Chapter

 1 I  |      nikogar; če človek séde, pa jo prav gotovo vrag pricinca
 2 I  |      obema rokama in z brado, pa jo zavihti nenadoma razlagajoče,
 3 I  |        prinesel kupo vina. Stari jo izpije duškoma, kakor v
 4 I  |          sam ubijal zanje? -- On jo namreč tudi rad potegne
 5 I  |          letih druge med otroki, jo je bil prav rad imel; a
 6 I  |       kvartopirska strast, da si jo je hudič izmislil! Marsikak
 7 I  |           in -- amen! -- ~Drozeg jo nameri proti kuhinji. Mrak
 8 I  |          rad natvezel... ~Drozeg jo gleda, oprt ob palico, oči
 9 I  |          razumela! Strokovnjaško jo premeri: Zalo dekle, lepše
10 I  |  preteklost, marsikaka lumparija jo ustavi spotoma. O, Peter
11 I  |          pričakujoče v svečo, ki jo je bil prinesel Evgen. Ta
12 I  |       žensk. Tema je nastala, ki jo zvezde dražijo s prešerno
13 I  |        Drozeg se okrene naglo in jo uščipne v bok. ~"Šmentano
14 I  |       sem vas hotel vprašati: Vi jo poznate, seveda jo poznate..." ~
15 I  |  vprašati: Vi jo poznate, seveda jo poznate..." ~Staremu postane
16 I  |         Višarje. A od kdaj... Vi jo poznate še iz svojih tržaških
17 I  |         dolgo pravi Čelhar: ~"Pa jo dajte Rebcu!" ~Stari še
18 I  |         Čelhar. ~"Kako visoko bi jo cenil?" ~"Hm... to pa je
19 II |          briga tvoja dota? Vzemi jo, odkoder hočeš!" -- Stresalo
20 II |        dolga leta; nekega dne pa jo zadene kakor strela iz jasnega
21 II |             Idilično sanjarjenje jo je prevaralo, zato si je
22 II |          je vrgla krog vratu, da jo je moral skoraj brzdati.
23 II |      greha. Oficialova poštenost jo je obvarovala hudega. --
24 II |        razložil svoje razmere in jo povabil, naj bi prišla pogledat
25 II |  ljubeznipolnih materinskih rok, jo je tako navdušil, da je
26 II |          kar udomačene. Rebec bi jo vzel tudi brez denarja;
27 II |     premislil? Kaj bo z Maričko? Jo vzameš ali ne? -- Katri
28 II |          ti si padla malo dlje," jo zavrne Evgen šobasto, ves
29 II |         krčevitimi udarci, da bi jo oplazil preko hrbta. ~A
30 II |         mu smejajo oči: Dobro si jo dal, možak! ~Pametno! Tudi
31 II |         rajnici... ~"Iz prsti si jo naredil, s kostmi in kitami
32 II |   naredil, s kostmi in kitami si jo sklenil, obudi jo, o Gospod,
33 II |      kitami si jo sklenil, obudi jo, o Gospod, poslednji dan!" ~
34 II |        se vračajo s pokopališča, jo sune v rebra: ~"Čemu bi
35 II |     opazila. Šele v tem trenutku jo obide čustvo, da je orožje
36 II |    pretirano; namesto žalosti pa jo prešine osvetoželjnost --
37 II |        bobni v ušesa... Koj nato jo vidi med pogrebci, prihajajočimi
38 II |       njena smrt prijela. Rad si jo imel, po svoje rad imel,
39 II |       ubil pobožne misli? Ali si jo sploh razumel, kako je mislila? -- ~
40 II |          imaš s kom." ~"Zdaj ste jo uganili, 'Ptiček'. Samo
41 II |       zasmejal nad njo. Dopoldne jo je bil povedal Toni -- kar
42 II |          Zdajci stoji za njo, pa jo zagrabi krog pasu, surovo
43 II |        zagrabi krog pasu, surovo jo zagrabi in pritisne k sebi,
44 III|         je uren in ročen; zmerja jo in se zaganja vedno znova
45 III|   Prekleto moraš biti ptiček, da jo ukrotiš!" ~"Haha... 'Ptiček'
46 III|       toliko ptička nisem, da bi jo bil ukrotil... Baba je hudič,
47 III|          Tono?" ~"Dam! Seveda ti jo dam! Čim prej jo odpelješ,
48 III|       Seveda ti jo dam! Čim prej jo odpelješ, tem rajši te imam.
49 III|         nismo otroci? Kar nabaši jo na voz! Adijo! Fitigot!" ~
50 III|      roki pod predpasnikom; malo jo je sram, ker ni oblečena
51 III|      Zdaj pa refoška gor, Tona!" jo pozove Drozeg. "Na svojo
52 III|          Rebec ji stisne roko in jo pogleda toplo: ~"Le prinesi,
53 III|          mlad dijak. ~"Ho, Janez jo ima skrito kot zaklad,"
54 III|       Našo kuhinjsko? To, ki sem jo jaz danes žalil?... Strela,
55 III|          povem: ne na dom! Vzemi jo! Izplačam te, kakor ti prisodi,
56 III|         te, kakor ti prisodi, pa jo imaš, kjerkoli hočeš...
57 III|          objemlje njeno laket in jo vlači za seboj. Ona gleda
58 III|        se: ~"Le pojdi, Evgenček, jo že jaz pripeljem!" -- Potreplje
59 III|        zadrževati dihanje. Janez jo počasi potegne k sebi: ~"
60 III|             Kar pojdiva!" ~Vleče jo za seboj; obraz pa mu je
61 III|          da vidi samo Drozga, ki jo pozdravlja s kupico: ~"Le
62 III|        tesno v naročju, kakor bi jo zeblo. ~Tona jo strogo opazuje
63 III|         kakor bi jo zeblo. ~Tona jo strogo opazuje in se naenkrat
64 III|         Glas ji je razdražen, da jo vsi pogledajo: ~"Ali si
65 III|             Ali je Martin doma?" jo vpraša oče nepričakovano. "
66 III|        so to?" ~"Kje ga vzamem?" jo gleda Drozeg smehljajoče,
67 III|          kakor je zdaj Janez, pa jo je zavozila z mano... Saj
68 IV |          tiste čase... Takrat bi jo bil poročil, kanalja! Bogve
69 IV |      odpeljeta... Zadnji čas, da jo še Toni uneseta. ~Z nabreklim
70 IV |        smotka mu je ugasnila, pa jo preklada med ustnicami iz
71 IV |     vesel, če je ne vidim." ~"Pa jo imaš vendar rad, kadar ti
72 IV |      prišla gledat za očetom, in jo potolaži, naj se ničesar
73 IV |         V svoji babjevernosti si jo razlaga kot migljaj usode --
74 IV |        in bobna s prsti: Saj nam jo še prineseš, boter, le potrpi!
75 V  |         zemlje z ljubečo dušo in jo hočejo za vsako ceno in
76 V  |     postreže, da steče k Toni in jo privede, če se mu zdi potrebno.
77 V  |        skrb: Kako bo, Peter? Ali jo uneseš, Peter? Ali ti še
78 V  | trmoglavo za zadnji cofek, da bi jo vihtel še nekaj časa...
79 V  |         še nekaj časa... Zdaj ti jo je odnesel veter. Zbogom,