Paragraph

  1 1|            pomočnika ali obhodnika, pa se pripravil s svojo samopašnostjo
  2 1|               in bridko smrt. Umirajoč se je zmiril z vikarjem in
  3 1|     vikarjevega varištva. Stari gospod se je sirote usmilil in sklenil,
  4 1|            smrti na križu odzvonil, pa se zdaj muči v bridkem dvomu,
  5 1|                Povedal je mrtvo, kakor se mu je spočelo v spominu
  6 1|              mu je zdaj tako, kakor da se ne bo nikoli več ne oddahnil
  7 1|             dni od svetih Treh kraljev se osvešča stari duhovni, kakó
  8 1|          pljuča vneta v bodilju. In če se bo otresel te tegobe, ki
  9 1|               bo otresel te tegobe, ki se je tolikokrat v življenju
 10 1| škodeželjnostjo o duhu nečedne sle, ki se ga je naučil bati se in
 11 1|                ki se ga je naučil bati se in krotiti ga z močnim odrokom
 12 1|         mrtvičenjem; plane bojevito, a se zruši na stol in ové vse
 13 1|           polne krvi prešinja vse ude, se preliva vanje, jih veže
 14 1|            knjigi in odpre. Ne bere, a se ové, da mu je iskati razsvetljenja
 15 1|    razsvetljenja in tolažbe drugod. Pa se okrene proti steni, kjer
 16 1|               kakor s človekom, ki sta se vajena od mladega; "ti povej,
 17 1|            Lovač, to veš, da nisem, ki se mu je ud usušil, lakota
 18 1|              takega reda v prirodi, da se še močnejši unese in še
 19 1|               in od zunaj prhni. Pa če se mi skomina po mladi krvi!
 20 1|             skomina po mladi krvi! Naj se! Nekaj meni, nekaj Tebi!
 21 1|            besede spoznavati in brati, se mi je razodelo in povem.
 22 1|                šla iz tebe? Takrat, ko se Te je dotaknila krvotočna
 23 1|                ni in ne bo..." ~Starec se zdrzne. Sam ne more presoditi,
 24 1|            svoj neumni gobec odprl, pa se govoriti ni učil! Nisem
 25 1|                govoriti ni učil! Nisem se! To pa veva oba, kolikokrat
 26 1|               spoznam že ob vratih, in se mi srce stisne, kako neki
 27 1|              videl, vse mu je jasno pa se mu spači obraz; molim, opominjam
 28 1|           opominjam prizanesljivo, naj se kesa in prepusti v božjo
 29 1|           voljo. Saj niso uporni. Lepó se spovedó in vdajo na videz;
 30 1|         stokrat in še večkrat. In temu se nisem pa nisem mogel privaditi,
 31 1|              sreč, čudež namreč, ki bi se zgodil iz mene zdravega
 32 1|              je mlada kri blodila, sem se mogel za tako norsko žalost
 33 1|              da bo tudi iz mene, kakor se je iz Tebe v krvotočno prelila
 34 1|            svoje. Okusil nisem, odreči se pa tudi nisem mogel in za
 35 1|               zopet obnemogel duhovni, se zravnal, stopil pred križ
 36 1|             Iškariot, sem rekel. Odkar se mi je telo uplahnilo in
 37 1|     umirajočega življenja. In tako sem se Ti izpovedal in se ne kesam.
 38 1|            tako sem se Ti izpovedal in se ne kesam. Tožim in se jočem
 39 1|               in se ne kesam. Tožim in se jočem za mlado krvjó. Mesenost
 40 1|                žito. Potoglav in bolan se je lovil nazaj k mizi in
 41 1|               je lovil nazaj k mizi in se zgrudil na stol. Nič kaj
 42 1|         zgrudil na stol. Nič kaj jasno se ne more ovedeti, kaj je
 43 1|                in rotil Bogá. Mrak, ki se prečudno naglo zgošča, mu
 44 1|           zgošča, mu je v nadlego. Ové se slabega in južnega vremena
 45 1|            vogalih svoje hiše. Vživlja se v občutje, s kakršnim je
 46 1|               Trudno daleč in žalostno se je oglasil tedaj zvon svetega
 47 1|             zvon svetega Urha. Duhovni se je dramil vedro: ~"Pa je
 48 1|               Deo gratias!" ~Prekrižal se je in začel glasno moliti.
 49 1|           pridržuje in ne pusti, da bi se razgibal jezik v bronastem
 50 1|           bronastem klobuku. Črn malič se je obesil na težko železno
 51 1|              težko železno kepo, otrok se zastonj muči, visi krčevito
 52 1|              in ne zmore. Do trde noči se bo, sirota, otepal, toliko
 53 1|           praznem boju. ~Toplo sočutje se vnema duhovnemu, kakor sina
 54 1|               peklenskim močem. Ne daj se, da bi Te kot mojega rajnega
 55 1|           David." ~V vikarjevo zarotbo se je zdajci zopet oglasil
 56 1|           zdajci zopet oglasil zvon in se krepko boril z vetrovi in
 57 1|        Potolažen je domolil dnhovni in se pokojno naslonil v stolu.
 58 1|               je, nekakšen sladek mraz se mu prelija po telesu, potem
 59 1|            prihaja nekako čudno. Oveda se kraja, a mu je le, kakor
 60 1|              nevidnega mu je, kakor da se je nekdo pretegnil, plahutnil
 61 1|             otroško posteljo, sliši in se mora smejati. Norsko zaklinja
 62 1|              Jevane, spregovôri prav,' se kara nato, vidi, da je otroku
 63 1|          otroku ves obraz posinjel, in se mu zbudi spoznanje, da je
 64 1|          Thabiti Kumi', zakliče. Otrok se zvije kot vrv, se vzpne
 65 1|                Otrok se zvije kot vrv, se vzpne materi v roke, počrni
 66 1|                Tako žena. Duhovnemu pa se pošibe noge v sladki onemoglosti.
 67 1|            spregovoril, je čutil, kako se mu je izlilo iz srca in
 68 1|           odpre oči in vidi. Odprla so se vrata in vstopil je njegov
 69 1|             živ, le moker kot miš. Naj se hiti preobleči, goni duhovni
 70 1|                vesel in spočit. Šaliti se hoče. Tolik blagoslov mu
 71 1|                Glede (sic!) otroka, ki se preoblači, in meni videti
 72 1|                da bo pel ko zvon." ~Pa se ove: ~"Tebi ne, zato ne
 73 1|              moč. Tako mu je, kakor da se mu je vse srce usušilo in
 74 1|               je bukovski? Ustavlja da se ti tako gluho branje? Verjamem
 75 1|             pisanja ti ne vem. Zato pa se potrudi. Še mimo tegà boš
 76 1|               Otrok je odprl knjigo in se muči z berilom. Trudoma
 77 1|                popravlja in pomaga. Pa se obenem pomilovalno zaveda,
 78 1|              potrdi in ponovi vikar in se osvesti, kaj vse ve v nadaljnjem
 79 1|               Hlapčič bere in bere, pa se mu zatakne in kar ne more
 80 1|               besedo..." "Pismar, tako se biješ po lastnih ustih,"
 81 1|      brezbrižen pusti brati otroka, ki se uči. ~"IHSUS... To ime je
 82 1|          fortis..." ~Beroči utihne, pa se zopet oglasi. Vikar se čudi
 83 1|              pa se zopet oglasi. Vikar se čudi dremoten. 'Lej ga,
 84 1|            beseda. Poredni hlapčič! Pa se je kujal, da se mu ustavlja
 85 1|            hlapčič! Pa se je kujal, da se mu ustavlja gluho branje!
 86 1|               gre od rok, kakor da naj se jaz od njega učim in ne
 87 1|              ne on od mene?' ~In vikar se živó trudi, da bi umel.
 88 1|         Negodnega očeta negodno seme!" se jadi duhovni v dremavosti
 89 1|              je pošla bogata beseda in se je ovedel. Glej, pa je videl,
 90 1|               in slišati menil. Spi in se ne boj! Ne, zate še ni zapisano,
 91 1|          incubus, v glavó in sèn." ~Pa se mu je nova tolažba vnela
 92 1|              tako vztrajen, ko goni in se poja za nami, kolika mora
 93 1|             véliki prasec." ~"Prasec," se vnema nato sam pri sebi
 94 1|                svojih vernikov, ki naj se mu za praznik in nedeljo
 95 1|            praznik in nedeljo posté in se narobe križajo, vznak poklanjajo
 96 1|                ni! Kajpada, prav treba se je Bogu takega igrca, kot
 97 1|              dopisal taki modrosti: da se je prav isto uro utelesil
 98 1|               dovoli mu! Iz sap, ki so se zunaj kakor za sodbo razvezale,
 99 1|             stopi predme, naj odpre in se pokaže... Maranata!" ~S
100 1|               je spregledal, zavpil in se kot otroci skril pod mizo. ~"
101 1|          Prišlec je medló pozdravil pa se ogledoval, kam bi se obrnil,
102 1|                pa se ogledoval, kam bi se obrnil, ker je videl, da
103 1|               obrnil, ker je videl, da se mu odteka voda iz obleke. ~"
104 1|           vstopi," je velel duhovni in se mu dvignil naproti. "Ali
105 1|                 potrdi vikar. Potem pa se vznevolji, čemu mož ni prišel
106 1|          posnel plaz s poti v grapo pa se je nato ves božji ljubi
107 1|              je še poučiti ni moči, ki se sama sebe ne sliši. Ljubi
108 1|           sliši. Ljubi Bog! Česa vsegà se že ni spovedovala od prvega
109 1|                od prvega greha, češ da se ob sobotah češe, pa do dekliškega,
110 1|                   Čenda."  Pa blede da se ji? ~"Čenda."  "In da me
111 1|      nerodnosti, marveč iz žalosti, ki se mu je zopet obudila v misli. ~"
112 1|             obudila v misli. ~"Kaj sem se prej besedil s svojim Gospodarjem
113 1|                 Z drugega konca zemljé se pripodi, ko začuti smrt
114 1|             pripodi, ko začuti smrt pa se žene, da bi šlo vse po zlu.
115 1|              svetem gnevu brez moči pa se zdrznil v novi grozi. ~"
116 1|                In vikar je začutil, da se mu zopet vnema tista sveta
117 1|                od nje... ~Vdano, mrtvo se je približal razpelu, sklenil
118 1|               lik. Ni molil, le vdajal se togo: ~"Ne prosim! Oba veva,
119 1|                Tvoja volja, amen!" ~In se je obrnil k oglarju in hlapčetu
120 1|              Ko je stopil v prvi mrak, se je spomnil stare nadležnosti.
121 1|                nato isto pot nazaj. Pa se je otresel sitnosti in pomislil
122 1|        pomislil z bridkim občutjem, da se je bil prvi zanj in zase
123 1|              za njim do kraja, kjer so se ustavljali. Kakor vedno
124 1|                ustavljali. Kakor vedno se je obrnil in jih blagoslovil.
125 1|                Rezko kot za mladih let se je nato okrenil na pot v
126 1|                tleh. Hlapčič z zvoncem se je lovil, da bi stopal prav
127 1|              je kakor pozabil. Noč, ki se je zazdela sprva vikarju
128 1|            sprva vikarju trda kot zid, se je nekam razmaknila, razredčila
129 1|           nekam razmaknila, razredčila se v nekak težèk, kar dušeč
130 1|                izza ovinkov. Prav takó se je vsako toliko ustavil
131 1|               brega nad pot. Vrhu tega se je usipal nadenj kar ogljušljiv
132 1|                vse niže, iz plazov, ki se prožijo venomer in z neusahljivo
133 1|            Auster in Eurus. Mehovi, ki se nanje naslanjajo, kakor
134 1|              in temó. Oblak in temà pa se nekje na sredi, kjer se
135 1|                se nekje na sredi, kjer se sape tepó, kopičita in mrtvo
136 1|              Cerkveni božji, pa taki,' se čudi vikar. 'Saj so veliki
137 1|               super angulos..." ~Trpko se prebudi duhovni v zavest.
138 1|            duhovni v zavest. Spotaknil se je in padel na kolena. Vstane,
139 1|               padel na kolena. Vstane, se ove, da ga stresa mraz.
140 1|              čuti na koži, od slabosti se je oznojil. Ta slabost se
141 1|              se je oznojil. Ta slabost se mu zdaj zgošča v križu;
142 1|                 Hodi, a zastaja. Oglar se vsako toliko ozre po njem,
143 1|             ploha jih zajame. Stisnejo se k skali in počivajo. Naliv
144 1|             Otroka primi," veli vikar, se ustavlja vetru, stisne ustnice,
145 1|            tesneje na prsi in čuti, da se je otresel trudnosti. Začne
146 1|          utreti pot, prenese otroka in se vrne po vikarja. ~"Asperges
147 1|         preleti vso globel, votel grom se sesuje vanjo in vali v jeki
148 1|              kot sodne trobente. Rezko se sproži za deset korakov
149 1|              je bolj prijazna, vzpenja se navzgor. Vedno globlje in
150 1|                 Dvigne obraz, vidi, da se je oglarju nabralo na plečih
151 1|              na plečih nekaj belega in se ove: ~"Sneg!"  Dvigne obraz,
152 1|          začutil, da ga žeja. Potem pa se mu zdi, da se obli breg,
153 1|                 Potem pa se mu zdi, da se obli breg, goličava in senožet
154 1|             pričakovanju, kaj bo, kdaj se bo zemlja upokojila in unesel
155 1|           upokojila in unesel breg. Ko se ove, čuti, da je oglarju
156 1|                Nekakšna pijana vedrost se ga loteva. Čuti, da ga nosijo,
157 1|                zabrel, ne boš padel in se spotaknil. A pazi se pošasti
158 1|                in se spotaknil. A pazi se pošasti v vodàh! Petó ti
159 1|        mlakužah. Drži, drži!..." ~Tako se drami in zopet usiha in
160 1|          terrae tenentes... ~Prebujeno se drzne, se vidi oglarju v
161 1|                    Prebujeno se drzne, se vidi oglarju v naročju,
162 1|                vidi oglarju v naročju, se ove zakramenta v premrlih
163 1|            moreč dim, polni prostor in se trudoma maši skozi lino
164 1|                kako dolgo ne čemu. Ali se kaj zavedata, kako je to,
165 1|               mlada? ~Vikarjev hlapčič se je obrnil na desno, kjer
166 1|                nekam k vratom. Neroden se je začel pripravljati starec
167 1|               vzdušjem. Tako gostó, da se plamenček iz neotrnjenega
168 1|              in kravi. ~V tem trenutku se soba nekam razširi. Nenadoma
169 1|        postavila dvoje sveč in križ in se nato zgrudila na kolena. "
170 1|               visoki nosečnosti. Vikar se ne more pa ne more privaditi
171 1|            žensk. Zoprne so mu. Ta čas se kroti: 'Potrpni z njo, Jevane,
172 1|                v mrki prostor. Opoteče se vanj, ki je za stopnjo globlji.
173 1|                si rute čez lase, da bi se jim ne skuštrali v klobčič,
174 1|                skuštrali v klobčič, ki se ne da razčesati. Žal jim
175 1|               morali podstriči. ~Vikar se spomni s toplim sočutjem: '
176 1|               kakor cvet. Dejal bi, da se le taji in da le spi. Pa
177 1|                noč podobno usahnila in se spet zavedela! Vedno bolj
178 1|            zdrava na duši in telesu in se sama prišla v cerkev zahvalit
179 1|                Confiteor Deo... Spovem se Bogu..." ~Hlapčič, ki je
180 1|          hlapčič. ~Vikar mu migne, naj se umakne. Nato zajame s palcem
181 1|               s palcem svetega olja in se nizko skloni nad posteljo.
182 1|          mazilim za smrt in grob." ~Pa se ove skušnjavca, ki mu obupno
183 1|              in zastrto cviliti. Vikar se zmede: ali ne bo zdajci
184 1|               po irhovini... ~Pomirjen se obrne duhovni za svojim
185 1|              njim. V toplem usmiljenju se ove vikar, kako je povedal
186 1|            sebe. Vse, razen rute. Rute se ni dotaknila... že ve, čemu
187 1|              Da te prav nič sram ni in se sama sebe ne slišiš, kar
188 1|                sem tvoj ljubej..." ~Pa se vname v prestrašni žalosti,
189 1|            zdravo. Če mora razpasti in se razteči v gnoj in gnus,
190 1|               ne sme več živeti? Da bi se pogubila, če je zdaj ne
191 1|               nobene gajžle več, da bi se je bal, nobene zarotbe,
192 1|              in topi radovednosti, kaj se godi. Vidi duhovnega, kako
193 1|          onstran... In zdaj... bolnica se je zganila, drget ji je
194 1|               je preletel ude, prožijo se. Ustnice gibljejo, oči se
195 1|              se. Ustnice gibljejo, oči se dramijo... ~"Neža!" zavpije
196 1|          božjastno žena, ki streže, in se hoče vreči mimo vikarja
197 1|                Pojdi, dobra! Spovedala se bo." ~***
198 2|              jo je nerodno in hlastno, se vzravnal in stoji. Beseda,
199 2|               spregovori spet vikar pa se čudi, da dekletu bega pogled,
200 2|         Incubus... ali pa moški; če bi se ji v spanju približal, pa
201 2|             pameti?" prosi duhovni. Pa se dekle obrne živo, kakor
202 2|                Vikar ugiblje, kaj neki se godi z njo. Ves je bolan.
203 2|              nje same ni ta žalost, da se noče odreči vsemu, da ne
204 2|          odreči ne obžalovati. Le čemu se odtrgati, le kaj pogrešiti?
205 2|             sli, ki ju pozna? Temu, da se poslej, če bi živela, ne
206 2|          morala sama nazaj klicati. In se razvname v toplem sočutju: ~"
207 2|              Beseda ji presahne. Zopet se je nekaj utrgalo v njej.
208 2|               vikar in čuti topo, kako se pogreza nanj tisto najtežje
209 2|               da bi jih previdel, boje se, da bi potem morali vzeti
210 2|                zna vere obuditi, da bi se vdali. Mrtvo, zlostno brblja
211 2|                     Za zdravje, Neža," se nato najde, "molila bova.
212 2|            bova. Vedno si rada..." ~In se prekriža in jo gleda, ki
213 2|           pristopila od zadaj, kako bi se mu neki upala od spredaj
214 2|               od spredaj v obličje, pa se dotaknila njegove obleke.
215 2|                 Mislila je namreč: Ako se dotaknem tudi le njegovih
216 2|                 Neža, je rekel, ne boj se, veruj... In je šel v hišo,
217 2|             takim potrdilom ustrahuje, se vdajó. A tu in zdaj ne more
218 2|               le zmočena bo še huje... se oveda. ~"Deus meus in adjutorium
219 2|            črednik v krilu; ob sobotah se je česala pa kadar je molzla,
220 2|              za Gospodom pritekla, naj se je usmili in pomaga. Pa
221 2|                Duhovni molči, vidi, da se v bolnici nekaj preobrača.
222 2|                 Oči ji žarijo, obličje se razvnema. ~"Za čudež moliva,
223 2|               da mora prijeti trdo, da se mu opolzka ne izmuzne. "
224 2|           bolni k ustom. Pa začuti, da se mu je obesila krog vratu,
225 2|            vleče k sebi. Tudi vidi, da se spozablja, da ne gleda nase
226 2|         spozablja, da ne gleda nase in se zopet razgalja. Ne ve si
227 2|                božja sreča Kristusova, se je zdajci osula nadenj,
228 2|              njegove roke, z močjo, ki se bo prelila iz njegovega
229 2|                smrti. Nepoznano ugodje se mu prelija iz duše v telo,
230 2|            rojstvu je ležal bliže... A se ne oveda nemarnega in nesramnega
231 2|      nesramnega svojega položaja, gubi se v nedoumni sli in strašni
232 2|                da mora privoliti in da se bo zdajci zdravje spočelo
233 2|                kapljo krvi. In duhovni se osvešča za novi zakrament,
234 2|          Gospod! Thabita kumi!" ~Sliši se, ne pozna lastnega glasu,
235 2|               dan, ko je bil zaspal in se mu je sanjalo, ga prešinja
236 2|              vso moč, lije iz njega in se ne ustavi... Utrgalo se
237 2|                se ne ustavi... Utrgalo se je do smrti... do zadnje
238 2|          vekomaj!" poje duhovni, pada, se gubi v molk in prazno brez
239 3|                                 Zdajci se je ovedel. V sobo je padel
240 3|                ali iz noči in neba, ki se je prevedrilo v severnih
241 3|             sapah nad novi sneg? Vikar se vidi. Leži ob golem, mrzlem,
242 3|               telesu. Sliši: pridušeno se krohota hudič nekje, ni
243 3|                svojim zmaličenim licem se je potuhnil v kot, se smeje
244 3|            licem se je potuhnil v kot, se smeje norsko in pači. Vikar
245 3|                Ženska pa je zastokala, se zvila in slutila. Prijel
246 3|               roke... ~"Christophore," se unaša zmedeni, "ne boj se!
247 3|              se unaša zmedeni, "ne boj se! Ni angelov, hudiča pa tudi
248 3|             ponavlja venomer, dolgo in se zopet osvesti besede iz
249 3|             čudež mi izmaličil..." ~In se grabi za glavo, blodi po
250 3|                     Pade kot kamen, ki se je utrgal iz žive stene