25. POGLAVJE
Kaj je snivala Jerica

Angel varuh, ki piše vsa naša dejanja in vse naše misli v veliko knjigo življenja, ki se bo odprla na sodnji dan, je imel pri Jerici zvečer, potem ko je bila legla, veliko posla. Pa je imel mnogo lepega zapisati, zakaj samo lepe reči je mislila Jerica. Anže, ki je bil bolj posveten, bi bil rekel, da misli Jerica mnogo otročjega. Zadnje čase se je bila dojmila Jerice najbolj neka pesem o Šmarni gori. V tisti mali, drobni knjigi jo je bila našla in znala jo je na pamet. Izslikovala si je to Šmarno goro tako lepo. Vsa kakor je res, je mislila, da stoji pred njo. Neizrečeno je bilo Jeričino hrepenenje, da bi kedaj videla Šmarno goro. Toda nocoj je ta slika dremajoči Jerici nekako hitro zatonila. Bila je ne kam čudno zaspana in hitela je še pomoliti, da bi ji Bog dal, da bi bila svetnica ali pa vsaj spokornica. In zdaj je bila mirna in že je mislila, da spi in da v sanjah misli:

Doli v vasi so imeli čudno bolnico. Pred sedmimi leti je bila zbolela Mohorajka na srcu. Obležala je. In čim dalje je ležala, tem manj je okrevala. Pač pa ji je v sedmih letih, ko se ni dvignila iz postelje, omrtvelo celo telo. Štirje otroci so bili v hiši in mož. Pa revščina velika, in mati bolna. Jerica se je na čudovit način v teh polusanjah spomnila Mohorajke, in neskončno usmiljenje do nje jo je objelo. "Oh," je dejala, "če bi zdaj bila jaz svetnica. Kar lepo doli k njej bi šla."

"Kako je, Mohorajka?"

"Oh, slabo, Jerica!"

"Ali misliš, da ne ozdraviš več?"

"Ne bom!"

"Zaupaj v Boga! Ali zaupaš? Ali veruješ, da bi te mogel ozdraviti?"

"Seveda zaupam in verujem!"

In Jerica je svetnica in poklekne ter dvigne svoje oči proti nebu in moli: "Ljubi Bog, ti veš, da sem tvoja nevredna dekla, Gospod. Ti veš, da sem grešna stvar! Vendar me usliši. Glej, ta reva! Štiri otroke ima. Lačni so, mož godrnja. Ona pa ne more ne umreti, ne živeti. O Bog, stori ji dobro, naj izprehodi!" ...

In zopet so ji šinile nove slike mimo duše. Bela hiša ob cesti. Anžetova je. Za hišo so hlevi, in v hlevih so konji. Anže pa vozi po svetu. V naslednjem trenotku se ji zdi, da sedi sama z Anžetom v vozu, in on ji razkazuje svet. Zavila sta iz doline v široko polje.

"Tam, vidiš, ona je Šmarna gora," pravi Anže.

"Ah, tisto je!" Jerica se čudi. Prav tako si jo je mislila. In gleda, gleda tja doli. Rahlo jo ziblje voz. Dremlje se ji. Zaprla bi oči, zasanjala...

Hipoma pa se je polasti nekak nemir. Kakor mraz jo stresa. Odpre oči. Toda kje je Šmarna gora, kje je Anže, in tisto polje, in kje je ona? Jerici se zdi, da to biti ne more, da je v hipu gori v senožeti in da vidi doli vas in Peč. Kdaj je prišla sem gori? Ali so bile prej sanje, da se vozi daleč, daleč? Da, sanje so morale biti. To je jasno. Ona je še vedno na Peči, revna deklica, in sedaj sedi tukaj gori v senožeti ob potu sredi rdečih lilij. Bog vedi, odkod toliko rdečih lilij. Jerica ljubi rdeče lilije. Toda strah jo je iti po nje, v travi so kače, in ona je bosa. Pa kdo prihaja sem po travi naravnost proti njej? Stara žena, črna v obraz. In venomer giblje z ustnicami, in v črnem obrazu ji igrajo bele oči. In venomer se sklanja. Polno naročje že ima lilij. In sedaj je že tik Jerice. Jerica jo sliši šepetati:

"Lilije trgam, lilije!"

Jerice se poloti strah. Pobegnila bi. Toda ko prikovana ne more z mesta. In žena stoji pred njo in z brezzobimi čeljustmi giblje:

"Lilije, hm, lilije!"

"Zakaj vam bodo?" se ojunači Jerica. "Saj jih imate že celo naročje."

Starka razgrne predpasnik pred Jerico in pogladi s suhimi prsti po cvetovih. Toda Jerica ne more tega gledati. Dasi noče gledati, vidi, da to niso lilije. Gnusne, pisane kače so. Z vijoličastimi jeziki smučejo krog starkinih prstov, vijejo se v kolobarjih, pihajo.

"Lilije, lepe lilije!" šepeta venomer žena in odpira pred Jerico predpasnik.

"Kače so, proč jih nesite!" vzklika Jerica in vsa trda od strahu in gnusa.

Toda ženica se smeje z brezzobimi čeljustmi. Jerica vidi, da ima žena levo oko večje od desnega. Zdaj sede žena poleg Jerice v travo.

"Proč idite!" prosi Jerica in misli pri sebi: "Čarovnica je, hud pogled ima, v žabo me bo izpremenila, ali polža, pa me dala, da me požro kače."

"Nič se ne boj," sliši Jerica govoriti starko. "Lilije so, lepe, rdeče. Ti povem, komu jih nesem, te lilije!"

"Le nesite!" priganja Jerica.

"Ne vem poti, ne vem! Na Peč bi jih nesla, veš, pastirica, na Peč, na Peč jih nesem Jerici. Sirota je, nič igrač nima, naj se poigra z njimi. Naj se!"

Jerice še ni bilo nikoli tako strah.

"Samo to je dobro, da ne ve, da sem jaz Jerica," si misli; vendar jo je groza. Kam naj se ji skrije, če jo išče. Kako bi jo preslepila? Kako bi ji ušla, tej grozni ženi.

"Vstani, vstani, pokaži mi pot!" veli žena.

In Jerica se dvigne in gre. Gre počasi. Najraje bi stekla, toda ona žena za njo bi mogla izpustiti gadov. Ne, ne, bežati ne sme! Lepo jo pripelje na Peč, pa gori v sobo jo popelje. In ko bo žena vstopila, zapre brzo duri in potem se bo skrila, se bo skrila kamorsibodi. In strahoma se Jerica ozre po tujki, da li morda ne pozna njenih misli. Toda kaj je to? One grde žene ni nikjer, pač pa gre za njo lepa, mlada žena. Vsa v belo je oblečena.

Jerico mine strah, in z veselja drhtečim glasom pravi:

"Ali je šla? Ali ste jo prepodili? Kdo ste?"

"Ali me ne poznaš," pravi bela žena, "tvoja mamica sem."

"Oh, mamica!" vzdihne deklica. "Saj je res, pa vas še poznala nisem. Oh, to je lepo, mamica, da ste prišli. Tudi Anže bo vesel. Tudi njegov oče je prišel. Mamica, Anže je zelo dober, Anžeta imam zelo rada."

In Jerica je pozabila ves strah in že je z mamico na Peči. Jerici se zazdi, da mora steči naprej in povedati Marjanici, da je prišla mamica. Ali na vratih osupne in plane nazaj. Iz veže prihaja ona črna žena, in oči ji iskrijo.

"Mamica, pomagajte mi!" krikne Jerica.

"Hoho," se krohota črna žena, "saj Jerica si ti, ti, ti! Si me hotela premotiti, hohoho, hohoho."

"O mamica, o mamica!" prosi Jerica in se stiska za belo ženo.

"To ni tvoja mamica," se smeje črna tujka, "saj je umrla! To je smrt Jerica, bela smrt! Na, Jerica, na, vzemi lilij."

"Nočem, nočem!" se obrača Jerica v stran in zakriva obraz. Tedaj pa začuti, da jo je prijela starka za roko in da venomer govori:

"Na, lilij, na, lilij!"

In Jerici se zdi, da ji usiplje na glavo ongavnih kač, in od strahu se vrže Jerica na tla in skriva obličje.

"Vstani, vstani!" viče starka.

"Ne bom!" odgovarja Jerica.

Toda kaj je to? To je glas Katre. Jerica se prebudi, odpre oči. Ah, sanjala je. Lepo solnce ožarja zunaj polje in goro. Pred dekletom pa stoji Katra z jeznim licem.

"Ali bo kaj, ali ne bo? Lenoba lena!"

Jerica plane kvišku in si pomane oči in leze iz postelje. Toda kaj je to? Zakaj je naenkrat zopet vse temno okoli nje? In ali se vse vrti okrog nje? Kakor skozi dim se ji zdi, da vidi gospodinjo. Zdaj jo je popadla za lase, in bolečina vrne Jerici zavest.

"Vstati moram!" si misli.

"In takoj," pravi Katra. "Pa se obleci praznično. S Peči greš!"

Jerica je prikimala in si začela oblačiti krilce z velikimi rdečimi pikami.

Katra jo je gledala, ko se je oblačila, in se nato obrnila in dejala odhajaje:

"Glej, da se mi hitro napraviš in prideš doli!"

Jerica je ostala sama. Pripognila se je za nogavicami. Tedaj se je zopet napravila tema vse okrog. Brezkončna tesnost jo je obšla, ko da jo je nekaj stisnilo za senci. Zavrtelo se ji je. Silna vročina je zakuhala v njej.

"Kače so!" se ji je izvilo, in dekletce se je zgrudilo na obraz. Tedaj je začutila, da jo je nekdo dvignil in položil na posteljo, in je odprla oči.

Nad seboj je zagledala plah Lukov obraz in slišala je njegov glas, mehek in nežen. Še nikoli, se ji je zazdelo, ni govoril nihče tako z njo, in skoro smešno se ji je zazdelo, da je Luka tako dober z njo.

"Jerica," je govoril mož, "ali te močno boli?"

Odkimala je. Izkušala je govoriti, toda sama ni vedela, kako da ji ni prišel glas iz grla.

"Ali ti je mraz?"

Zopet je odkimala.

"Te boli glava?"

Prikimala je.

"Ti si bolna, zelo bolna!" je tarnal mož. Jerica se je domislila Katre in se vzpela kvišku.

"Moram vstati!" se ji je izvilo hripavo iz grla.

"Vstati?" se je začudil mož. "Ti ne smeš, ti ne moreš, otrok, otrok!"

Njej je dokipela bridkost.

"Huda bo, tepla me bo. Moram vstati!" In s strahu polnimi očmi je strmela na vrata, kjer je stala Katra. Tudi Luka se je ozrl. V somraku se je zazdelo, da se sveti tam dvoje zlokobnih oči, ko dvoje oči zlobne zveri.

Katra je pristopila.

"Kaj," je rekla, "ta pritepenka res ne misli vstati!"

"Ne more!" je dejal Luka temno.

"Bomo videli, ali more!" je zavpila Katra, stopila k bornemu ležišču dekličjemu in potegnila s silo deklico na tla.

"Izpusti!" je zasikal Luka, in Katra je začutila, da jo je prijel za roko. Izkušala se ga je otresti. Toda držal je divje.

"Ali ne vidiš, da izdahne?"

In res je deklica omahovala in grabila od bolečin prevzeta z rokama po borni odeji.

Katra je odstopila za korak. Sedaj ni mogla več dvomiti, da je deklica bolna. Vendar pa je kuhal gnev v njej in proti Luki obrnjena je rekla:

"Če je bolna, pojde v bolnišnico!"

Luka se je obrnil proti Jerici, ko da ni slišal. Njegovo bledo in žalostno obličje je preletela hipno divja bojazen. Oči so se mu razširile.

"Ne more biti!" se mu je izvilo.

Začudena je motrila sestra brata. Opazila je strah, ki je bil izpreletel hipoma njegovo lice. Ozrla se je na Jerico. Kaj je to? Ali se ji samo zdi? Odkod te rdeče pege v dekličinem licu?

"Koze, koze!" je drgetaje šepetal Luka in si začel brisati solze, ki so mu lile čez lice v razmršeno brado.

"Kaj?" je vprašala Katra. "Koze ima?" Nehote se je umaknila do vrat. In od tam je stekla doli v kuhinjo, in nekaj hipov pozneje je vedela vsa hiša, da so na Peči koze.

"Iz hiše mora, iz hiše mora!" je tulila Katra. "To je, ko je človek predober. Vse prinese taka golazen v hišo. Iz hiše mora!"

Ko je Marjanica doumela, kaj je v hiši, je ohranila vso svojo mirnost. Pač pa se je Neža grozno ustrašila, tembolj, ker je bila pred nekaj dnevi podedovala nekaj stotakov po teti, o kateri do tedaj sploh ni vedela, ali še živi. Polna nad za bodoče življenje, in da ji sedaj nihče več Šimna ne odvzame, je delala načrte za bodočnost. Zato se je tem huje ustrašila vesti, da so v hiši črne koze.

Ko je doznala Anica o Jeričini bolezni, je prebledela. Skrb za Jurčka jo je prevzela tako, da sprva ni vedela, kaj storiti. Že je videla otroka mrtvega. Našla je Katro, ki je odredila Neži, da napravi posteljo v zidanici, mali shrambi za orodje, da preneso tja Jerico. Da bi ležala Jerica v hiši, se je zdelo ženi prenevarno. Zidanica pa je bila čisto na samem. Tam bi ne mogla priti bolna v dotiko z domačimi.

Nekako pomilovalno je dejala Marjanica proti Anici: "Boji se pa, boji, naša Katra! Ubogi otrok! Kdo bi mu le stregel, da bi mene ne bilo! In še iz hiše jo vržejo!"

"Meni se zdi, da je le bolje tako!" je odvrnila Anica, "glej, Marjanica, za Jurčka sem v skrbeh!"

Nekako nevoljno in pomilovalno je pogledala Marjanica Anico. Še nikdar je ni tako. Hotela je reči nekaj trdega. Videča pa plah Aničin obraz, se ji je žena zasmilila in dejala je samo: "V božjih rokah smo vsi!"

Toda zelo trpko je rekla to, in Anica jo je razumela. Začutila je, da je bila grešila, da je zatajila v sebi srce. Kdo ve, ali ne bo Bog radi tega tudi nad njo zatajil svoje dobrote?

Pustila je Marjanico in odšla v sobo k otroku. Tam se je zjokala. Ali mir se ni vrnil v njeno srce. --

Anže je izvedel za Jeričino bolezen stoprav, ko so jo prenašali v zidanico. Marjanica in Luka sta jo nesla. Stopil je k njima. Marjanica je bila povila deklico v rjuhe in odeje, tako da Anže ni vedel, kaj neseta.

Izza odej se je ozrlo nanj dvoje od vročine in vročnice razpaljenih oči.

"Jerica," je viknil fant, "kaj boš umrla?"

"Tiho bodi!" je velela Katra, "in pojdi!"

"Kaj ji je?" je vprašal on. Ali ne Marjanica, ne Luka mu nista odgovorila. Šel je za njima. Toda, ko mu je Marjanica zaprla vrata pred nosom, je stopil k vodnjaku in čakal. In tedaj je prišla Neža in šele od nje je izvedel za Jeričino bolezen.

"Ali umrje?" je vprašal.

"Od desetih ozdravi eden!" je odvrnila Neža.

Anže je vedel dovolj. Proti hlevu je krenil. Prej si je bil del na glavo nov klobuk s kozjim repičem. Sedaj je stopil v hlev, pognal klobuk nekam v steljo in sedel na prevrženo košaro in za topil glavo v dlani. In zdaj pa zdaj je ponovil: "Od desetih eden!"

Takšno je bilo tisto velikonočno jutro na Peči. V izbi na mizi je bila kuhana gnjat in hleb in potice ter skleda kuhanih pirhov. Pa se je zdelo, da ne misli nihče na Peči danes na jed. Pač, eden ni bil pozabil. Bil je Šime. Moški in prazničen je bil sedel k mizi, ko je pridrvela Neža.

"Koze so v hiši!"

"Naj bodo," je dejal fant in mirno potegnil z nožem križ čez potico in ga zasadil v mehko, krhko skorjo. In čez obraz mu je leglo toliko zadovoljnosti, da ni mogla Neža kaj, da ne bi rekla:

"Šime, ali se res nič ne bojiš?"

Odkimal je. Če se je bal, se je tega, da ne bi dobil še kaj tovarišev pri velikonočno obloženi mizi.