26. POGLAVJE
Luka gre po zdravnika

"Luka," je rekla Marjanica, "ali znaš molčati?"

Luka je pogledal nekako zavzet Marjanico. Sedel je na starem stolu, njemu nasproti ob Jeričini postelji je slonela Marjanica.

"Tisto noč, ko je naša nevesta skoro umrla," je govorila Marjanica, "si jo videl --"

"Hanco!" je dejal z glavo kimaje Luka.

"Kaj, ti jo poznaš?" se je začudila Marjanica.

Prikimal je.

Marjanica ga je gledala nekaj hipov vsa začudena, kako more vedeti o Hanci. Saj mu ni hotela zadnjič niti ziniti o njej. Vendar pa ni bila Marjanica ena onih, ki bi dolgo visela na vprašanju. Zato je tudi sedaj pomislila: Če ve, ve. Potem lahko govorim, kar mislim. Tako je mislila in tako je rekla:

"Po Hanco pojdi! Ona ti ozdravi še kugavega. Anti bo teh malo koz ugnala."

Tedaj pa jo je pogledal Luka začudeno.

"Katera Hanca?" je vprašal slednjič.

"In zopet ga je pogledala Marjanica debelo.

"Ne norčuj se! Katera Hanca! Pač ona, ki jih je že toliko ozdravila!"

"Jaz ne vem nič," je odvrnil Luka. "Zmotila si se, Marjanica. Hanca je bila prej krčmarica."

"Ti ljubi Bog, saj vendar nisi pijan, Luka!" je z rokama zalomila Marjanica. "Nikoli ni bila Hanca gostilničarka!"

"Je bila! Stara mati te revice tu je!"

"Saj nori," je zastokala Marjanica. Toda Luka ni bil videti, ko da nori, in celo resno in pametno je rekel:

"Ne razumeva se, Marjanica. Ali si ti kdaj videla tisto Hanco, o kateri govoriš?"

"Seveda sem jo videla," je odvrnila užaljena Marjanica. "Pred sedmimi leti sem jo videla. Nobena deklina ni imela tako lepih zob. To je, vidiš, Hanco pozna vsakdo že po njenih zobeh. Stara je, zobje pa so kot pri triletnem otroku."

"Zobje, zobje..." je mrmral Luka, "tudi ona je imela lepe zobe."

"Ti Hance ne poznaš," je zaključila Marjanica. "Zato me poslušaj. Pojdi čez Dole do Hudega, tam pa povprašaj po njej. Ti bodo že pokazali, kod. Le meni veruj, če nihče, Hanca jo ozdravi! No, pojdi! Saj vidiš, da jaz ne morem. To pot boš že napravil!"

Zmeden se je dvignil Luka. Marjanica mu je dala še nekaj navodil, in Luka se je odpravil. Toda tedaj je pristopil še enkrat k Jerici in ji gledal dolgo v izmučeno lice. Potem si je hitro otrl solzo in stopil iz zidanice.

"Glej," je mrmrala Marjanica za njim, "dobrega srca je le. Da se mu le zmeša po poti. Nekaj je kvasil o stari materi. Če sem le prav slišala -- seve!"

Baš ko je Luka hotel zaviti mimo Peči v breg črez hrib v Dole, ga je ustavila Anica. Prihitela je bila za njim in mu stisnila desetak v roko.

"Nate," je dejala, "in pripeljite ga, da jo ozdravi!"

"Luka je vzel denar in prikimal. Šele po poti se je domislil, da je Anica mislila zdravnika.

"Prvo k Hanci, potem po zdravnika," je mrmral, ali zdelo se mu je, da je eno in drugo brezuspešno.

"Vendar je uspešno lezel v hrib. Čudovito ga je bilo videti, ko je izginjal in prihajal ves sključen in žalosten izza brstečega grmovja. Neizmerno lep dan je bil. Vse je vriskalo od veselja in moči. Samo ona, samo ona mora umreti še danes! Od nekod, od vasi gori menda, je bilo čuti glas zvonov. Tu pa tam je že v grmu zapel zgodenj pomladni ptič. Trobentice in marjetice so cvetele v mehki, prvi travi.

O življenje, kako si lepo!

"Upehan je dospel Luka na vrh hriba. Steza se je prelila v mokroten kolovoz. Luka se je za hip oddahnil, potem je začel korakati po kolovozu doli skozi bukov gozd. Začutil je obenem, da je že zelo truden.

Tedaj ga je dotekel kmet.

"Bog daj srečo! Kam pa?" je vprašal.

"Bog daj; do Hudega!" je odvrnil Luka.

"Pa ne k Hanci?" je vprašal kmet.

"Prav k njej," je odvrnil Luka.

"Veš, prijatelj, potem se kar vrni," je dejal kmet. "Hance ne dobiš več!"

"Kaj je umrla?" je vprašal Luka.

"Pred leti že. Pa ljudje ne vedo. Hodi neka podobna okoli, ki se izdaja za Hanco. Pa je sirota zmešana," je pripovedoval kmet. Tedaj je Luka razumel, kako da ga ni umela Marjanica, in ni on umel Marjanice.

"Ena z lepimi zobmi?" je vendarle vprašal.

"Prav tista; in radi zob jo mnogi zamenjajo," je pojasnil kmet in pristavil:

"Kaj ti je žena zbolela?"

"Ne," je odvrnil Luka, "neka sirota, ki nima nikogar."

"Aha," je odvrnil kmetič, "bo že. Pa s Hanco ni nič. Se lahko vrneš!"

In kmet je opazovaje pogledal Luko. In prav je sodil, ko si je mislil, da je šibek in slab. In dejal je dobromisleče:

"Truden si. Pa tudi pot izdela. Par korakov boš že še stopil. Vsaj oddahneš se lahko pri meni. Ni več daleč. Koj za gozdom sva doma."

"Pojdem še v trg po zdravnika," je odvrnil Luka.

"Tisto že napraviš, ti pokažem stezo. Tam doli onkraj nas zavije nazaj na dolino doli, pa odpočiješ se. Bog pomagaj, saj je danes Velika noč."

Molče sta stopala moža nekaj korakov nizdol po kolovozu. Tedaj se je razgrnil pred njima gozd, in izza drevja se je zasvetilo lepo, kmečko domovanje.

"V hribih smo," je dejal kmet in zamahnil z roko proti svojemu domu. "Mi je umrl brat v Krajevcu. V petek sem šel, zdaj grem nazaj. Samo čez hribe; ne zmanjka jih."

Možu je rjavo obličje rdelo. Tiha zavidnost se je skoro porodila v Lukovem srcu: kako je vesel! Vrača se k domačim, ki jih ima rad. Ve, da ga čakajo, da ga pogrešajo. Kdo pogreša tebe, Luka, kdo čaka na te? In spomnil se je Jerice in preko trudnosti je čutil Luka veliko žalost in bridkost.

Tedaj je planil pred kmeta pes in z veselim lajanjem pozdravil gospodarja.

"He, potep, si me prvi videl!" je dejal kmet, ko je pes veselo skakal vanj. "Kaj, si bil pazen, si! Potep! Le nič ne, preveč prijaznosti. Še nisem pozabil, kaj si naredil na Štefanji dan!" In mož se je obrnil proti Luki:

"Odženo vola iz hleva, in ta mrcina spi. Zjutraj ob petih jo udarim za njimi. Dva sta bila. V Soteski sem ju dotekel. Enega sem vrgel po snegu doli, drugi mi je ušel. Ob desetih je bil voliček zopet v hlevu. Ta potep jih je pa čutil."

In mož je s prstom grozil psu.

Izza hiše jima je privihralo dvoje otrok naproti. Glasno sta vikala:

"Ata so prišli!"

"Da," je dejal kmet, "vidva pa se še umila nista! Marš! Da se mi takoj napravita in pojdeta k maši!"

"Mame še ni," je dejal starejši, "smo pa čakali."

Mož je prijel otroka za roko.

"Peter ima lisico, živo," je razlagal mlajši.

"E, kaj res?" se je čudil dobrovoljno kmet in obrnjen k Luki, je dejal: "Tako pripravnega pastirja še nisem imel. Je nekod iz slabe hiše, pa vrl dečko! Pa glej ga no, saj je tu!"

Prav v tem hipu je res stopil mlad fant z malim otrokom v naročju na prag.

"Anže!" je dejal skoro glasno Luka.

"Peter je," je velel kmet. "Kaj, ali si za pestunjo, Peter?"

"Saj tudi vi včasih pestujete," se je odzval pastir in pokazal dvoje vrst zdravih zob.

"Pa lisico si ujel?"

"Sem, pa me je ogrizla." In stegnil je obvezano roko proti kmetu ter dejal kot v opravičbo: "Takole sem zavezal, da mi ne nagaja!"

"Cel Anže je!" je pripomnil Luka.

"Anže je moj brat, ali ga poznate?" je vprašal dečko.

"Poznam ga," je dejal Luka, "na Peči služi!"

"To je pa lepo. Ali mu gre dobro?"

"Saj ga lahko obiščeš, Peč ni daleč. Pa kaj nisi vedel do zdaj, kje ti služi brat?" je vprašal kmet.

"Nič nisem vedel!" je odvrnil fant, "kakor smo hoteli, smo šli, vsak za svojim kruhom."

"Daj sem, pa pojdi z otroci k maši!" je velel kmet in vzel otroka, ki je silil k njemu.

"Kaj pa, blagoslova ste že dobili kaj?" se je obrnil kmet nato k otrokom in pastirju.

"So!" je dejal pastir.

"Pa ti?"

"Eh, meni ni sile."

"Kaj si še tešč?"

"Sem čakal, da pridejo gospodinja."

"Tako!" je dejal kmet in z vidno zadovoljnostjo pokimal Petru. "Pa pojdi z menoj!"

Luka in kmet in Peter z otroci so krenili v hišo v izbo, kjer je velel kmet sesti Luki in Petru. Otroka pa je nagnal, da naj se gresta umit in preobleč. Najmlajšega je potisnil pastirju v roke. Sam pa je šel in se vrnil z gnatjo in potico in mogočno opleteno posodo.

"Le jejta," je dejal in potisnil oster žepni nož na mizo in nalil kozarček pijače in ga izpil, ga znova natočil in potisnil pred Luko. Pastir je izvlekel svoj nož in si odrezal kos mesa z gnjati. Ko je Luka izpil, je napolnil kmet še enkrat kozarček in ga potisnil pastirju. Otrok se je kremžil. Tudi on je hotel imeti.

"To ni za te!" je dejal kmet, ga vzel k sebi in sedel. Tako so sedeli nekaj časa molče in jedli. Luka je čutil, da se mu vračajo moči. Še parkrat mu je natočil kmet, češ, da je do trga presneto vroče, naj le pije in je.

V tem sta zagnala otroka zunaj šum; tudi mali v naročju kmetovem je hotel na tla in ceptal z nožicama:

"Mama, mama!"

"Pojdem!" se je dvignil Luka.

"Ni sile še!" je dejal kmet, "pa kakor veš. Peter, pokaži mu pot." Pastir je bil takoj pripravljen, da pokaže Luki pot, dasi še ni vedel, katero. Kmet je odrezal precejšen kos mesa in potice in jo zavil v raskav, cukrov papir ter jo potisnil pred Luko.

"Na, boš imel po poti!"

"Prav res ni treba," se je branil Luka.

"Treba ali ne, vzemi!" je velel kmet in skoro jezno gledal. Videlo se je, da zna velevati. Pastirju je nato obrazložil, da naj pokaže Luki pot v trg. Tako je Luka odšel, potem ko je še videl v kuhinji postavno ženo, ki sta jo otroka vesela obletavala in kričala, da imajo živo lisico, in še mnogo drugega.

Luka in pastir sta krenila nekoliko v rebro.

"Vi ste s Peči?" je dejal Peter.

"Sem!" je odvrnil Luka.

"Pa povejte Anžetu, da sem tu, da ste me videli."

"Bom!" Nekaka hvaležnost do vseh teh ljudi, katere je bil Luka danes spoznal, ga je navdajala in začel je pripovedovati fantu o bratu na Peči. Tako sta prišla zopet vrh hriba in pastir je rekel:

"Zdaj pa moram nazaj. Vedno na levo se držite! Potem zagledate trg in pridete na cesto in ne boste mogli več zgrešiti."

Poslovila sta se. Oživljenega se je čutil Luka in rahla opojnost se ga je polaščala. Z njo so prišle tudi lepše misli. "Eh," je mislil.

"Na svetu je vendar še dobrih ljudi. Prav nič slabega ne bi bilo na svetu, če bi samo ljudje hoteli. Pa vsi nočejo. Nočejo! Sami smo si krivi nesreč in žalosti." In z bridkostjo je mož mislil na svoje izgubljeno življenje. "Prešlo je. Vse je prešlo. Prvo sem bil prevesel in potem sem bil preresen. Iskal sem nečesa in nisem našel. Ti moj ljubi Bog, tako je. Človek obrača, Bog obrne. Sem mislil, bom bogat, sem grabil, sem pustil ono siroto. Pa je prišlo tako nad me, da sem revež in me še sestra ne mara. Katra, Katra. Ženske so tudi čudne. Nam za denar, njim za ljubezen. Vidiš Katra, saj ne rečem, da je bilo prav, da sva te z očetom silila. Prav ni bilo, in Bog je obrnil le po svoje. Zapisano je bilo, da se mora sesuti naše premoženje, in se je. Samo to mi je žal, da tega prej nisva vedela z očetom. Potem sva oba vedela, da mora biti tako." In z nekako grozo je rekel na glas: "Krivično blago je bilo!"

"Krivično!" je mislil dalje; "vsi so vedeli to. Vidiš Katra, to je bilo. Sem šel čez njivo, pa me je gledal sosed; pa sem rekel: "Glej ga, že misli: Le hodi po tisti njivi. Tvoja bo, kakor je sedaj tvojega očeta. Pa ga vprašaj, no, enkrat, Luka, vprašaj, kako da je njegova." Glej Katra, pa sem ga res vprašal: "Oče, čigava je bila prej naša njiva?" Ti! Prebledel je, in potem ga nisem več mogel vprašati. Pa saj ni bilo treba. Saj sem vedel; po krivici jo je pridobil. Krivo je prisegel. In ko je šlo potem s premoženjem kar v nič in v nič, sem si mislil: Bog že ve, kaj dela. Vse bo šlo. Oh, Katra, in čez in čez sva bila zadolžena. Da bo prodal, je bil rekel. In Krošnja se ni šalil. Še tista njiva je bila čista. Samo tista njiva. Sem stopil k očetu. "Prst božji," sem rekel, "dajte njivo nazaj. Kamor je šlo vse, naj gre še to!" Da si ga videla, Katra, kako je planil in zatulil. Pa kaj si ti vedela o tem?"

"Potem je prišel Krošnja. "Prodal bom!" je rekel. "Prodaj!" je odvrnil oče. Jaz sem stal ob oknu in sem mislil, ali ne bi bilo dobro, da skočim v tistega skopuha in mu zavijem vrat.

"Ali nimaš neke dekline?" je rekel Krošnja. In prav tedaj si prišla ti, Katra. Ti --, kaj si vedela ti, kaj smo potem govorili. Za premoženje te je dal. Pa sem stal zraven in je nisem rekel nobene."

Zamolkel glas zvona je odjeknil od nekod. Luka je snel klobuk.

"Povzdigovanje je!" je mislil. Za hip je izginila misel na preteklost iz njegove duše. Toda tem glasneje se je oglasila nato.

"Greh rodi kazen, greh rodi greh. Katra, kam to gre! Katra, ali res midva ne moreva pozabiti, kaj je bilo? Ali ne moreva odpustiti? Katra, zakaj delaš krivico drugim, če so je drugi tebi delali? Saj Peč ne bo, ne more biti tvoja! Da se na me srdiš, tega ti ne zamerim. Saj sem zaslužil, že zaradi one sirote, Jeričine matere. Pa Anica je nedolžna. Ona ima svoje pravice, ona jih ima. Na meni in tebi je kazen, je prokletstvo..."

Čim dalje, tem močnejše so bile te misli Luki. Z nekako silo so vstajale v njem. "Veruj mi, Katra! Moja sestra si! Najin oče je nesrečno umrl. Katra, misli na konec! Kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade! Veruj mi! Mene je nesreča izučila."

Luka je prišel na cesto, ki se je v velikih ovinkih spuščala doli v trg. Skozi glavo mu je šinila zopet misel na Jerico. Neizrečena ljubezen je zaplamtela v njegovem srcu do deklice. Skoro na glas je govoril:

"Katra, imej usmiljenje z dekletom." Istočasno se mu je stisnila pest. "Usmiljenje!" se je nasmehnil. "Zato, da bi jo mučila, si jo vzela na Peč. Zato jo tepeš, ko veš, da mi trgaš srce. Katra, ti si hujša od kače, ti odpustiti ne moreš!"

Nehote je začel Luka hiteti. Spomnil se je, da gre k zdravniku.

"Živeti mora, ozdraviti mora!" je dejal zdaj pa zdaj, in bolest in strah in razburjenost so mu vzbujale čudno jezo, in skoro na jok mu je šlo.

"Jerica, Anica!" je klicalo v njem. "Dvoje sirot! Ti jima ne smeš storiti zlega, Katra. Ne dotikaj se ju."

V takem razpoloženju je prišel Luka v trg. Nekaj hipov pozneje je potrkal na zdravnikova vrata.

Vrata so se odprla. Lepo rejena ženska z belim predpasnikom je odprla in premerila Luko od nog do glave.

"Ali ste bolni?" je vprašala žena.

"Nisem ne," je odvrnil Luka, "naša Jerica je bolna, črne koze ima!" Vrata so se zaprla. Za nekaj hipov so se zopet odprla. Na vratih je stal mož z belim prtom okoli vratu.

"Kaj je?" je vprašal. "Odkod ste?"

"S Peči!" je odvrnil Luka strahoma motreč rdeče, zdravo lice gospodovo.

"Kdo je bolan?"

"Jerica," je odvrnil Luka. "Sirota je, pastirica je pri nas."

"Ali ste vi gospodar?"

"Ne, nisem!"

"Kdo vas je poslal pome?"

"Kdo! Sam sem prišel. Ljubi gospod, pridite pogledat."

"Ali imate voz?"

Začuden je pogledal Luka moža. Ta pa je naglo vprašal:

"Vi, kdo bo pa plačal? Ali plačate vi?"

"Ali bo mnogo?"

"Dvajset goldinarjev."

Luki so zaklecala kolena.

"Sirota je!" je vzdihnil.

"Veste kaj, mož," je dejal zdravnik nato, "pojdite v hišo nasproti. Tam stanuje okrajni zdravnik. Veste, so domači bolniki. Le pojdite in povprašajte. Prva hiša na levi."

Vrata so se pred Luko zaprla. Velika, čudna glava iz medi je bila vdelana v les. Luka se je zagledal vanjo. Zdelo se mu je, da gleda sovražno in zlobno nanj. Obrnil se je in lezel iz hiše.

"Prva na levi," je premišljal in krenil na desno. Toda na desni ni bilo nobene hiše. Mimo je prišel deček, od tega je doznal Luka, kod naj se obrne.

Lezel je po stopnicah in obstal pred vrati, na katerih je bilo pisano neko ime. Zopet je potrkal. Ali dolgo ni bilo nikogar. Potrkal je v drugo, v tretje. Šele tedaj je zaslišal korake in potrkal je v četrto. In sedaj so se res odprla vrata.

Nekaka podobna ženska ko preje je otvorila, in začelo se je staro izpraševanje.

"Doktorja ni doma!" je dejala končno žena.

Luka se je prijel za glavo.

"Ga ni doma!"

"Vrnite se lepo," je rekla žena, "jutri pride pogledat!"

"Jutri," se je izkušal smejati Luka, "če ne bo prepozno." In nekaka jeza ga je prijela in je rekel:

"Veste kaj, če ga zdaj ni, potem ga ni treba!" In obrnil je debelo gledajoči ženi hrbet in odšel.

"Saj je vse zaman!" je mislil. "To z zdravniki ni drugega, ko sleparija. Kdor ima denar, da, kdor ima. Kaj boš ti, Jerica, sirota! Umri, vidiš, to bo še najbolje."

Luka ni vedel, da se skoro zapleta, ko je šel po cesti. Mislil je venomer le eno: da je Jerica izgubljena. Hipoma pa je obstal.

"K prvemu grem nazaj. Deset goldinarjev imam, porečem, pa sveto besedo vam dam, da dobite še drugih deset."

In res je krenil k prvemu zdravniku nazaj. Ko pa je prišel do vrat in zagledal ono medeno glavo, mu je zmanjkalo poguma in je odšel.

"Vsega je konec!" mu je šumelo v glavi. "Če je vsega konec, naj pa bo!" je mislil in krenil v gostilno. Luka je popil kozarec vina, Luka je popil drugi kozarec, Luka je popil tretji kozarec vina.

"Bog me je zapustil!" je mislil pred se in vrgel denar na mizo. Nekako čudno ga je pogledala deklina, ki mu je menjevala. V trgu je zazvonilo.

"Ali je kdo umrl?" je vprašal Luka.

"Oh," je odvrnila deklina, "saj mrjo vsak dan."

"Kaj imajo!"

"Koze!"

Luka je naročil nov četrt vina in govoril sam s seboj:

"Le pij, Luka! To je še najbolje. Vino je zdravo in pa človek pozabi, kadar pije, pozabi!" Smejal se je pred se, da se ga je strežajka skoro bala. On pa je kimal sam za se. Skoro dobro mu je delo, da zvoni. "Naj le zvoni, naj. Naj mrjó. Če Jerica umrje, zakaj ne bi drugi. Naj mrjó."

"Naj mrjó," je govoril Luka še vedno, tudi potem, ko je taval po cesti proti domu. V nekaki omotici, napol pijan je kolovratil proti domu. Včasih je hipoma postal sredi ceste, zamahnil v zrak proti trgu in klical:

"Dvajset goldinarjev bi rad! Šema, ali misliš, da jih nimam! Tu imaš trideset, ná petdeset, sto, pa hajdi! Bomo videli, kdo je gospod. Le proč s tisto belo cunjo, pa hajdi, hahaha! Seveda nisi mislil, da Luka lahko plača."

Čim bliže Peči je prihajal Luka, tem jasnejše se mu je svetlikalo v duhu, dasi se ni mogel otresti gotovih vtisov. Trudnega se je čutil do smrti. Skoro omahnil je ob brvi na zid. Tam doli pod brvjo je gledala izza skale drobna, živahna živalica, podlasica. Luki se je zazdelo, da se mu roga. Pograbil je kamen in ga zalučal doli. Živalica je odskočila in pogledala izza druge skale. Čudna besnost se je polastila Luke. Zanj ni bila to podlasica, bilo je nekaj sovražnega sploh. Ali kaj je bilo, ali je bila smrt, ali je bila Katra, Luka sam ni vedel. Samo neizmerno jezo je čutil nad temi očmi. In popadel je znova kamen. Toda živalica je bila izginila.

Luka se je vrnil na Peč.

Srečala ga je Marjanica in ga začudena gledala.

Luka je zmajal z ramama.

"Kje imaš Hanco?" je vprašala Marjanica nevoljna.

"Je umrla," je odvrnil Luka.

"Pa bi bil zdravnika pripeljal."

"Ga ni doma," je odvrnil in se opotekaje bližal zidanici. Luka je omahnil k Jerici. Pri njej je sedel Anže in položil prst na usta ter zašepetal:

"Sanja, da je v nebesih!"

Za Luko je stopila Marjanica v shrambo in stopila tik pred starca. S silo je krotila svojo jezo in govorila polglasno:

"Ali je znorel, ali kaj?"

"Bog me je zapustil," je zastokal starec.

"Kaj pa v roki držiš?" je vprašala Marjanica.

Luka je izpustil kamen in prišel nekoliko k sebi. Prijel se je za glavo in mrmral:

"Zakaj nisem skočil z brvi!"

Anže in Marjanica sta ga gledala čudeča se in ga nista razumela.

"Kaj se mu je zgodilo," je mislila Marjanica in odšla. Od vasi sem je bilo čuti glas zvonov. Marjanica je potegnila črez čelo križ in rekla:

"Bog ji daj nebesa, kdorkoli je, grešni duši ali nedolžni."