Zdajci se je ovedel. V sobo je padel medel svit. Ali iz jutra ali iz noči in neba, ki se je prevedrilo v severnih sapah nad novi sneg? Vikar se vidi. Leži ob golem, mrzlem, trdem in ko presni vosek rumenem ženskem telesu. Sliši: pridušeno se krohota hudič nekje, ni božjega angela, da bi mu strojil kožo kakor irhovino.

"Sus famelice, prekolnem te... maledico, flecto, vulnero, dispulvero..."

Vikar stoji, išče z očmi in najde: domači bebec s svojim zmaličenim licem se je potuhnil v kot, se smeje norsko in pači. Vikar bruhne še sam v krohot. Potem strmi in bulji v prazno. Zavpije, odpre od mrtve v sosedno sobo. Tam stojita oglar in nosna soseda. Vidita duhovnega in ga ne poznata. Bled je kakor krpa, krč mu žene glavo, pena mu je na posinjelih ustnah. Ne vidi, ne sliši, blede z blazno praznimi očmi:

Quattuor angelos super angulos... vetrove so odvezali za sodbo..."

Spregleda navidezno, išče oglarju v obraz in otroški ženi v tegobni život. Izprašuje s strašnim porogom:

"Kdo je videl? Ti? Kdo je slišal? Kdo bo verjel? Hudič ali angel! Anathema;" Usmiljeno zaihti žena in hoče k njemu, da bi mu bila v pomoč. Pa jo strahuje:

"Da si videla? S tem, kar vlačiš že osmi mesec? Z drobom svojim hudiča..." Strašen smeh ga lomi. Ženska pa je zastokala, se zvila in slutila. Prijel jo je prvi popadek...

Oglar je prestregel duhovnega v svoje močne, črne roke...

"Christophore," se unaša zmedeni, "ne boj se! Ni angelov, hudiča pa tudi ne." "Ne hudiča ne angela," ponavlja venomer, dolgo in se zopet osvesti besede iz Razodetja: "Quattuor angelos super angulos... angelos... angulos..."

Zdaj strmi, zeva z začudenimi očmi, išče, slovkuje:

Et... tenens manum..., pellae... ait illi: talitha kumi, quod... est interpretatum Puella, tibi dico, surge..."

Vedno bolj nemirno išče, tehta, posluša:

"Talitha? Thabita? Thabiti?"

Vzraste, stegne roke, strese s pestml. Kakor obsedencu mu je na ustnah pena, žolč in kri.

"Pa si le," mu gre hripavo izpoved, "si! Lovač prekleti od začetka satan! Besedo si mi obrnil, čudež mi izmaličil..."

In se grabi za glavo, blodi po sobi, stoče in ihti:

"Talitha, Thabita, Thabiti..."

Pade kot kamen, ki se je utrgal iz žive stene v brezno. A umrl ni. Le vedel ni poslej nič več...

***