33. POGLAVJE
V dan sodbe

Motna svetilka je za silo razsvetljevala revno prenočiščno sobo pri Rajerju, ali kakor so pravili preprosti ljudje, ki so tu prenočevali, kadar so prišli v mesto, "pri Siroti". Pri Siroti na predvečer porotne obravnave proti Anici je bilo, da je sedel reven in pol bolan človek za mizo in pil nekako hlastno iz male čutarice, in da je sedela njemu naproti stara ženica, istotako betežna in bolehna. Kadar je starec pil, je vselej pogledal na njo, kakor da hoče reči:

"Ne zameri, da pijem; če ti je ljubo, saj ti privoščim."

In v resnici je romala čutarica od moža k ženi. Pri tem sta stara človeka molčala in gledala pred se, ko da nista znana in se nista videla še nikoli in z nekaterim strahom sta izogibala poglede drug drugemu, kakor da sta stara sovražnika in ju je samo usoda dovedla k skupni mizi in ne lasten nagib.

Potem pa je dejal starec in stegnil roko proti ženi:

"Si bila na Peči, kaj?"

"Ne vem," je odvrnila žena. "Zdi se mi pa, da sem bila. Veš, ljudje povsod potrebujejo Hance." Pri teh besedah se je žena plaho ozrla in dejala šepetaje:

"Pa ne povej nikomur, da si me srečal. Me iščejo, sem jim ušla. So rekli, da sem neumna, ki vem več, ko vsi zdravniki." Luka je zmajal z glavo. On je bil, ki je sedel nasproti materi nekdanje svoje zaročenke. In dasi je vedel, da govori Hanca v zmedenosti in se istoveti z osebo, ki je že davno umrla, je pripomnil čez nekaj hipov čisto resno:

"En svèt bi rad, mati."

Hanca je dvignila glavo in rekla:

"Če imaš naduho, nič boljega ko lapuh."

"Nimam naduhe!" je dejal Luka.

"Potem pij lipov čaj," je odvrnila žena hladnokrvno in zanosno.

"Hanca," je skoro kriknil sedaj Luka, "Jeričina hči živi." Kakor blisk je prešlo nekaj temnega preko ženinega lica in je dejala:

"Umrla je! Me niso pustili k njej, na vnetju kosti je umrla, in tega ne zna ozdraviti noben zdravnik!"

"Hanca," je obupoval Luka, "daj mi svèt! Glej, tako je: Preganjala jo je, pa zapodila jo je, pa sem ji mišjaka v žganje na rezal, da je umrla. Mi ni žal, ne! Le miru ni. So neki zaprli tisto siroto Anico in jo bodo obsodili."

Hanci je krožil premeten nasmeh na ustnicah.

"Le nič se ne boj!" je govorila, "kdor Hanci zaupa, zida na skalo. Sojena pa ne bo! Kaj misliš! Hanca zna vse. Ali veš, kako sem naredila, da sem sama ušla? ,Tu le pri tem oknu bom skočila dol in uidem,' sem rekla, pa sem ušla pri drugem, ko so me tam čakali." In Hanci je krožil venomer samozavesten nasmeh ob ustih. Luki pa je srce drhtelo, in ni vedel kaj storiti.

"Veš, Hanca," je dejal končno, "za tvojo hčer naj bo, pojdem in povem, da sem ji zavdal jaz! Naj izpuste Anico!"

"Kakor hočeš," je odvrnila žena in iztegnila roko po čutari. In ko se je napila, je dejala: "To je pa res. Pri vratih bova ušli, pri oknu bodo čakali." In slaboumna žena se je smejala.

Smejala se je po noči sredi spanja, da je Luka plaho vstajal na svoji postelji in poslušal, da li ne pojo že petelini. O prvem petelinjem petju je vstal, in ko so petelini v tretje odpeli, je že slonel na Javorjevici pred malo zamreženo odprtino in čakal, da se vratica odpro in poreče izpovednik: "Hvaljen bodi Jezus Kristus!"

* * *

Marjanica se je bila napravila prejšnjega dne v mesto; povabljena je bila kot priča k porotni obravnavi. Skoro celo noč ni nič spala in že na vse zgodaj se je odpravila v sodnijsko poslopje. Toda čakala je dolgo. Hipoma pa se ji je zazdelo, ko so bili začeli prihajati gospodje in stranke, da je opazila na nekem hodniku nekoga, ki je bil Luki zelo podoben. Videla ga je v spremstvu orožnikov, toda ko je hotela za njim, jo je poklical sodnijski sluga in jo vedel v neko sobo.

"Sedaj jo bodo sodili," je mislila Marjanica. Toda soba, v katero je stopila, ni bila porotna soba, bila je navadna pisarnica. Tu je Marjanica zagledala v svoje veliko začudenje Anico. Komaj se je premagala, da je ni objela. Toda Anica ni vzdržala. Ne zmenivši se za uradnika v sobi, je planila k Marjanici glasno ihteč: "Marjanica, prosta sem!"

Uradnik je vstal s svojega sedeža in z mehkim sočutjem opazoval ženi. Potem je dejal:

"Razprava je odgodjena. Danes se lahko vrnete domov. Potrebovali vas bomo menda še in bomo že sporočili."

"Kaj?" se je čudila Marjanica.

"Pojdite," je dejal uradnik, "srečno pot!"

In stopil je k Anici, ji stisnil roko in rekel:

"Vi imate dobrega angela varuha! Vrnite se in bodite pošteni, ko dozdaj!"

Nekaj hipov pozneje sta bili ženi na planem in sta srečali Lipeta. Neizrečeno čustvo sreče in veselja je vladalo v Anici. Segla je Lipetu v roko, in oba sta imela solzne oči.

"Luka jo je!" je dejal Lipe. "Sam se je prišel naznanit!"

"Ni mogoče!" je zatulila Marjanica, da so se začudili ljudje in ozrli. Lipe je vedel ženi s seboj. Ko so zavili okoli sodnijske hiše, je Marjanica viknila v drugo:

"Hanca! Ali si res, ali si duh?"

Hanca je bila res. Položila je prst na usta in rekla tiho: "Ne kriči. Saj sem rekla, pri oknu bodo čakali, pri vratih pa utečeva!" Smeje je izginila slaboumna, predno se je mogla Marjanica zavedeti...

Mesec pozneje ste stali Anica in Marjanica kot priči pri porotnem zaslišanju Lukovem. Tedaj je Anica doživela, da so jo ljudje s solznimi očmi pozdravljali in blagrovali. Marjanica je bila v velikih skrbeh, da ji je ne zmečkajo, tak drenj je bil.

Luka je bil obsojen na ječo dveh let; toda umrl je po preteku dveh mesecev. Anica je vse svoje življenje ohranila nesrečnemu možu dobrohoten spomin.