Chapter

  1 I  |           držalo vreme?! Sive oči mu brižno gledajo izmed oteklih
  2 I  |  sključenim hrbtom. Debela palica mu je opora, uglajena od dlani;
  3 I  |         lic in velih udov. Oči pa mu še švignejo strasti in ognja;
  4 I  |   švignejo strasti in ognja; prsi mu planejo, če treba, v vrisk
  5 I  |         vrisk in petje. ~Hči Tona mu krčmari. Vozniki se ustavljajo,
  6 I  |          prvošolec na počitnicah, mu je bil prinesel kupo vina.
  7 I  |        priteče Tona mimo njega in mu odbije palico: ~"Kaj bi
  8 I  |         Ko se vrne mimo očeta, se mu ogne s komolcem, kakor bi
  9 I  |         povesi palico. Zadrega se mu bere na obrazu, strahopetnost
 10 I  |         ali Tona z deklami zadnje mu ne da miru, pa vleče svojo
 11 I  |           ne jezil? ~Vrhu tega se mu je zadnje dni zazdelo, da
 12 I  |          in strašno neprijetno bi mu bilo, ko bi se kaj resnega
 13 I  |            že samo dejstvo, da se mu je narodil, ko bi nihče
 14 I  |       oblasti. Ali naj dovoli, da mu otrok na prste gleda, če
 15 I  |       otrok na prste gleda, če se mu zahoče vina ali kart? Že
 16 I  |       kakor bi zahteval zet -- to mu je nemogoče. Za ušesi se
 17 I  |        ušesi se popraska in vroče mu postane že pri sami misli.
 18 I  |       obrnažijo pri kartah, to bi mu ne moglo polomiti perutnic.
 19 I  |          lasje, iz kožnih luknjic mu udari pot, obraz mu zamodri
 20 I  |       luknjic mu udari pot, obraz mu zamodri in vrat se mu napne,
 21 I  |       obraz mu zamodri in vrat se mu napne, kakor da so ga okovi
 22 I  |           že nagnal." -- Na licih mu igra poredna ljubeznivost. "
 23 I  |            oprt ob palico, oči se mu krohočejo od zadovoljnosti:
 24 I  |       bodi, ko si mlada!" ~Pogled mu objame njene boke in napeta
 25 I  |         Ptičkov" sin! -- Misel se mu izgubi v preteklost, marsikaka
 26 I  |         kapljico za kapljico. Oči mu verno zro v pijačo; strašno
 27 I  |       pijačo; strašno imenitno se mu zdi. ~Sosed Čelhar pride
 28 I  |       obritih, gladkih lic; brada mu je ustvarjena ostro kot
 29 I  |           nimata ničesar zmeniti? mu gre po glavi. ~Čelhar prižge
 30 I  |       kakor bi iskal po temi; oči mu silno utripljejo. Čelhar
 31 I  |        zraven pa napenja sluh, da mu ne uide besedica očetove
 32 I  |      palico!" ~"Le pojdi, Evgen!" mu namežikne Čelhar. "In pošteno
 33 I  |     počaka?" ~"Kolikor ga poznam, mu ni nobene sile." ~"Lakomnež --
 34 I  |          živahno Drozeg in oči se mu love za deklo. ~Čelhar se
 35 I  |     Čelhar se hoče braniti, a oni mu odmahne: ~"Nekaj bi vas
 36 I  |          z mano?" ~Mežikajoče oči mu kar žare od veselja. Dekla
 37 I  |          stiska robec v njej; oči mu žrejo prodirljivo v soseda. ~"
 38 I  |       nazadnje Drozeg in dobro se mu zdi, da je ugnal soseda
 39 I  |          temo. Tilnik in pleša se mu nenaravno zleknejo, pogled
 40 I  |        nenaravno zleknejo, pogled mu je nekam čudno kalen. ~"
 41 I  |         obrne proti njemu, oči so mu meglene in odsotne. ~"Tako
 42 I  |           Čelhar onemi, pogled se mu povesi. ~"Tona pojde. Janez
 43 I  |          Štacunarjevo Maričko sem mu bil namenil. A negodi ne
 44 I  |         ga oklene krog komolca in mu šepne na uho: ~"Oče, Janez
 45 I  |     navdušen za ponočevanje. Skrb mu je izbrisana z obraza, živahno
 46 I  |       izbrisana z obraza, živahno mu leskečejo oči in kretnje
 47 I  |       leskečejo oči in kretnje so mu gibčne, da ga Čelhar samo
 48 I  |        Drozeg ima srečo, po vrsti mu je karta dobra. ~"Čakajta,
 49 II |          da ji doto štejejo; zato mu je tudi prigovarjala, naj
 50 II |           siliš temu Rebcu? Ko bi mu bilo kaj do tebe, bi te
 51 II |        segel ni za njo. Ona pa se mu je vrgla krog vratu, da
 52 II |           bil božal sinoči, ko se mu je pritoževala zoper očeta
 53 II |  zasledoval po hiši Katro, dokler mu ni ušla v posebno sobo,
 54 II |          je oče še kvartal. ~Vest mu je nekam težka... Ali mu
 55 II |          mu je nekam težka... Ali mu je res toliko do Katre,
 56 II |       vendar: če vzame Katro, naj mu ne hodi več na misel domačija!
 57 II |       zastavi zopet grablje. Seno mu zašumi pod njimi kakor svila. ~
 58 II |      nekaj starih jablan. Lica so mu zabuhla visoko gor v spodnja
 59 II |         potuhnjen, čisto posinjel mu je obraz. Kadar se spravi
 60 II |          s hudimi očmi. Ogorčenje mu bliska v njih, da si drzne
 61 II |      svojo palico. Evgenov nastop mu je bil skoraj čaroma zrahljal
 62 II |           preko hrbta. ~A noge so mu okorne, sapa težka. -- Tona
 63 II |           med zelenjem, veselo se mu smejajo oči: Dobro si jo
 64 II |           obraza in zazeha, da se mu skoraj skrijejo oči v zabuhlih
 65 II |          obsojeno. Z dna vesti se mu oglaša slabotno očitanje:
 66 II |    razbijati nad njim. ~Mahoma se mu zazdi, da stoji ob odprtem
 67 II |          jeroba? -- Sovražnost se mu vzbuja v duši, slutnja,
 68 II |       gleda v duhovnika, a pogled mu ni pobožen, strupena skrb
 69 II |         pobožen, strupena skrb se mu zrcali v njem: -- Saj ni
 70 II |           trobentajoče usekavanje mu bobni v ušesa... Koj nato
 71 II |          slamnik niže na oči; pot mu sili iz kože, sapa mu je
 72 II |         pot mu sili iz kože, sapa mu je vedno bolj pekoča, dremavica
 73 II |        Rad bi se iznebil vraga in mu ne pustim od hiše. Obljubi
 74 II |        boš. Odkod? ~A koj nato se mu pokaže pretkan usmev krog
 75 II |     zmanjka nam soli... ~Zopet se mu izgubi spomin... V Trstu
 76 II |          slast si užil takrat! Pa mu umrje oče. Drozeg gre domov
 77 II |            Aló, Janez!" ~Obrvi se mu namrščijo: tako nemarno
 78 II |            srd na hčer; in vendar mu je težko pred obema. Ali
 79 II |         napol v dremoti; misli so mu odbežale; brenčanje ga ščegeče
 80 II |         ščemi v očeh. Nenadoma se mu izvije vzdih iz prsi. Tesno
 81 II |       izvije vzdih iz prsi. Tesno mu je, da se mora prekobaliti
 82 II |           ozre za Katro in oko se mu prebrisano zaiskri: ~"Kaj
 83 II |           njegovem starem. Ponoči mu je bila prišla misel, bogve
 84 II |           že v naslednjem hipu se mu ni več zdela čisto nemogoča.
 85 II |         nastopu očeta s sestro pa mu je bilo mahoma očito, da
 86 II |      razporu z njim in s Tono, ki mu nočeta napraviti po volji,
 87 II |         Janez poveša glavo; žlica mu leži na robu sklede; nič
 88 II |        skrita želja ga ima, da bi mu umazal in razžalil dekle,
 89 II |         umazal in razžalil dekle, mu onečistil in ponižal izvoljenko --
 90 II |           pred vsem svetom... Ali mu je ne bi priskutil na ta
 91 II |      Katra! Katrica!" -- Nenadoma mu izgine ljubeznivost iz oči;
 92 II |    ljubeznivost iz oči; ves obraz mu je spačen in razjeden od
 93 II | strupenega sovraštva...  Dekle se mu izvije in zajoka. Še zdaj
 94 II |      sovraštva v spačenem obrazu, mu stisne prsi, da mu roki
 95 II |        obrazu, mu stisne prsi, da mu roki padeta kot nasekani...
 96 III|         bil teh pobičev, kakor bi mu bili od Boga poslani, da
 97 III|      krčmarskega navdušenja. Lica mu žare, ko skače brižno sem
 98 III|       brižno sem in tja. Cigarete mu morajo sproti plačevati;
 99 III|         ljubosumno za stranko, ki mu je milejša. Tudi natoči
100 III|       žaltava z računi." -- Ko se mu zazdi, da mu je pogled že
101 III|                Ko se mu zazdi, da mu je pogled že malo moten
102 III|         nanj. In toliko ljubši so mu dijaki iz trga, ker bo nekdaj
103 III|          v prsih. Hčerina divjost mu je dokaz, da je za enkrat
104 III|         tudi nekaj pil; vendar se mu tukaj stvar ne zdi docela
105 III|          bolj v zadregi, obraz se mu hoče skoraj spačiti od zadrege.
106 III|        Adijo! Fitigot!" ~Rebec se mu zahvaljuje in mu stiska
107 III|         Rebec se mu zahvaljuje in mu stiska roko; a obraz mu
108 III|           mu stiska roko; a obraz mu je vseeno spačen. -- Lepo
109 III|         je vseeno spačen. -- Lepo mu je pri srcu in svečano,
110 III|       treba: odkod, kako?" ~Rebec mu pomoli roko: ~"Torej kar
111 III|          Janez, oče!" ~Mlad tržan mu gre naproti: ~"Janez, kod
112 III|      Rebca in se začudi očetu, ki mu prijazno prikimava in ga
113 III|     Pozdravi svaka!" ~Mladi tržan mu stisne kozarec v roko: ~"
114 III|       razbeljeno železo. Pesti so mu napete, obraz je mrk, srdit: ~"
115 III|      hipoma je Drozeg resen. Srep mu je pogled, glas poveljujoč,
116 III|       Potreplje ga po licih in se mu nasmehne, ki ga je malo
117 III|       Vleče jo za seboj; obraz pa mu je temen in strog, kakor
118 III|        tihim zadovoljstvom, da se mu smejejo oči veselo in prekanjeno,
119 III|           Tona. "Gospodarstvo naj mu izroče -- užitek si lahko
120 III|           vprašujoč in pol grozeč mu je pogled: ~"Kaj ste imeli
121 III|         le bulji v očeta, pest se mu stiska, zobje mu škrtajo,
122 III|          pest se mu stiska, zobje mu škrtajo, nejasne misli se
123 III|         škrtajo, nejasne misli se mu motajo po glavi... ~Rebčev
124 III|          mizo gleda, debeli prsti mu grabijo drobtinice po mokrem
125 III|           se zopet briše, brki se mu sprijemljejo od vlage. S
126 III|           se natihem muza. Končno mu položi levico na laket,
127 III|        Nagne se docela k njemu in mu pošepeče na uho: ~"Jaz se
128 III|    napetimi žilami. In kar odleže mu, ko se začuje škripanje
129 III|           Rebec ga zagrabi, ujame mu zapestja kakor v klešče
130 III|      pritepenko vlačugarsko... To mu je podobno, norcu, sleparskemu,
131 III|          Kaj pa moreš?" ~Janez se mu hoče iztrgati, on ga siloma
132 III|            Uiti hoče." ~Oče pa se mu iztrga: ~"Ah, pusti me,
133 III|      Obrne se zopet k Čelharju in mu razlaga dalje o očetovih
134 IV |         in se okrene v izbo. Lice mu je pomečkano, zabuhla veka
135 IV |          Deček je zaspan in glava mu je težka. Bolestno si preteza
136 IV |        razpraskan. Vesel smehljaj mu kroži okoli oči... Le naj
137 IV |         neznanega... In zdajci so mu oči vse polne solz... ~"
138 IV |             Sicer pa: kakor da se mu nič kaj ne mudi s snubitvijo!
139 IV |        naslanja na kolena; smotka mu je ugasnila, pa jo preklada
140 IV |   ustnicami iz kota v kot. Bič se mu enakomerno ziblje in konj
141 IV |             Le pridite, Porenta!" mu pomežikne Čelhar hudomušno, "
142 IV |           o Porentinem požeruštvu mu gredo po glavi, pa se hihiče
143 IV |       posreči Drozga zadržati ali mu celo izbiti misel na ženitev.
144 IV |           misel na ženitev. Stvar mu je namreč strašno sitna,
145 IV |         nič za smeh, čisto čmerno mu je lice... K Stoparju mora...
146 IV |      Drozeg je zopet mirnejši. Ni mu poznati, da je izvojeval
147 IV |        boj za posojilo. A v prsih mu še vedno utriplje tesnobno
148 IV |         stotakov je dobil. Stopar mu jih je dal iz svojega; o
149 IV |          A bil je križ: zastaviti mu je moral pokošeno seno.
150 IV |   hinavsko je pogledal Stopar, ko mu je povedal, da so zmenjeni
151 IV |       danes podvojiš obresti! Ali mu je res obljubil? Šema si,
152 IV |         je čisto potolažen, mirna mu je vest in lahka duša, skoraj
153 IV |       lahka duša, skoraj radostno mu je pri srcu. Tako sigurnega
154 IV | enakomerno, žvekajoč viržinko, ki mu zaporedoma ugaša. Obraz
155 IV |           zaporedoma ugaša. Obraz mu je neverjetno zguban, a
156 IV |    neverjetno zguban, a izmed gub mu bliska in preži dvoje črnih,
157 IV |       Drozeg?" ~Samo srdit pogled mu je odgovor: Da bi jih hudič
158 IV |         kretnje ga dražijo, da bi mu povedal kaj hudobnega; ker
159 IV |       strela božja? S škornjem bi mu zamašil gobec... njegov...
160 IV |          gizdavec stari! Lasje so mu namazani in preča se mu
161 IV |           mu namazani in preča se mu sveti, brki nasvaljkani,
162 IV |         pripravil svoj odhod. Oči mu begajo po gostih, vprašujoče
163 IV |     vprašujoče in prežeče; zdi se mu, da vidi samo muzanje in
164 IV |       Taka skromna, trezna igrica mu prav ugaja... Vprašujoče
165 IV |            Brez dvoma: smejala se mu bo. ~Možitev z Drozgom?!
166 IV |           v karte, a raztresenost mu je nenadoma izginila. Čut
167 IV |         Čut napetega pričakovanja mu stisne prsi, zravna hrbet,
168 IV |            požene kri v obraz, da mu zabuhla lica skoraj temno
169 IV |      poguma -- kakor vedno, kadar mu je sreča mila v igri. Pred
170 IV |         za okolico, vsa čustva so mu zedinjena v zanimanju za
171 IV |   zanimanju za igro. Občutljivost mu je omotila pijača, tisto
172 IV |      pijača, tisto kapljico obupa mu je pregnala sreča pri kartanju.
173 IV |      kakšnega dobička; a vsesploh mu gre dobro in soigralci ga
174 IV |          bi jim moral biti, ko bi mu nekoliko pretipali kosti
175 IV |       nekoliko pretipali kosti in mu malho olajšali... ~Igralska
176 IV |         dvoma nič ne bo. Sploh se mu zdi, da je začel nenadoma
177 IV |          celo tako pogumno, da se mu začenja pijanost dobršno
178 IV |          v izidu igre. A dolgo se mu ne posreči, jasno čitati
179 IV |          je čisto miren, kakor da mu je vseeno, kakšen bo odgovor.
180 IV |      Drozeg je omamljen, jezik se mu tu pa tam zaplete; ko bi
181 IV |         srečo in je prepričan, da mu ta večer ne more odreči.
182 IV |           more odreči. Kretnje so mu domišljave in obsežne, a
183 IV |        izgublja. Predno mine ura, mu je obraz že ves dolg in
184 IV |           še bolj pijane. Roki se mu treseta, sapa mu je vedno
185 IV |          Roki se mu treseta, sapa mu je vedno krajša, hvalisanje
186 IV |          hvalisanje in prerekanje mu polagoma docela usahne. ~
187 IV |             zadnji bankovec. Srce mu zastane, za trenutek oledeni...
188 IV |          dremlje na kozlu, bič se mu pozibava med koleni; vajeti
189 IV |           po nakovalu... Nenadoma mu je temno pred očmi, rad
190 IV |          bolj odprl... v glavi se mu vrti z neznansko naglico,
191 V  |          mehur z ledom. Levo lice mu je povešeno, polovica ust
192 V  |         leva noga, vsa leva stran mu je otrpla. Obraz mu je modrikasto
193 V  |         stran mu je otrpla. Obraz mu je modrikasto rdeč, oči
194 V  |       sanjah nenadne bolečine, se mu trgajo na čase vzdihi iz
195 V  |          prsi. Zdrava polovica se mu vzpenja in premika, ko da
196 V  |           izpod neznosne teže, ki mu tlači levo stran. Sapa mu
197 V  |         mu tlači levo stran. Sapa mu grgra iz ust, pri izdihavanju
198 V  |           ust, pri izdihavanju se mu stresa otrplo lice kakor
199 V  |           v postelji, ga snaži in mu odganja muhe; prinaša mu
200 V  |          mu odganja muhe; prinaša mu jedila in ga sili z njimi,
201 V  |         in ga sili z njimi, vliva mu zdravila v usta, mu briše
202 V  |         vliva mu zdravila v usta, mu briše slino in tekočino,
203 V  |          slino in tekočino, ki se mu poceja po bradi in po prsih.
204 V  |     polnega bojazni in skrbi. Pot mu udarja iz kožnih luknjic,
205 V  |       hipoma tako prepaden, da se mu kolena zašibe v obupu, da
206 V  |           za košček kruha... ~Žal mu je, da se ni bil pobotal
207 V  |          bil pobotal s starim, da mu ni bil storil, kakor je
208 V  |       blato in v neprilike. Ko bi mu on izročil premozenje, bi
209 V  |      starega -- a Bog pomagaj, če mu je tako usojeno, je treba
210 V  |         Toni in jo privede, če se mu zdi potrebno. S sestro je
211 V  |       njegova? -- Kaj, hudiča, da mu je odrekla? -- Zdravo lice
212 V  |        odrekla? -- Zdravo lice se mu skremži, glava mu pade vznak,
213 V  |         lice se mu skremži, glava mu pade vznak, solze mu stopijo
214 V  |        glava mu pade vznak, solze mu stopijo v oči... ~Te je
215 V  |         Stari ga boža po laseh in mu stiska glavo k sebi... pa
216 V  |         zatreti plač... a prsi se mu stresajo, sunkoma mu bruhajo
217 V  |           se mu stresajo, sunkoma mu bruhajo iz grla odsekani
218 V  |           kuhinjo po Tono. ~Deček mu obriše solze in popravi
219 V  |     sramežljivosti ga obide; lica mu zagore sramu... Neznano
220 V  |      Pomirjen je, le tu in tam se mu potoči solza iz oči, ustne
221 V  |        potoči solza iz oči, ustne mu šepečejo molitvice. Desnica
222 V  |       šepečejo molitvice. Desnica mu prebira rožni venec in ga
223 V  |     prstov leve roke. ~Pogledi se mu zaupljivo love za jagodami,
224 V  |      Janeza in Tono k sebi. Težko mu je, ne ve, kako bi rekel,
225 V  |     življenje, za delovanje... Ni mu bilo usojeno. -- Kot, užitek,