Chapter

  1 I  |      duškoma, kakor v naglici, in si obriše usta s trepetajočimi
  2 I  |           mizi." ~Razgreta v lica si briše mokre roke ob predpasnik
  3 I  |           počasi v hišo, otirajoč si pot z obrazov in ne meneč
  4 I  |   trenutek ustavi. S predpasnikom si briše vrat in čelo, se nasmehne
  5 I  |        zanese. To pa ga jezi. Ali si še ni zaslužil morda nekoliko
  6 I  |           hčerke rad znebi. Vzela si je bila preveč oblasti.
  7 I  |    postane že pri sami misli. Kaj si predstavljajo negode? Koliko
  8 I  |           kvartopirska strast, da si jo je hudič izmislil! Marsikak
  9 I  |    izmislil! Marsikak stotaček bi si bil prihranil in svoje že
 10 I  |        tiste tisočake sem, pa smo si dobri? Tiste tisočake? Koliko
 11 I  |           veljalo denarce. In kaj si mislite, da je z varčevanjem
 12 I  |        ustavi: ~"No, Katra, danes si se zmajala. Ko bi bil tvoj
 13 I  |       njega. ~"Le ošabna bodi, ko si mlada!" ~Pogled mu objame
 14 I  |    potegni Evgen, le potegni, saj si fant od fare!" -- Dobrodušno
 15 I  |        ziniti: nazadnje pljune in si podrgne gladko brado: ~"
 16 I  |         Drozeg? Strela božja, saj si niti v rodu nismo!" hiti
 17 I  |         gori!" ~"Čemu? Izgovorite si svoj del!" ~"Že prav, že
 18 I  |        Katra in pride ven, brišoč si roke ob predpasnik. "Belega?
 19 I  |          v bok. ~"Šmentano debelo si oblečena," se smeje. "Zdaj
 20 I  |        Čelhar se namuzne: ~"Katra si ga že poišče... če ga nima
 21 I  |              so spomini..." ~Brke si obriše, stisne robec v roki,
 22 I  |    Zbolehal sem bil nekaj, pa sem si mislil: drobiža je že nekaj
 23 I  |          lica, oči ga zaščeme, pa si jih mane in menca -- in
 24 I  |      beračijo." ~"Ho, Tona, danes si se name spravila?" se smeje
 25 I  |           peljiva raje!" ~Drozeg, si počoha brado: ~"E -- za
 26 II | sprhutavajočo samopašno. Z robcem si obriše prsi pod odpeto srajco
 27 II | sanjarjenje jo je prevaralo, zato si je zaželela zdaj strasti.
 28 II |    travniku in ne odgovori. ~"Ali si popolnoma brez misli? Kako
 29 II |         pomežikne: ~"No, katerega si ženeš zvečer domov, Reza,
 30 II |    Ogorčenje mu bliska v njih, da si drzne sestra tako surovo
 31 II |      pohujšanje ljudem." ~"Kaj pa si ti počenjala s svojim oficialom?"
 32 II |      daleč od drevesa." ~"Samo ti si padla malo dlje," jo zavrne
 33 II |          ji blešče na koži; robec si popravlja, zavezujoč si
 34 II |           si popravlja, zavezujoč si ga pod brado, in zajavka
 35 II | Premalokrat te je našeškala, zato si taka b'ezlja b'ezljasta.
 36 II |           je bila potuha! Samo ti si bila zmerom v milosti pri
 37 II |          od hiše, le naj gre! Jaz si že poiščem gospodinje." ~
 38 II |          se mu smejajo oči: Dobro si jo dal, možak! ~Pametno!
 39 II |          možak! ~Pametno! Tudi ti si "Ptičkov". O, "Ptički" smo
 40 II |      tisto! ~Krog sebe se ozre in si izbere prostor pod staro
 41 II |      težavo sede v senco, naporno si uravnavajoč noge, da bi
 42 II |     udobnejše. Naslonjen na drevo si otare pot z obraza in zazeha,
 43 II |        imel usmiljenja... A Peter si ne da očitati. Kaj bi z
 44 II |           njega, Nežini sorodniki si brišejo oči; najobupnejše
 45 II |          po rajnici... ~"Iz prsti si jo naredil, s kostmi in
 46 II |       naredil, s kostmi in kitami si jo sklenil, obudi jo, o
 47 II |           To je kazen, Peter, ker si se veselil vdovstva! Ne
 48 II |    drevesom je malo redka. Drozeg si popravi slamnik niže na
 49 II |         odide Tona, le naj odide; si pa drugod poiščemo -- primernejše
 50 II |     podjeten pri dekletih. Brčice si više, pogledujoč postrani
 51 II |       telesom: Hoj, deklina, lepo si ustvarjena!  In se loti
 52 II |              O, Peter, kako slast si užil takrat! Pa mu umrje
 53 II |           njena smrt prijela. Rad si jo imel, po svoje rad imel,
 54 II |        bila več prenesla. ~Slutil si, da se nič ne izpremeni
 55 II |          zato vsa jeza. Na otroke si bil hud, ker si vedel, da
 56 II |         Na otroke si bil hud, ker si vedel, da se jih ne ubraniš,
 57 II |           in odurnost. -- Hlastač si, Peter, požrešen in objesten.
 58 II |          še sposoben zanje! Otrok si, ki ima oči kot dva čebra
 59 II |        enega trenutka. V dnu duše si prepričan, da si doigral,
 60 II |         dnu duše si prepričan, da si doigral, da ni več novega
 61 II |     mislijo je bila prišla. Ti pa si se bil od samega presenečenja
 62 II |           ubil pobožne misli? Ali si jo sploh razumel, kako je
 63 II |          plane kakor iz spanja in si potisne slamnik na zatilnik. ~"
 64 II |           Ali ti je vroče, Katra? Si prinesla tudi zame?" ~"Tona
 65 II |          bolj upravičen, pomagati si do gospodinje na ta način,
 66 II |          Nekaj sem že slišal. Jaz si prepovem: za norca me ne
 67 II |           Bog, pustite me!" ~"Saj si vajena prijemanja, Katra!
 68 III|           je milejša. Tudi natoči si ga kozarček v točilnici,
 69 III|       gostih; a previdno pazi, da si ga ne požene v glavo, in
 70 III|        požene v glavo, in večkrat si požuga sam pri sebi: "Le
 71 III|         malo moten pri beleženju, si kratkomalo prepove "pokušanje". --
 72 III|         strožjim glasom: "Tudi ti si nekam razigran. Glej ga,
 73 III|           že surova s tabo, potem si izgubljen. Ga ni mazila
 74 III|           je hudič in pol! Pa saj si sam izkusil, vdovec si!?" ~
 75 III|        saj si sam izkusil, vdovec si!?" ~Rebec gleda v zadregi
 76 III|      govoriti z njim. ~"Dedci smo si sami krivi, Drozeg. Saj
 77 III|        izpod obrvi pogleda očeta, si obriše ustnice s predpasnikom
 78 III|          z roko: "Nazadnje... ker si 'Ptičkova'... dobiš jih,
 79 III|            Vse se mi je zdelo, da si nekaj lazil krog..." --
 80 III|      obrne zopet k sinu: ~"... da si lazil nekaj krog -- štacunarjeve
 81 III|     kjerkoli hočeš... na domu ne! Si razumel, Janez?" ~Sin ga
 82 III|         komedije so zopet to? Kdo si je izmislil? Ta je prazna.
 83 III|         glavo, zamišljen, cukajoč si brčice stopa preko ceste
 84 III|        radi. Jaz bi bil vesel, da si naša gospodinja. Tona pa
 85 III|     počasi potegne k sebi: ~"Zdaj si slišala. Kam pojdeva?" ~
 86 III|       stopa zmerom hitreje, Katra si urno briše oči. Ko stoji
 87 III|           jo vsi pogledajo: ~"Ali si zadovoljna, Katra? Vzameš
 88 III|      položi roko na ramo. ~"Žezla si potreben, žezla, Rebec;
 89 III|           žezla, Rebec; in vdovec si. Samo glej, da ji boš dobro
 90 III|      Katra je ženska, Janez. Kako si rekel: baba je hudič?" ~"
 91 III|          nas pa zapelje, oče. Kaj si hočemo?" -- Z roko si potegne
 92 III|         Kaj si hočemo?" -- Z roko si potegne preko čela in se
 93 III|           naj mu izroče -- užitek si lahko izgovorijo -- pa bo
 94 III|       mano?" ~"Mir daj, Janez! Ti si pijan!" ga strogo zavrne
 95 III|         na svoj koleselj. ~Drozeg si s tresočo se roko natoči
 96 III|            Tono že premotimo. Jaz si priskrbim in vam posodim,
 97 III|        kaj? Fanta od fare! No, ti si še mladenič, s tabo se ne
 98 III|           Kaj, to bodo zijali, ko si pripeljem gospodinjo! Čvrsta
 99 III|     kupico izprazni, se obliže in si obriše brke, malo bled,
100 IV |         starega: Ta se veseli, da si zamudil napovedani čas odhoda.
101 IV |      napovedani čas odhoda. Morda si domišljuje, da opustiš namero... ~
102 IV |         svoji gibčnosti: ~"Ho, še si 'Ptiček', Peter! Ženin,
103 IV |       Ženin, da je kaj!" ~Pozorno si ogleda svoji debeli nogi,
104 IV |       bolečin in trganja. ~"Težak si, Peter, pretežak za svoje
105 IV |       glava mu je težka. Bolestno si preteza ude, a stari ga
106 IV | najskrbnejše napravlja; celo zobe si osnaži s ščetko in se obrije
107 IV |          njim... Pusti Janeza! On si že še najde kakšno Katro! --
108 IV |         deček se ne šali... ~"Ali si prismojen, Evgen?" ~"Rekli
109 IV |          skrbi bodi, Evgenček, ti si moj fant! Boš že videl:
110 IV |        žvižg lokomotive... Drozeg si oddahne. Čelhar se obrne
111 IV |          Saj smo še nekam gibčni! Si se pobotal s putiko?" ~"
112 IV |         pa boš do vlaka?" ~Drozeg si v zadregi tare obraz in
113 IV |           trgu kuhajo. ~"Kopunčka si naročita! Včeraj jih je
114 IV |         urede po svoji volji, naj si razdele bremena!... Stari
115 IV |         kratko igro po obedu. Ali si resnično domišljuje, da
116 IV |         Stoparju: le pridi, morda si še danes podvojiš obresti!
117 IV |          mu je res obljubil? Šema si, moj ljubi Peter! Kaj je
118 IV |           po loncih in kozicah in si naročil kosilo kakor onadva,
119 IV |       nevoščljivci in skopuhi ter si privošči končno še dve skledici
120 IV |        dobrega, verjemita meni in si naročita z mano vred --
121 IV |     mestna kuharica." ~"A -- zato si se polakomil, kanalja?" ~"
122 IV |           za igro brigal. "Kralja si zapravil, glej, da mi še
123 IV |    srečico. V svoji babjevernosti si jo razlaga kot migljaj usode --
124 IV |         smel biti "Ptiček", ko bi si toliko ne zaupal! -- ~V
125 IV |        prešernega jezika -- svest si sreče, svest si zmage. Tudi
126 IV |             svest si sreče, svest si zmage. Tudi izgublja --
127 IV |            ti se lahko zlažeš, da si jih imel za norca!? -- Hm...
128 V  |      udarja iz kožnih luknjic, da si mora po vrsti brisati dlani
129 V  |            da bi ga izpraševal in si dal razlagati kako in kaj.
130 V  |            Če ni v bolniški sobi, si kar predstavljati ne more,
131 V  |     siloma odganja vse spomine in si zatira s sovražno trdovratnostjo
132 V  |         kolena zašibe v obupu, da si ne more več predstavljati,
133 V  |     visokost imetja in bremen, da si ustvari jasno sliko položaja
134 V  |      Marički pa itak ne uide, naj si bo že štacunarjeva ali kdove
135 V  |            Pa se zdajci zdrzne in si ogleda svojo levo stran...
136 V  |      Čeprav uideš smrti -- otrpel si, bolnik za zmeraj, priklenjen
137 V  |           moreš? Revež, Peter! To si še imel na svetu: troho
138 V  |      svojimi in košček zemlje, da si vladal, kakor se ti je hotelo,
139 V  |         kakor ti je prišlo... Saj si slabo vladal, Peter. Moj
140 V  |           deco!? Muhasto, otročje si jih vodil, brez ozirov na
141 V  |        ozirov na bodočnost, kakor si bil ravno razpoložen. Tvoji
142 V  |         je frfotala krog ušes. Ti si se držal trmoglavo za zadnji
143 V  |          in surove, očitanja. Saj si zaslužil, Peter! Pokora,
144 V  |      gospodarstvo, Peter? Pametno si začel. Ko bi bil možak,
145 V  |      trezen gospodar -- utrdil bi si bil posestvo, dolgove plačal,
146 V  |    zadovoljen sam s seboj... Zdaj si berač, ponizen in prihuljen,
147 V  |    krivice in nasilnosti? Zavozil si jim gospodarstvo, da se
148 V  |          je potrebna, Peter! Zdaj si bolan, nebogljen kakor dete