34. POGLAVJE
Konec

Pol leta je minilo. Tedaj je stopil Lipe nekega dne k Anici in dejal:

"Proč pojdem! To ni nič na Peči!"

Anica je pogledala smejé se fanta in dejala:

"Le pojdi, le!"

"Saj moram," je dejal Lipe, "zaradi vas!"

"Zaradi mene?" se je navidezno čudila.

"Da," je dejal fant.

"Ostani!" je rekla tedaj resno ona.

"Kako?" je odvrnil. "Ni mogoče. Pojdem po svetu. Sem mlad, pozabim. Tu pa ne morem ostati več in ne smem!"

"Smeš!" je dejala ona, in Lipe je videl, da ji silijo solze v oči, ter ni vedel, kaj naj reče. Tedaj pa ga je Anica prijela za roko in rekla:

"Zakaj hočeš iti, Lipe? Ali misliš, da res moraš?"

"Če ste pa obljubili tisto, da se ne možite več. Taka neumna obljuba!" je dejal fant.

Tedaj ga je Anica prijela še za drugo roko in rekla:

"Toda, rad me imaš, Lipe?"

"Zato pojdem!"

"Ne pojdeš, ker te ne pustim! Ti dobri, dobri človek, kako me je sram pred teboj!" In Anica je zajokala in v solzah je govorila: "Lipe, če hočeš, bom tvoja; obljuba me ne veže več, odvezal me je izpovednik."

"Anica," je dejal fant, "potem naj Bog plača izpovedniku to srečo, ki mi jo je napravil!"

"In meni, Lipe!" je šepetala...

Tako je odkraljevala krošnja na Peči in zakraljevala je izgnana rodovina na zemlji očetov in dedov. Čudne so poti Vsevednega! Vsevidno oko je pazilo nad življenjem prognanih in jih preizkušalo z bolestjo, predno jim je naklonilo v dar ono, kar so imeli podedovati po očetih. In to zavest, da snuje božja roka in vodi naše poti v vseh naših življenjskih dogodkih, sta ohranila Anica in Lipe do svoje smrti in jo vcepila tudi deci, ljubljeni in lepi; Marjanica je rekla sicer, da je poredna. Marjanica je bila zelo srečna in zelo gluha in je ostala na Peči.

* * *

Minilo je deset let. Umrla je Hanca, za Šimnom in Nežo je izginil sled. Utonila sta v vrvenju ljudi. Gospodarila sta slabo, odšla v Ameriko in dosedaj ju ni bilo nazaj. Anže pa je držal besedo. Sezidal si je hišo, prišel na Peč kamor se je Jerica vrnila , in si jo vzel seboj. Imel pa je malo veselja z Jerico. Ali rad jo je imel. In tedaj se je zgodilo, da je morala v bolnišnico v Ljubljano. Kukavica je kukala, ko jo je odvedel Anže. Tri mesece so jo zdravili, pa ni hotelo biti bolje; tedaj je prosila Anžeta, naj jo vzame nazaj domov. Poletnega večera jo je res odvedel iz Ljubljane. Zadrževati je moral konja, ker ji je hitra vožnja dela slabo. Rahlo se opiraje na moža je napol sedela napol ležala v koleslju. Rekla je:

"Anže, ali vidiš Šmarno goro?"

"Da," je dejal in nič več. Kaj naj bi govoril, ko mu je srce ko teptano od konjskih kopit.

"Anže," je povzela zopet ona besedo, "nič več je ne bom videla."

"Eh, če Bog da, še!" je dejal mož.

"Ne!" je dejala ona. "Pa nič ne de. Tudi tako je dobro. Ti si me imel rad, dasi si imel z menoj samo križe in težave."

"Veš, Jerica," je odvrnil mož, "pol svojega zdravja bi ti rad dal!"

Smehljala se je pred se, medtem ko so ji oči venomer gledale na Šmarno goro. Tako sta se vozila molče nekaj hipov. Potem pa je rekla Jerica:

"Anže, ali me boš poslušal in mi izpolnil eno željo?"

"Kaj takega?"

Ona se ga je oklenila in rekla tiho:

"Ko umrjem, nikar ne žaluj po meni!"

Anže je gledal nekam trdovratno pred se na konja.

"Ničesar ne boš imel po meni. Ne huduj se, niti tega veselja nimaš, da bi imela otroke! Zato, Anže, sem mislila, da kadar umrjem, bi želela, da se oženiš vdrugo!"

"Jerica," je vzkliknil Anže, "ti si pa še vedno otročjega srca, kaj takega govoriš!" In mislil je na komarje, ki naj napravi konje iz njih.

Ona se je kakor dete privila k njemu in se smehljala, ko da je zdrava, in ko da ni nobene večje sreče na svetu kakor slovo, slovo od moža, življenja in solnca...

Ko je Anže tri tedne zatem zatisnil Jerici oči, ni mogel, da ne bi jokajoč ponavljal njenih otroških besed: "Svetnica naj bom ali pa spokornica!"

In tako lep in mogočen je ostal v njegovem srcu spomin na njo, da ji niti zadnje prošnje izpolniti ni hotel in ostal vdovec do smrti.

Toda konje je ljubil strastno.