Chapter

 1 I  |        povečerjal. Dvanajstletni Evgen, njegov najmlajši sin, prvošolec
 2 I  |  razposajeno... ~Zunaj pa varuje Evgen njegovo čašo vina. Pod murvo
 3 I  |        kot zagozda. ~"Le potegni Evgen, le potegni, saj si fant
 4 I  |     zopet!" ~"In zame četrtinko, Evgen!" pristavi Čelhar. ~"Kaj
 5 I  |     svečo, ki jo je bil prinesel Evgen. Ta se igra s svečnikovim
 6 I  |   besedica očetove skrivnosti. ~"Evgen, pojdi, pojdi, poglej k
 7 I  | zropotava s palico!" ~"Le pojdi, Evgen!" mu namežikne Čelhar. "
 8 I  |         vina nam prinesi! Hitro, Evgen!" ~Drozeg odžene fanta in
 9 I  |          Sosed zmiglje z rameni. Evgen prinese vino. Delavci odhajajo
10 I  |       pozdravljajo... ~"Zdaj pa, Evgen, spat!" ~Fant se brani,
11 II |          narekuje hčeri psovke. ~Evgen, ki je bil prišel hitro
12 II |   oficialom?" se nenadoma oglasi Evgen. Roke stiska v žepih, a
13 II |      padla malo dlje," jo zavrne Evgen šobasto, ves rdeč sramu,
14 II |         že poiščem gospodinje." ~Evgen je bil izginil v gozdiček.
15 II |         tudi življenje trše. No, Evgen je še danes miljenec očetov;
16 III|         v jarke in po cesti dol, Evgen jih lovi. -- Pred Drozgom
17 III|     cilju. ~Za strežnika je samo Evgen. Tona se ne prikaže iz hiše.
18 III|        se ne da več izkoriščati. Evgen pa je ves razvnet krčmarskega
19 III|         trga, ker bo nekdaj tudi Evgen njih vrstnik. Treplje ga
20 III|     pijance se ne bom ubijala." ~Evgen se prepira in kriči, tolče
21 III|        ne zdi docela zanesljiva. Evgen postavi steklenico predenj
22 III|        bi začenjal po dijaško." ~Evgen skoči v hišo: ~"Tona! Tona!
23 III|    proslavimo vajino zaroko! Ti, Evgen, ti pa luč prinesi! Obe
24 III|     svečici ne bomo svatovali." ~Evgen je malo razočaran, da se
25 III|   slišati čez cesto par stopinj, Evgen pogleda v temo in sune očeta
26 III|          seboj: ~"Pokliči Katro, Evgen! Pokliči! Saj vendar vidiš..." ~"
27 III|          strani. "Pokliči Katro, Evgen!" ~In Evgen steče preko
28 III|       Pokliči Katro, Evgen!" ~In Evgen steče preko ceste. ~Vtem
29 III|      domu? Saj je še Miklavž tu. Evgen nam dorase. Jaz pa še tudi
30 III|          meji začuje govorjenje. Evgen šepeta: ~"Oče so zadovoljni,
31 III|    dolenje omizje skoraj ločeno; Evgen je bil izginil v hišo. Tona
32 III|          priteče Drozgu nenadoma Evgen naproti. Vleče ga za suknjo
33 IV |     božja, ali je vse izumrlo?" ~Evgen priteče zopet v sobo in
34 IV |          je izginila. Saj je bil Evgen pripovedoval, pa ga nihče
35 IV |   poslušal... Kaj bo zdaj Janez? Evgen ga je bil pogledal: pijan
36 IV |       Menda ne pri Rebčevanih?" ~Evgen skomizne z rameni... Drži
37 IV |      šali... ~"Ali si prismojen, Evgen?" ~"Rekli so, da nam pripeljete --
38 IV |      Pošteno mater ti pripeljem, Evgen. Starejšo žensko, ne takšno
39 IV |         prepirov. To boš gledal, Evgen! Vsi bodo zijali..." ~"Naj
40 IV |       treba nekoga... Le ostani, Evgen, in priden bodi!" ~Nato
41 V  |    razumeti in pretrpeti. ~Edini Evgen je žalosten popolnoma odkritosrčno,
42 V  |        če se kap ne ponovi -- je Evgen ves drugačen. Skrben je
43 V  |           Zdaj imaš babo, a?... ~Evgen plane iz spanja: ~"Oče!"
44 V  |        Ali je že prišla ura?... ~Evgen se prestraši: ~"Za božjo
45 V  |         rekel: mir!" ~"Ne kliči, Evgen!" ga pridrži bolnik, ko