Chapter

  1 I  |          je treba danes spraviti. Pa se naj pobrinejo po večerji;
  2 I  |          nikogar; če človek séde, pa jo prav gotovo vrag pricinca
  3 I  |          obema rokama in z brado, pa jo zavihti nenadoma razlagajoče,
  4 I  |   zabuhlih lic in velih udov. Oči pa mu še švignejo strasti in
  5 I  |        grem gledat k delavcem; ti pa mi natoči še enkrat... in
  6 I  |       kričeč in zmerjajoč, ljudje pa se ne brigajo posebno za
  7 I  |           na vse strani; iz glasu pa skoro zadoni ko malodušno
  8 I  |        mnogokrat domov; če pride, pa brez dvoma nadleguje za
  9 I  |      Odslužil je bil vojake, zdaj pa bi ponočeval in vasoval
 10 I  |      hlapca se še manj zanese. To pa ga jezi. Ali si še ni zaslužil
 11 I  |        dlje povaljal po blazinah. Pa ga zbudi navsezgodaj skrb
 12 I  |     deklami zadnje mu ne da miru, pa vleče svojo putiko na mostovž
 13 I  |     nasrkal. Odkar je ovdovel, se pa še bolj vdaja vinskemu omamljanju;
 14 I  |        pošilja, čim večkrat more. Pa njegova putika! Zdravljenje
 15 I  |          če pride v mesto, zlasti pa v toplicah. Samo parkrat
 16 I  |         tako: tiste tisočake sem, pa smo si dobri? Tiste tisočake?
 17 I  |            Tiste tisočake? Koliko pa jih dobiš na zemljo, že
 18 I  | prenaredila za gostilnico. Vse to pa je veljalo denarce. In kaj
 19 I  |       amortizacije, je težka reč. Pa pridejo neprilike in niti
 20 I  |           kraja? Hudimani, koliko pa je še prostega intabulacij?
 21 I  |       hotel čakati! Doto šteti -- pa zdaj še ni mogoče. Ne gre,
 22 I  |      poigrati najprej s Katro. -- Pa se prestopi ves zamišljen:
 23 I  |       dostojanstveno, dobrohotno, pa prezirljivo in zbadljivo,
 24 I  |          in razposajeno... ~Zunaj pa varuje Evgen njegovo čašo
 25 I  |           in moškim obrazom. Zdaj pa zdaj se upre na prste in
 26 I  |         strani, veselo in šegavo, pa posreblje še par kapljic. ~
 27 I  |           porine čašo sinu: ~"Na, pa prinesi zopet!" ~"In zame
 28 I  |     preudarjaj, odločuj -- otroci pa narobe! Še bolezen bi zavidali
 29 I  |           Nekega dne kar obležim, pa me ne bo več dol." ~Glavo
 30 I  |      gleda srepo v plamen, zraven pa napenja sluh, da mu ne uide
 31 I  |          kuhinji, ne slišiš? Zdaj pa le hitro buzaromta, da ne
 32 I  |           Še se bo drzalo, upam," pa se zamisli tja čez cesto... ~"
 33 I  |          Tona, da je kar tako?" ~"Pa naj počakata na doto?" ~"
 34 I  |       nobene sile." ~"Lakomnež -- pa sila! Ali je lakomen na
 35 I  |           za poroka, sosed?" ~"To pa ne. V tuje gospodarstvo
 36 I  |             Ko bi bil vsaj dober, pa je prazen. Beseda, da se
 37 I  |       Čelhar malo razžaljeno. Oni pa odmahuje naglo, kakor da
 38 I  |      Janezu oddajte gospodarstvo, pa naj on prevzame odplačilo!" ~"
 39 I  |   odplačilo!" ~"Aha, aha... Stari pa v podstrešje, kaj? In splesni
 40 I  |        Peter, da ti mero vzame... pa te naj ponesejo za Nežo!" ~
 41 I  |           vas vprašal, sosed." -- Pa umolkne in se zagleda zopet
 42 I  |           konjskim hlapcem. S kom pa neki? Mar z mano?" ~Mežikajoče
 43 I  |        kar žare od veselja. Dekla pa odide jezno: ~"Mir mi dajte,
 44 I  |          muza razposajeno za njo, pa trči s Čelharjem: ~"Brhko
 45 I  |     pozabil, tako je daleč. No... pa so spomini... so spomini..." ~
 46 I  |      obriše, stisne robec v roki, pa zamahne živo proti sosedu: ~"
 47 I  |      družine, brez otrok. Za koga pa se naj peham?"  Drozeg drži
 48 I  |      prodirljivo v soseda. ~"Čemu pa naj tajim, Peter? Zbolehal
 49 I  |           Zbolehal sem bil nekaj, pa sem si mislil: drobiža je
 50 I  |          in lica, oči ga zaščeme, pa si jih mane in menca --
 51 I  |           pot." ~Vi Peter? Po kaj pa vi? Pa ne..." ~Čelhar mahoma
 52 I  |           Vi Peter? Po kaj pa vi? Pa ne..." ~Čelhar mahoma umolkne
 53 I  |           se smeje sosed. "Jaz bi pa kaj kupil, jaz. O pač, --
 54 I  |           Ah, za našo beračijo bi pa bilo res kaj treba... Menda
 55 I  |         Čez dolgo pravi Čelhar: ~"Pa jo dajte Rebcu!" ~Stari
 56 I  |         Naj ga vzame! Ampak -- to pa rečem: brez gospodinje ne
 57 I  |           Jaka kaše pihal!" ~"Kaj pa torej?" ~Drozeg se ozre
 58 I  |             Drozeg se ozre okoli, pa iztegne roko proti onemu: ~"
 59 I  |          bi jo cenil?" ~"Hm... to pa je težavno... Pet tisoč...
 60 I  |      začne mahati z rokama: ~"Kdo pa pravi? Kdo pa pravi? Saj
 61 I  |       rokama: ~"Kdo pa pravi? Kdo pa pravi? Saj ste drugače pameten...
 62 I  |       Marička ravno ni, seveda... pa bi kaj prinesla." ~Drozeg
 63 I  |           ogla naravnost do očeta pa se ga oklene krog komolca
 64 I  |    skednjem s Katro. Ona joče, on pa..." ~"Le naj bosta! Pusti
 65 I  |          Le naj bosta! Pusti jih, pa vina nam prinesi! Hitro,
 66 I  |            Stroške vam povrnem -- pa se popeljete tja dol in
 67 I  |         in pozdravljajo... ~"Zdaj pa, Evgen, spat!" ~Fant se
 68 I  |        Mlad kakor pustni ženin!" ~Pa pomežikne Čelharju. ~"Kaj
 69 I  |      pagatom! Tako je, vidiš! Kaj pa natezaš uhlja za stvarmi,
 70 I  |           Njen sin je nezakonski. Pa ni nazadnje Drozeg tisti?... ~"
 71 I  |            bratca! Kralje tuli... Pa vina gor, Katra!" ~
 72 II |        nekaj tisočakov k hiši. On pa je bil zarjul nad njo: "
 73 II |       tebe, bi te vzel brez dote. Pa še tak star dedec, s štirimi
 74 II |   razmerje dolga leta; nekega dne pa jo zadene kakor strela iz
 75 II |         niti segel ni za njo. Ona pa se mu je vrgla krog vratu,
 76 II |       zanjo z vso odločnostjo. Tu pa je bila naletela na odpor
 77 II |       lopate vrtečih se koles. Tu pa tam se zasvetlika med zelenjem
 78 II |       Janeza zaskomina po kopeli, pa se spomni gladkih Katrinih
 79 II |            bratom? -- Domačijo bi pa rad prevzel... ~Janez vzdihne
 80 II |        popolnoma brez misli? Kako pa hočeš s Katro gospodariti?
 81 II |        parkrat z grabljami: ~"Kaj pa čeljustaš? Gospodariti?
 82 II |         to natvezel?" ~"Nihče. To pa vem, da je vsega sposoben.
 83 II |      potrebuje, če ti odideš; jaz pa..." ~Janez zmiglje ravnodušno
 84 II |           Hudimana, da sem vdova, pa se vzameva, ali ne?" ~Drozgu
 85 II |         prefrigano na hčer. ~Tona pa izbruhne nepričakovano,
 86 II |         ga že spominja, človek bi pa z babami norel." ~Ali je
 87 II |          zapravljati -- za otroke pa ni pičice preskrbljenega.
 88 II |    premoženje na vse štiri vetre. Pa to vas nič ne briga, kaj?
 89 II |          Sinove imate za ženitev, pa dajete pohujšanje ljudem." ~"
 90 II |         pohujšanje ljudem." ~"Kaj pa si ti počenjala s svojim
 91 II |         se vrže Tona nanj. ~Deček pa zbeži po travniku, ozirajoč
 92 II |         zabuhlih licih. ~Babam se pa še ne damo, babam... ~Rajnko
 93 II |  najobupnejše se vede Tona. Njemu pa je mrzlo v srcu. Mrko zre
 94 II |        pretirano; namesto žalosti pa jo prešine osvetoželjnost --
 95 II |          in udari z njo po tleh: ~Pa je smešna pamet to. Rad
 96 II |      odide Tona, le naj odide; si pa drugod poiščemo -- primernejše
 97 II |        kako slast si užil takrat! Pa mu umrje oče. Drozeg gre
 98 II |        mislijo je bila prišla. Ti pa si se bil od samega presenečenja
 99 II |          Žlice so vam ročne, delo pa vam gre prekleto raskavo
100 II |          za ušesi, Reza. Žuriš se pa menda najraje v posteljo,
101 II |          Tona, pri nas..." ~"Zdaj pa, Reza, strela božja... Ali
102 II |           zaničljivo: ~"Zapleševa pa vendar, striček, kaj? Tono
103 II |      slinijo okrog deklet, mladim pa nastržemo korenčka, kaj?" ~
104 II |         Ob nastopu očeta s sestro pa mu je bilo mahoma očito,
105 II |          oženi. A kaj hoče Katri? Pa se ni nazadnje vanjo --? ~
106 II |           svojo lepo glavico! Ali pa raje sedi vanj, jaz te kar
107 II |           bi človek ugriznil!" -- Pa se obrne in pomežikne nagajivo
108 II |         vrže žlico ob tla: ~"Tega pa ne maram, Drozeg. Nekaj
109 II |     Martin, ti govedo pustno! Kdo pa vpraša zate? Kaj bi s tabo
110 II |           Kaj bi s tabo Katra? Je pa Drozeg vse drug fant! Kajneda,
111 II |              Zdajci stoji za njo, pa jo zagrabi krog pasu, surovo
112 II |       Skloni se in pobere jerbas, pa ga vrže zopet proč in zbeži
113 III|         da več izkoriščati. Evgen pa je ves razvnet krčmarskega
114 III|          sproti plačevati; drobiž pa spravlja v žep od telovnika
115 III|          ramah in pritiska k sebi pa pripoveduje vsem po vrsti
116 III|          ven! Če niso zadovoljni, pa naj odidejo! Za pijance
117 III|        Bog daj, Drozeg! Danes ste pa dobre volje, kakor vidim.
118 III|   gospodje iz trga! No, Evgenček, pa prinesi tudi meni steklenico!" ~"
119 III|        postavi steklenico predenj pa ga pogleda hudomušno prav
120 III|          ne spodim v posteljo!" ~"Pa pokukaj sama, če ne verjameš!" ~
121 III|       Rebec," draži Drozeg, "zdaj pa je videti, kakor bi bil
122 III|      Rebec. Baba je hudič in pol! Pa saj si sam izkusil, vdovec
123 III|       vežo: ~"Hoj, Tona!" ~Drozeg pa zapoje hripavo: ~Sem se
124 III|            Kar na koleselj z njo, pa hajdi!" ~Rebec gleda neverno: ~"
125 III|  zadoščenje ga navdaja. -- Drozeg pa napravlja stvar naravnost
126 III|      vajino zaroko! Ti, Evgen, ti pa luč prinesi! Obe svetilki
127 III|       gosti in pije; zaročenca se pa kar ne moreta domeniti.
128 III|         šegavo pomežiká: ~"Koliko pa bi hotela?" ~"Pet tisoč
129 III|         Pet tisoč kron za enkrat, pa niti ficka manj!" ~"Za enkrat? --
130 III|       ušesi. "Zlomka! Zlomka!" -- Pa ošine Rebca s pogledom od
131 III|       vesel in stiska Drozgu roko pa se ozira k Toni, naj se
132 III|        mogoče, kajpada!... ~"Zdaj pa refoška gor, Tona!" jo pozove
133 III|         gre naproti: ~"Janez, kod pa hodiš? Pridi vendar na ženitnino!" ~
134 III|          in pije oprezno. ~"Ti se pa nič ne ženiš, Janez?" nadaljuje
135 III|           che Marička!" ~Janez se pa guglje v bokih, s povešenimi
136 III|    Izplačam te, kakor ti prisodi, pa jo imaš, kjerkoli hočeš...
137 III|        revna kakor lahov koš? Kdo pa bo na domu, če pojde Janez
138 III|         tu. Evgen nam dorase. Jaz pa še tudi nisem taka razvalina...
139 III|         so rekli. Kaj če se ga tu pa tam nalezejo, pa so vendar
140 III|         se ga tu pa tam nalezejo, pa so vendar dober človek.
141 III|      karkoli za nekaj časa; potem pa vaju itak nazaj pokličejo.
142 III|          si naša gospodinja. Tona pa naj le gre! Ona je samo
143 III|            te sploh ne maram." -- Pa zdrhti nenadoma in zajoka: "
144 III|          Vleče jo za seboj; obraz pa mu je temen in strog, kakor
145 III|         snaha! Tam sedi k Janezu! Pa nič ne zameri 'Ptičku',
146 III|           poslušaj, Katra! Janeza pa mi le drži! Ves je 'Ptičkov',
147 III|        baba je hudič?" ~"Zato nas pa zapelje, oče. Kaj si hočemo?" --
148 III|        veselostjo do mladeničev: "Pa zapojmo nekaj, fantje!" ~
149 III|    dogovorjeno? -- Radi poroke se pa sama zmenita!" ~Mladež se
150 III|      Nenadoma izbruhne ona: ~"Kje pa vzamete denar? Obadva hočete
151 III|         In dom brez gospodinje... pa brez gospodarja? Kje more
152 III|         prefrigano namuzne. ~"Jaz pa vem, da bi Janez vzel Maričko,"
153 III|     užitek si lahko izgovorijo -- pa bo takoj pri volji." ~Rebec
154 III|       skloni bliže k njima: ~"Kaj pa, Tona... ko bi gnali Janeza --
155 III|          Kaj imate z mano?" ~Tona pa poskoči vsa rdeča: ~"Če
156 III|         nemoteno zapravljali. Jaz pa tu povem: Prej se ne ganem
157 III|          zdaj? Še ni bil oženjen, pa je vdovec." ~Janez pa le
158 III|    oženjen, pa je vdovec." ~Janez pa le bulji v očeta, pest se
159 III|      čenčari takih! Tako na koncu pa še nismo. Ali bi rad še
160 III|         bil, kakor je zdaj Janez, pa jo je zavozila z mano...
161 III|           seveda močna in debela. Pa kaj bi tisto! Kakšni smo
162 III|          kaj bi tisto! Kakšni smo pa mi?" ~Rebcu je strašno mučno.
163 III|             Rebec, pij! Fanta sva pa vendar, kaj? Fanta od fare!
164 III|      pametna in pusti vendar! Kaj pa moreš?" ~Janez se mu hoče
165 III|           hotel Toni odgovarjati; pa se premisli in stopa mirno
166 III|       odpravlja. Uiti hoče." ~Oče pa se mu iztrga: ~"Ah, pusti
167 III|      Najbolj pametno stori. Sicer pa... tamkaj... Janezu povej!" ~
168 III|             Jutri pojdeva... Zdaj pa, ljudje krščanski, mir za
169 III|     zaškripljejo pod njim. Spodaj pa zabuči znova... ~
170 IV |          potekalo življenje?!... ~Pa se iztrže sanjam in stopi
171 IV |           bil Evgen pripovedoval, pa ga nihče ni poslušal...
172 IV |          debelo presenečen: ~"Kje pa je torej spala? Menda ne
173 IV |         nas. Mir in red in snaga, pa nič prepirov. To boš gledal,
174 IV |         se bila zmenila. Sosed se pa obotavlja. ~Drozeg sam prikrevsa
175 IV |         jablan, hrušk in tepk; tu pa tam je kaka češplja ali
176 IV |            Prej moram k Stoparju. Pa se že ves čas čudim, da
177 IV |  posojilnice. -- A nazadnje: čemu pa rabi posojila? Za pot bi
178 IV |         najbolj trezna skromnost. Pa se ne vozi morda v Trst
179 IV |  hazardiranje, kanacija? -- Sicer pa: kakor da se mu nič kaj
180 IV |            smotka mu je ugasnila, pa jo preklada med ustnicami
181 IV |        Bog daj, Porenta! No, kako pa kaj? Saj smo še nekam gibčni!
182 IV |         verjamem, tisto znaš. Kaj pa..." -- Porentin pogled je
183 IV |            hinavsko tipajoč: "Kje pa izprežeš, Drozeg?" ~"Pri '
184 IV |         po navadi. Ampak..." ~"Se pa vidimo po kosilu. Morda
185 IV |        obereš, brutta bestia! Kaj pa boš do vlaka?" ~Drozeg si
186 IV |          bo menda vredno danes... pa le pridi, da kakšno rečemo!" ~"
187 IV |           bržolic sem kupil davi; pa so majhne, majhne. Saj ni
188 IV |           slepari; če sta dva, se pa zmenita." ~"In pri 'Žezlu'?
189 IV |           kompotom! Altro che! -- Pa ne požrita vsega, lakotnika!" ~"
190 IV |             se smeje Čelhar. ~Oni pa zamahne. ~"Aha, Drozgu kaj
191 IV |     požeruštvu mu gredo po glavi, pa se hihiče sam pri sebi od
192 IV |         razdele bremena!... Stari pa je zrel za kot -- in ne
193 IV |                Hahaha..."  Drozgu pa ni nič za smeh, čisto čmerno
194 IV |       moral pokošeno seno. Drozgu pa se je vrhu vsega še dozdevalo,
195 IV |    nameček in posladkanje. ~"Zdaj pa, prijateljčka, še košček
196 IV |     naročita z mano vred -- potem pa na delo, kaj? -- Kje je
197 IV |           oči zalite, sapo težko, pa sam ne ve zakaj, ko je vendar
198 IV |        šampanjskih steklenic. ~Tu pa tam ujame Drozeg porogljiv
199 IV |          nekdo vpraša: ~"No, kako pa vodenica, Drozeg?" ~Samo
200 IV |      pustež je in srborit skopuh, pa še ošaben poleg tega. In
201 IV |             Drozeg pogleduje zdaj pa zdaj na uro, da bi pripravil
202 IV |   Usmiljene sestre bi ti trebalo, pa ne neveste!... ~Žezlo stopica
203 IV |      partija razprši... ~"Zdaj bi pa moral že napreči, Drozeg,
204 IV |           so gospodje zadovoljni, pa jaz uskočim mesto njega...
205 IV |     peljeva?" ~"I, seveda! Po kaj pa sva prišla? Le naprezite,
206 IV |          skoraj temno zagore... ~"Pa kaj igramo to po fickih?"
207 IV |        Čelhar se približa: ~"Zdaj pa le hitro, Drozeg! Drugače
208 IV |      Peter se oglasi poniglavo: ~"Pa pojdiva zvečer, sosed! Saj
209 IV |         šegavo namuznejo, Porenta pa poči s prsti: ~"Vraga bi
210 IV |         vesel, če je ne vidim." ~"Pa jo imaš vendar rad, kadar
211 IV |      skuha, to imam še rajši. Kaj pa tvoja, Peter, bo znala kuhati?" ~"
212 IV |          sorodu z njim? -- Drozeg pa je strog in resen. Malo
213 IV |   nevoščljivosti rad malo zmedel; pa ga draži, da ga ne pustijo
214 IV |     veselega presenečenja. Drozgu pa ostane kljub temu sreča
215 IV |   škiljenja v njegovo karto; zdaj pa zdaj dolži kateri soseda
216 IV |        vseeno, kakšen bo odgovor. Pa nimaš morda, Peter, že končne
217 IV |           izgubi, tri po vrsti -- pa ostane. Naj ga piše baba... ~
218 IV |            Peter... hm... ~Drozeg pa je miren... kakor bi sploh
219 IV |          omamljen, jezik se mu tu pa tam zaplete; ko bi vstal,
220 V  |      zahtevali enake deleže, Tona pa je bila zmerom računala,
221 V  |           samozavesti k Rebcu. To pa je bila ravno njena misel:
222 V  |    domačije z njeno doto... Kadar pa stoji ob postelji bolnikovi,
223 V  |           je treba in kako. On se pa ne more spraviti k računanju.
224 V  |       samo za sestro in za brate, pa bi garal vse življenje pod
225 V  |       kakor dim... kakšni Marički pa itak ne uide, naj si bo
226 V  |        vse življenje se je mučil, pa je le še vedno globlje gazil
227 V  |          začasna izguba. Posestva pa bi bržkone ne pustil previsoko
228 V  |         pojočega in vriskajočega, pa zopet divjega in srditega,
229 V  |            očeta v njem... ~Odkar pa je bil zdravnik naročil
230 V  |            slonečega na postelji. Pa se zdajci zdrzne in si ogleda
231 V  |         mu stiska glavo k sebi... pa se obrne krčevito v zid,
232 V  |           in popravi odejo, stari pa ga stisne za roko in začne
233 V  | Gospodarstvo izročiš, seveda. Kaj pa moreš? Revež, Peter! To
234 V  |          začudi: ~"Z Maričko?" -- pa umolkne in se obrne v zid... ~"