Paragraph

 1 1|         že, hudič pa ne, zalaški oglar." ~Prišlec je medló pozdravil
 2 1|       zbolel?" ~"Naša," je zinil oglar. ~"Mati?" Res je, nič več
 3 1|          Kaj pa jo je prijelo?" ~Oglar zmigne z rameni pa meni,
 4 1|          Vpraša tiho, previdno: ~Oglar pove po svoje, da je kakor
 5 1|      odgovori vdano in vsakdanje oglar in nato pripoveduje, da
 6 1|        legla! ~Duhovni vprašuje, oglar odgovarja. ~Ali res ni hotela
 7 1|         Svetilka, ki jo je nosil oglar, je sejala medlo svetlo
 8 1|         skorja. Hodi, a zastaja. Oglar se vsako toliko ozre po
 9 1|         ali naj nesem?" vprašuje oglar. ~"Hodi!" odgovori duhovni.
10 1|  Zadlaščico, jim zapre pot plaz. Oglar mora utreti pot, prenese
11 1|      duhovni, dokler ga ne prime oglar za rame pa potegne za seboj... ~
12 1|       zdaj spregleda, vidi luči. Oglar ga je spustil na tla pred
13 1|          rokó je stegnil po njem oglar, ga prijel kakor mačko in
14 1| blagoslovljena voda je pri hiši. Oglar ni pozabil zajeti v Tolminu
15 1|       ove vikar, kako je povedal oglar, da je vse cunje strgala
16 3|        sosedno sobo. Tam stojita oglar in nosna soseda. Vidita
17 3|    Prijel jo je prvi popadek... ~Oglar je prestregel duhovnega