31. POGLAVJE
Spomin

Pred davnim časom je bila postala srečna dedinja po nekem gospodu -- Marjanica. Sicer je bila podarila vso svojo dediščino neki bližnji soroščini in samo za spomin na dobrega gospoda, kateremu je služila par let, in je zato ni pozabil v oporoki, je ohranila zase stensko uro, umetnost onih starih časov: vselej, ko je ura bila, je prišla izza ozadja mala lutka in vojaški pozdravila ter se zopet skrila. S to uro je imela Marjanica mnogo križev.Sprva je šla dobro, potem je zastajala, v naslednjih mesecih je zopet hitela, kakor da hoče doteči zamujeno. Končno pa je ura popolnoma obstala, in na pisani lutki, ki je čakala v zasedi in ni nič več pozdravljala, se je nabral prah. Drzen pajek si je izbral rdečo čako za pilot, kamor je pripel okusno in varno svojo mrežo.

Tistega dne pa se je pajek debelo prestrašil. Lutka se je zazibala. Starikav, toda glasen zvok je dvanajstkrat zabrnel, in lutka je stopila v ospredje ter se poklonila. Huje od pajka se je začudila in prestrašila Marjanica. Komaj je bila zaspala, ko jo je zbudil nenavadni šum. Ko se je nekoliko zavedla, je poslušala: da, to je bilo sedaj popolnoma slišno. Nekje je nihalo venomer: eden, dva, eden, dva!...

Marjanica je na vse prej mislila, nego na uro. V silni plahosti je prevrgla uro in planila kvišku, videla, odkod ti enakomerni glasovi. Prižgala je luč in z nekako sveto grozo opazovala uro, ki je bila začela iti tako sama od sebe.

"Da ni le spomin!" se je stresla Marjanica in skočila v posteljo ter se pokrila preko glave.

"Nekaj pomeni, prav gotovo," je govorila sama pri sebi. Znova jo je stresel mraz in je molila:

"Sveta Marija, sveti Jožef, vsa sveta družina, stoj mi ob strani na mojo smrtno uro!"

Ko so začeli peti prvi petelini, je Marjanica vendarle zaspala in je spala v pozno jutro. Zaman je hodila lutka salutirat, Marjanica je spala.

* * *

Tudi Anica je spala slabo. Zbudila se je bila pozno popoldne. Čutila se je popolnoma ubito, neprijeten duh ji je polnil usta, glava jo je bolela, dušilo jo je v sobi. Toda dol v kuhinjo jo je bilo sram iti, zakaj spomnila se je, da jo je Marjanica videla piti. Kaj bo neki mislila o njej. Čim dalje je mislila Anica na to, tem neprijetnejše ji je bilo. Samo pred seboj jo je bilo sram. Ona, Anica, je li res padla tako globoko, da mora iskati pomoči v žganju?

"Nikoli več!" je stiskala obnemoglo z rokama pekoči senci. Ni razumela, kako je to z njo. To je posledica, je doumela končno, tega brezbožnega življenja, tega življenja v jezi. Ni moči, kadar ni molitve. Grešno stanje je kakor močvirje. Tako se vdirajo tla tudi pod njo. Kako dolgo bo še mislila, da je to stanje njene duše nezdravo? Kako dolgo, in bo Anica vrgla od sebe vso sramežljivost? Kdor okusi pijačo, je ne pusti več, in potem, potem, potem bodo prišle one mučne, umazane sanje. In kamor sta šli moč in krepost, pojdeta še obzira in sramota. Anica! Kaj bo s teboj? Kaj naj poreče Lipe o tebi?

Anica je iskala opore in je ni našla. In vprašala se je, zakaj misli vedno baš na Lipeta? Zakaj? Tu ji je postalo jasno: ne smela bi misliti nanj, nikoli ne bi smela. Zato me tepe Bog in me ponižuje.

Dolgo še se je mučila Anica s takimi mislimi. Polagoma, po dolgem je začela plakati. Plakala je nad svojo nemočjo in življenjem, ki ga je živela doslej. Zakaj ni za njo one zore, onega dneva, ki tolikim sije? Že ni verjela več v svojo srečo. Vsaj mir, vsaj mir hočem! Daj mi pokoja, moj Bog, daj pokoja!

Pozno sicer, toda prišel je vendarle še to noč, potem, ko je bila slišala priti Katro domov. Stopila je k oknu. V somraku se ji je zazdelo, da vidi moža stati doli na dvorišču.

"Lipe!" je zašepetala in skočila v posteljo in ponavljala: "To mi dela sam satan, sam satan!"

V molitvi je vsnula.

Zbudilo jo je glasno vikanje. Planila je kvišku; bil je že dobršen dan. Hitro se je oblekla in stopila iz spalnice. Na stopnicah je zadela na Marjanico, ki je strmela z nemo grozo napol oblečena pred se.

"Kaj je tebi?" jo je vprašala Anica.

Marjanica je pokazala z roko na Katrino sobo. Toda, ko je videla, da se je Anica obrnila tja, je viknila in skočila za njo:

"Ne hodite noter, ne hodite!"

"Marjanica, za božje ime!"

"Ne hodite, ne hodite!" jo je vlekla Marjanica z vso silo od vrat.

"Pusti me," je dejala Anica, "hočem videti!" V naslednjem trenotku je vstopila. Sredi sobe je ležala Katra na hrbtu, napol opravljena, vsa črna v obraz. Po bradi ji je tekel curek krvi, njene roke so nemirno greble v pod, steklene, zožene oči so strmele v strop. Grozno grgranje je prihajalo ženi iz ust.

V tem hipu je pozabila Anica vseh okoliščin, vsega jada. Videla je samo neizmerno trpečo sestro pred seboj.

Skočila je h Katri in jo z velikim naporom izkušala dvigniti.

"Marjanica, pomagaj!" je zaklicala, in res je prišla tedaj Marjanica v spremstvu one nove dekle. Dvignile so Katro na posteljo.

Katri je bruhnilo nekaj krvi iz ust, čudno ječanje in grgranje se ji je trgalo iz grla.

"O Bog, kaj ji je," je vzkliknila Anica, "jezik si je pregriznila."

"Mrtvoud!" je šepetala Marjanica.

V tistem hipu pa se je zgodilo nekaj tako groznega, da ni nobena teh oseb pozabila do smrti več prizora.

V hipu se je pognala Katra kvišku.

"Ti... si... me... zastrupila..." je slišala nejasno Anica, v naslednjem hipu je začutila, da ji je leglo okrog vratu z veliko silo dvoje rok in izgubila je zavest...

Nekaj ur pozneje je prišel zdravnik na Peč. Pomagati ni mogel več. V silnih mukah je umrla Katra, zadeta od mrtvouda. One iste bolezni, katere se je bala! Bog ve!

Komaj je bil prišel zdravnik na Peč in ogledal Katro, je stopil tja k onemu slepemu oknu, kjer je videl stati dvoje steklenic. Hipoma se je obrnil nenavadno vznemirjen, segel v žep in izvlekel listič, napisal par vrstic in ga dal Marjanici, češ, da se mudi, naj nese takoj županu.

Marjanica je izročila list županu.

Zdravnik je dal prinesti mleka in začel pripravljati z očividno vznemirjenostjo težavno pripravo. Toda ni prišel do tega. Predno je mogel izprati ženi želodec, jo je zadela kap.

Prav tedaj sta prišla na Peč dva orožnika in se postavila pred sobo.

Vpričo njiju je preiskal zdravnik vsebino steklenice.

"Kaj je?" je vprašal orožnik.

"Mišjak!" je odgovoril zdravnik.

"Potem je bila zastrupljena!"

"Zato sem vas poklical," je odvrnil zdravnik.

* * *

Tedaj je Anica divje zaplakala. Pred njo je stal orožnik in ji velel, da mora z njim.

Razumela je.

"Vi mislite, da sem jo jaz?" je vprašala.

"Mi vemo!" je dejal trdo orožnik.

"Tako," je viknila Anica, "vi veste!" Orožnik je videl, da se opoteka, in jo je podprl.

"Jaz vas moram odpeljati," se je opravičeval.

Anica se je vzravnala.

"Odpeljite me, pa jaz sem nedolžna!" je rekla. Nekaj hipov pozneje je šla z orožnikom po bregu dol in ni pogledala ne na levo, ne na desno. Nekak prezirljiv smeh ji je ležal na licu in hitela je, da jo je orožnik komaj dohajal...