Paragraph

  1 1|                                Biló je v Tolminu za god svetega
  2 1|             vikar Janez Potrebujež, je bil obsedel sam s težko
  3 1|         težko knjigo na mizi, ki jo je že bila pogrnila za obed
  4 1|          devetih let, Boštjanu. Bil je ta negodni pobič sin potepene
  5 1|             in nevrednega očeta, ki je služil vikarju do pred kratkim
  6 1|            bridko smrt. Umirajoč se je zmiril z vikarjem in Bogom
  7 1|           varištva. Stari gospod se je sirote usmilil in sklenil,
  8 1|          zmaličil in ubil, kakor mu je že nekoč eno, siromaka Petra,
  9 1|           mizo ob knjigi in čaka in je ves brljav. Svojega varovanca
 10 1|          Svojega varovanca Boštjana je poslal v farno cerkev pri
 11 1|           muči v bridkem dvomu, ali je prav storil, da ni šel sam,
 12 1|            da ni šel sam, marveč da je poslal otroka zvonit, ki
 13 1|             njegovi besedi. Povedal je mrtvo, kakor se mu je spočelo
 14 1|       Povedal je mrtvo, kakor se mu je spočelo v spominu in z besedo,
 15 1|             spominu in z besedo, ko je to jutro tega dne po maši
 16 1|        umirajoče predvidevat, da mu je zdaj tako, kakor da se ne
 17 1|        stari duhovni, kakó močnó ga je vzela zima in dolga zmrzál.
 18 1|         zima in dolga zmrzál. Pa mu je to noč prej še južna legla
 19 1|            učenim Aviceno dejal, da je le incubus, pa ni in so
 20 1|            otresel te tegobe, ki se je tolikokrat v življenju že
 21 1|          duhu nečedne sle, ki se ga je naučil bati se in krotiti
 22 1|          mine sleherna objest in mu je nadležno hudó. Noče in si
 23 1|          želeti, da bi še biló, kar je prešlo. Žal mu je, da je
 24 1|         biló, kar je prešlo. Žal mu je, da je minilo, kot strašno
 25 1|            je prešlo. Žal mu je, da je minilo, kot strašno zapeljivo
 26 1|            Ne bere, a se ové, da mu je iskati razsvetljenja in
 27 1|          kjer visi razpelo, les, ki je že ves črviv in sajast,
 28 1|           od mladega; "ti povej, če je pregrešna ta zadnja slà
 29 1|             veš, da nisem, ki se mu je ud usušil, lakota pa ne!" ~"
 30 1|      nadaljuje, "lakota lovaška. Pa je človeška, kakor za vsem,
 31 1|           prožno nogó. Močnó jalova je namreč ta sreča starih let.
 32 1|          spoznavati in brati, se mi je razodelo in povem. Ko si
 33 1|         Ozdravljenje, sem dejal, da je biló tudi iz Tebe le zdravega.
 34 1|            pot, da si čutil moč, ki je šla iz tebe? Takrat, ko
 35 1|           iz tebe? Takrat, ko se Te je dotaknila krvotočna žena!
 36 1|          Sam ne more presoditi, ali je prav povedal; sam sebe ne
 37 1|         glejte ga, bogoslovca, kako je svoj neumni gobec odprl,
 38 1|         spoznam že ob vratih, da mi je zbolel človek, ki še ni
 39 1|           te ure še pomislil ni, pa je zdajci stopila predenj.
 40 1|   spokorjena prešla k sodbi. Človek je. V štoli me je videl, vse
 41 1|        sodbi. Človek je. V štoli me je videl, vse mu je jasno pa
 42 1|           štoli me je videl, vse mu je jasno pa se mu spači obraz;
 43 1|        umirajoče telo. Sprva, ko me je mlada kri blodila, sem se
 44 1|           bo tudi iz mene, kakor se je iz Tebe v krvotočno prelila
 45 1|          drugi Iškariot..." ~Hripav je zopet obnemogel duhovni,
 46 1|           stegnil roke. Stisnil jih je v pesti, kakor da hoče strahovati. ~"
 47 1|              sem rekel. Odkar se mi je telo uplahnilo in usušilo,
 48 1|            jo poja, naj ji kuri! Pa je mlada, pa je zdrava in polna.
 49 1|            ji kuri! Pa je mlada, pa je zdrava in polna. Ima, če
 50 1|            zdrava in polna. Ima, če je z božjim blagoslovom kvašena,
 51 1|     čudodelno moč, amen." ~Splahnil je pod križem kakor meh, ki
 52 1|          žito. Potoglav in bolan se je lovil nazaj k mizi in se
 53 1|             se ne more ovedeti, kaj je z njim, kako je še pravkar
 54 1|        ovedeti, kaj je z njim, kako je še pravkar v svoji duševni
 55 1|           prečudno naglo zgošča, mu je v nadlego. Ové se slabega
 56 1|            se v občutje, s kakršnim je sedel za pogrnjeno mizo,
 57 1|         sedel za pogrnjeno mizo, ko je poslal svojega mladega cerkovnika
 58 1|         Trudno daleč in žalostno se je oglasil tedaj zvon svetega
 59 1|            svetega Urha. Duhovni se je dramil vedro: ~"Pa je le
 60 1|            se je dramil vedro: ~"Pa je le srečno prišel, hlapčič,
 61 1|             gratias!" ~Prekrižal se je in začel glasno moliti.
 62 1|             začel glasno moliti. Pa je zvon trpko naglo utihnil,
 63 1|           vidi: otrok vleče za vrv, je zmajal zvon, pa mu ga burja
 64 1|     bronastem klobuku. Črn malič se je obesil na težko železno
 65 1|              toliko zvest cerkvenec je že, molil in vekal v praznem
 66 1|              V vikarjevo zarotbo se je zdajci zopet oglasil zvon
 67 1|          vetrovi in šumi. Potolažen je domolil dnhovni in se pokojno
 68 1|       naslonil v stolu. Prijetno mu je, nekakšen sladek mraz se
 69 1|         prelija po telesu, potem mu je zopet toplo. Trudnost, ki
 70 1|         čudno. Oveda se kraja, a mu je le, kakor da je nekje v
 71 1|         kraja, a mu je le, kakor da je nekje v neznanem, v neznano
 72 1|          tuji luči. Iz nevidnega mu je, kakor da se je nekdo pretegnil,
 73 1|        nevidnega mu je, kakor da se je nekdo pretegnil, plahutnil
 74 1|       kreljutmi; kerub božji, odprl je človeško dlan in pokazal:
 75 1|            pokazal: ecce vulnus! in je odgovorilo, kakor amen na
 76 1|        Duhovni spi in sanja: Stopil je v mračno izbo. Vidi mater
 77 1|            sračjo nogó in ugane, da je otrok za smrt bolan. Duši
 78 1|           pogledom bega v mraku. Pa je duhovnemu neskončno bridko
 79 1|       samega kot nekoga drugega, da je stegnil roko nad otroško
 80 1|       Norsko zaklinja bolezen: 'Tam je zlata gora, za zlato goró
 81 1|              se kara nato, vidi, da je otroku ves obraz posinjel,
 82 1|           se mu zbudi spoznanje, da je vendar beseda, ki mora pomagati. '
 83 1|            ozdravil si ga. Svetloba je šla s tvojih rok nadenj,
 84 1|            v sladki onemoglosti. Ko je spregovoril, je čutil, kako
 85 1|     onemoglosti. Ko je spregovoril, je čutil, kako se mu je izlilo
 86 1|   spregovoril, je čutil, kako se mu je izlilo iz srca in prešlo
 87 1|          prešlo nad otroka. Zdaj mu je, kakor da je ves sam psalm
 88 1|        otroka. Zdaj mu je, kakor da je ves sam psalm do visokih
 89 1|       Odprla so se vrata in vstopil je njegov hlapčič, negodni
 90 1|              goni duhovni skrbnó in je ves vesel in spočit. Šaliti
 91 1|            hoče. Tolik blagoslov mu je iz sanj za dolga desetletja
 92 1|          dolga desetletja nazaj, ko je podobno zares doživel, a
 93 1|          tuus, tvoj oče, fantič! Da je bil presbyter rotundae conscientiae,
 94 1|    presbyter rotundae conscientiae, je nekoč povedal po pravici.
 95 1|           mine šala in moč. Tako mu je, kakor da se mu je vse srce
 96 1|          Tako mu je, kakor da se mu je vse srce usušilo in vsa
 97 1|            mrmra, "malič iz sanj me je opasal in trojno bolezen
 98 1|              Pa luč naj prižgó, saj je sredi dne temnó, kakor zvečer." ~
 99 1|            segrejejo naj ga!" ~Vino je utolažilo vikarju bolečino
100 1|        prijetno vedrost. Tudi jedel je in mu je teknilo. Priljudno
101 1|        vedrost. Tudi jedel je in mu je teknilo. Priljudno in šegavo
102 1|           še ne umeješ, praviš, ker je bukovski? Ustavlja da se
103 1|             tu v spoznanje črke, ki je initium ali začetek vsega
104 1|      tajnost modrosti razodetja, ki je Bog. Pa ti ne bo dano. Do
105 1|             tja boš segel, do kamor je človek premislil, božjega
106 1|       modrost pa ti bo gluha, kakor je bila meni. Gluho beremo
107 1|          sem povedal, beri!" ~Otrok je odprl knjigo in se muči
108 1|       obenem pomilovalno zaveda, da je pravzaprav res ves norski,
109 1|       pravzaprav res ves norski, ki je za učno začetnico izbral
110 1|            povedati in tisti, ki jo je pisal, a je svojo učenost
111 1|            tisti, ki jo je pisal, a je svojo učenost potajil in
112 1|           Ta jima tedaj razkaže, da je vsega bogoslužja in vse
113 1|             in sedemdeset, kakor ga je angel Raziel razodel Adamu
114 1|            v tolažbo. Vsa božja moč je skrita in objeta v znamenju,
115 1|            in objeta v znamenju, ki je podoba in bistvo božjega
116 1|          loquatitas honimum... takó je človeška brbljavost zabrisala
117 1|           se uči. ~"IHSUS... To ime je lek nad vse leke... haec
118 1|              Poredni hlapčič! Pa se je kujal, da se mu ustavlja
119 1|          Perge, perge! Kar beri! Pa je vikarju pri priči drugače
120 1|          uči. Iz katere knjige? Kje je vzel in našel, da mu gre
121 1|            mu v knjigo ne vidim, že je segel po drugi in basna
122 1|          nje." ~Prestreza glas, ali je hlapčičev pa ga sliši povedati
123 1|           sem o Platonu bral, da si je pravega hudiča za domačega
124 1|      uslužil. Še drugače povedo: da je hodil h kosilu lep črn fantič.
125 1|         mašo v duhovnem oblačilu da je že bral. Ha! ~Amovit mihi
126 1|          mihi famulum... odvedel mi je hlapčiča, sedel sam za knjigo
127 1|                Kakor v potrdilo, da je tako, mu bere nepoznani
128 1|   generationis." ~Ta robata učenost je vrgla duhovnega kvišku. ~"
129 1|            kvišku. ~"Bufo inflate," je zakipel v jezni zarotbi, "
130 1|        capistro..." ~Zasoplenemu mu je pošla bogata beseda in se
131 1|           pošla bogata beseda in se je ovedel. Glej, pa je videl,
132 1|           in se je ovedel. Glej, pa je videl, da ni ne hudiča ne
133 1|         videnje. Hlapčič nad knjigo je bil glavo nanjo položil
134 1|          bil glavo nanjo položil in je spal. V toplem sočutju je
135 1|           je spal. V toplem sočutju je stegnil vikar rokó čezenj,
136 1|            da čujmo in bedimo, meni je, da ne bom v skušnjavo zabrel.
137 1|            glavó in sèn." ~Pa se mu je nova tolažba vnela in je
138 1|            je nova tolažba vnela in je zaupljivo pogledal na križ
139 1|       zaupljivo pogledal na križ in je po svoje povedal: ~"Ali
140 1|            To uro zdaj pa vidim. Če je hudič, zoprnik Tvoj in moj,
141 1|           in dan, da vse opere, kar je ognusil véliki prasec." ~"
142 1|        srdom in občutjem gnusa, kar je kdajkoli čul ali bral o
143 1|        moštvò in ujalovi žensko, da je božji službi obredno molitev
144 1|              Kajpada, prav treba se je Bogu takega igrca, kot ga
145 1|        dopisal taki modrosti: da se je prav isto uro utelesil kot
146 1|     utelesil kot Bog, le narobe, da je dvanajstleten v tempelj
147 1|        odrešit. Distinguo. Hudič te je vzel vrh svetišča in ti
148 1|        ponujal carstvo vsega sveta. Je zapeljivec! Nego. Norčavost
149 1|         zapeljivec! Nego. Norčavost je hudič iz sanj. Le tistega
150 1|      tistega poznam in sovražim, ki je Tebe skušal, da jej, ko
151 1|             res lačen bil." ~Mahoma je prepričan, da mu je do zadnjega
152 1|          Mahoma je prepričan, da mu je do zadnjega jasno in da
153 1|          kar objestno nato: ~"Če pa je, dovoli mu! Iz sap, ki so
154 1|       Maranata!" ~S plahim vzklikom je duhovni omahnil. Zelenkasta
155 1|              Zelenkasta bleščava mu je posvetila v mrak, votel
156 1|        posvetila v mrak, votel grom je stresel hišo v temeljih.
157 1|          temeljih. V odprtih vratih je vstal črn, zavaljen, blaten
158 1|           strašno ubit. Hlapčič, ki je spal nad knjigo, je spregledal,
159 1|              ki je spal nad knjigo, je spregledal, zavpil in se
160 1|        skril pod mizo. ~"Maranata!" je v drugo vzkliknil vikar,
161 1|            zalaški oglar." ~Prišlec je medló pozdravil pa se ogledoval,
162 1|    ogledoval, kam bi se obrnil, ker je videl, da se mu odteka voda
163 1|            Ne boš pomazal, vstopi," je velel duhovni in se mu dvignil
164 1|            mu dvignil naproti. "Ali je kdo zbolel?" ~"Naša," je
165 1|            je kdo zbolel?" ~"Naša," je zinil oglar. ~"Mati?" Res
166 1|           zinil oglar. ~"Mati?" Res je, nič več je ne videvam v
167 1|              Mati?" Res je, nič več je ne videvam v cerkvi," ugiblje
168 1|         sestra? Ta kramp? Kaj pa jo je prijelo?" ~Oglar zmigne
169 1|             Oglar pove po svoje, da je kakor ogenj, da blede in
170 1|            kakor ogenj, da blede in je vse cunje raz sebe pometala
171 1|       pripoveduje, da sprva, dokler je bilá še boljša, bolnica
172 1|         marala, da bi šel, potem da je zjutraj kar sam od sebe
173 1|         kakor grablje ježa v listju je moža posnel plaz s poti
174 1|           plaz s poti v grapo pa se je nato ves božji ljubi dan
175 1|           gleda, kako zalaga, in ga je vesel. ~"Meus! Vir simplex.
176 1|      simplex. Mar so mu plazovi, ki je kakor pomejniški jež!" ~
177 1|          sprevidi! Poštena in prava je, kakor žir pa sir, čedna
178 1|           besedi in izpovedi, in da je še poučiti ni moči, ki se
179 1|              ko molze... In zdaj da je za smrt legla! ~Duhovni
180 1|          gredó ponj? ~"Čenda." ~Ker je pot slaba in dolga? ~"Čenda."
181 1|     odrejati in pripravljati, česar je treba na pot. Pa ni bridkosten
182 1|         marveč iz žalosti, ki se mu je zopet obudila v misli. ~"
183 1|          vse po zlu. Tudi zdaj! Dal je to južno, opasal mi pljuča,
184 1|       pometel mi moža pod brege, da je prišel mordà prekasnó. Nagaja!
185 1|            prijeti, da popusti, kar je popadel. Noben upnik ni
186 1|         asso, capistro..."  Usahnil je v tem svetem gnevu brez
187 1|             novi grozi. ~"Moj Bog," je zastokal v mislih na bolno
188 1|           bije zadnja..." ~In vikar je začutil, da se mu zopet
189 1|           vnema tista sveta slà, ki je že ves dan bolan od nje... ~
190 1|             nje... ~Vdano, mrtvo se je približal razpelu, sklenil
191 1|             kakor za molitev. Komaj je še razločil v mraku sajasti
192 1|          Tvoja volja, amen!" ~In se je obrnil k oglarju in hlapčetu
193 1|             kratko: ~"Pojdimo!"  Ko je stopil v prvi mrak, se je
194 1|           je stopil v prvi mrak, se je spomnil stare nadležnosti.
195 1|             nadležnosti. Odročno mu je. Sprva mora iz trga nizko
196 1|          nato isto pot nazaj. Pa se je otresel sitnosti in pomislil
197 1|             bridkim občutjem, da se je bil prvi zanj in zase te
198 1|             rotundae conscientiae," je zamrmral in dodal prizanesljivo: ~"
199 1|          pace!" -- ~Pol ure pozneje je bil spet v Tolminu. Ljudje
200 1|          ustavljali. Kakor vedno se je obrnil in jih blagoslovil.
201 1|          Rezko kot za mladih let se je nato okrenil na pot v noč
202 1|           navzgor. Do prvega ključa je šla z njim pesem srenje,
203 1|            njim pesem srenje, potem je ugasnil spev. Svetilka,
204 1|       ugasnil spev. Svetilka, ki jo je nosil oglar, je sejala medlo
205 1|     Svetilka, ki jo je nosil oglar, je sejala medlo svetlo liso
206 1|          tleh. Hlapčič z zvoncem se je lovil, da bi stopal prav
207 1|      krajček svetlobe na tleh. Zdaj je hitel zvoniti, potem pa
208 1|             hitel zvoniti, potem pa je kakor pozabil. Noč, ki se
209 1|           kakor pozabil. Noč, ki se je zazdela sprva vikarju trda
210 1|            vikarju trda kot zid, se je nekam razmaknila, razredčila
211 1|            megli in oblakih, ki jih je bila južna skuhala iz talne
212 1|             talne zemlje in snegov, je hujše slepila kakor noč.
213 1|      slepila kakor noč. Prav toliko je odkrivala kraj, da je bil
214 1|        toliko je odkrivala kraj, da je bil videti neznansko tuj
215 1|        neznansko tuj in nov: jemala je pogled v prostor in globino.
216 1|           prostor in globino. Vikar je vedel, da gre pot do dvesto
217 1|         dvesto korakov nad vodó, pa je vendar imel vsak trenutek
218 1|          izza ovinkov. Prav takó se je vsako toliko ustavil osuplo,
219 1|             z glavo zadel v čer, ki je zrasla z brega nad pot.
220 1|         brega nad pot. Vrhu tega se je usipal nadenj kar ogljušljiv
221 1|           pritisnite na mehove, čas je tu...' ~"Angelos super angulos..." ~
222 1|      duhovni v zavest. Spotaknil se je in padel na kolena. Vstane,
223 1|             na koži, od slabosti se je oznojil. Ta slabost se mu
224 1|          drveni, ima občutek, da mu je ves obraz prevlekla ledena
225 1|           ko vikar molči. Otroka pa je prijel za roko in ga vodi
226 1|      tesneje na prsi in čuti, da se je otresel trudnosti. Začne
227 1|         Spet hodijo kakor prej. Pot je bolj prijazna, vzpenja se
228 1|           šume vode, vedno ostrejše je ozračje. Potoglavo gre vikar.
229 1|       Potoglavo gre vikar. Zopet mu je gorko, a sapa mu pohaja.
230 1|           sapa mu pohaja. Kljubuje, je priprl oči in sklonil glavo.
231 1|           Dvigne obraz, vidi, da se je oglarju nabralo na plečih
232 1|         ustnami lovi. Kar pri priči je začutil, da ga žeja. Potem
233 1|           breg. Ko se ove, čuti, da je oglarju v rokah, ki ga je
234 1|           je oglarju v rokah, ki ga je zadel, kakor mati otroka.
235 1|    zakramenta v premrlih rokah. Ves je otročji, mehak: ~"Krištof
236 1|      spregleda, vidi luči. Oglar ga je spustil na tla pred ljudmi,
237 1|             stoji vikar. Eno ve: da je prispel srečno. Dvigne zakrament,
238 1|            ujel v zanko nogé. Dobro je nosil zalaški Krištof, dobro
239 1|        nosil zalaški Krištof, dobro je zadel vikar Krištof. Svojega
240 1|           In Bog in Gospodar njegov je nesel njega in mu varoval
241 1|             in saecula..." ~Duhovni je stopil čez prag v sajasto
242 1|    ognjiščem. ~"Mir bodi tej hiši," je pozdravil obredno in hlapčič,
243 1|           in hlapčič, ki mu streže, je odgovoril: ~"In vsem, ki
244 1|             vrati. Siv dedec, ki mu je droban in brezzobi obraz
245 1|              Nekaj prožnejša ženica je pokleknila pred vikarjem
246 1|           Ali se kaj zavedata, kako je to, da jima umira hči, ki
247 1|           to, da jima umira hči, ki je mlada? ~Vikarjev hlapčič
248 1|         mlada? ~Vikarjev hlapčič se je obrnil na desno, kjer so
249 1|        zavpije in odskoči. Zagledal je nekaj groznega.Še vikarja
250 1|             prevzame, ko vidi, kako je vstalo iz somraka v medli
251 1|         spozna duhovni in ugane, da je le nesrečni bebasti brat
252 1|      bebasti brat oglarjev. Človeče je zacvililo kot žival, nato
253 1|         strganem smehu. S trdo rokó je stegnil po njem oglar, ga
254 1|          nekam k vratom. Neroden se je začel pripravljati starec
255 1|            vstal z ognjišča. ~Tedaj je odprl duhovnemu nekdo od
256 1|              strašno surovim oljem, je napolnila do gnusa ves prostor
257 1|         živalskih. V staji pod sobo je prijetneje, tam diši po
258 1|             nekam razširi. Nenadoma je nekdo prižgal svečo. Vikar
259 1|              Vikar opazi žensko, ki je pogrnila na polici pri oknu,
260 1|          vikar in jo spozna. Soseda je, jecljava Urša. Petkrat
261 1|           jecljava Urša. Petkrat ji je krstil v šestih letih. Zdaj
262 1|         krstil v šestih letih. Zdaj je videti, da že že zopet v
263 1|            nimajo druge in pogrnila je prav. Vodo boš pa sam blagoslovil.' ~
264 1|            tudi blagoslovljena voda je pri hiši. Oglar ni pozabil
265 1|        prostor. Opoteče se vanj, ki je za stopnjo globlji. Stoji
266 1|        nizkim, širokim ležiščem, ki je bolj koritu podobno kakor
267 1|             glavi. Vse bolne ženske je vajen vikar videvati tako.
268 1|            ne da razčesati. Žal jim je, ko bi jih jim morali podstriči. ~
269 1|           mrtva leži dekle; Živa pa je. Obraz ji rdi v visoki vročini
270 1|           bolezen: dekle spi dokler je ne bo rezko vzdignila srčna
271 1|      vzdignila srčna tesnoba, vrgla je v blaznem strahu v zavest,
272 1|             mordà; kdove kolikokrat je zadnji dan in to noč podobno
273 1|     zavedela! Vedno bolj slaba. Ali je ni že rahlo streslo? Ali
274 1|          zadnji, smrtni krč? ~Vikar je segel po blagoslovljene
275 1|           Gospod Bog bolnico, kakor je Tobija, Saro in taščo Petrovo,
276 1|            se Bogu..." ~Hlapčič, ki je pokleknil nekje zadaj, odgovarja. ~"
277 1|            dolgo in s poudarkom. Da je prišel, kakor mu Gospod
278 1|           bo vsa moč do bolnega, ki je duhovni stegnil čezenj svojo
279 1|          svojim tegobnim životom mu je v pomoč. Kakor nekoč doma
280 1|           nekoč doma bratom, ko jih je zjutraj budila, potegne
281 1|         neskončni usmiljenosti, kar je zagrešila z očmi, z ušesi,
282 1|         čutil, čutov in udov. Vajen je tega. Mrtvo verski in cerkovni.
283 1|             in cerkovni. Zdaj pa mu je drugače: kakor da ne opravlja
284 1|  vsegamogočni Bog ni mrtev." ~Pa mu je, kakor da sliši iz sosedne
285 1|             svojim opravilom. Kakor je odgrnil, tako leži bolno
286 1|       usmiljenju se ove vikar, kako je povedal oglar, da je vse
287 1|           kako je povedal oglar, da je vse cunje strgala s sebe.
288 1|           volja, Nesmrtni! Le s čim je zaslužila, da ne sme več
289 1|       živeti? Da bi se pogubila, če je zdaj ne požanješ? Hudičevo
290 1|           to biti, verjemi! Na lase je ničemurna, in ko molze,
291 1|             molze, misli nase. Baba je, trapasta kot prva Eva,
292 1|             Živi in Nesmrtni... Kaj je ni v Tvojih nebesih nobene
293 1|         nobene gajžle več, da bi se je bal, nobene zarotbe, da
294 1|             sam s seboj. Obličje mu je vse spremenjeno, neskončno
295 1|               In zdaj... bolnica se je zganila, drget ji je preletel
296 1|             se je zganila, drget ji je preletel ude, prožijo se.
297 2|                                 Sam je z bolno. Pokril jo je nerodno
298 2|           Sam je z bolno. Pokril jo je nerodno in hlastno, se vzravnal
299 2|             in stoji. Beseda, ki jo je spregovoril strežni sosedi,
300 2|         spregovoril strežni sosedi, je zbudila bolnici oči: oprezujejo
301 2|             nezaupljivo. Duhovni ji je stopil k nogam, da bi ga
302 2|             roko čez obraz, kjer jo je mazilil. Duhovni jo spozna: ~"
303 2|            nekaj nepopisno osuplega je leglo dekletu v obraz, na
304 2|    pogledala, do smrti užaljena, da je bilà v nezavesti oskrunjena,
305 2|            Nato pa naglas, kakor da je že prej govoril tako: ~"
306 2|           bom spovedal, Neža, kakor je božja volja in zapoved." ~
307 2|           zapoved." ~Pa jo vidi, da je vsa iz sebe. Ne vpije sicer,
308 2|        mrtvo, uporno: ~"Zdaj... saj je vse proč." ~Nato je preteče
309 2|             saj je vse proč." ~Nato je preteče mirna, potem pa
310 2|             neki se godi z njo. Ves je bolan. Poleg duševne ga
311 2|       pljučih, duši in zbada. Žejen je, sama grenkoba so ga usta.
312 2|           ni bilá uporna, kakor sir je voljna. Iz nje same ni ta
313 2|         Sveti, Močni, Nesmrtni! Kaj je res ni močne besede, da
314 2|            slaba pa tudi ni videti, je mordà huje on sam. Naj dekle
315 2|           kako mu hrope. Takšen, pa je le vstal na pot po snegu,
316 2|           hlapec bo do zadnjega, mu je tako ukazal. Tu na svojem
317 2|           misli, Neža! Tri ure hoda je do Tolmina, tešč je hodil
318 2|            hoda je do Tolmina, tešč je hodil in tešč mora nazaj.
319 2|        sproščeno, sočutno; pozabila je za trenutek sama sebe. Saj
320 2|             trenutek sama sebe. Saj je branila, naj ga ne kličejo
321 2|        Beseda ji presahne. Zopet se je nekaj utrgalo v njej. Ihti
322 2|            pa da so šli ponj, da jo je v sveto olje dal in je zdaj
323 2|           jo je v sveto olje dal in je zdaj vse proč in da bo morala
324 2|            brblja in toži bolna: da je videla, da je bilà priča.
325 2|             bolna: da je videla, da je bilà priča. Ko je umirala
326 2|        videla, da je bilà priča. Ko je umirala rajna Marjanica...
327 2| Klobučarjeva na Ravneh... Prav tako je biló z njo in preden je
328 2|             je biló z njo in preden je izdahnila, je povedala... ~
329 2|             in preden je izdahnila, je povedala... ~V jedkem gnevu
330 2|             evangeliju sem bral. Da je bila ženska, nu, baba, kakor
331 2|          vse. Vsak mesec tečete, ta je pa dvanajst let vsak dan,
332 2|             vsak dan, spremisli. Pa je slišala o Jezusu, je šla,
333 2|             Pa je slišala o Jezusu, je šla, pristopila od zadaj,
334 2|             njegove obleke. Mislila je namreč: Ako se dotaknem
335 2|              ozdravela bom. In tako je biló. Jezus pa je čutil.
336 2|           In tako je biló. Jezus pa je čutil. Kako je čutil? Da
337 2|             Jezus pa je čutil. Kako je čutil? Da je šla moč iz
338 2|            čutil. Kako je čutil? Da je šla moč iz njega. In kaj
339 2|            šla moč iz njega. In kaj je rekel ženi? Pojdi, žena,
340 2|            rekel ženi? Pojdi, žena, je rekel, tvoja vera ti je
341 2|             je rekel, tvoja vera ti je pomagala... Ali si slišala,
342 2|             preslišala. O Jairu, ki je bil načelnik v shodnici
343 2|           načelnik v shodnici pa mu je hči za smrt zbolela. Le
344 2|        pridejo iz hiše povedati, da je čečica umrla. Pa je rekel
345 2|              da je čečica umrla. Pa je rekel Gospod Jezus... Kaj
346 2|           rekel Gospod Jezus... Kaj je rekel? Nu, Neža, je rekel,
347 2|             Kaj je rekel? Nu, Neža, je rekel, ne boj se, veruj...
348 2|              ne boj se, veruj... In je šel v hišo, kjer je ležala
349 2|              In je šel v hišo, kjer je ležala mrtva..." ~Prestane,
350 2|            spreglej in vstani! Tako je rekel, ali kakor drugi pravijo,
351 2|        pravim ti, vstani. In vstala je in hodila." ~Mrtve solze
352 2|          Duhovni ve iz izkušnje, da je to zadnji odpor. Kadar začnó
353 2|            udariti neusmiljeno. Ves je zmeden in slab. ~"Jaz o
354 2|            obuvalo..." ~Pa vidi, da je dekle še hujši topa in da
355 2|           dekle še hujši topa in da je ne more pa ne more sprevesti
356 2|            greha, ki mu pravimo, da je proti svetemu Duhu... Pomejniška,
357 2|                Pomejniška, kakoršna je, saj ne bo umela, le zmočena
358 2|      črednik v krilu; ob sobotah se je česala pa kadar je molzla,
359 2|       sobotah se je česala pa kadar je molzla, je nase mislila..
360 2|          česala pa kadar je molzla, je nase mislila.. pa je za
361 2|        molzla, je nase mislila.. pa je za Gospodom pritekla, naj
362 2|           Gospodom pritekla, naj se je usmili in pomaga. Pa je
363 2|             je usmili in pomaga. Pa je ni maral videti in je rekel,
364 2|            Pa je ni maral videti in je rekel, da ne bo otrokom
365 2|          jemal pa ga psom metal. Pa je rekla žena: Gospod, kaj
366 2|           so jih otroci stresli? In je videl, da je močna, da hoče,
367 2|            stresli? In je videl, da je močna, da hoče, in ji je
368 2|            je močna, da hoče, in ji je dal, česar je prosila..." ~
369 2|           hoče, in ji je dal, česar je prosila..." ~Duhovni molči,
370 2|        izmuzne. "Za čudež, Neža, če je volja božja, skesana, vdana,
371 2|            Tisto besedo, gospod, ko je rekel, naj vstane..." ~"
372 2|         neposredno duhovni. Zdrknil je na kolena ob nizki postelji
373 2|          ustom. Pa začuti, da se mu je obesila krog vratu, ga objela
374 2|         stresli otroci. In taka moč je šla iz Njega... In eno besedo
375 2|           iz Njega... In eno besedo je rekel. Talitha kumi, talitha
376 2|        Prosim, prosim!" ~V trenutku je sivi vikar eno samo neskončno
377 2|     telesnega občutja. Ne véruje, a je sama vera, ne upa, a je
378 2|             je sama vera, ne upa, a je ves v dopolnjenju, ne ljubi,
379 2|           dopolnjenju, ne ljubi, in je ves minul v brezkončnem
380 2|       brezkončnem usmiljenju. Česar je tako dolgo pogrešal, nad
381 2|           dolgo pogrešal, nad čemer je obupal, da bo kdaj imel,
382 2|          božja sreča Kristusova, se je zdajci osula nadenj, ga
383 2|    zakramentu, v tej skrivnosti, ki je kakor tista obredna pri
384 2|             in kruh v meso... ~Tako je ves onstran; večji, višji,
385 2|    razvnetega dekliškega života. Že je omahnil nad njo, leži ob
386 2|             samo materi pri rojstvu je ležal bliže... A se ne oveda
387 2|        Kakor to jutro in ta dan, ko je bil zaspal in se mu je sanjalo,
388 2|           ko je bil zaspal in se mu je sanjalo, ga prešinja nepoznana
389 2|             ne ustavi... Utrgalo se je do smrti... do zadnje krvi... ~"
390 3|                           Zdajci se je ovedel. V sobo je padel
391 3|         Zdajci se je ovedel. V sobo je padel medel svit. Ali iz
392 3|          ali iz noči in neba, ki se je prevedrilo v severnih sapah
393 3|          svojim zmaličenim licem se je potuhnil v kot, se smeje
394 3|    duhovnega in ga ne poznata. Bled je kakor krpa, krč mu žene
395 3|          krč mu žene glavo, pena mu je na posinjelih ustnah. Ne
396 3|             strašnim porogom: ~"Kdo je videl? Ti? Kdo je slišal?
397 3|               Kdo je videl? Ti? Kdo je slišal? Kdo bo verjel? Hudič
398 3|             smeh ga lomi. Ženska pa je zastokala, se zvila in slutila.
399 3|         zvila in slutila. Prijel jo je prvi popadek... ~Oglar je
400 3|           je prvi popadek... ~Oglar je prestregel duhovnega v svoje
401 3|          pestml. Kakor obsedencu mu je na ustnah pena, žolč in
402 3|               Pade kot kamen, ki se je utrgal iz žive stene v brezno.
403 4|    nevrednega očeta negodni sin, pa je živel in rasel. In ko je
404 4|            je živel in rasel. In ko je dozorel, je slà stegnila
405 4|            rasel. In ko je dozorel, je slà stegnila svoje lovke
406 4|             lovke po njem. Hudič ga je v zanko ujel. V tridesetem
407 4|            letu njegove starosti ga je pijanega od razuzdane babe