Chapter

  1 I  |          murv. ~Peter Drozeg se ozre v nebo za redkimi oblački:
  2 I  |            vek. ~"Tona, Tona," kliče v vežo, "kar je nalozenega,
  3 I  |               ozirajoč se skozi okno v prostrano vežo in odprto
  4 I  |              mesarsko... ~Putiko ima v nogah; zato le težko hodi,
  5 I  |           prsi mu planejo, če treba, v vrisk in petje. ~Hči Tona
  6 I  |             jo izpije duškoma, kakor v naglici, in si obriše usta
  7 I  |             vpitje. Palica se bliska v mraku, sekajoč na vse strani;
  8 I  |              ko malodušno nezaupanje v svojo poveljniško odločnost,
  9 I  |            je že na mizi." ~Razgreta v lica si briše mokre roke
 10 I  |              kar hitro, da ne zmrzne v skledah!" ~Preresen je njen
 11 I  |          delavci, ki odhajajo počasi v hišo, otirajoč si pot z
 12 I  |             pobriga in pogleda časih v hlev, saj na hlapca se še
 13 I  |               če se zbere tovarišija v krčmi, družba za marjašič,
 14 I  |            na nogah, ali se kaj gane v hlevu, ali se odpravlja
 15 I  |            tega še prav lepo razvija v šoli, ga kar nekako maže
 16 I  |          hiši gospodinjo, da bi bilo v krčmi vse narobe, če odstopi.
 17 I  |            res ne vem kako zagledala v neznanega junaka, mladeniča,
 18 I  |            Kakšna strela je treščila v deklino? -- Na tihem ga
 19 I  |              omamljanju; kakor da je v njem največji užitek, izpolnitev
 20 I  |            Evgena je treba plačevati v mestu. ~Miklavžu v vojake
 21 I  |         plačevati v mestu. ~Miklavžu v vojake naj pošilja, čim
 22 I  |      perutnic. Ampak zunaj: če pride v trg, če pride v mesto, zlasti
 23 I  |             če pride v trg, če pride v mesto, zlasti pa v toplicah.
 24 I  |             pride v mesto, zlasti pa v toplicah. Samo parkrat na
 25 I  |             je že pričaral tu in tam v svojo mošnjo! In vendar --
 26 I  |              zelje. Spodnje prostore v hiši sta bila prenaredila
 27 I  |              daj, odkod? Kar je bilo v gozdu zrelega, je že davno
 28 I  |              večer je neprijetno. -- V kuhinji že gori svetilka,
 29 I  |            beder, rame se ji dvigajo v rokavcih, nad tilnikom in
 30 I  |         lasje. Srce ji hitreje tolče v prsih: Zlobnež stari! Ali
 31 I  |           sin! -- Misel se mu izgubi v preteklost, marsikaka lumparija
 32 I  |             bil od mladih nog možak! V ljudski šoli je bilo že
 33 I  |           žgete petrolej," zarobanti v kuhinji in podreza s palico
 34 I  |             ko da ne sliši, in stopi v vežo k delavcem, ki večerjajo
 35 I  |           kapljico. Oči mu verno zro v pijačo; strašno imenitno
 36 I  |             o košnji in kako in kaj. V kratkih, suhih stavkih,
 37 I  |         novega drugače?" -- In kakor v opravičbo: "Vam ne more
 38 I  |            bo več dol." ~Glavo obrne v stran, kakor bi iskal po
 39 I  |             Čelhar strmi pričakujoče v svečo, ki jo je bil prinesel
 40 I  |             pretvarjajoč gleda srepo v plamen, zraven pa napenja
 41 I  |              je, kakor bi imeli ples v skednju. Reci, naj hite,
 42 I  |             da se ne zamude predaleč v noč!" ~"Zakaj!" se skremži
 43 I  |              je Tona tam." ~"Tona je v kuhinji, ne slišiš? Zdaj
 44 I  |                Odkod -- vas vprašam? V sedanjih časih! Letos! Ženo
 45 I  |          poroka, sosed?" ~"To pa ne. V tuje gospodarstvo se ne
 46 I  |            Strela božja, saj si niti v rodu nismo!" hiti sosed
 47 I  |                 Aha, aha... Stari pa v podstrešje, kaj? In splesni
 48 I  |              enkrat trudno, se obrne v stran in se nasloni resignirano
 49 I  |         drevja. Listje murv utriplje v slabi razsvetljavi sveče. ~
 50 I  |          umolkne in se zagleda zopet v temo. ~Katra prinese vino.
 51 I  |           okrene naglo in jo uščipne v bok. ~"Šmentano debelo si
 52 I  |              si obriše, stisne robec v roki, pa zamahne živo proti
 53 I  |              na mizi in stiska robec v njej; oči mu žrejo prodirljivo
 54 I  |             oči mu žrejo prodirljivo v soseda. ~"Čemu pa naj tajim,
 55 I  |              zdi, da je ugnal soseda v zadrego. "Nič naj vam ne
 56 I  |             Čelhar! Nevoščljivost je v ljudeh, saj vemo. Ampak --
 57 I  |        poznam." -- Drozeg se zagleda v temo. Tilnik in pleša se
 58 I  |            ali kaj. Brezverec je. In v divjem zakonu živi." ~Drozeg
 59 I  |         mahoma umolkne in se zagleda v svečo. ~"Prinesi vina, Katra!"
 60 I  |          kadar bo junec gnal mesarja v mesnico." ~Ah, za našo beračijo
 61 I  |             in odhiti. ~Drozeg gleda v temo; Čelhar se muza in
 62 I  |           ustnicami iz enega kotička v drugega. ~Ali ste vse spravili?"
 63 I  |         premakne neugodno in pogleda v temo. "Stara je že gotovo
 64 I  |           moja starost? Koga bi imel v bolezni?" ~Čelhar je končno
 65 I  |       starikav kmet s kadečo se pipo v ustih. Drozeg ga pozdravi
 66 I  |            samo gleda. ~Preselijo se v posebno sobo. Drozeg ima
 67 II |          vzduh megli pogled na hribe v daljavi. Konji hrzajo in
 68 II |              glavami, da se bliskajo v soncu kovinasti okraski
 69 II |              senske mrve se zajedajo v potno kožo. Hlapec se neprestano
 70 II |            ptice razkrope in razgube v vejevju; eno je še videti
 71 II |            vejevju; eno je še videti v vršičku smreke. Janez se
 72 II | izpregovorila z njim. Zadeta je bila v živo. -- Rebec je bil že
 73 II |           vsem pomislekom in sanjala v brezdanjost greha. Oficialova
 74 II |              je tako navdušil, da je v hipu dozorel njen sklep.
 75 II |             Katro, dokler mu ni ušla v posebno sobo, kjer je oče
 76 II |             bi bil ravno čas. Oče je v zadregi, ker mora meni doto
 77 II |            Škodoželjno se ji zaiskri v očeh: Dekla pritepena bi
 78 II |             so mu zabuhla visoko gor v spodnja veka, da komaj vidi
 79 II |             razposajenih oči, dregne v nedra in ji pomežikne: ~"
 80 II |      izbruhne nepričakovano, zaripla v obraz: ~"Le ga pačite, norca
 81 II |            očmi. Ogorčenje mu bliska v njih, da si drzne sestra
 82 II |            kak vlačugar se obnašate. V svojih letih! Fej in sram
 83 II |            oglasi Evgen. Roke stiska v žepih, a z nogo se umakne
 84 II |             se od jeze, se obrne ona v stran; obraz ji je ves napet
 85 II |                   Toliko da ne udari v plač. ~"Rajnka mati, kajpada,"
 86 II |               Samo ti si bila zmerom v milosti pri njej. V pravici
 87 II |           zmerom v milosti pri njej. V pravici ali ne: kikljica
 88 II |                 Evgen je bil izginil v gozdiček. Drozgov pogled
 89 II |         staro jablano. S težavo sede v senco, naporno si uravnavajoč
 90 II |            se mu skoraj skrijejo oči v zabuhlih licih. ~Babam se
 91 II |           babam... ~Rajnko Nežo vidi v spominu, ko se je zadnjikrat
 92 II |              Tona. Njemu pa je mrzlo v srcu. Mrko zre na vekajočo
 93 II |       materina smrt? Pokazati, da ni v očetu trohe žalosti za ženo,
 94 II |              Sovražnost se mu vzbuja v duši, slutnja, da nastopi
 95 II |        poslednji dan!" ~Drozeg gleda v duhovnika, a pogled mu ni
 96 II |           strupena skrb se mu zrcali v njem: -- Saj ni umrla. V
 97 II |             v njem: -- Saj ni umrla. V Toni bo rohnela dalje... ~
 98 II |       vračajo s pokopališča, jo sune v rebra: ~"Čemu bi se pretvarjala?
 99 II |           bila zavedala pristranosti v zakonskih bojih staršev.
100 II |           jih je komaj opazila. Šele v tem trenutku jo obide čustvo,
101 II |        nenadoma sovraštvo, ki vstaja v njeni duši. In to spoznanje
102 II |            prešine osvetoželjnost -- v imenu rajnice, v imenu svojem. ~
103 II |   osvetoželjnost -- v imenu rajnice, v imenu svojem. ~Drozeg se
104 II |     trobentajoče usekavanje mu bobni v ušesa... Koj nato jo vidi
105 II |          kretnje, poveljujoč pogled. V ljudeh je spoštovanje do
106 II |           Tam je, kot je bil poprej: v boju zoper jerobstvo. Ampak --
107 II |         Zopet se mu izgubi spomin... V Trstu je, trgovski hlapec.
108 II |           dekle, izgubljeno od nekod v to šumno mesto, drobceno
109 II |              dekliška duša vzplapola v ljubezni in v vdanosti...
110 II |              vzplapola v ljubezni in v vdanosti... O, Peter, kako
111 II |            pred kosilom še en voz. ~"V senco jih priveži, Martin,
112 II |             težko pred obema. Ali je v krivici pred obema? Oče
113 II |        otroki?  Roj mušic pred grmom v meji, valujoč enakomerno
114 II |             meji, valujoč enakomerno v soncu. Velik hrošč brenči
115 II |             nad njim, zaletavajoč se v leskov list. ~Drozeg gleda
116 II |              Drozeg gleda vanj napol v dremoti; misli so mu odbežale;
117 II |       odbežale; brenčanje ga ščegeče v glavi, svetloba ga ščemi
118 II |             glavi, svetloba ga ščemi v očeh. Nenadoma se mu izvije
119 II |          drugo stran... Pred Nežo ni v pravici. Tudi z njo je bil
120 II |            ne bila obupala... Kaj je v primeri s tem tržaški doživljajček,
121 II |            za drobec enega trenutka. V dnu duše si prepričan, da
122 II |              ki se zbirajo in legajo v kolobarju okoli skled. ~
123 II |            Žuriš se pa menda najraje v posteljo, če se imaš s kom." ~"
124 II |       podražiti." ~Drozeg se zagleda v Janeza, ležečega na trebuhu,
125 II |           nastržemo korenčka, kaj?" ~V Janezu hoče vse zavreti.
126 II |         danes, da še kaj takega tiči v njegovem starem. Ponoči
127 II |            resnične vere vanjo; a že v naslednjem hipu se mu ni
128 II |          spreti z njim? Zakaj? Če je v razporu z njim in s Tono,
129 II |             gledajo od vseh strani. ~V Drozgovih očeh je sto hudičkov.
130 II |              njej. "Ne zlezi z glavo v jerbas, s svojo lepo glavico!
131 II |             ne pokazala obupa, ki je v njej. Preponosna je, da
132 II |               porogljivega sovraštva v spačenem obrazu, mu stisne
133 III|              je polna vas. Kosajo se v zbijanju. ~Krogle zanaša
134 III|             zbijanju. ~Krogle zanaša v jarke in po cesti dol, Evgen
135 III|        plačevati; drobiž pa spravlja v žep od telovnika s tako
136 III|           Tudi natoči si ga kozarček v točilnici, ali pokuša pivo
137 III|             pazi, da si ga ne požene v glavo, in večkrat si požuga
138 III|            in se zaganja vedno znova v kuhinjo, da bi prisilil
139 III|           smejo, prijazno ga ščegeče v prsih. Hčerina divjost mu
140 III|              zdebeli se človek." -- ~V mraku -- delavci so povečerjali
141 III|        primem za besedo: Ali je Tona v hiši?" ~"V hiši, Rebec,"
142 III|               Ali je Tona v hiši?" ~"V hiši, Rebec," se smeje stari. "
143 III|         navzočih. Bil je po opravkih v trgu, kjer je seveda tudi
144 III|            po dijaško." ~Evgen skoči v hišo: ~"Tona! Tona! Hitro
145 III|            smrkavec, da te ne spodim v posteljo!" ~"Pa pokukaj
146 III|            vznak na stolu in pogleda v vežo: ~"Tona, dober večer!
147 III|            hoče vstati, da bi stopil v hišo; a Drozgovo tikanje
148 III|            vdovec si!?" ~Rebec gleda v zadregi in premišljuje,
149 III|      kraljico." ~Rebec je vedno bolj v zadregi, obraz se mu hoče
150 III|            vznak na stolu in pogleda v vežo: ~"Hoj, Tona!" ~Drozeg
151 III|              nazadnje vstane in hoče v hišo: ~"Moram vendar pogledati." ~
152 III|         povelje. In ko zagleda potem v kuhinjskem ozadju Tono z
153 III|      kuhinjskem ozadju Tono z Rebcem v pogovoru, vso zatopljeno
154 III|             pogovoru, vso zatopljeno v misli, se zdajci spomni,
155 III|          pokliče dva dijaka in vlomi v shrambo, da je že čez trenutek
156 III|           noče. Pričakujoče upre oči v očeta; v pogledu ji igra
157 III|        Pričakujoče upre oči v očeta; v pogledu ji igra prežeča
158 III|             med zobmi in gleda slepo v luč... ~Nezaupljivosti ne
159 III|           par stopinj, Evgen pogleda v temo in sune očeta v bok: ~"
160 III|         pogleda v temo in sune očeta v bok: ~"Janez, oče!" ~Mlad
161 III|          vendar na ženitnino!" ~Roke v hlačnih žepih, s temnim
162 III|              tržan mu stisne kozarec v roko: ~"Res je, Janez, trči!
163 III|             se na vse strani in išče v temi. ~"Ni je, ni je, oče,
164 III|        Marička!" ~Janez se pa guglje v bokih, s povešenimi očmi,
165 III|          steklenicami pod pazduho in v predpasniku. ~Janezu se
166 III|            kratko in ona je naenkrat v ognju: ~"Kakšne komedije
167 III|              se nerodno vzdigne, ves v zadregi, neodločen... S
168 III|             brčice stopa preko ceste v sadovnjak... ~Izza grma
169 III|              sadovnjak... ~Izza grma v meji začuje govorjenje.
170 III|            vlači za seboj. Ona gleda v stran in trga liste z grma.
171 III|          stran in trga liste z grma. V temi se ji beli gladka koža;
172 III|            obrne od svetlobe in išče v temi preko ceste; pogled
173 III|              njegovo pleče, obrnjena v njegovo lice. Z nogo binglja
174 III|          mizo in roki prekriža tesno v naročju, kakor bi jo zeblo. ~
175 III|              Odgovori!" ~Katra gleda v tla, trpljenje na obrazu...
176 III|             pustite me!" -- in steče v hišo. ~Drozeg pridržuje
177 III|             da ga hoče časih zavesti v pijano razuzdanost; a neka
178 III|         privzdignjenem kolenu, brado v dlani, zamahuje s prosto
179 III|               zamahuje s prosto roko v suvajočih kretnjah in dopoveduje
180 III|          zaroko?" ~"Saj sem jim dala v kuhinji." ~"So še vsi pokonci?
181 III|         ločeno; Evgen je bil izginil v hišo. Tona gleda mrko v
182 III|              v hišo. Tona gleda mrko v luč... Drozeg čaka... Nenadoma
183 III|              zavrne ona rezko, gleda v tla in trese z nogo. "Ali
184 III|             in tvoja dota..." ~"Samo v tem slučaju se zanesem nanjo.
185 III|           ženina in se zagleda zopet v luč. ~Drozeg se važno skloni
186 III|           pijan, dedec, se ne silite v pošten razgovor! Nič ni
187 III|   stisnjenimi ustnicami, roke križem v naročju, stopi sem in tja
188 III|              in tja po cesti, prežec v temo, če bi spazila kaj
189 III|             Srdito mrmrajoč se obrne v vežo: ~"Martin, naprezat
190 III|          vdovec." ~Janez pa le bulji v očeta, pest se mu stiska,
191 III|             ves zverižen od zadrege. V mizo gleda, debeli prsti
192 III|           desnico z zmečkanim robcem v dlani in pošepeta skrivnostno: ~"
193 III|            Rebec, da se peljem jutri v Trst -- zasnubit. V Trst,
194 III|            jutri v Trst -- zasnubit. V Trst, moj ljubi! Ne misli
195 III|              Ne misli nič posebnega! V mojih letih -- kaj bi mislil?
196 III|           takrat mislil?... Ampak -- v tistih časih, Rebec!" --
197 III|              mučno. Nemirno se ozira v Janeza, ki rine z glavo
198 III|        obraza. In kar je glavno..." ~V tem trenutku plane Janez...
199 III|            razleti ob železnem križu v oknu. ~"Svinja! Takšna svinja!
200 III|              ujame mu zapestja kakor v klešče in ga miri: ~"Ne
201 III|             veže, stvar jima je samo v zabavo. V ozadju se drezajo
202 III|         stvar jima je samo v zabavo. V ozadju se drezajo sosede
203 III|               Janez kriči za njim: ~"V Trst pojde ponjo. Vse sem
204 III|              Vse sem slišal... Menda v staro mesto... po vlačugarsko..." ~
205 III|        posreči, da potisne Tono malo v stran in ji zajezi ploho
206 III|           imej napreženo! Peljemo se v trg. In ti Čelhar, sosed!
207 IV |              na komolec in se okrene v izbo. Lice mu je pomečkano,
208 IV |           njo. Petru odmeva še ropot v ušesih in zastorčki utripljejo
209 IV |       spoznanje splahneli čez noč in v zgibih gladko tečeta, brez
210 IV |             Peter..." ~In se zamisli v tiste čase... Takrat bi
211 IV |       izumrlo?" ~Evgen priteče zopet v sobo in poroča: ~Martina
212 IV |              je poslala Tona z vozom v trg po špecerije... S kolesljem,
213 IV |            so ga bili morali zanesti v posteljo. -- Katre ni; ponoči
214 IV |           Kam bi se peljali, oče?" ~"V Trst. Zakaj se jočeš?" ~"
215 IV |             Trst. Zakaj se jočeš?" ~"V staro mesto?" ~Drozeg ga
216 IV |     razjarjen, preklinjajoč vse babe v kuhinji in Tono z njimi
217 IV |             Naj grem z vami, oče!" ~"V Trst? Ne, Evgenček, doma
218 IV |            hiši, da bi kaj pogledal. V krčmi je treba nekoga...
219 IV |            okoli ogla, rešeto solate v roki, in ostrmi za njim.
220 IV |     oddaljenim pogorjem, potopljenim v soparen sivkast vzduh. Bela
221 IV |           Bela cesta teče proti trgu v drevoredu jablan, hrušk
222 IV |         nasipi in globokimi zasekami v razpokanem apnencu. ~Brez
223 IV |              boljšega... ~Ob prihodu v trg se obrne Čelhar k njemu: ~"
224 IV |            Pogodita se, da ju počaka v trgu Drozgov konj in da
225 IV |              nima miru in zopet sili v starega, naj bi se takoj
226 IV |       skromnost. Pa se ne vozi morda v Trst za pustolovstvi? Da
227 IV |              Ali naj hodiš kot berač v snuboke? -- Vendar... Peter,
228 IV |              je padla kapljica obupa v tvoje srce! Kaj pomeni ta
229 IV |             oddahne. Čelhar se obrne v stran in pljune izmed zob.
230 IV |       preklada med ustnicami iz kota v kot. Bič se mu enakomerno
231 IV |             Kakšna strela te prinaša v trg? Pet čiških let te že
232 IV |            dvoje palic, glavo okorno v stran obrnjeno, kot bi ga
233 IV |           obrnjeno, kot bi ga držalo v tilniku in v sklepih. ~Drozeg
234 IV |            bi ga držalo v tilniku in v sklepih. ~Drozeg prime za
235 IV |              pogrebu. Še nisi utonil v vodenici? Oči ti je precej
236 IV |              vržemo, kaj pravita?" ~"V Trst se peljeva, Porenta." ~"
237 IV |            boš do vlaka?" ~Drozeg si v zadregi tare obraz in pogleda
238 IV |               kako je nekdaj Porenta v mestu kosil... ko je za
239 IV |      Stoparju grd boj za posojilo. A v prsih mu še vedno utriplje
240 IV |           terančkom, da bi ga človek v hlevu s poda lizal!" --
241 IV |         sosedom. -- Na dvorišču sede v senci košate murve -- v
242 IV |              v senci košate murve -- v teh krajih je pri vsaki
243 IV |        zdravega obraza in belih las, v gizdavem žaketu in telovniku,
244 IV |        naslanja vznak in se zataplja v misli, resno in važno, ko
245 IV |             stereotipnimi pripombami v svojem hudomušnem dialektu
246 IV |  Razmišljenost se ga loteva, časi je v duhu kar odsoten, ni pri
247 IV |              se spomni, da ga stisne v prsih: Saj že ljudje šepečejo,
248 IV |        šepečejo, kakšen vrag ga nosi v Trst! Da ni bil prej pomislil
249 IV |           mrtve in zaspane večernice v avgustu. Zaničljivo gleda
250 IV |          pojdeš na kolodvor." ~Z uro v roki ga gleda Žezlo: ~"...
251 IV |             se ozre k Čelharju... in v restavraterjev trebuh, ki
252 IV |              pogled je krčevito uprt v karte; sram ga je pred navzočimi... ~
253 IV |             tuje stroške rad pogleda v Trst. In -- saj je vseeno:
254 IV |              podjetnost in pogum sta v hipu zrasla. ~Kibici se
255 IV |              pogled je še vedno uprt v karte, a raztresenost mu
256 IV |             zravna hrbet, požene kri v obraz, da mu zabuhla lica
257 IV |      ustnicami... ~Čelhar obrača uro v roki: ~"Deset minut imava
258 IV |          itak za opravke že prepozno v mestu." ~Žezlo gleda Drozga
259 IV |    hipnotizujočim pogledom, viržinko v levem kotu ust, do polovice
260 IV |            se ozre široko vprašujoče v Drozga: ~"Torej kaj? --
261 IV |              sin -- nazadnje -- celo v sorodu z njim? -- Drozeg
262 IV |              nekoliko prešernosti je v njem, samozaupanja in igralskega
263 IV |               kadar mu je sreča mila v igri. Pred njim je kupček
264 IV |           vsa čustva so mu zedinjena v zanimanju za igro. Občutljivost
265 IV |              draži, da ga ne pustijo v Trst, predno ga pošteno
266 IV |            ne velja več tista: sreča v igri, nesreča v ljubezni?
267 IV |         tista: sreča v igri, nesreča v ljubezni? Hvaležen bi jim
268 IV |             tej ideji. Razlika je le v stopnjah, po katerih je
269 IV |            zavedno ali podzavedno -- v kartah mističen orakelj,
270 IV |              srečo, tepta z nesrečo. V nejasni slutnji božanskih
271 IV |              Pot in sredstvo je tudi v kartah. Vernik je pobožen
272 IV |            kartah. Vernik je pobožen v občevanju z Bogom; kvartopirec
273 IV |   samopašnost, upornost in nasilnost v njem, tem hujša je njegova
274 IV |         stolu, kadar se pošteno vrže v igro. ~Čelhar odide v trg.
275 IV |           vrže v igro. ~Čelhar odide v trg. Tam sreča Tono, ki
276 IV |              precej ponižno srečico. V svoji babjevernosti si jo
277 IV |         migljaj usode -- naj ne hodi v Trst. Saj se s tem še ne
278 IV |             si toliko ne zaupal! -- ~V mraku se pogumno navečerja
279 IV |              se zmerom hujše krešejo v križajočih se pogledih.
280 IV |   sleparjenja pri mešanju, škiljenja v njegovo karto; zdaj pa zdaj
281 IV |              vohunstva... ga celo -- v igralski praznovernosti --
282 IV |          hodi? -- Odgovor naj bi bil v izidu igre. A dolgo se mu
283 IV |             ne posreči, jasno čitati v odgovorih. Največkrat pozablja,
284 IV |          kako je bil določil: ali je v dobljeni ali v izgubljeni
285 IV |       določil: ali je v dobljeni ali v izgubljeni igri "da"? --
286 IV |           Peter, že končne odločitve v sebi? -- Kaj se potem igraš?
287 IV |           Nisi morda sam pomagal? -- V svojo škodo... Ali je korist?...
288 IV |           korist?... Kakšen strah je v tebi? Strah pred babo? Pred
289 IV |       negotovosti, nobenih odločitev v njegovi duši.. Samo: vedno
290 IV |           zadirajoče se, prehajajoče v onemoglo momljanje. Njegova
291 IV |      natančno preračunano gotovostjo v pogin in v smrt. Porenta
292 IV |    preračunano gotovostjo v pogin in v smrt. Porenta je naenkrat
293 IV |              kozarcev vase, pije kot v obupu... Še predno zapravi
294 IV |             blešči na nebu izmed lin v oblakih. Laterna ropota
295 IV |             sedi, nemarno razvaljen, v koleslju zadaj, roki mrtvi
296 IV |         Konjska zadnja plat se sveti v luči. Senca teče ob koleslju,
297 IV |         jarka... Drozeg čuti slabost v želodcu, tesnobo v prsih,
298 IV |           slabost v želodcu, tesnobo v prsih, bolečino v glavi --
299 IV |            tesnobo v prsih, bolečino v glavi -- neznosno bolečino,
300 IV |             rad bi jih bolj odprl... v glavi se mu vrti z neznansko
301 IV |           vozniku; tesneje se zavije v suknjo, skloni glavo in
302 V  |                                      V ~Drozga je zadela kap. ~
303 V  |             zadela kap. ~Spodaj leži v posebni sobi, kjer je postelja
304 V  |          naporno. Kakor bi ga mučile v nemirnih sanjah nenadne
305 V  |          okrog bolnika, ga popravlja v postelji, ga snaži in mu
306 V  |             njimi, vliva mu zdravila v usta, mu briše slino in
307 V  |         odklanjajoč vsako vmešavanje v že določene načrte in račune.
308 V  |             bi še vedno lažje ugnala v kozji rog nego troje, da,
309 V  |             kar najceneje, kajpa da. V tem boju bi bili morda ostali
310 V  |            je že zdaj prijeti vajeti v močne in odločne roke, pokazati
311 V  |         razlagati kako in kaj. Če ni v bolniški sobi, si kar predstavljati
312 V  |               da uredi razmere njemu v prid. Na Katro noče misliti;
313 V  |               da se mu kolena zašibe v obupu, da si ne more več
314 V  |              bi bila najbrž le potok v izsušeno morje... In tako
315 V  |            le še vedno globlje gazil v blato in v neprilike. Ko
316 V  |             globlje gazil v blato in v neprilike. Ko bi mu on izročil
317 V  |         pretresla; kakor da je čisto v redu in bi bila pravzaprav
318 V  |             že spotoma lahko vživela v položaj. Pred hišo in v
319 V  |              v položaj. Pred hišo in v gostilnici posedata, se
320 V  |            se zagledavata zamišljeno v daljavo -- kakor bi samo
321 V  |               in skoraj da bi prišla v zadrego, ko bi se hotel
322 V  |           tudi orose oči in ju zbode v prsih, saj sta imela rada
323 V  |      zašklepetal. Slutil je bil smrt v bližini, zato je bil prepaden,
324 V  |        hropeče -- in bi ne bilo duše v njem... bi ne bilo več --
325 V  |              bi ne bilo več -- očeta v njem... ~Odkar pa je bil
326 V  |             da vendar ni le zlobnost v njej, da je celo precej
327 V  |         otroške vdanosti in ljubezni v njej. ~V nedeljo zjutraj --
328 V  |        vdanosti in ljubezni v njej. ~V nedeljo zjutraj -- po tridesetih
329 V  |              vznak, solze mu stopijo v oči... ~Te je zadelo, Peter? --
330 V  |                 pa se obrne krčevito v zid, skuša zadržati solze,
331 V  |        pridrži bolnik, ko hoče steči v kuhinjo po Tono. ~Deček
332 V  |           strahopetno in bojazljivo, v vednem pričakovanju, da
333 V  |          bolan, nebogljen kakor dete v plenicah. Kdo te bo pital,
334 V  |            Oče," se oglasi Janez ves v zadregi. "Jaz sem že prašal...
335 V  |               pa umolkne in se obrne v zid... ~"Rebec se je ravnokar