Paragraph

 1 1|      obsedel sam s težko knjigo na mizi, ki jo je že bila pogrnila
 2 1|       bi mu uro Gospodnje smrti na križu odzvonil, pa se zdaj
 3 1|         noč prej še južna legla na pljuča in jih opasala, da
 4 1|      plane bojevito, a se zruši na stol in ové vse svoje telesne
 5 1|        razodelo in povem. Ko si na križu umiral, odrešil si.
 6 1|         še ni bil dotlej bolan. Na smrt do te ure še pomislil
 7 1|        Lepó se spovedó in vdajo na videz; a ko si opravil in
 8 1|      nazaj k mizi in se zgrudil na stol. Nič kaj jasno se ne
 9 1|          Črn malič se je obesil na težko železno kepo, otrok
10 1|     zastonj muči, visi krčevito na vrvi in ne zmore. Do trde
11 1|       je odgovorilo, kakor amen na molitev: thabiti kumi... ~
12 1|       roko in pove malomarno: ~"Na vrata v kuhinjo pokljukaj!
13 1|       jadi duhovni v dremavosti na otroka, kaj neki bere. "
14 1|        in je zaupljivo pogledal na križ in je po svoje povedal: ~"
15 1|     zjutraj kar sam od sebe šel na pot. ~Duhovnika mineva nejevolja.
16 1|      toplem sočutju gleda vikar na moža, prime ga za rame in
17 1|     prime ga za rame in potisne na stol. Ukaže, naj mu dadé
18 1|    pripravljati, česar je treba na pot. Pa ni bridkosten zaradi
19 1|      Bog," je zastokal v mislih na bolno deklino Zadlazom. "
20 1|    Sprva mora iz trga nizko dol na breg k cerkvi in nato isto
21 1| vstajali z desne in leve iz hiš na pot, poklekali, molili in
22 1|   mladih let se je nato okrenil na pot v noč in grapo po Tolminki
23 1|      prav v ta krajček svetlobe na tleh. Zdaj je hitel zvoniti,
24 1|     razdražen jih ima v ušesih, na ustnicah in v omočeni duši. "
25 1|         nanje naslanjajo, kakor na blazine, škripljejo kakor
26 1|       Oblak in temà pa se nekje na sredi, kjer se sape tepó,
27 1|  prebudil: ~Surgite, pritisnite na mehove, čas je tu...' ~"
28 1|        Spotaknil se je in padel na kolena. Vstane, se ove,
29 1|         mraz. Potno srajco čuti na koži, od slabosti se je
30 1|       privije zakrament tesneje na prsi in čuti, da se je otresel
31 1|        da se je oglarju nabralo na plečih nekaj belega in se
32 1|       luči. Oglar ga je spustil na tla pred ljudmi, ki so prišli
33 1|        njej." ~Iz medlega ognja na ognjišču kipi moreč dim,
34 1|        pokleknila pred vikarjem na obe koleni. Leži na ilnatem
35 1|    vikarjem na obe koleni. Leži na ilnatem uteptanem tlaku
36 1|   Vikarjev hlapčič se je obrnil na desno, kjer so vrata v sobo.
37 1|      duhovnemu nekdo od znotraj na desni. ~"Mir tej hiši!"
38 1|         Težka zatohlost mu pade na pljuča in ga zdraži v suh
39 1|    opazi žensko, ki je pogrnila na polici pri oknu, postavila
40 1|        križ in se nato zgrudila na kolena. "Bolni streže,"
41 1|        stegne roko in mu pokaže na nizka vrata, ki zevajo v
42 1|        kožuhom do vratu, z ruto na glavi. Vse bolne ženske
43 1|       da bi zopet živela zdrava na duši in telesu in se sama
44 1|        moralo to biti, verjemi! Na lase je ničemurna, in ko
45 1|         hoče vreči mimo vikarja na bolno. Ta jo pridrži in
46 2|              Pa mu beseda zamre na ustnah; nekaj nepopisno
47 2|       je leglo dekletu v obraz, na ustnice in oči. Duhovni
48 2|      roko stegne pa prime tu-le na prsih. Skozi prteno srajco
49 2|          Takšen, pa je le vstal na pot po snegu, sredi noči.
50 2| zadnjega, mu je tako ukazal. Tu na svojem srcu ga nosi v zlati
51 2|       Marjanica... Klobučarjeva na Ravneh... Prav tako je biló
52 2|       zadnji odpor. Kadar začnó na nogé misliti in ko jih s
53 2|       more pa ne more sprevesti na pravo pot in misel. Čuti,
54 2|  neposredno duhovni. Zdrknil je na kolena ob nizki postelji
55 2|   prižema in vleče ženska nase, na svoje žalostno, lepo in
56 2|  omahnil nad njo, leži ob njej, na njej... samo materi pri
57 3|       mu žene glavo, pena mu je na posinjelih ustnah. Ne vidi,
58 3|   pestml. Kakor obsedencu mu je na ustnah pena, žolč in kri. ~"