Paragraph

  1 1|                            Biló je v Tolminu za god svetega Valentina
  2 1|           za god svetega Valentina v letu petnajststošestinpetdesetem. ~
  3 1|    presbyter rotundae conscientiae v prezgodnjo bolezen in bridko
  4 1|       varovanca Boštjana je poslal v farno cerkev pri Svetem
  5 1|       farno cerkev pri Svetem Urhu v dobravi pod trgom, da bi
  6 1|          odzvonil, pa se zdaj muči v bridkem dvomu, ali je prav
  7 1|            groze ne slovesnosti ni v njegovi besedi. Povedal
  8 1|             kakor se mu je spočelo v spominu in z besedo, ko
  9 1|         tega dne po maši moral kar v tri strani umirajoče predvidevat,
 10 1|           ni in so le pljuča vneta v bodilju. In če se bo otresel
 11 1|        tegobe, ki se je tolikokrat v življenju že hujše in nadležnejše... ~"
 12 1|           ne nagaja več, da ni več v njem tiste strašne sle,
 13 1|         tiste strašne sle, ki seka v meso in mozeg. ~"Svinja...
 14 1|    slabosti sodec in priča," golči v trpki molitvi, ne kakor
 15 1|            pregrešna ta zadnja slà v meni. Ubil jo bom. Če pa
 16 1|          izgubiš, za zdravim zobom v ustih, za prožno nogó. Močnó
 17 1|            boja, le iz takega reda v prirodi, da se še močnejši
 18 1|            prava senéna lonica, ki v lazu stoji pa jo deževje
 19 1|         vsi umirajoči, naj jim bom v pomoč, pa sem sam mrtvák
 20 1|          življenja; s prstom udari v knjigo, ki leži odprta pred
 21 1|            mogel nisi, ki nisi bil v žebljih in pod trnjem zdrav.
 22 1|        vélikim usmiljenjem sirotam v življenje, čudež, ki iz
 23 1|         prešla k sodbi. Človek je. V štoli me je videl, vse mu
 24 1|            naj se kesa in prepusti v božjo voljo. Saj niso uporni.
 25 1|        videl, kolikrat sem si zato v takem jalovem svojem usmiljenju
 26 1|            zgodil iz mene zdravega v nesrečno umirajoče telo.
 27 1|            molil in upal. Bral sem v evangelistu Tvojo besedo:
 28 1|           ti, da vstani. Odprl sem v učeno knjigo in sprebral,
 29 1|          mene, kakor se je iz Tebe v krvotočno prelila moč, izšlo
 30 1|         prelila moč, izšlo zdravje v bolnika. Nisem okusil, nisi
 31 1|       stegnil roke. Stisnil jih je v pesti, kakor da hoče strahovati. ~"
 32 1|        usmiljenja, in udari," ihti v sveti brljavosti: "obupal
 33 1|        polje in vpije po odpočitku v ženski. Naj jo poja, naj
 34 1|         kvašena, nevidno bližnjemu v pomoč prelita, iz Tebe,
 35 1|           njim, kako je še pravkar v svoji duševni zmedi prosil
 36 1|       prečudno naglo zgošča, mu je v nadlego. Ové se slabega
 37 1|         šele, ko začuje šum vetrov v krajnih vogalih svoje hiše.
 38 1|     vogalih svoje hiše. Vživlja se v občutje, s kakršnim je sedel
 39 1|            da bi se razgibal jezik v bronastem klobuku. Črn malič
 40 1|    cerkvenec je že, molil in vekal v praznem boju. ~Toplo sočutje
 41 1|        Nesmrtni! Povleci še enkrat v božjem imenu, hlapčič, razmajaj
 42 1|         tribu Juda, radix David." ~V vikarjevo zarotbo se je
 43 1|     dnhovni in se pokojno naslonil v stolu. Prijetno mu je, nekakšen
 44 1|          zopet toplo. Trudnost, ki v njej sahne neskončno neznaten
 45 1|           je le, kakor da je nekje v neznanem, v neznano tuji
 46 1|            da je nekje v neznanem, v neznano tuji luči. Iz nevidnega
 47 1|            spi in sanja: Stopil je v mračno izbo. Vidi mater
 48 1|             s plahim pogledom bega v mraku. Pa je duhovnemu neskončno
 49 1|           kot vrv, se vzpne materi v roke, počrni v lice in obrača
 50 1|        vzpne materi v roke, počrni v lice in obrača oči. A zdajci
 51 1|        Duhovnemu pa se pošibe noge v sladki onemoglosti. Ko je
 52 1|       sedaj okusil. ~"Pa četudi le v sanjah, Gospod, hvala Ti
 53 1|           Meniš li, da mu boš tudi v tem podoben?" ~"Mu pa bom,"
 54 1|        stopil k vratom in poklical v kuhinjo. Pa ga pri priči
 55 1|         pove malomarno: ~"Na vrata v kuhinjo pokljukaj! Lačen
 56 1|             mu venomer zopet kliče v spomin besedo iz razodetja
 57 1|    bolečino in ga zdravó prebudilo v prijetno vedrost. Tudi jedel
 58 1|      hlapčiča, naj obrne vsako uro v dnevu za pravo delo. ~"Le
 59 1|           vidim. A drugačnega pota v skrivnost človeškega pisanja
 60 1|          potrudi. Še mimo tegà boš v svetu marsikaj gluhega bral.
 61 1|          bral. Hotel boš, kakor tu v spoznanje črke, ki je initium
 62 1|          začetek vsega pismouštva, v tajnost modrosti razodetja,
 63 1|          in se osvesti, kaj vse ve v nadaljnjem knjiga povedati
 64 1|           vse modrosti dopolnjenje v Kristusu in Njegovem nauku.
 65 1|         angel Raziel razodel Adamu v tolažbo. Vsa božja moč je
 66 1|            moč je skrita in objeta v znamenju, ki je podoba in
 67 1|         bistvo božjega učlovečenja v prečisti Materi in Devici...
 68 1|          knjigi, da razvozla pismo v okrajšavah: ~"Tali modo
 69 1|     negodno seme!" se jadi duhovni v dremavosti na otroka, kaj
 70 1|           Kakor sem zamižal, pa mu v knjigo ne vidim, že je segel
 71 1|           črn fantič. In celó mašo v duhovnem oblačilu da je
 72 1|     praelector maledictus." ~Kakor v potrdilo, da je tako, mu
 73 1|          Bufo inflate," je zakipel v jezni zarotbi, "porcarie
 74 1|            Samael, Tartah, Neabaz! V imenu Gospoda Jezusa Kristusa...
 75 1|          nanjo položil in je spal. V toplem sočutju je stegnil
 76 1|          kaj sem mordà sam govoril v dremcu, ko sem hudiča brati
 77 1|         bedimo, meni je, da ne bom v skušnjavo zabrel. O, kadár
 78 1|            iz temé in seje trapoto v dušo, ne da miru. Ker me
 79 1|            me drugače ne more več, v sanjah vsaj bi me še rad
 80 1|        oskrunil, mazal in smradil. V mrtva ledja ne zna, pa najde,
 81 1|           najde, prekleti incubus, v glavó in sèn." ~Pa se mu
 82 1|        hudič, zoprnik Tvoj in moj, v svoji zlosti tako vztrajen,
 83 1|            o strahotah, oznanjenih v knjigah prirode, kakor o
 84 1|         spečim, da človeka prenese v daljavo, da mu vzame ud,
 85 1|        narobe, da je dvanajstleten v tempelj šel pri drugih vratih,
 86 1|            od mrtvih vstal in tako v hudobnem ne samo ene molitve
 87 1|     brbljavi! Loquacitas..." ~Nato v razpelo: ~"Concedo, Si od
 88 1|           bleščava mu je posvetila v mrak, votel grom je stresel
 89 1|         votel grom je stresel hišo v temeljih. V odprtih vratih
 90 1|           stresel hišo v temeljih. V odprtih vratih je vstal
 91 1|          pod mizo. ~"Maranata!" je v drugo vzkliknil vikar, a
 92 1|          je, nič več je ne videvam v cerkvi," ugiblje duhovni. ~"
 93 1|            pometala pa hoče posili v senóžet grabit. ~"Bodilj!"
 94 1|         besedi: kakor grablje ježa v listju je moža posnel plaz
 95 1|            moža posnel plaz s poti v grapo pa se je nato ves
 96 1|        moker pes in srečno prišel. V toplem sočutju gleda vikar
 97 1|  odkritosrčna in nedostojno robata v besedi in izpovedi, in da
 98 1|          ki se mu je zopet obudila v misli. ~"Kaj sem se prej
 99 1|       besedil s svojim Gospodarjem v nebesih," golči sam s seboj, "
100 1|         maliču, da ga ne pripoznam v telesu in da ga ne potrdim
101 1|           capistro..."  Usahnil je v tem svetem gnevu brez moči
102 1|            brez moči pa se zdrznil v novi grozi. ~"Moj Bog,"
103 1|              Moj Bog," je zastokal v mislih na bolno deklino
104 1|      molitev. Komaj je še razločil v mraku sajasti lik. Ni molil,
105 1|            Pojdimo!"  Ko je stopil v prvi mrak, se je spomnil
106 1|            ure pozneje je bil spet v Tolminu. Ljudje so vstajali
107 1|          se je nato okrenil na pot v noč in grapo po Tolminki
108 1|           lovil, da bi stopal prav v ta krajček svetlobe na tleh.
109 1|          razmaknila, razredčila se v nekak težèk, kar dušeč somrak.
110 1|           dušeč somrak. Ta mrakota v megli in oblakih, ki jih
111 1|           in nov: jemala je pogled v prostor in globino. Vikar
112 1|           zopet občutje, da bo kar v vodo zabrodil, ki rjuje
113 1|        osuplo, da bo z glavo zadel v čer, ki je zrasla z brega
114 1|            hudournikov, ki rjovejo v dnu ali pa divje sekajo
115 1|         jeko nekje više in globlje v gorah... ~"Et vidi quattuor
116 1|        igrivo in razdražen jih ima v ušesih, na ustnicah in v
117 1|           v ušesih, na ustnicah in v omočeni duši. "Quattuor
118 1|          angulos..." ~Pa mu vstane v živem prividu slika: štirje
119 1|       padata. Prav nobene groze ni v podobi, vse giblje lenó
120 1|           Trpko se prebudi duhovni v zavest. Spotaknil se je
121 1|          slabost se mu zdaj zgošča v križu; čuti jo kot udarec
122 1|         zamolklo vreže in mu grabi v vse ude in jih mrtvi. Celó
123 1|          in ga vodi kot oče sina. ~V Koritih so. Ogabno topla
124 1|         Zvonilec mu zvenčeč odleti v dno. ~"Otroka primi," veli
125 1|     asperges..." ~Tedaj zazija noč v vse strani. Zelenkasto sinja
126 1|            se sesuje vanjo in vali v jeki po soteskah, ki tulijo
127 1|       zakrament, zastoče in počiva v mrtvem pričakovanju, kaj
128 1|           ove, čuti, da je oglarju v rokah, ki ga je zadel, kakor
129 1|       spotaknil. A pazi se pošasti v vodàh! Petó ti zalezujejo,
130 1|    zalezujejo, vse črnó jih mrgoli v mlakužah. Drži, drži!..." ~
131 1|       bruhajo oblak in temó. Sredi v mokri vetrovini hodi on
132 1|            on sam, vpada in vstaja v mrtvi in prazni pesmi: angelos
133 1|          se drzne, se vidi oglarju v naročju, se ove zakramenta
134 1|         naročju, se ove zakramenta v premrlih rokah. Ves je otročji,
135 1|     plamenicami naproti. Kraj poti v laz so pokleknili in molijo. ~
136 1|            Sam sebe vesel čustvuje v sveti nevoščljivosti o maliču
137 1|             Nisi zmogel, nisi ujel v zanko nogé. Dobro je nosil
138 1|         Duhovni je stopil čez prag v sajasto vežo z ognjiščem. ~"
139 1|    odgovoril: ~"In vsem, ki bivajo v njej." ~Iz medlega ognja
140 1|       droban in brezzobi obraz ves v gubáh in brazdah, mežika
141 1|            na desno, kjer so vrata v sobo. Zdajci zavpije in
142 1|          kako je vstalo iz somraka v medli soj z ognjišča prečudno
143 1|        nato zapihalo in zavreščalo v strganem smehu. S trdo rokó
144 1|     odgovori: ~"In vsem, ki bivajo v njej." ~Težka zatohlost
145 1|        pade na pljuča in ga zdraži v suh kašelj. V mrtvem somraku
146 1|            ga zdraži v suh kašelj. V mrtvem somraku zija pred
147 1|            človeških in živalskih. V staji pod sobo je prijetneje,
148 1|          senu, drobnici in kravi. ~V tem trenutku se soba nekam
149 1|         Urša. Petkrat ji je krstil v šestih letih. Zdaj je videti,
150 1|          je videti, da že že zopet v visoki nosečnosti. Vikar
151 1|            Oglar ni pozabil zajeti v Tolminu iz kropilnika... ~"
152 1|          na nizka vrata, ki zevajo v temo. Vikar vzame svojemu
153 1|     svojemu strežniku luč in stopi v mrki prostor. Opoteče se
154 1|            podobno kakor postelji. V medli svečavi vidi bolno
155 1|          da bi se jim ne skuštrali v klobčič, ki se ne da razčesati.
156 1|    Ničemurnost tvoja, Neža. Lasje. V soboto celó si jih češeš.'
157 1|           Živa pa je. Obraz ji rdi v visoki vročini kakor cvet.
158 1|            srčna tesnoba, vrgla je v blaznem strahu v zavest,
159 1|          vrgla je v blaznem strahu v zavest, v zadnjo mordà;
160 1|           blaznem strahu v zavest, v zadnjo mordà; kdove kolikokrat
161 1|           temne pege in sinje lise v obraz? Ali ne igra krog
162 1|           telesu in se sama prišla v cerkev zahvalit za ozdravljenje.
163 1|            obiskuje bolnike in jih v Njegovem imenu mazili s
164 1|    nezavestno, jo križa in moli; ~"V imenu Očeta in Sina in svetega
165 1|      svojim tegobnim životom mu je v pomoč. Kakor nekoč doma
166 1|           maziljenje! Saj ji ne bo v življenje. Mrliča mazilim
167 1|        neusmiljeno gola pred njim. V toplem usmiljenju se ove
168 1|        vikar in čustvuje s solzami v grlu: "Neža, konj! Hlapec
169 1|            ljubej..." ~Pa se vname v prestrašni žalosti, v blodnem
170 1|        vname v prestrašni žalosti, v blodnem usmiljenju. Govori
171 1|        mora razpasti in se razteči v gnoj in gnus, Tvoja volja,
172 1|           in Nesmrtni... Kaj je ni v Tvojih nebesih nobene gajžle
173 1|           a utihne mahoma in strmi v grozi in topi radovednosti,
174 2|            spozna: ~"Seveda, Neža. V sveto olje sem te dal..." ~
175 2|          osuplega je leglo dekletu v obraz, na ustnice in oči.
176 2|          ali pa moški; če bi se ji v spanju približal, pa bi
177 2|         smrti užaljena, da je bilà v nezavesti oskrunjena, utrgana
178 2|     užaljena, obupana. Obrne glavo v stran, ne mara videti ne
179 2|             Incubus njegov, bodilj v pljučih, duši in zbada.
180 2|          Tu na svojem srcu ga nosi v zlati posodi. Vso noč v
181 2|            v zlati posodi. Vso noč v Zadlazu pa ne bo mogel čakati.
182 2|            klicati. In se razvname v toplem sočutju: ~"Nu Neža
183 2|          Zopet se je nekaj utrgalo v njej. Ihti zopet, a zdaj
184 2|           da so šli ponj, da jo je v sveto olje dal in je zdaj
185 2|         izdahnila, je povedala... ~V jedkem gnevu zaklinja vikar
186 2|          posluša, ali ne cvili kje v kotu, ali ne bo zažvižgal
187 2|     prekriža in jo gleda, ki bulji v prazno, brezbrižna, topa. ~"
188 2|         drugače. "Ni prazna čenča, v samem svetem evangeliju
189 2|           mu neki upala od spredaj v obličje, pa se dotaknila
190 2|        pravi duhovni, "če si morda v cerkvi preslišala. O Jairu,
191 2|          Jairu, ki je bil načelnik v shodnici pa mu je hči za
192 2|         boj se, veruj... In je šel v hišo, kjer je ležala mrtva..." ~
193 2|          začne moliti. ~Ne domoli. V brezmejnem usmiljenju, v
194 2|           V brezmejnem usmiljenju, v nekakšni sveti zaljubljenosti
195 2|     pomejniška, tolminska, črednik v krilu; ob sobotah se je
196 2|         Duhovni molči, vidi, da se v bolnici nekaj preobrača.
197 2|       skesana, vdana, spovedana... V imenu Očeta..." ~Sredi v
198 2|           V imenu Očeta..." ~Sredi v molitev mu spregovori dekle: ~"
199 2|           prosi: ~"Spovejte me!" ~"V imenu Očeta in Sina..."
200 2|          kumi... Prosim, prosim!" ~V trenutku je sivi vikar eno
201 2|            visokih nebes, sproščen v prečudni, nadzemeljski sli,
202 2|        sama vera, ne upa, a je ves v dopolnjenju, ne ljubi, in
203 2|          ne ljubi, in je ves minul v brezkončnem usmiljenju.
204 2|        prelila iz njegovega telesa v bolno žensko, v tem strašnem
205 2|   njegovega telesa v bolno žensko, v tem strašnem novem zakramentu,
206 2|         strašnem novem zakramentu, v tej skrivnosti, ki je kakor
207 2| povzdigovanju, ko Gospodova beseda v njegovih svečeniških ustih
208 2|  svečeniških ustih izpreminja vino v kri in kruh v meso... ~Tako
209 2|      izpreminja vino v kri in kruh v meso... ~Tako je ves onstran;
210 2|       ugodje se mu prelija iz duše v telo, v vse čutnice mu grabi
211 2|            prelija iz duše v telo, v vse čutnice mu grabi nekakšna
212 2|          svojega položaja, gubi se v nedoumni sli in strašni
213 2|        poje duhovni, pada, se gubi v molk in prazno brez dna,
214 3|               Zdajci se je ovedel. V sobo je padel medel svit.
215 3|          neba, ki se je prevedrilo v severnih sapah nad novi
216 3|    zmaličenim licem se je potuhnil v kot, se smeje norsko in
217 3|          pači. Vikar bruhne še sam v krohot. Potem strmi in bulji
218 3|       krohot. Potem strmi in bulji v prazno. Zavpije, odpre od
219 3|            Zavpije, odpre od mrtve v sosedno sobo. Tam stojita
220 3|            navidezno, išče oglarju v obraz in otroški ženi v
221 3|            v obraz in otroški ženi v tegobni život. Izprašuje
222 3|        hoče k njemu, da bi mu bila v pomoč. Pa jo strahuje: ~"
223 3|            je prestregel duhovnega v svoje močne, črne roke... ~"
224 3|            je utrgal iz žive stene v brezno. A umrl ni. Le vedel
225 4|         lovke po njem. Hudič ga je v zanko ujel. V tridesetem
226 4|          Hudič ga je v zanko ujel. V tridesetem letu njegove