29. POGLAVJE
"Požveči ji!"

Zgodilo se je bilo, da je Katra pretepla Jerico, ker je bilo dekletce padlo in pri tem razlilo plevicam kosilo. Prav nečloveško jo je, tako, da je končno Marjanica deklico izvila jezni ženi. Zvečer je popadla deklico božjast baš na stopnicah, tako, da se je deklica poškodovala na roki in glavi, in je bilo čudno, da se sploh ubila ni. Luka je izvedel nato, da tistega dne, ko je deklica polila kosilo, ni še nič zajtrkovala in da prejšnji večer ni nič večerjala.

Luka se je bil zadnje čase čudno izpremenil. Dasi je bil videti za deset let starejši, je stopal te čase vse nekam živahneje, skoro nemirno. Oči je povešal, niti Jerici si ni upal pogledati v obraz. Vendar pa je neprenehoma varoval in pazil deklico. Ni se je dotaknila Katra, da ni videl Luka. Prav tako je videl nežno skrb Aničino nasproti siroti. Če je bil Luka že preje molčeč in sam svoj, je bil te čase sem naravnost nedostopen.

Tisti dan potem, ko se je bila dogodila Jerici ona nesreča, se je odpravil Luka zelo zgodaj v vas, poiskal župana in mu povedal, da naj se on zavzame za siroto Jerico. Župan je bil sicer resen mož. Ker pa se mu še ni bilo dogodilo, da bi bil kdo tozadevno prišel k njemu po pomoč, se je sicer zavzel za Luko, ga pogostil s "požirkom brinjevega" vendar dejal, da ti posli ne gredo v župansko pisarno, in je bolje, da jih vsak sam opravi.

Tedaj je krenil Luka k Pušarju. Denar, katerega je bil dobil od Anice, mu je bila pustila in tako je mogel starec sesti za mizo in si naročiti jedi in pijače. Naročil je dvakrat, snedel svoje, spravil drugo in se vrnil na Peč. Ker zjutraj ni našel Pušarja, je sklenil da ga obišče zvečer. Jerico je pijača in hrana izdatno oživila, in Luka je bil zelo zadovoljen sam s seboj in je zvečer odložil pot k Pušarju.

Bog vedi, kako je bila doznala Katra, da je bil Luka pri županu. Prihrumela je za nekaj dni z Jerico nad starca, potisnila mu jo nasproti, češ, da je zdaj že sita, in da naj ne odlašata dolgo in gresta. Bog ve, kako je bila doznala Katra, da se je bil Luka tako potegnil za Jerico pri županu. "Eh," je dejal pozneje Anže, "tista škrba Malka Kovačeva je sedela v kuhinji pri županu in je vse slišala." In potem je vse povedala Katri, in je Anže vse slišal in napravil nekaj Malki Kovačevi, da si bo zapomnila.

In res ni Malka nikoli pozabila, kako jo je nekega večera prijelo nekaj krepkih rok doli za Smrekarjevim hlevom in jo po močilo z glavo nizdoli v motno vodo, ki so jo rabili za gašenje apna.

Vselej, kadar je šla Malka odslej mimo ljudi, ki so mirili apno, je začutila rahlo trganje v glavi in se domislila one ure. Pa je Anže moral imeti najbrže nekaj drznih zaveznikov. Vsaj mej mladimi fanti je imela klepetulja dovolj sovražnikov.

Luki pa ni bilo tedaj za smeh.

Ko divja je skakala Katra. Tako razdražene je še ni videla Marjanica. Marjanici se je deklica smilila in pri sebi je godrnjala:

"Kaj se toliko jezi? Ali ji ni povšeči prinesel od sodnije? Kdo ve, kaj je dobila!" Hitela je nato k Anici. Ta ji je pojasnila, da ste klicani s taščo k obravnavi.

"Kaj se boste poravnali?" je doumela Marjanica. Zadnje čase je opažala Marjanica, da govore na Peči vsi nekam tiše. Da bi slišala na desno uho kaj slabše, Marjanica niti mislila ni.

Potem je Marjanica prosila Anico, naj vzame deklico v svojo zaščito, in res je Anica molče vzela Jerico in jo odvedla v svojo sobo, kjer si je deklica ves dan šivala in krpala obleko, ker so od zadnjega padca še ni bila popravila, da bi mogla delati težko. Deklica je bila po zadnji bolezni vsa šibka in slaba. Večno preganjanje od Katrine strani jo je bilo vso zbegalo. Že ob njenem glasu je deklica trepetala.

Katra se je bila pred Anico zatajila. Svojo jezo nad Luko pa je hotela dopolniti. Peklenska misel ji je šinila v glavo, in izvedla jo je.

Okolu polnoči je vstala, nažgala malo slepilno luč in se odpravila v podstrešje. Res je našla Jerico, kakor je pričakovala, spečo. Dete si ni upalo iz Aničine sobe, in Anica jo je morala pospremiti spat. Nenadoma je začutilo ubogo dete, da jo nekdo drami. Odprla je oči ali oslepljena od luči ni opazila ničesar, pač pa je slišala nepoznan, izpremenjen glas, ki ji je velel:

"Nocoj moraš od hiše!"

"Da," je šklepetalo ubogo dete z zobmi.

"Če ne greš do jutri, moraš umreti!"

"Da!" je jeknila deklica.

"Glej, nož!" je velel glas.

"Ne, ne, saj pojdem!" je prosila deklica. V tistem hipu je luč ugasnila. V smrtnem strahu je prečula deklica noč. O prvem petelinjem petju je vstala in odšla doli, odprla rahlo vrata in šla s Peči...

A kje je bil Luka, da bi jo bil čuval?

Pri Pušarju je sedel. Po svèt je bil šel. Pa je nanesel slučaj Tomaža od nekod. Hudo zanikaren je bil postal hlapec. Ni delal drugega, ko popival, in Pušar ga je bil malo vesel. Zato je pustil Luko samega s Tomažem. Luki samemu ni vedel kaj svetovati. Obljubil mu je pa, da se bo on zavzel za deklico, če bi z revico res ne mogli kam.

Tomaž se je Luke zelo razveselil. Naročil je vina in se obnašal nekako bahato in prevzetno. Bil je že malo pijan in z roko je udarjal ob mizo.

"Ti," je dejal, ko sta ostala sama z Luko, "midva sva prijatelja, kaj, Luka. Ti že, ti! Tvoja sestra pa ni mnogo vredna."

Luka je nato začel tožiti Tomažu, kako Katra tepe in preganja Jerico, in vse to samo zaradi njega, ki mu je dekle priraslo k srcu.

Tomaž se je smejal pred se in ponavljal:

"Šema si, Luka, pomagati si ne znaš!"

"Kako si bom pomagal?" je vprašal Luka.

"Hm," je dejal Tomaž in izpraznil kozarec, "znati je treba!"

In Tomaž je skrivnostno kimal z glavo, kakor da pritrjuje samemu sebi. Naročil je nove pijače.

Luke se je vino prijemalo.

"Vidiš," je začel potem Tomaž, "ali misliš, da bi njej to kaj storilo, zaviti tebi ali meni vrat?"

Zakaj tebi?" je vprašal Luka.

"To tebe nič ne briga, Luka. Vprašam te, ali misliš, da bi ji ne mogla zaviti vratu?"

"Komu?" je vprašal Luka.

"Komu! Anti tisti Jerici! Le veruj mi. Vere nima nobene, pa usmiljenja tudi ne. Sem umazan do nog do glave, tako črn pa ne, kot ona."

Luka je molče poslušal.

"Le meni veruj," je govoril dalje Tomaž, "predobro jo poznam. Še danes bi na Peči živel gospodar, če bi nje ne bilo. Pa tudi sin bi živel! Hehe! Pa tebe, tebe Luka, ima prav v želodcu. Lepo sestro, prav lepo sestro imaš."

"Po imenu je sestra, po srcu ni!" je odgovoril Luka.

"In nad tisto siroto da se je spravila, praviš, kako ji je že ime?"

"Jerica!"

"Prav res. Ljubezniv otrok. Še muhi ne stori žalega."

"Komaj je okrevala. Je imela koze."

"Eh," je dejal Tomaž.

"Pa v zidanico jo je dala zanesti!"

"Tisto je bilo grdo! Se spominjam!" je pristavil Tomaž. "Saj pravim, lepo sestro imaš. Pijva na njeno zdravje!"

Pila sta, pa ne na Katrino zdravje.

In čimdalje sta pila, tem skrivnostneje sta govorila. Prišel je Pušar, in ker je bilo že pozno, ju je dvignil.

"Ti," je dejal Tomaž zunaj, "spat pa še ne greva. Povsod še ne bo zaprto." In res sta našla drugod še odprto. Tomaž je potegnil Luko za seboj v kot. Luka je bil od pijače že dobro omamljen.

"Ali čikaš?" je vprašal nenadoma Tomaž.

"Žvečim včasih," je odvrnil Luka.

"Ti," je dejal Tomaž in pogledal po strani Luko, "pa bi ji požvečil. To jo bo napravilo ponižno."

"Misliš?" je vprašal Luka. In v motnih obrisih je šlo mimo njegovih oči trpljenje sirote Jerice na Peči.

"Le poslušaj!" je dejal Tomaž in začel skrivnostno šepetati z Luko...

* * *

V somraku rosnega jutra se je opotekal Luka proti Peči. In prav tedaj je hitela drobna stvarica s Peči sem doli, plaha, drgetajoča od trudnosti in strahu, z malo culico pod pazduho in ko som kruha, katerega je bila prihranila pri večerji. Tam doli sredi brega je dekletce obstalo, in naenkrat ji je postalo silno težko, oditi s Peči. Domislila se je Anžeta, domislila se je Luke, domislila Anice, domislila Marjanice. Spomnila se najljubših ji krav, grlice in petelina, ki ji je znal skočiti na rame, in so se potem zbrale kokoši okoli nje. Spomnila se je vsega in vsakovrstnega, ki se ji je bilo pripetilo tu gori. Kakor pozabljene so bile vse bridkosti, samo veselih in lepih ur se je domislila. Še zadnje bolezni se je spomnila z nekako veselogrenko zavestjo. Nenadoma pa je stopila mej to hrepenenje nazaj na Peč strašna slika te noči, in zopet je pohitela deklica, kakor da preži izza Peči doli na njo ono neznano iz noči.

Doli ob žagi se je Jerica zopet ustavila. Čudno trudna je bila. Sedla je na hlod, in zopet so ji poromale misli na Peč. Poromale so k Anžetu. Ko da se je prejšnji dan dogodilo, se je domislila večera, ko je z Anžetom izbirala krompir. Polglasno je govorila: "Anže, Anže, mene je strah!" In potem je zopet pomislila, kaj neki poreče jutri, ko ne bo Jerice nikjer. In kaj porečejo Luka, Anica in Marjanica?

Z vso ljubeznijo je mislila na te osebe, in v oči so ji privrele solze.

Zaslišala je korake po cesti. Plaho je odskočila v senco za deske, pridržala sapo in drgetala. Počasi so odjeknile v bregu stopinje, in deklica je stopila zopet na cesto. Nekaj medle svetlobe je bledelo na nebu. Ali je bila zapadla mesečina, ali zarja?

Jerica je pogledala še enkrat gori proti Peči in še enkrat je pomislila na vse drago, kar je zapustila gori. Dolgo, dolgo ni mogla odtrgati pogleda od Peči. Nenadoma pa se ji je zazdelo, da se je pojavila tam gori izza brega senca. Jerica je kriknila in bežala po cesti, bežala, gnana od strahu in brezsrčnosti žene, ki ji je bila svojčas "mati"!

Pa vrč prekipi, če je še tako velik!...