se mu je izvilo plaho in komaj slišno:

"Ali si, ali nisi?"

Deklica je strmela vanj in ga ni umela. On pa je šepetal:

"Pomisli, zatajil jo je, kakor Peter Kristusa, izdal jo je." Govoril je o sebi, ko da govori o tretji osebi. Deklica ga je prijela za roko in dejala:

"Stric, bolni ste, idite, vas peljem!"

In peljala ga je po stopnicah doli. In ko sta bila doli pred Aničinimi vrati, so se ista odprla, in na njih se je pokazala Katra. In Jerici se je stresla roka, ko je videla njen trdi, neusmiljeni obraz. Kakor ptičica je bila omočena od njenih oči in venomer ji je morala gledati v oči, kakor ptičica zlobni lisici v noči. Tedaj je ona planila k dekletu in jo sunila v hrbet, da se je dekle opoteklo:

"Kako ta zija? Ali se zdaj vstane?"

Tedaj se je zavedel Luka. Za hip so se mu stisnile roke v pest. Toda ni se premaknil, dasi je stal sestri iz obličja v obličje in čutil brezmejno jezo nad njenim dejanjem. Katra je opazila izpremembo v njegovih očeh, ki so bile sinile, in je rekla:

"No, kaj pa ti, kaj!"

"Ti je ne suvaj, ti!" je grgral Luka.

"Tebe bom vprašala, seve." In že se je ozrla po Jerici. Toda ta se je bila že oddaljila. Takrat pa je Luka stopil tik Katre in dejal:

"Saj vem, zakaj si jo!"

Katri je zardelo lice.

"Molči!" je siknila.

"Ti si jo brez krivde, zato ti povem --"

"Molči!" je pograbila Katra njegovo roko.

"Ne," je šepetal Luka, "povem ti! Si jo, ker je ona notri... ker ona notri ni umrla. Zdaj veš!"

Tedaj je stopila iz sobe Marjanica. Katra ni rekla nič. Luka je stopical, ko da se ni zgodilo nič, po stopnicah doli v kuhinjo in šepetal: "Ali je bila Jerica, ali je bil spomin!"