Chapter

  1 I  |             se še manj zanese. To pa ga jezi. Ali si še ni zaslužil
  2 I  |             povaljal po blazinah. Pa ga zbudi navsezgodaj skrb za
  3 I  |              in njegove rajnke Neže, ga navdaja s ponosnim samozadovoljstvom;
  4 I  |            prav lepo razvija v šoli, ga kar nekako maže krog srca. ~--
  5 I  |      treščila v deklino? -- Na tihem ga najbolj moti, da bi moral --
  6 I  |            vina ali kart? Že prej se ga je rad nasrkal. Odkar je
  7 I  |        požrla ženina bolezen? Koliko ga stane Polde, koncipient,
  8 I  |           nesrečne karte! Za kolikor ga sosedje obrnažijo pri kartah,
  9 I  |               seno bo drago in ne bo ga malo; z živino kaj zaslužimo,
 10 I  |             se mu napne, kakor da so ga okovi zvezali čez prsi...
 11 I  |             mene." ~Ona se začudi in ga pogleda z odprtimi usti...
 12 I  |             na rob kozarca; previdno ga povezne med zobmi in srka
 13 I  |              od fare!" -- Dobrodušno ga potreplje po temenu, bodreč
 14 I  |          potreplje po temenu, bodreč ga z mežikajočimi očmi. ~Deček
 15 I  |              še dal za varuha. Dobro ga je nagnil." -- Stoje izpije
 16 I  |           zavidali človeku." ~Čelhar ga ošine z naglim pogledom,
 17 I  |         Rebec naj počaka?" ~"Kolikor ga poznam, mu ni nobene sile." ~"
 18 I  |             kaj poceni." ~"Odvetniku ga je treba plačati." ~"Ko
 19 I  |          Belega? Obema?" ~"Pol litra ga prinesi, Katra! Skupaj --
 20 I  |        Čelhar se namuzne: ~"Katra si ga že poišče... če ga nima
 21 I  |          Katra si ga že poišče... če ga nima že izbranega." ~"Hahahaha..."
 22 I  |          postane zdajci sitno. Obrvi ga zasrbe in lica, oči ga zaščeme,
 23 I  |         Obrvi ga zasrbe in lica, oči ga zaščeme, pa si jih mane
 24 I  |          Assicurazioni Generali. Jaz ga ne poznam." -- Drozeg se
 25 I  |             se izpremenili." ~Čelhar ga pogleda malo sumljivo: ~"
 26 I  |         skozi okno. "No, Katra! Glej ga šmenta, zdaj ni nikogar
 27 I  |              se obrne odločno: ~"Naj ga vzame! Ampak -- to pa rečem:
 28 I  |                Možaka trčita. Drozeg ga posrka slastno in udari
 29 I  |             naravnost do očeta pa se ga oklene krog komolca in mu
 30 I  |          brani, a Tona pride mimo in ga zgrabi za roko: ~"Le pojdiva,
 31 I  |              se pipo v ustih. Drozeg ga pozdravi ves vesel. ~"He,
 32 I  |             kretnje so mu gibčne, da ga Čelhar samo gleda. ~Preselijo
 33 I  |              te ne brigajo?" ~Čelhar ga opazuje kot uganko. Radovednost
 34 I  |              kot uganko. Radovednost ga ima za stiki, ki so morali
 35 II |          odkoder hočeš!" -- Stresalo ga je od jeze, da bi se moral
 36 II |             priklepati k Marički, ki ga s svojo suhljatostjo in
 37 II |              njo vred trd. Ustrašila ga je celo: ~"Zdaj je še čas,
 38 II |             Malo poniglavo, kakor bi ga greh težil, se ozre znova
 39 II | nepričakovano, zaripla v obraz: ~"Le ga pačite, norca starega! Molit
 40 II |             pregreh na duši. Smrt se ga že spominja, človek bi pa
 41 II |           Kadar se spravi Tona nanj, ga obide zmerom neka čudna
 42 II |            predolgi jezik!" -- Čofne ga po ustih in se obrne zopet
 43 II |           zopet k staremu: "Tako ste ga naučili. Potuho dajati otrokom,
 44 II |          šobasto, ves rdeč sramu, da ga je sestra udarila. ~"Ali
 45 II |              popravlja, zavezujoč si ga pod brado, in zajavka skoraj
 46 II |        čaroma zrahljal mrtvičnost in ga osvobodil strahopetnosti. "
 47 II |             gozdiček. Drozgov pogled ga išče med zelenjem, veselo
 48 II |            Kaj bi z usmiljenjem? Saj ga tudi ona ni imela, ko je
 49 II |            pogleda, mučna neugodnost ga obide. ~To je kazen, Peter,
 50 II |            bolj pekoča, dremavica se ga loteva. ~Z bedri strižejo
 51 II |             pritajen upor. Nagnal bi ga, falota! Srd ga ima na sina,
 52 II |            Nagnal bi ga, falota! Srd ga ima na sina, srd na hčer;
 53 II |            so mu odbežale; brenčanje ga ščegeče v glavi, svetloba
 54 II |            ščegeče v glavi, svetloba ga ščemi v očeh. Nenadoma se
 55 II |             tako navzkriž. Delavnost ga je bila popustila, začel
 56 II |         sklede; nič se ne zaveda, da ga gledajo od vseh strani. ~
 57 II |            pod sabo. In skrita želja ga ima, da bi mu umazal in
 58 II |              se in pobere jerbas, pa ga vrže zopet proč in zbeži
 59 II |               a pogled sovraštva, ki ga zadene iz očetovih oči,
 60 III|           časih kar razposajen. Nima ga miru niti hipec; venomer
 61 III|              milejša. Tudi natoči si ga kozarček v točilnici, ali
 62 III|               a previdno pazi, da si ga ne požene v glavo, in večkrat
 63 III|               Le varuj, fante, da se ga ne naluckaš! Potem bo žaltava
 64 III|        prepove "pokušanje". -- Stari ga ima strašno rad. Ponosen
 65 III|          Evgen njih vrstnik. Treplje ga po ramah in pritiska k sebi
 66 III|          razbije vso posodo. Tona bi ga za ušesa, a fant je uren
 67 III|        Drozgu se oči smejo, prijazno ga ščegeče v prsih. Hčerina
 68 III|              steklenico!" ~"Haj!" se ga Peter zveseli. "Danes ste
 69 III|        postavi steklenico predenj pa ga pogleda hudomušno prav od
 70 III|         Rebec?" ~"Le pokliči, mali!" ga potreplje pokroviteljsko
 71 III|              si nekam razigran. Glej ga, fantiča, zgodaj bi začenjal
 72 III|            tabo, potem si izgubljen. Ga ni mazila več..." ~Rebec
 73 III|             hišo; a Drozgovo tikanje ga pridrži. ~"Hahaha... da
 74 III|         vendar pogledati." ~A Drozeg ga ujame za roko: ~"Ostani,
 75 III|         Rebec stopi tesno k njemu in ga pogleda strogo: ~"Drozeg,
 76 III|          srcu in svečano, zadoščenje ga navdaja. -- Drozeg pa napravlja
 77 III|          Torej kar udarimo!" ~A Tona ga potegne za rokav: ~"Koliko
 78 III|        pozove Drozeg. "Na svojo čast ga že lahko prineseš!" ~Rebec
 79 III|            na tvoj? Oče je naročil," ga zavrne ona karajoče. Sicer
 80 III|             mu prijazno prikimava in ga vabi s kupico: ~"Le bliže,
 81 III|             šla po refoška." ~Posade ga k mizi, Janez trka in pije
 82 III|             Si razumel, Janez?" ~Sin ga gleda presenečen... kakor
 83 III|        razumel... ~"Sprejmi, Janez!" ga drezajo od vseh strani. "
 84 III|          vidijo, so rekli. Kaj če se ga tu pa tam nalezejo, pa so
 85 III|             pripeljem!" -- Potreplje ga po licih in se mu nasmehne,
 86 III|          licih in se mu nasmehne, ki ga je malo sram, da se je stiskal
 87 III|            Katra se obrne k njemu, a ga ne pogleda; malo je začudena:
 88 III|              ki bi ji rad ubežal, da ga ne porazi... ~Trkanje s
 89 III|              ne zameri 'Ptičku', saj ga poznaš, kujona salamenskega!
 90 III|                Kaj bi drezala? Vzame ga, seveda! Njej je za posestvo!?
 91 III|        nagega, kajneda, Katra?" ~"Če ga vzameš brez posestva? Odgovori!" ~
 92 III|             prikaže solza... ~"Sploh ga ne vzamem... Samo pustite
 93 III|          precej, in zdi se, kakor da ga hoče časih zavesti v pijano
 94 III|     razuzdanost; a neka skrita misel ga brzda in zavira, ga navdaja
 95 III|            misel ga brzda in zavira, ga navdaja s tihim zadovoljstvom,
 96 III|        Kakšne komedije so to?" ~"Kje ga vzamem?" jo gleda Drozeg
 97 III|            daj, Janez! Ti si pijan!" ga strogo zavrne oče. ~Tudi
 98 III|             sune Janeza pod rebra in ga podraži: ~"Kje imaš punco,
 99 III|          roko natoči kozarec vina in ga srebajoč izpije. Briše se
100 III|          orožja, da bi udaril. Rebec ga zagrabi, ujame mu zapestja
101 III|           zapestja kakor v klešče in ga miri: ~"Ne nori, Janez!
102 III|         ukrade otrokom. Pusti me, da ga pobijem!"... ~Koleselj se
103 III|              se mu hoče iztrgati, on ga siloma kroti. Boji se, da
104 III|           bliža. ~"Pomagaj! Čelhar!" ga pokliče Rebec. "Primi Janeza!" ~
105 III|        nenadoma Evgen naproti. Vleče ga za suknjo ves zasopel: ~"
106 IV |              si preteza ude, a stari ga naganja: ~Nič se ne cmeri,
107 IV |         klada; bil je nadelan, da so ga bili morali zanesti v posteljo. --
108 IV |           bil Evgen pripovedoval, pa ga nihče ni poslušal... Kaj
109 IV |             Kaj bo zdaj Janez? Evgen ga je bil pogledal: pijan je,
110 IV |              V staro mesto?" ~Drozeg ga pogleda... deček se ne šali... ~"
111 IV |         pijan, ves dan prespi; in ni ga moškega pri hiši, da bi
112 IV |               in priden bodi!" ~Nato ga pošlje k Čelharju, naj on
113 IV |             konja mi je sitno, ki bi ga moral tukaj puščati čez
114 IV |             v stran obrnjeno, kot bi ga držalo v tilniku in v sklepih. ~
115 IV |           gre drugače!... In slutnje ga obhajajo radi kart... Kaj,
116 IV |          vrhu vsega še dozdevalo, da ga je pridobil samo z vabilom
117 IV |          vabilom na tarok. Kar trese ga od jeze, če se zmisli, kako
118 IV |              resnično domišljuje, da ga mora obrati -- da dobi nazaj
119 IV |         malokrat nabrisal? -- Vendar ga je malo sram. Skoraj da
120 IV |               no, s terančkom, da bi ga človek v hlevu s poda lizal!" --
121 IV |              Kje je Žezlo, mama? Naj ga pokličejo, da pride skrtačit
122 IV |        pogleduječ na Čelharja, ki bi ga rad izrinil iz partije,
123 IV |        razburjanja. Razmišljenost se ga loteva, časi je v duhu kar
124 IV |              in mahoma se spomni, da ga stisne v prsih: Saj že ljudje
125 IV |         ljudje šepečejo, kakšen vrag ga nosi v Trst! Da ni bil prej
126 IV |              kolodvor... ~Kot nalašč ga nekdo vpraša: ~"No, kako
127 IV |         njegova mirna in udobna igra ga jezi, njegove široke, domišljave
128 IV |           široke, domišljave kretnje ga dražijo, da bi mu povedal
129 IV |              hudobnega; ker ravno on ga je bil začel natezati s
130 IV |            nestrpnejši postaja. Igra ga ne zanima. S Čelharjem sploh
131 IV |             kolodvor." ~Z uro v roki ga gleda Žezlo: ~"... Če sploh
132 IV |          krčevito uprt v karte; sram ga je pred navzočimi... ~Čelhar
133 IV |              odkar sedi pri "Žezlu", ga je docela osvojilo prepričanje,
134 IV |        prebrisanim nasmeškom. Stopar ga prodira s svojim ukazujočim,
135 IV |           kaj skuha -- kaj dobrega!" ga potegne Žezlo. ~"Kar mi
136 IV |            povrsti. ~Igralska strast ga vedno bolj osvaja. Z vso
137 IV |            mu gre dobro in soigralci ga že postrani gledajo. Porenta
138 IV |         postrani gledajo. Porenta bi ga iz same nevoščljivosti rad
139 IV |   nevoščljivosti rad malo zmedel; pa ga draži, da ga ne pustijo
140 IV |              zmedel; pa ga draži, da ga ne pustijo v Trst, predno
141 IV |            ne pustijo v Trst, predno ga pošteno ne oberejo. Ali
142 IV |           soseda kibica vohunstva... ga celo -- v igralski praznovernosti --
143 IV |              ne, pobegnete?" ~Stopar ga strupeno gleda s svojimi
144 IV |              In kar naprej! Nazadnje ga še ponesemo na vlak. Naj
145 IV |              vrsti -- pa ostane. Naj ga piše baba... ~In Drozeg
146 IV |             nestrpnost in zavist sta ga minili, kakor bi bil čisto
147 IV |             Stopar! Posodi!..." ~Oni ga molče premeri, hladno in
148 IV |         sence beže ob vozu... Kot bi ga spremljali strahovi, se
149 V  |            dihanje naporno. Kakor bi ga mučile v nemirnih sanjah
150 V  |              Trudi se okrog bolnika, ga popravlja v postelji, ga
151 V  |             ga popravlja v postelji, ga snaži in mu odganja muhe;
152 V  |           muhe; prinaša mu jedila in ga sili z njimi, vliva mu zdravila
153 V  |            vozil po zdravnika, da bi ga izpraševal in si dal razlagati
154 V  |            ves drugačen z njim, kako ga zdobra pridobi, da uredi
155 V  |         preko mej življenja... ~Tona ga naganja k delu, naj se prime
156 V  |            on izročil premozenje, bi ga ne pri-tisnil prehudo; gledal
157 V  |        prehudo; gledal bi seveda, da ga upili za užitek in za kot;
158 V  |             tako zelo prestrašen, da ga je bil stresel mraz in je
159 V  |           zato je bil prepaden, zato ga je bila obšla skrivnostna
160 V  |         groza. Kot očetov ljubljenec ga je bil navajen milega in
161 V  |              in se vrže nanj. ~Stari ga boža po laseh in mu stiska
162 V  |            mir!" ~"Ne kliči, Evgen!" ga pridrži bolnik, ko hoče
163 V  |              popravi odejo, stari pa ga stisne za roko in začne
164 V  |          pral?... Čut sramežljivosti ga obide; lica mu zagore sramu...
165 V  |         zopet preskrbe duhovnika, ki ga izpove in obhaja. Pomirjen
166 V  |            mu prebira rožni venec in ga opleta krog otrplih prstov
167 V  |         pripeljal," pravi Tona. "Ali ga pokličem? -- In Čelharja? --
168 V  |             potrpežljivo čakanje, da ga zopet -- Bog pokliče... ~ ~