21. POGLAVJE
Dvoje izpovedi

Na Peč je bila prišla Zaplotarica, botra Cilika in boter, njen mož in še dvoje rojenic, Kočanka in Recljeva, in tako so proslavili krst mladega gospodarja na Peči, krsteči ga po pokojnem očetu za Jurija. Še druge sitnosti in drugim osebam je prizadel prihod malega Jurija na Peč. Tam v trgu pri sodišču so imeli te sitnosti. Rešili so se jih tako, da so imenovali mlademu gospodarju na Peči, ki se je za zdaj presneto malo zmenil za gospodarstvo, postavnega varuha.

Ta varuh pa je znal biti Pušar, ugleden in razumen mož v vasi, ki je znal govoriti tako, da sta ga komaj "gospod" in učitelj umela. In ta dva sta bila mnenja, da je Pušar vrlo razumen mož. Sicer pa je bil Pušar gostilničar. Imel je vedno dobra vina, dasi niso bila najmočnejša. Zato ljudje niso posebno hvalili njegove gostilne. Zgodilo se je pa tudi, da se ga je revež ta ali oni nalezel drugod, pa potrkal na konec še pri Pušarju. Tedaj ne le, da ni dobil vina, temveč ga je Pušar zdobra še pripravil do tega, da je mož lepo odšel domov in se prespal. Celo denar je izvabil svoj čas vaškemu "pijančku" ob neki taki priliki in mu ga shranil do nedelje. Večjega reda, kot je bil pri Pušarju, ni bilo nikjer. Pa je bil Pušar sicer tudi svoje vrste mož. Dasi sam ni vina skoro nikoli pil, je bil vendar noč in dan pri svojem vinogradu v mislih. V resnici, mož je bil obkopal osojen hribček, ga zasadil s trtami in sadnim drevjem in po štirih letih pridelal tristo litrov vina. Tisti dan je bil za Pušarja najlepši v življenju. Pa se ni dal od zmagozavesti premotiti. Noe se je bil zmotil, Pušar se ni!

In od tedaj je še z večjo vnemo gojil svoj Kuk. Tega moža je bilo sodišče izbralo gospodarju na Peči za varuha. In sodnik, poznavajoč Pušarja, se ni bil zmotil. Mož ni bil sicer prevesel svojega posla. Ko pa mu je o priliki sodnik zatrdil, da je to nekako priznanje od strani oblasti, in mu obenem tudi pojasnil zmedeno zadevo na Peči, je Pušar molče vzel odgovornost na se in sklenil, da si v prihodnjih dneh ogleda Peč in njene prebivalce.

Nič kaj prijazno ga ni sprejela Katra. "Če že mora biti varuh, naj bo," je rekla o priliki, "gospodarila pa bom jaz, in bom in nočem, da bi mi kdo gledal v račune."

Pa je ta presneti varuh menda hotel biti tudi dejansko varuh in ne samo na papirju. In to je hudo zjezilo Katro.

Komaj se je zadrževala, da je ohranila navidezno mirnost, ko je hotel Pušar vse vedeti, koliko plače gre hlapcem, ali je davek poravnan, da je treba zavarovati hleve in staje proti ognju. In na konec se je spomnil celo zapuščene žage in mlina. Tedaj je bilo Katri dovolj.

"Saj še za kmetijo ni delavcev!" je rekla, toda Pušar je dejal, da se delavec dobi, kadar je, in da ne gre, da bi Tomaž, ki sicer veliko več časa po gostilnah presedi, ko na Peči pri delu, samo nadzoroval, temveč, da prav lahko opravlja žago. Nato je svetoval še to in ono Katri in se nekako sam s seboj zadovoljen poslovil.

Tistega večera je obiskala Katra Tomaža v njegovem domovanju. Čutila je, da je potrebno, da govori z njim. Nekako zapuščeno se je začutila, in ker jo je bil prihod Pušarjev vznevoljil, je hrepenela po tolažbi, po razgovoru s človekom, ki ji je blizu in jo ume. Našla je Tomaža sedečega za mizo. Že preje mu je bila pomignila, da naj jo čaka. In res jo je čakal. Bulil je pred se v zeleno cilarico in nekako nezaupno -- tako se je vsaj Katri dozdevalo -- ,je pogledal na njo.

Nekaj hipov sta hlapec in gospodinja molčala. Molče je bil nalil iz druge posode Tomaž Katri, sam pa je bil iz one, ki je stala že preje na mizi. Potem pa je prekinila Katra molk.

"Ti vedno kaj prijetno živiš!"

Hlapec je zamahnil, ko da je užaljen z roko, rekel pa ni nič.

"Saj ne očitam, le tako sem rekla," je nadaljevala Katra in videča, da ji Tomaž ne misli naliti znova, si je nalila sama. "Pa govoriva pametno!" je pripomnila nato.

"Pametno!" je prikimal Tomaž dostojanstveno, dasi se mu je videlo, da se je dokaj otresel zapeljivosti naslova "oskrbnik na Peči". Katra je bila že davno to opazila in sedaj je napol očitajoče rekla:

"Prav res, razumem te pa ne, Tomaž. Ali si bil takrat pijan in si pozabil vse, kar sem rekla?"

"Ali ste res mislili zares?" je vprašal hlapec skoro zlobno.

"Misliš, da se kdaj šalim?" je odvrnila bridko. Tomaž ni odgovoril, in Katra je bila primorana, da govori dalje:

"Glej, Tomaž, to vse nič ni! Zdaj je še slabše, namesto da bi bilo bolje."

Prikimal je, ali rekel ni nič.

"Slabše!" je ponovila. "Pušar je bil tu. Kaj je treba, da se vtika tuj človek v moje posle? To je že preveč. Zdaj mi že vse preseda."

Tomaž je venomer kimal.

"To se pravi," je hitela žena, "da mi gre vse narobe. In to, Tomaž, to me jezi, da bi zbesnela. A ti ne deš nič?"

"Kaj pa hočem?" je odvrnil on, "si mislim, bo že ukrenila sama, kakor ve in zna!"

"Kakor ve in zna," se je nekako porogala Katra, "če pa gre vse narobe!"

"Hm," je dejal Tomaž, "meni se pa ne zdi. Gre, kakor mora iti!"

"Kako?" se je začudila Katra, "Tomaž, lepo te prosim, ali misliš, da sem taka, da me boš dražil? Ali je to tako, kakor mora iti? Pride otrok, in zdaj, Katra, je konec tvojih upov. In še ona -- sam... vedi, kako je neki ni vzelo."

"Je že križ za vas," je kimal Tomaž z glavo. "Pa saj ste vedela, da bo prišlo tako, in kar zadušiti sirote tudi ne gre. Je že treba lepo čakati, kako še neki pride. Če je pa testament že tak. Bog pomagaj, saj je že tako malo čuden testament."

S skoro sovražnimi pogledi je meril hlapec Katro. Toda ona je mislila, da ga istotako jezi razmerje, ki muči njo, in je dejala:

"Ti praviš prav! Počakati je treba seveda. Počakati! Saj rada čakam, da bi le dočakala. Pa to je, to! Ta strah, da je vse zaman, da bom čakala zastonj." In žena je planila kvišku in udarila z roko ob mizo in se nagnila proti hlapcu:

"Ti, to gre meni prepočasi. To je zame že preveč."

Sedla je znova in strmela pred se. Izpod čela je gledal hlapec na njo. Ona pa je čutila, da mora govoriti. Preveč je bilo v nji nagromadenega gorja.

"Poslušaj me, pa boš sodil," je dejala, "boš sodil, kaj in kako bi se počutil ti na mojem mestu."

"Saj verujem!" se je branil hlapec. Toda ona -- žena kakorkoli jaka po volji -- je bila vendarle žena in je iskala utehe in je je morala iskati. Skoro plakajoč je bil njen glas in je postajal vse mehkeji.

"Tomaž," je govorila, "ali veruješ, da nisem bila še nikoli srečna? Ali moreš čutiti, kaj je to: še nikoli biti srečen, nikoli? Poglej me! Nihče ne ve tega, nihče me ne razume, nikogar nimam, ki bi govorila z njim. Tomaž, ali ti morem zaupati? Zdi se mi, da ti smem. Povej mi po pravici, ali nisi tudi ti onih misli, da sem brez srca? Ali nisi mislil tega, ali me nisi obdolžil tudi ti tedaj, ko je umrl Juri? Povej!"

"Ne vem, kdo bo neki vse to mislil!" je dejal Tomaž.

"Vedela sem. In to ni nič čudnega, da si mislil. Saj je morda res. Morda ga res nisem ljubila. Vsaj tako ne, kakor ljubijo druge matere. Da, tako ga nisem ljubila. Pa ne gre zato. Tomaž, vprašaj me raje, zakaj ga nisem mogla ljubiti? Zakaj ne morem ljubiti nikogar, ne nje, ne njegovega otroka. To vprašaj, Tomaž!"

"Zaradi Peči!" je dejal skoro očitajoče hlapec.

"Ne," je viknila žena. "Tako samogoltna nisem. Tomaž; o, ti mene še malo poznaš. Tomaž, ali nisem rekla prej, da še nisem bila srečna. In če hočem biti vsaj enkrat srečna, ali je to greh? In srečna hočem biti. Hočem biti in zato, zato Tomaž --. Tu mi je pot samo ena. Peč mora biti moja, mogočna in bogata in samosvoja moram postati, Tomaž; zaradi revščine in odvisnosti sem bila osleparjena za srečo. Moj oče in moj brat sta me zbarantala, da sta rešila premoženje. Ali moreš pojmiti to? Tujemu, razbrzdanemu človeku, ki sem ga sovražila, sta me dala. Pa jima ni uspelo, ni. Prvi je šel oče."

"Ali je umrl?" je vprašal Tomaž.

"Obesil se je," je skoro kriknila Katra. "Pa tudi bratu je izpodletelo. Mene je prevaril za mladost, njega so prevarili za denar. In zdaj lahko veš, zakaj ga ne morem. Oh," je viknila, "če se spomnim na tiste čase, bi ga spodila v zimo in smejala bi se, če bi zmrznil na cesti."

Za nekaj hipov je žena prestala, potem pa je nadaljevala:

"Prišla sem na Peč. Moj mož ni bil tak, da bi si bil priboril mojo ljubezen. Bil je samopašen, in ko sem se pritoževala, je bil očitljiv in nasilen. Ti! Kadar mi je vrgel v obraz ciganko in beračico, tedaj je vzbesnelo v meni. Tedaj sem mu povedala, da mu nisem nič dolžna in mu nočem biti niti hvaležna. In potem se je ponesrečil. In kaj mi je storil? Storil mi je krivično. Zapustil je Peč in vse sinu, meni nič."

Tomaž je gledal dokaj prijaznejše ženi v obraz.

"Molila sem, postila sem se, ali bilo je zaman. Nikoli, nikoli ni hotelo priti pozabljenje. Ubogi moj sin! Nobena mati ne trpi tega ob svojem sinu, kakor jaz. Pritisnila bi ga bila na srce in ga nisem mogla. "Saj ni tvoj sin, njegov je!" je vikalo v meni. In čim večji je bil, tem bolj sem se ga bala. In potem je res prišel in pokazal tisto trdno odločnost, da se hoče ženiti."

"Kar je, je!" je pripomnil Tomaž, "nevesta ni kriva. Kakor vam, tako je naredil njej mož. Lahko bi se vam smilila."

"Kaj?" je dejala Katra, "ti misliš, da bi se mi ne mogla? Ti," je viknila, "če bi umrla, bi jokala za njo, ko za hčerjo. Toda -- ne! To je nemogoče. Ona mi je vendar na poti. Preko nje ne morem. Ali naj te tako zasnubim? Tomaž, imej pamet! O sovraštvu tu ni besede. To je nekaj drugega, to je boj za življenje. Brez Peči ni za njo življenja, brez Peči ni za me življenja. In ti, ti gledaš. In glej, zdi se mi, da bi mogla tudi tebe sovražiti. In skoro te sovražim. Piješ in lenuhaš in se ne zmeniš za nič, samo piješ..."

"Tisto pa le molčite, Katra," je odvrnil Tomaž, "dobro vem, kaj imate v onem slepem oknu. Voda ni in hrastovo lubje se tudi ne namaka kar tako. Kaj pa hočete od mene? Saj sem rekel: storite kakor veste in znate. Mene pa ne mešajte vmes. Mi je še danes žal po psu."

Skoro divja je planila Katra kvišku.

"Šema si," je dejala, "pa ne mož!" V hipu pa se je ublažila in proseče rekla:

"Ti praviš prav! Ne bodi hud, glej, taka sem. Ali brez srca nisem, brez srca. Tomaž, veruj mi!"

"Saj verujem!" je dejal hlapec. Ona je odšla. Hlapec je gledal za njo še dolgo proti vratom. Potem pa mu je preletel obličje zaničljiv izraz in je dejal:

"Le pehaj se sama za svojo srečo."

* * *

Prav tistega večera sta sedela v kleti Anže in Jerica in odbirala krompir za seme. Marjanica jima je bila naročila, naj ga samo odbereta, toda Anže je bil skoro užaljen, češ, da bi še krompirja ne znal prirezovati, in se je lotil tako dela. Hipoma pa so prešle Anžetu misli od krompirja na Jerico. Spomnil se je usodnega večera, ko je bila vrgla deklico božjast. Od tedaj je bil po stal Anže proti Jerici nekam resnejši. Smilila se mu je deklica in mnogo več je mislil na njo, ko doslej. Po naključju vendar ni bil skoro nikoli z njo. In dasi se je toliko zanimal za njo, ni vedel sedaj še nič posebnega o njej.

Sedaj je izpustil krompir, gledal nekaj hipov na njeno drobno postavico in dejal nato:

"Ti, Jerica! Že nekam dolgo sva na Peči in znana, pa nič ne vem, odkod si."

Deklica je čudeča se pogledala pastirja.

"Ne vem!" je odvrnila.

"Ne veš?" se je začudil Anže, "no, ti si pa lepa. Ali nisi od vedno na Peči?"

"Nisem," je odvrnila deklica. "Prej sem bila v Zalogu."

"Ali so tvoji stariši v Zalogu?"

"Niso!" in pripomnila še tiše: "Nimam več starišev!"

"Tako je ta reč!" se je začudil Anže. "Tudi matere ne?"

"Ne!"

"Tudi jaz je nimam," je dejal pastir. "Sva si podobna, le to je drugače, da imam jaz očeta, ti ga pa nimaš. In kako si pa prišla na Peč?"

"Služit sem prišla. Naša gospodinja me je vzela s seboj. Naša hiša je bila ob cesti. Smo imeli gostilno. Pa so se ustavljali tam vozovi. In nekdaj se je pripeljala tudi naša gospodinja mimo in se ustavila. Ko pa je odšla, so me dali z njo. Pa nisem šla rada. Tam mi je bilo bolje."

Deček je kimal z glavo. Deklica ga je gledala nekaj časa dvomljivo, ali naj še pripoveduje. In ker je fant molčal, je dejala:

"Igrali smo se pod mizo. Pri peči sta sedeli naša gospodinja in pa "mati". Pa sem slišala, da govorita o meni."

"In kaj sta govorili?" se je zanimal dečko.

"Sta rekli, da sem sirota, da sta mi umrla oče in mati, in da je križ z menoj. Da je bila moja mati zelo lepa in da je imela bogatega ženina, pa jo je zapustil, in da je nato moja mati vzela pisarja."

Govorila je, kakor otroci, ko da čita. Anže je vedel, da težko razume, kaj pripoveduje.

"Drugega ne veš nič?" je vprašal nato.

"Potem je rekla naša gospodinja, da tistega ženina pozna, in da naj ji moja "mati" da mene. In tako sem prišla na Peč."

"In kaj zdaj, ko boš velika?" je vprašal Anže.

"V samostan pojdem!"

"Ah, da, ti hočeš biti svetnica!" je dejal fant.

"Da," je dejala deklica, "kaj pa boš ti?"

"Jaz bom bogat!" je odvrnil fant. In oči so se mu razvnele in začel je pripovedovati:

"Glej, Jerica," je rekel, "tebi bom povedal vse po pravici, kako je to. Jaz sem doma iz Sela. Še dva brata imam. Pa slamnato hišo imamo doma. Ni dobro doma. Večkrat sem bil lačen ko sit. Potem me je dal oče v šolo k čevljarju. Pa me je Blaž preveč tepel, in sem mu ušel. Pa sem prišel domov, pa je rekel oče: "Za nič nisi. Nič prida ne bo iz tebe!" "Bo, oče," sem rekel, "za čevljarja," sem rekel, "pa nisem. Pojdem za konjskega hlapca." "Le pojdi," je rekel oče, "saj za sedem dni boš nazaj." "Ne pridem," sem rekel. "Bomo videli," je rekel. In sem šel. V trgu sem povprašal, pa me niso hoteli. Potem sem prišel na Peč. Pa tu ni konj. Zato ni za me. In zdaj veš!"

"Vem," je odvrnila deklica in še prikimala z glavico. Potem pa je vprašala: "Zakaj pa imaš tako konje rad?"

"Zakaj hočeš biti ti svetnica?" je odvrnil fant, toda takoj je pristavil: "Ti tega ne razumeš. Vidiš, dandanes je treba znati, samo tisti nekaj velja, ki mnogo ima. Kaj deš, koliko imam že?"

"Ne vem!"

"Ugani!"

"Sto goldinarjev!"

"Samo trideset še," je odvrnil fant nekako poparjen. "Pa bom imel tudi sto in takrat kupim konja in bom vozil. In ko zaslužim še, kupim še enega in potem sezidam hišo in hlev in po tem bom bogat in potem pojdem domov in porečem očetu: "Kdo je trdil prav?" "Ti," poreče oče. In zdaj veš."

"Vem," je odvrnila deklica.

Zunaj je bilo čuti Marjaničin glas, ki ju je klical.

"Skrijva se ji," je zašepetal Anže Jerici in jo potegnil s seboj za veliko kad.

"Otroka, kje pa sta?" je iskala Marjanica. Anže je stiskal Jerici roko. Čutil je, da se ji trese.

"Kako je še otročja!" je pomislil. Tedaj pa se je spomnil, da ji je mislil povedati še nekaj, in približal je usta k njenemu ušesu in dejal: "Veš, Jerica, kadar bom imel tisto hišo in hlev poln konj, pridem po-te na Peč in te vzamem s seboj."

"Zakaj?" je vprašala deklica.

"Ti boš moja žena!" je odvrnil fant zelo resno. In ko je vprašala Jerica "kako", tedaj je videl Anže, da je še preotročja in v tej sodbi ga je še potrdila po večerji, ko mu je rekla čisto resno:

"Anže, nalovi komarjev!"

"Zakaj?" je vprašal.

"Boš napravil konje iz njih," je odvrnila, "tako jih ne bo treba kupiti." In začudila se je, ko se je zasmejal.