20. POGLAVJE
Na veji se trese rosna kapljica

"Marjanica, ali še ni nič salate na vrtu?"

Marjanica je začudena pogledala Anico. Odkod sedaj salato, ko je še sneg in slana. V istem hipu pa se ji je obličje razvleklo v dobrodušen nasmeh in je odvrnila:

"Je ni še, ne. Pa če da Bog tako vreme, ne bo dolgo trajalo, ne, pa jo boste jedli. Je že lepo od vas, da ste tako lepo ozdraveli. Prav res, lepo. Ste še malo slabi, pa bo že Bog pomagal in bo!" Za hip je Marjanica je prestala, potem pa je vprašala skrivnostno:

"Ali se bojite kaj? Bo kmalu, kaj ne!"

Anici je šinilo nekaj rdečice v bledi obraz, in sklonila je glavo.

"Kaj se boste bali!" je pripomnila Marjanica.

"Oh," je dejala za trenotek pozneje Anica, "ničesar ni pripravljenega. Ta bolezen! Še povojev nimam."

"Hm!" je odvrnila Marjanica in pri sebi je mislila: "Druge se bojijo drugače.Ta pa misli na povoje. Pa je še tako revše. Ljubi Bog, daj, daj, da naj malo pride prej k moči." Na glas je Marjanica pripomnila tole:

"Za to se prav nič ne mudi. Se jih da naplesti v vasi. Pa je že lepo od vas, da že zdaj mislite na vse to. He, Anica, le veselo in pogumno, kaj! Kdo bi si mislil, glejte no." In Marjanica je pri vsej tej vzpodbudni govorici pozabila pravega namena in začela s predpasnikom brisati oči. Ko pa je opazila, da se je Anica vznemirila, je silno srdito viknila:

"Neumni ste, če kaj poslušate mene, staro norico. Prav res, staro norico!" In Marjanica je pustila Anico samo. In tedaj so prišle nad Anico čudne misli. Čudna čustva, nikoli poznana! Nemir in nestrpno čakanje in veselje brez meje in v hipu zopet velika pobitost. Vse od bolesti do veselja, od strahu do tihe, zadovoljne, sanjam podobne sreče je valovalo v njenem srcu. Zdaj pa zdaj se je zavedla Anica in zašepetala sama vase:

"Kdaj bo?"

V naslednjem hipu pa je že zopet, sama ne vedoča kaj hoče, ponavljala:

"Salate bi rada!"

Sam ljubi Bog vedi, kje je bila dobila Marjanica na krožnik berivke. Z veselja žarečim obrazom je hitela k Anici. Toda ta se ni zveselila. Bleda je slonela ob postelji in iz oči, široko razprtih, je gledal strah, strah in samo strah.

Tedaj je Marjanica vrgla berivko v stran in letela v vas, da se je le kadilo za njo.

Tam doli pri cerkvi je stal cerkovnik. Strašno radoveden mož je bil.

"Kam pa, kam?" je vprašal Marjanico dobrodušno.

"Pojdi se smolit, dedec!" je odvrnila razgreta dekla.

"Aha," je dejal cerkovnik in šel zvonit avemarijo; potem se je vrnil zopet pred cerkev in videl prihajati Marjanico z Zaplotarico. Stopil je ženskama naproti, dasi ga je Marjanica merila z divjimi pogledi.

"Aha," je dejal in se smehljal sam vase. In s čudovito mirnostjo je gledal nemirnost Marjaničino in si napolnil oguljen vivček s tobakom. Tako nekaj samozavestnega je bilo v možu, kako v poveljniku, ki je zopet enkrat pognal sovražno vojsko v beg. Pa je bil tako samozavesten. Tam nasproti cerkve mu je stala hiša. Pet oken je bilo v hiši. Izza vsakega je gledala kodrasta glavica.

"Hudirja," je mislil cerkovnik, "pa še vsi niso!"

* * *

Okoli treh po noči je bilo, ko je ustavil tuj voznik doli ob mlinu, in je skočil iz voza v topel kožuh zavit gospod in se ozrl nekako razočaran. V tistem hipu se je odločila od mlina sem senca in pristopila h gospodu:

"Kar za menoj gospod!"

"Kaj v breg?" je vprašal prišlec. Toda mož pred njim je bil že onstran brvi, in gospod je šel za njim. Molče sta v mrak odeta moža spela v breg. Ko sta prišla na Peč, je naprej idoči mož obstal, pokazal onemu, ki mu je sledil, na razsvetljena okna v hiši in se naslonil oboje voza, ki je gledal izza lope.

Tako je slonel mož dolgo in strmel gori na razsvetljena okna, in zdelo bi se človeku, da spi. Pa ni spal. Ne, toda vernejšega vojaka bi si človek ne bil mogel misliti.

V hlevu je zamukalo neko živinče. Tedaj se je pokazal na vratih, ki so se škripaje odprla, pastir Anže. Mož pod lopo se je prebudil iz zamišljenosti in krenil nekam. Anže pa je stopil h koritu, zajel vode in se umil. Potem se je ozrl ali videč, da ni nikogar pod lopo, je zamodroval:

"Ali Tomaža luna trka?"

Pa je hotela nesreča, da je bil Anže baš danes na vse zgodaj silno lačen. In nič hudega sluteč jo mahne v kuhinjo. In ker je našel na ognjišču ogenj, je sedel za ognjišče. Pa je prišla Neža in ga je spodila neusmiljeno. Hočeš, nočeš je krenil Anže iz kuhinje in zadel na Marjanico in že hotel naproti ljudomili stranki ugotoviti svojo pravico, da se sme greti za ognjiščem, zlasti če je tešč in lačen. Pa je slabo naletel.

Tedaj je Anže obupal, krenil spet v hlev, zaril se iz same trdoglavosti še enkrat v seno in zadremal v drugo, potem, ko se je bil domislil, da je to jutro posebne vrste jutro, in da če Tomaža luna trka, so ženske danes obsedene.

Zbudil ga je glas zvončka. Planil je kvišku in skozi vrata in skoro padel čez Jerico, ki je klečala na dvorišču pri vratih in molila, med tem, ko je duhovnik ravnokar stopal v hišo. Anže se je zgrudil k dekletcu na kolena.

"Kaj je?" je šepetaje vprašal.

"Umrla bo!" je istotako šepetala Jerica.

"Kdo?" je vprašal fant.

Ona je odkimala z glavo, češ, da naj molči. Nekaj hipov je Anže motril začuden dekličin obraz. V hipu pa mu je postalo nekako silno tesno pri srcu. Ko da je šinil spomin mimo njegove duše: davno, davno je bilo to. In tako, ravno tako jutro je bilo, in ravno tako se je prebudil, in so rekli: Umrla bo! In to je bila tedaj njegova mati in res je umrla! Anže je začutil, da mu silijo solze v oči, in se je domislil svojih besed tedaj, in kakor v sanjah je začel šepetaje prositi:

"Mati je, naj ne umrje, naj ne umrje!"

Pri tem je Anže venomer motril Jeričino lice pred seboj. Iz tope obupnosti, ki je pokrivala dozdaj vse njeno bledo lice, je šinil hipoma ob njegovih besedah žarek sreče in zaupanja. Anžetu se je zazdelo, da čita njene misli: "Res je, o Bog, ti si pravičen, usmili se je, ne vzemi je! Mati je, ne vzemi je, naj ne umrje, naj ne umrje!"

In otroka sta nevede skupno prosila:

"Naj ne umrje, naj ne umrje!"

Tedaj se je razlilo morje svetlobe in solnčne luči vseokrog po Peči. Hip pozneje sta se otroka prebudila iz zamišljenosti in molitve in se začudila, ko da sta sanjala.

* * *

Okna v Aničini sobi so bila skrbno zastrta, da je bilo dodobra mračno. En žarek se je vendar od nekod vkradel v sobo, obvisel za nekaj hipov na malih steklenicah s čudnimi napisi in skrivnostnimi zdravili. In zdelo se je, da se je žarek čutil užaljenega, češ, tu notri v teh temnorjavih stekleničicah naj je zdravje. Res, lepo zdravje v tem ostro zaudarjajočem ozračju, v tej temi! In nekako brzo in sočutno je skočil žarek k Anici na posteljo, pobožal ji bledo lice in oči, trudne in nemirne. In za hip se je zdelo, ko da hoče bolnica res zagrabiti za rešilno svetlo nitko iz kraljestva svetlobe in zdravja, in s trudnim glasom je tožila:

"Tema je, tema je."

In zopet je roka iskala po odeji, in nemirno se je hotelo mlado, bolno telo premakniti, in znova je zatožila Anica: "Vse je črno, vse..."

In Anica ni mislila, ni čutila nič drugega, nego brezmejno bojazen. Notri do srca je segal ta strah. Vstala bi, hitela. Ven, ven v zrak, v morje luči. In zopet in zopet mrzlo, ongavno čustvo po vsem telesu, ko da leži v jami samih rjavosivih kač. In ena leze, leze. Zdaj jo okleplje z mrzlim telesom krog srca, zdaj bo zasekala svoje zobe vanje. Anici se vzbujata gnus in groza, nemirno sega roka proti srcu. O Bog, o Bog, kako je šibka. Saj niti roke ne more geniti. In hipoma pojema strah, gosti se tema krog Anice, in zdaj je tema, tema in padanje v neznano kam. Krog in krog šumenje, ko da ji počiva glava v uljnjaku, in potem nenadoma mir, mir...

Ob Anici se je zgenila Zaplotarica, iz sosednje sobe vstopita zdravnik in Katra. Anica ne čuje ničesar.

"Saj je umrla!" šepeta babica. Zdravnik tipa Anici roko in posluša, posluša.

"Stotrideset," šepeta sam za se in se nagiblje nad Aničina usta.

Marjanica je stopila v sobo z vročim vinom.

Zdravnik odstopi.

"Pokličite jo!" pravi proti ženskam.

Marjanica pristopi.

"Anica, ali spite? Anica, vina sem zavrela. Anica, ali slišite."

Anica je zopet odprla oči, ali zdi se ji, da ni treba odgovoriti. Nekaka nevolja na Marjanico, na Zaplotarico, na taščo in zdravnika jo napolnjuje. Čemu ji ne dajo miru? Zdaj je bilo tako lepo, tako lepo. In zdaj jo gredo budit za nov strah.

"Anica, božji otrok, recite, da boste pili!" kliče Marjanica in ji pritisne vina na ustnice. In Anica pije. Pije! Oh, saj je žejna, žejna, tako žejna, da bi skoro piti ne mogla. Zdaj je bolje. Da bi le še mir dali. Ali, kaj imajo venomer: bum, bum, bum! Zakaj razbijajo? Ali je čevljar v hiši? Zakaj ne miruje, kot bi ne vedel, kako hudo ji de ta večni: bum, bum, bum. Kot bi hotela pritožiti se, da ne posvarijo čevljarja, gleda Anica na zdravnika in Zaplotarico in taščo. Niti zmenijo se ne za njo. Oh, Katra! Tej je gotovo še zelo všeč, da ji more prizadevati sitnosti. Kako razbija, in tako hitro, hitro. Ne! To ne more biti čevljar, tudi mlatiči ne morejo biti, to mora biti nekak stroj. In res je bil stroj. Do skrajnosti hitro delujoč stroj, od razpaljene krvi gnan, stotridesetkrat v minuti.

"Srce, srce!" misli napol, napol šepeta Anica in zaman išče odgovora, ali je to njeno srce, ali je katero drugo.. In zakaj tako hitro? To ne sme biti. To ni dobro. Stoj, stoj! Toda srce divja, divja, divja huje, stotridesetkrat v minuti.

In Anici se zdi, da drži to svoje srce v roki. Prav nežno je in drobno, kakor mala srebrna urica, ona, ista, katero ji je bil kupil mož za njen god. Nekega dne pa se je nekaj utrgalo v malem stroju, in zdaj divja mala reč kar tako. In Anica čuti sedaj zopet ono bledomrzlo senco, ki ji lega na oči, na prsi. In drhti in drhti, in osinele ustnice ji šepečejo: "Skrijte me, strah me je!"

Kaj je to? Nenadoma brezkončna tišina. Ali se je kolesje izteklo? In če se je, naj se! Tako je bolje, o silno bolje. Dobro, dobro, dobro. Bloden smeh kroži porodnici na ustnicah; kdo ve, kaj sanja Anica, kaj čuti: morda nebesa, morda smrt, morda nič.

Zdravnik plane k oknu in ga razkrije. Morje luči sine hipoma v sobo. Marjanica zatuli divje, skoro boječe plane Katra iz kota kvišku in stopi par korakov k bolnici, ali prav k postelji ne stopi. Kdo ve, zakaj ne stopi? Ali čaka, da se sodnik-zdravnik obrne in pripomni: "Umrla je!"

Kaj je to? Zdravnik se je res vzravnal in zdaj je segel po tistem svetlem orodju in spravlja eno za drugim mirno, dostojanstveno, ko da se ni zgodilo nič. In zdaj je pospravil vse in samo stekleničice z resnotajnimi napisi je pustil ob postelji. In sedaj je segel v žep in piše na droben listič. In zdaj se je obrnil proti babici in ji govori in razjasnjuje.

"Deset do petnajst kapljic!" kima babica in se obrača proti Katri. Katra še vedno gleda in ne razume. Sedaj stoji zdravnik pred njo in ji pravi, da naj pošlje takoj v trg, in obenem kaže na listek, ki ga drži Zaplotarica mej prsti. In potem prikima z glavo in se pokloni. Katra stopi za njim. Ne upa si pogledati mu v obraz. Toda vedeti mora, vprašati mora.

"Je umrla?"

"Ah, ne," deje zdravnik, "toda hitite po zdravila! Slaba je, grozno slaba!"

Katra se še ogleduje.

"Hitro, hitro!" priganja zdravnik in oblači suknjo.

Anica vidi vse to ko v megli, ko v sanjah. Ali čudovito ostro pojmuje vse. Sama pri sebi šepeta in misli:

"Petnajst kapljic."

Par ur pozneje je prinesel nekdo na njene ustnice posodo za mleko. Anica prepozna Marjanico.

"Le pijte, le," govori dekla, "to vas reši!" Anica pije in glej: čudno lahko ji prihaja. Nobenega strahu več, in one silne slabosti ni več.

Par hipov pozneje vstopi zopet zdravnik. Posluša ji žilo. Zadovoljen kima z glavo, rahlo ji poboža z roko čez čelo. Anica čuti veliko spoštovanje do tega človeka.

V naslednjem trenotku se ji misli izgubijo, in Anica ne čuti nič več, ne ve, ali je še, ali je ni. Toda sedaj se ji zdi zopet, da je še, in odpre oči.

V sobi je luč. Ali je tako dolgo spala? Kje je Marjanica, kje je babica? Nikjer nikogar. Pač, tam ob koncu postelje stoji nekdo. Anica prepozna taščo.

Kako čudna je tašča. Ali je vedno taka? Odkod te oči? Anica čuti, da je je skoro strah. In sedaj se je tašča zgenila, segla po mali steklenički in uliva, uliva.

"Petnajst," šteje Anica, ali ona uliva dalje, in ko da se ji trese roka, se zdi Anici.

"Petnajst," šumi Anici v spominu, žena pa še vedno pusti kapati iz usodne steklenice. Anica je doštela dvaintrideset, ali tam teče še vedno: tri, štiri, pet!

Hipoma odloži Katra stekleničico in se skloni s skodelico nad Anico.

"Zdravnik je dejal petnajst, ona je nalila preveč," misli Anica, in strah jo navdaja. "To ne sme biti. Tega ona ne bo pila. Zdravnik je rekel petnajst."

Katra je prinesla posodo na njene ustnice.

"Pij no, le pij!"

Anica bi viknila, se pognala kvišku in izbila tašči skodelico iz rok. Ali zaman. Brezmejno trudna je, niti s prstom ne more geniti, niti besedice ne more izviti. Na milost je izročena tašči. In Anica čuti, da je Katra razmaknila z robom skodelice njene ustnice, in zdaj je nagnila, in Anica pije, pije, pije. In Anica čuti, da pije smrt, smrt. "Ti si me umorila," misli in očita. Toda očita li res? Saj ne more govoriti. Očita li res?

"Ti si morivka, ti --!"

Kaj je to? Anica čuti čudovito moč. Ali je res pila smrt? Ali je to smrt? Ne, to ni smrt. Ona čuje sebe samo in govori:

"Ven, ven! Vas ne maram!"

Tedaj plane Katra kvišku. Čudovito ji gore oči. Anico popade divji strah: Zdaj plane na me in me zaduši!

Čudovito dolgi trenotki. "Kaj sem ji storila, da mi streže po življenju," misli Anica in čuti, da se skoraj onesvešča vsled strahu. Venomer divje in ostro jo motri tašča.

"Ven, ven!" šepeta Anica, ali tašča se ne gane.

"Marjanica," šepeta Anica in vrže siloma glavo v stran. Ah, glej, kaj je to? Ali ne stoji tam nekdo? Ali ni to Luka? Da, Luka je. O Bog, torej je rešena.

Pogledu bolnice sledeča je opazila Katra brata in planila k njemu:

"Ven pojdi, ali je za te tu?"

"Tudi za te ni!" odvrne Luka, "ki še šteti ne znaš!"

"Molči!" vikne Katra, da Luka odstopi za korak. In brat in sestra se merita nekaj hipov molče. Nato zmaje Luka z glavo in šepeta:

"Pojdi, takoj pojdi!"

Tašča se smeje hripavo. Anici se zdi, da se hoče vreči na brata.

"Poizkusi!" sika Luka. Nekaj svetlega je v njegovih rokah. V naslednjem trenotku se obrne Katra in izgine.

* * *

Dva dni pozneje je položila Zaplotarica mladi materi drobno dete v posteljo. Anica pa je mislila, da se je stoprav prebudila iz dolgih in čudnih sanj, in skoro umeti ni mogla, kaj se je bilo dogodilo. Tam nekje v kotu je nekdo bolestno tulil. Anica se je ozrla in je videla Marjanico, kopajočo se v solzah.

"Zakaj jočeš, Marjanica?" je vprašala Anica; "glej, fantka sem dobila. Poglej!" In mati se je blažena smehljala, medtem ko je Marjanica še venomer jokala.

"Zakaj jočeš, no!" je vprašala zdaj že vznemirjena Anica. Tedaj se je Marjanica dvignila, zbrala vse svoje moči, otrla solze, ki so ji tekle ko ob pogrebu, in govorila:

"Bi ne jokala, bi ne! Če se zmislim, kaj ste prestali. Oh, moj Bog, saj je prišel šele sedaj, ko je prešlo, pravi strah nad me. Pa ne bi jokala. Že pri pljučnici smo vas komaj rešili, pa še to je prišlo. Oh, Bog ve, da bi bila umrla od strahu. Pa prej se nisem bala in zaobljubila sem se na božjo pot in tudi vas sem zaobljubila. Pa ne bi jokala. Tak lep, zdrav črviček je to, pa bi bil kmalu sirota, da vas ni Bog rešil. Pa ne bi jokala, očeta itak nima več, in ga nima!"

Tedaj se je tudi Anici storilo milo:

"Marjanica," je rekla, "zakaj si me spomnila, da nima očeta!"

In ženi ste zaplakali skupno.