Paragraph

 1 1|      spokornik "hlapec Gospodnji" vikar Janez Potrebujež, je bil
 2 1|    klenknil medlo in lovil glasu. Vikar kar vidi: otrok vleče za
 3 1|          in saecula saeculorum... Vikar odpre oči in vidi. Odprla
 4 1|         večji," govori dobrohotno vikar, "ti povem, kaj si obljubil.
 5 1|         berilom. Trudoma zloguje, vikar mu popravlja in pomaga.
 6 1|        queamus", potrdi in ponovi vikar in se osvesti, kaj vse ve
 7 1|       utihne, pa se zopet oglasi. Vikar se čudi dremoten. 'Lej ga,
 8 1|       učim in ne on od mene?' ~In vikar se živó trudi, da bi umel.
 9 1|         toplem sočutju je stegnil vikar rokó čezenj, ga blagroval
10 1|   Maranata!" je v drugo vzkliknil vikar, a sproščeno. "Umazan si
11 1|         grabit. ~"Bodilj!" potrdi vikar. Potem pa se vznevolji,
12 1|            V toplem sočutju gleda vikar na moža, prime ga za rame
13 1|         da ji bije zadnja..." ~In vikar je začutil, da se mu zopet
14 1|      pogled v prostor in globino. Vikar je vedel, da gre pot do
15 1|          božji, pa taki,' se čudi vikar. 'Saj so veliki in silni,
16 1|         njem, čaka, gre dalje, ko vikar molči. Otroka pa je prijel
17 1|        dno. ~"Otroka primi," veli vikar, se ustavlja vetru, stisne
18 1|         je ozračje. Potoglavo gre vikar. Zopet mu je gorko, a sapa
19 1|    Slaboten, a vedro spočit stoji vikar. Eno ve: da je prispel srečno.
20 1|           Krištof, dobro je zadel vikar Krištof. Svojega Boga in
21 1|        plašč, da bi ga poljubila. Vikar ju pozna: stara dva sta,
22 1|           je nekdo prižgal svečo. Vikar opazi žensko, ki je pogrnila
23 1|            Bolni streže," pomlsli vikar in jo spozna. Soseda je,
24 1|        zopet v visoki nosečnosti. Vikar se ne more pa ne more privaditi
25 1| kropilnika... ~"Ali živi?" vpraša vikar, ne da bi opazil, kje leži
26 1|          vrata, ki zevajo v temo. Vikar vzame svojemu strežniku
27 1|         Vse bolne ženske je vajen vikar videvati tako. Vežó si rute
28 1|        jih jim morali podstriči. ~Vikar se spomni s toplim sočutjem: '
29 1|          ust zadnji, smrtni krč? ~Vikar je segel po blagoslovljene
30 1|         Amen," odgovori hlapčič. ~Vikar mu migne, naj se umakne.
31 1|          jo neusmiljeno razgali. ~Vikar osupne in pokrije bolno
32 1|         zobmi in zastrto cviliti. Vikar se zmede: ali ne bo zdajci
33 1|          toplem usmiljenju se ove vikar, kako je povedal oglar,
34 1|         taka, Neža! Lasje!" ugane vikar in čustvuje s solzami v
35 2|           si...", spregovori spet vikar pa se čudi, da dekletu bega
36 2|           ne maram, ne maram..." ~Vikar ugiblje, kaj neki se godi
37 2|          ukrotila! ~Zopet poskuša vikar zlepa. ~"Nu, pa ne govoriva
38 2|           morala?" bruhne hripavo vikar in čuti topo, kako se pogreza
39 2|           V jedkem gnevu zaklinja vikar zapeljivca. Kar vidi ga,
40 2|      prosim!" ~V trenutku je sivi vikar eno samo neskončno koprnenje,
41 3|     severnih sapah nad novi sneg? Vikar se vidi. Leži ob golem,
42 3|          vulnero, dispulvero..." ~Vikar stoji, išče z očmi in najde:
43 3|          se smeje norsko in pači. Vikar bruhne še sam v krohot.