Sam je z bolno. Pokril jo je nerodno in hlastno, se vzravnal in stoji. Beseda, ki jo je spregovoril strežni sosedi, je zbudila bolnici oči: oprezujejo zavzeto, nezaupljivo. Duhovni ji je stopil k nogam, da bi ga laže in lepše videla in spregovori prizanesljivo, skoraj plaho:

"Saj me čenda poznaš, Neža. Tvoj fajmošter sem."

Bolna, kakor da ne sliši. Ne trene z očesom, strmi topo, izprašuje molče.

"Bolna si...", spregovori spet vikar pa se čudi, da dekletu bega pogled, kakor da nečesa išče. Zdaj si gre z roko čez obraz, kjer jo je mazilil. Duhovni jo spozna:

"Seveda, Neža. V sveto olje sem te dal..."

Pa mu beseda zamre na ustnah; nekaj nepopisno osuplega je leglo dekletu v obraz, na ustnice in oči. Duhovni ne ume, a sluti motno in blodno: 'Incubus... ali pa moški; če bi se ji v spanju približal, pa bi ga zdajci zbujena videla, tako nekako bi pogledala, do smrti užaljena, da je bilà v nezavesti oskrunjena, utrgana s silo.' In še bridkeje, žalostno do obupa. 'Nisem bil incubus, Neža, Le s svetim oljem sem te mazilil.'

Nato pa naglas, kakor da je že prej govoril tako:

"Zdaj pa te bom spovedal, Neža, kakor je božja volja in zapoved."

Pa jo vidi, da je vsa iz sebe. Ne vpije sicer, ne more; nemo obtožuje, zlostna, užaljena, obupana. Obrne glavo v stran, ne mara videti ne slišati.

"Neža, ali si pri pameti?" prosi duhovni. Pa se dekle obrne živo, kakor zdrav človek. Ustnice ji drgetajo, grize si jih, šepeta neslišno in spregovori mrtvo, uporno:

"Zdaj... saj je vse proč."

Nato je preteče mirna, potem pa divja, pobesnela:

"Ne maram, ne maram, ne maram..."

Vikar ugiblje, kaj neki se godi z njo. Ves je bolan. Poleg duševne ga grabi tudi telesna bolečina. Incubus njegov, bodilj v pljučih, duši in zbada. Žejen je, sama grenkoba so ga usta. Mrtva togota mu stiska srce. Zakaj ne mara? vprašuje sam pri sebi. To vendàr ne more biti. Nikoli ni bilá uporna, kakor sir je voljna. Iz nje same ni ta žalost, da se noče odreči vsemu, da ne more obžalovati. Ne odreči ne obžalovati. Le čemu se odtrgati, le kaj pogrešiti? Grehu in sli, ki ju pozna? Temu, da se poslej, če bi živela, ne bi nikoli več ob sobotah česala? Da bi nič več nase ne mislila, ko bo molzla? Norčavosti! Iz nje same ni upora. Tu ima zopet hudič, zoprnik stari, svoje prste vmes. Sveti, Močni, Nesmrtni! Kaj je res ni močne besede, da bi ga ugnala in ukrotila!

Zopet poskuša vikar zlepa.

"Nu, pa ne govoriva o spovedi, če nočeš, Neža," taji svoj pravi namen, in da bo že ljubi Bog kako preložil. Tako slaba pa tudi ni videti, je mordà huje on sam. Naj dekle le roko stegne pa prime tu-le na prsih. Skozi prteno srajco in trojni mezlan bo čutila, kako mu hrope. Takšen, pa je le vstal na pot po snegu, sredi noči. Nebeški njegov gospodar, čigar pokorni hlapec bo do zadnjega, mu je tako ukazal. Tu na svojem srcu ga nosi v zlati posodi. Vso noč v Zadlazu pa ne bo mogel čakati. Le kaj misli, Neža! Tri ure hoda je do Tolmina, tešč je hodil in tešč mora nazaj. Zato mu pač ne bo delala take sitnosti, da bi šel pa bi ga potem, kar Bog ne daj, morala sama nazaj klicati. In se razvname v toplem sočutju:

"Nu Neža ne veči! Saj pridem rad. Ali sem rekel, da ne bom? Pridem. Le to premisli, če bom le še mogel, Neža. Nocoj še, jutri, kdo ve? Saj sem ti povedal, kako hropem kakor meh."

Ženska joče sproščeno, sočutno; pozabila je za trenutek sama sebe. Saj je branila, naj ga ne kličejo in naj ne hodijo ponj tako daleč, ko bi bil že Bog dal tako, da bi ne biló treba. Pa so vendàr šli ponj...

Beseda ji presahne. Zopet se je nekaj utrgalo v njej. Ihti zopet, a zdaj užaljeno, ubito, živčno: pa da so šli ponj, da jo je v sveto olje dal in je zdaj vse proč in da bo morala umreti...

"Da boš morala?" bruhne hripavo vikar in čuti topo, kako se pogreza nanj tisto najtežje breme njegove duhovniške službe. Nočejo umreti, zato ne marajo, da bi jih previdel, boje se, da bi potem morali vzeti slovo. In duhovni jim vedno spet ne ve tolažbe, ne zna vere obuditi, da bi se vdali. Mrtvo, zlostno brblja in toži bolna: da je videla, da je bilà priča. Ko je umirala rajna Marjanica... Klobučarjeva na Ravneh... Prav tako je biló z njo in preden je izdahnila, je povedala...

V jedkem gnevu zaklinja vikar zapeljivca. Kar vidi ga, škodoželjnega, zloveščega. S trapoto tako bega umirajoče in mu jih vleče izpod rešilne roke. Kolne, roti ga:

"Samael, Mahazael, Bethaga, spiritus aspis tartaricus, miluo inextricabilis calcitrans mulus... conjuro te, flecto, veneno, flagello, cremo, lacero..."

Ves zblojen posluša, ali ne cvili kje v kotu, ali ne bo zažvižgal bič, ko bo angel udaril, da bo slišati, kakor da iztepa irhovino...

"Za zdravje, Neža," se nato najde, "molila bova. Vedno si rada..."

In se prekriža in jo gleda, ki bulji v prazno, brezbrižna, topa.

"Ali pa poslušaj," začne drugače. "Ni prazna čenča, v samem svetem evangeliju sem bral. Da je bila ženska, nu, baba, kakor ste vse. Vsak mesec tečete, ta je pa dvanajst let vsak dan, spremisli. Pa je slišala o Jezusu, je šla, pristopila od zadaj, kako bi se mu neki upala od spredaj v obličje, pa se dotaknila njegove obleke. Mislila je namreč: Ako se dotaknem tudi le njegovih oblačil, ozdravela bom. In tako je biló. Jezus pa je čutil. Kako je čutil? Da je šla moč iz njega. In kaj je rekel ženi? Pojdi, žena, je rekel, tvoja vera ti je pomagala... Ali si slišala, Neža?"

Zbegano gleda dekle, molči.

"Bom še povedal," pravi duhovni, "če si morda v cerkvi preslišala. O Jairu, ki je bil načelnik v shodnici pa mu je hči za smrt zbolela. Le hiti h Gospodu, pa naj gre, da otrok ne bo umrl. In gredo, pa že pridejo iz hiše povedati, da je čečica umrla. Pa je rekel Gospod Jezus... Kaj je rekel? Nu, Neža, je rekel, ne boj se, veruj... In je šel v hišo, kjer je ležala mrtva..."

Prestane, opazuje bolno, ki drgeta, pripoveduje do konca:

"Prime jo za roko in veli: thabiti kumi, spreglej in vstani! Tako je rekel, ali kakor drugi pravijo, Talitha kumi, hčerka, pravim ti, vstani. In vstala je in hodila."

Mrtve solze drkajo bolni čez lice, giblje z ustnami, pa očividno ne ve prave besede. Ko jih najde, so strašno vsakdanje:

"Kadar začnejo noge otekati..."

Duhovni ve iz izkušnje, da je to zadnji odpor. Kadar začnó na nogé misliti in ko jih s takim potrdilom ustrahuje, se vdajó. A tu in zdaj ne more potrditi, ne more udariti neusmiljeno. Ves je zmeden in slab.

"Jaz o čudežu," spregovori narejeno užaljeno, "ti pa o nogáh, črednik Neža! Lepa si mi, da te sram ni. Noge... Kajpada. Meni že deseto leto vsak večer zalijejo obuvalo..."

Pa vidi, da je dekle še hujši topa in da je ne more pa ne more sprevesti na pravo pot in misel. Čuti, da bi jo moral strahovati silneje, z grozo greha, ki mu pravimo, da je proti svetemu Duhu... Pomejniška, kakoršna je, saj ne bo umela, le zmočena bo še huje... se oveda.

"Deus meus in adjutorium mihi intende..." začne moliti.

Ne domoli. V brezmejnem usmiljenju, v nekakšni sveti zaljubljenosti bi kar roke stegnil in prijel bolno, jo stresel, jo božal, naj bo vendar dobra, naj ume. In kakor čuti, tako govori. Kakor mati, kakor oče, kakor brljavemu otroku:

"Kananejska mati, Neža, gorjanka taka kot ti, pomejniška, tolminska, črednik v krilu; ob sobotah se je česala pa kadar je molzla, je nase mislila.. pa je za Gospodom pritekla, naj se je usmili in pomaga. Pa je ni maral videti in je rekel, da ne bo otrokom kruha jemal pa ga psom metal. Pa je rekla žena: Gospod, kaj pa psički? Saj smejo pobrati drobtinic, ki so jih otroci stresli? In je videl, da je močna, da hoče, in ji je dal, česar je prosila..."

Duhovni molči, vidi, da se v bolnici nekaj preobrača. Oči ji žarijo, obličje se razvnema.

"Za čudež moliva, Neža," vzklikne in ve, da mora prijeti trdo, da se mu opolzka ne izmuzne. "Za čudež, Neža, če je volja božja, skesana, vdana, spovedana... V imenu Očeta..."

Sredi v molitev mu spregovori dekle:

"Tisto besedo, gospod, ko je rekel, naj vstane..."

"Tisto besedo? Jairovi hčerki? Thabiti kumi, thabita kumi, talitha kumi... spreglej in vstani, deklica, rečem ti vstani!"

"Talitha kumi," ponovi dekle, stegne roke izpod odeje, jih sklene in prosi:

"Spovejte me!"

"V imenu Očeta in Sina..." začne neposredno duhovni. Zdrknil je na kolena ob nizki postelji in nagnil glavo bolni k ustom. Pa začuti, da se mu je obesila krog vratu, ga objela in vleče k sebi. Tudi vidi, da se spozablja, da ne gleda nase in se zopet razgalja. Ne ve si razložiti, kaj počne, trpi voljno, posluša njeno vzhičeno izpoved, jo uči in tolaži in odvezuje. In zdajci jo sliši govoriti iz vse duše, iz neke strašne slè; komaj ume, kaj hoče povedati.

"Jelite, psički? Drobtinice pobirajo, ki so jih stresli otroci. In taka moč je šla iz Njega... In eno besedo je rekel. Talitha kumi, talitha kumi... Prosim, prosim!"

V trenutku je sivi vikar eno samo neskončno koprnenje, psalm do visokih nebes, sproščen v prečudni, nadzemeljski sli, brez besede, brez razuma in telesnega občutja. Ne véruje, a je sama vera, ne upa, a je ves v dopolnjenju, ne ljubi, in je ves minul v brezkončnem usmiljenju. Česar je tako dolgo pogrešal, nad čemer je obupal, da bo kdaj imel, božja sreča Kristusova, se je zdajci osula nadenj, ga obsenčila, spočela ga za nezaslišano delo. Bog bo obudil čudež po njem s svojo močno sveto besedo, z dotikljanjem njegove roke, z močjo, ki se bo prelila iz njegovega telesa v bolno žensko, v tem strašnem novem zakramentu, v tej skrivnosti, ki je kakor tista obredna pri povzdigovanju, ko Gospodova beseda v njegovih svečeniških ustih izpreminja vino v kri in kruh v meso...

Tako je ves onstran; večji, višji, močnejši mimo nebeških moči, srečen in blagoslovljen do smrti. Nepoznano ugodje se mu prelija iz duše v telo, v vse čutnice mu grabi nekakšna sveta poltenost, narašča, kipi in vpije po skrivnostnem spočetju. Vedno bolj krčevito ga prižema in vleče ženska nase, na svoje žalostno, lepo in mlado in neusmiljeno golo telo. Vročina iz tegá telesa udarja duhovnemu skozi mezlan in prtenino, duši ga presunljivi vonj razvnetega dekliškega života. Že je omahnil nad njo, leži ob njej, na njej... samo materi pri rojstvu je ležal bliže... A se ne oveda nemarnega in nesramnega svojega položaja, gubi se v nedoumni sli in strašni veri, da mora privoliti in da se bo zdajci zdravje spočelo iz njega. Hotel bo, spregovoril in bo živela ženska, izpila iz njega samega zadnjo življenjsko moč, zadnjo kapljo krvi. In duhovni se osvešča za novi zakrament, moli, kakor še ni molil:

"Sveti, Močni, Nesmrtni! Athanatos! Ischyros! Naj živi ta žena! Ti hočeš, Ti daješ, si hotel in boš dal. Po meni, po jalovem in starem, ki hočem umreti zanjo! Gospod! Thabita kumi!"

Sliši se, ne pozna lastnega glasu, a čuti. Kakor to jutro in ta dan, ko je bil zaspal in se mu je sanjalo, ga prešinja nepoznana slast in bolečina, mu jemlje vso moč, lije iz njega in se ne ustavi... Utrgalo se je do smrti... do zadnje krvi...

"Gospod, kakor psički... drobtinic...," blede bolna pod njim.

"Hagios, Athanatos... Tvoja slava in čast vekomaj!" poje duhovni, pada, se gubi v molk in prazno brez dna, brez dne, brez sle...

***