| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library |
| Alojz Kraigher Peter Drozeg IntraText - Concordances (Hapax - words occurring once) |
Chapter
1 III| otroci? Kar nabaši jo na voz! Adijo! Fitigot!" ~Rebec se mu 2 I | je ustanovljeno, in -- amen! -- ~Drozeg jo nameri proti 3 I | tako? Že za obresti, brez amortizacije, je težka reč. Pa pridejo 4 V | odreka -- hudiču in njegovim angelom. Načrt ženitve je bil zadnji 5 IV | globokimi zasekami v razpokanem apnencu. ~Brez razmišljevanja se 6 I | truda." ~Seno in slamo, apno... no, vozove bi še tehtal, 7 I | je ali kaj." ~"Agent pri Assicurazioni Generali. Jaz ga ne poznam." -- 8 IV | mrtve in zaspane večernice v avgustu. Zaničljivo gleda Čelharja, 9 IV | mastita za obloženo mizo pri "Avstrijskem žezlu". Obed je imeniten, 10 IV | Morda še prav prideva." ~"K 'Avstrijskemu žezlu' krenite, sosed! Majhen 11 IV | ognja in strasti, skoraj avtomatično. Restavrater, po domače 12 II | spominja, človek bi pa z babami norel." ~Ali je to hči? 13 IV | razjarjen, preklinjajoč vse babe v kuhinji in Tono z njimi 14 II | vsa rdeča od vzhičenja. ~"Babje marnje! Oče se prej sam 15 IV | ponižno srečico. V svoji babjevernosti si jo razlaga kot migljaj 16 III| zabavljanje in tarnanje, bahanje in hvalisanje. Kakor bi 17 IV | bi imel. Ali hoče kakšne baharije uganjati? Ženinu njegovih 18 IV | nesigurne; govorjenje -- bahaško gobezdanje, kričavo in zadirajoče 19 I | treba... Menda je dolgov na bajti, da se mora vse podreti. 20 III| hvalisanje. Kakor bi se bal samote, razmišljanja, morebitnega 21 I | s komolcem, kakor bi se bala, da se umaže. ~Drozeg umolkne 22 III| in posestniških sinov, ki balinajo ob cesti, bučno in kričavo, 23 I | obširen, raven prostor za balincanje. Brzojavni drogi se vrste 24 IV | prejšnji dan pri "Ptičku". Balinčarji se derejo in krogle udarjajo 25 V | oblast! Kakor krpa starega banderca, raztrgana in razcefrana, 26 IV | Enaindvajset." Stopar ima banko. Tudi Čelhar se pridruži 27 IV | če ti je listnica košata bankovcev. Tu imaš, Peter, prav! Ali 28 IV | da je izgubil -- zadnji bankovec. Srce mu zastane, za trenutek 29 IV | bolnega in zadolženega, bankrotnega gmotno in telesno?... ~Komaj 30 II | že prinesejo predjužnik z bariglo vina. ~Janez in Tona sta 31 IV | lista po kartah in šteje barve, taroke, punte, se sklanja 32 III| razvrščena po mizi že cela baterija steklenic. On pije in se 33 III| iztrga: ~"Ah, pusti me, bedaček! Naj uide! Najbolj pametno 34 II | ker je končno premagal bedasto plašljivost pred lastno 35 I | ji opletajo krog vitkih beder, rame se ji dvigajo v rokavcih, 36 II | dremavica se ga loteva. ~Z bedri strižejo kobilice, dolgočasne 37 IV | ojesu in opletajo konja po bedrih. ~Drozeg sedi, nemarno razvaljen, 38 IV | pripravil svoj odhod. Oči mu begajo po gostih, vprašujoče in 39 I | se nasmehne malo plašno z begajočimi očmi in reče suho: ~"Jutri 40 IV | v soparen sivkast vzduh. Bela cesta teče proti trgu v 41 III| pogled že malo moten pri beleženju, si kratkomalo prepove " 42 IV | sijajno zdravega obraza in belih las, v gizdavem žaketu in 43 IV | se bleščijo trške hiše z belimi zidovi, med njimi par kričeče 44 V | sploh boja vredna? S kako beraško doto bi ne prinesla mnogo 45 IV | Po grošu igrajmo!" ~Brez besed, samo s pogledi se sporazumejo... 46 I | vsaj dober, pa je prazen. Beseda, da se iznebim človeka." ~" 47 I | napenja sluh, da mu ne uide besedica očetove skrivnosti. ~"Evgen, 48 IV | nas zopet obereš, brutta bestia! Kaj pa boš do vlaka?" ~ 49 IV | ziblje, konj pekeče, sence beže ob vozu... Kot bi ga spremljali 50 II | obresti in obrokov, ki so bile pri Drozgovih že kar udomačene. 51 I | po cesti, zvrtinči travne bilke, padle s senenih voz, in 52 III| obrnjena v njegovo lice. Z nogo binglja pod mizo in roki prekriža 53 IV | razmišljevanja se vdaja blagodejnim čustvom prostosti, miru 54 I | kmetje z živino ali mrtvim blagom; sosedje prihajajo po tobak, 55 IV | kvartač hlepi po sreči, blagostanju in razkošju samo tostran 56 V | sposobnost, izvleči dom iz blata; pokazati, da so otroci 57 V | še vedno globlje gazil v blato in v neprilike. Ko bi mu 58 I | rajši malo dlje povaljal po blazinah. Pa ga zbudi navsezgodaj 59 V | Glavo visoko podloženo z blazinami, na desnem temenu mehur 60 III| fantje zapojo; Rebec je ves blažen. A Toni ni za smeh; izpod 61 II | rdeče in objokane, lica malo bleda, usta trpko stisnjena. Za 62 IV | razvnet, z rdečimi lisami na bledih, mastnih licih: Taka "svinja"! 63 II | rdečice, potne kaplje ji blešče na koži; robec si popravlja, 64 IV | ob podolgovatem griču, se bleščijo trške hiše z belimi zidovi, 65 II | grivastimi glavami, da se bliskajo v soncu kovinasti okraski 66 III| posvetujejo; Čelhar se neodločno bliža. ~"Pomagaj! Čelhar!" ga 67 V | zašklepetal. Slutil je bil smrt v bližini, zato je bil prepaden, zato 68 V | kratko malo premoženje kar na boben. Potem se lahko vsi obrišejo 69 IV | se skrivnostno smehlja in bobna s prsti: Saj nam jo še prineseš, 70 II | trobentajoče usekavanje mu bobni v ušesa... Koj nato jo vidi 71 I | ga potreplje po temenu, bodreč ga z mežikajočimi očmi. ~ 72 V | treznem pretehtavanju njenega bogastva, pri dobičkaželjnih sanjah 73 III| posestvo!? Saj ne omedleva za bogastvom kakor druge! Fanta hoče; 74 II | izvoljencev. Najprej je bila imela bogatega mladeniča iz sosednje fare. 75 II | Ti pokora ti, da se Bogu usmiliš. Jaz ti ošabnost 76 V | bi bila stvar potem sploh boja vredna? S kako beraško doto 77 II | ravno ta pohlevnost in bojazljivost ji je ugajala. Vleklo se 78 IV | kakor bi sploh ne bilo bojev, nobenih dvomov, nobenih 79 II | pristranosti v zakonskih bojih staršev. Bila jih je zmerom 80 IV | Peter, Peter -- kaj se mar bojiš Črnéčke in njenega odgovora? 81 I | Pogled mu objame njene boke in napeta prsa in se zaiskri 82 V | potrebna, Peter! Zdaj si bolan, nebogljen kakor dete v 83 IV | zgibih gladko tečeta, brez bolečin in trganja. ~"Težak si, 84 V | nemirnih sanjah nenadne bolečine, se mu trgajo na čase vzdihi 85 IV | zaspan in glava mu je težka. Bolestno si preteza ude, a stari 86 I | starost? Koga bi imel v bolezni?" ~Čelhar je končno premagal 87 IV | pričakovanja nečesa lepšega, nečesa boljšega... ~Ob prihodu v trg se 88 I | pogleda nehote na svoje bolne noge. ~"Korenjak ste, Peter, 89 V | Kadar pa stoji ob postelji bolnikovi, je hipoma tako prepaden, 90 V | urah nezavesti -- spanje bolnikovo je bilo postajalo zmerom 91 II | zadnjikrat prepiral z njo, že bolno in na smrt obsojeno. Z dna 92 III| Drobcena je bila, majhna... bonbonček, Rebec! Danes je seveda 93 V | morečimi skrbmi vsakdanjih borb za košček kruha... ~Žal 94 I | joče, on pa..." ~"Le naj bosta! Pusti jih, pa vina nam 95 IV | Saj nam jo še prineseš, boter, le potrpi! Porenta se odkritosrčno 96 III| salamenskega! Še rada se bova imela, poslušaj, Katra! 97 V | se vrže nanj. ~Stari ga boža po laseh in mu stiska glavo 98 II | Katrinih lic, ki jih je bil božal sinoči, ko se mu je pritoževala 99 IV | nesrečo. V nejasni slutnji božanskih sil -- stvarjajočih, kretajočih, 100 II | Ali ne poznaš četrte božje zapovedi? Spoštuj očeta 101 I | mož obritih, gladkih lic; brada mu je ustvarjena ostro kot 102 V | tekočino, ki se mu poceja po bradi in po prsih. Teka po hiši, 103 I | za deklo. ~Čelhar se hoče braniti, a oni mu odmahne: ~"Nekaj 104 II | je bila pred razgovorom. Brat se Maričke očividno ne brani 105 V | boju bi bili morda ostali bratje celo na njeni strani, a 106 V | nego troje, da, četvero bratov. Z Janezom bi bil najhujši 107 I | greva snubit, sosed?" ~"Bravo, Čelhar! Zdaj vas imam rad. 108 IV | kanalja?" ~"Pazi raje, pazi, brbra brbrasta!" se zjezi naenkrat 109 IV | Pazi raje, pazi, brbra brbrasta!" se zjezi naenkrat Drozeg, 110 II | gladkih lic s čisto majhnimi brčicami, vitkih udov, a z malo prevelikimi 111 V | življenje pod neznosnimi bremeni ob strani žene nezaželene, 112 II | dremoti; misli so mu odbežale; brenčanje ga ščegeče v glavi, svetloba 113 II | enakomerno v soncu. Velik hrošč brenči nad njim, zaletavajoč se 114 IV | tam je kaka češplja ali breskev. In na kraju, ob podolgovatem 115 IV | z Bogom; kvartopirec je brezbožen, uporen in nasilen samopašnež 116 IV | tostran groba. In čim večja je brezbožnost, samopašnost, upornost in 117 V | maščujejo nad teboj za vso brezbrižnost in nemarnost, za vse krivice 118 II | njen obup kriv njegovega brezčutja. Ali hoče pokazati ljudem, 119 II | nisi bil ubranil žene; zato brezčutnost in odurnost. -- Hlastač 120 II | pomislekom in sanjala v brezdanjost greha. Oficialova poštenost 121 IV | je igra, malo bučnejša in brezobzirnejša. Razposajenost se menjava 122 I | je bil izstopil ali kaj. Brezverec je. In v divjem zakonu živi." ~ 123 II | pogled, toploto obetajoč, in brhek fant, poslanec domovine -- 124 I | pa trči s Čelharjem: ~"Brhko dekle, a?" ~"Vi ste ptiček, 125 V | glasovi... ni jok, ni stok -- bridkost je in obup, obžalovanje, 126 IV | zbadanju in bi se samo za igro brigal. "Kralja si zapravil, glej, 127 I | prijatelji?" ~"Čenče! Da se brigate za čenče, ki jih ljudje 128 V | luknjic, da si mora po vrsti brisati dlani in čelo. Vsak trenutek 129 II | njega, Nežini sorodniki si brišejo oči; najobupnejše se vede 130 I | oglasi Katra in pride ven, brišoč si roke ob predpasnik. " 131 V | ves drugačen. Skrben je in brižen, brez strahu in brez bojazni, 132 III| Obe svetilki gor! Pri tej brleči svečici ne bomo svatovali." ~ 133 I | cel pramen drgetajočih in brnečih žic. Hiši nasproti sadovnjak, 134 V | mu stresajo, sunkoma mu bruhajo iz grla odsekani glasovi... 135 IV | dosti, da nas zopet obereš, brutta bestia! Kaj pa boš do vlaka?" ~ 136 II | vratu, da jo je moral skoraj brzdati. Bil je že zaročen in je 137 I | raven prostor za balincanje. Brzojavni drogi se vrste ob cestnem 138 V | takega. Pripravljena sta bila brzojavno na najhujše, zato sta se 139 V | začasna izguba. Posestva pa bi bržkone ne pustil previsoko ceniti 140 IV | brižno in obstane znova. "Par bržolic sem kupil davi; pa so majhne, 141 III| štacunarjeve Maričke." ~Bučen smeh okoli mize. Rebec se 142 IV | bliska in preži dvoje črnih, bucikastih oči, od katerih se bi zdelo, 143 IV | Malo burnejša je igra, malo bučnejša in brezobzirnejša. Razposajenost 144 III| je vdovec." ~Janez pa le bulji v očeta, pest se mu stiska, 145 IV | kljub temu sreča mila. Malo burnejša je igra, malo bučnejša in 146 I | slišiš? Zdaj pa le hitro buzaromta, da ne zropotava s palico!" ~" 147 II | samo smeje: ~"Ho, ho... čakaj, zvečer se zavrtiva. Martin 148 III| Katra! Ko ti govorim, da čakajo! Ali nisi slišala? No, Katra! 149 III| ogla po dvorišču, nestrpno čakajoč na svoj koleselj. ~Drozeg 150 I | vrsti mu je karta dobra. ~"Čakajta, da vaju oberem, bratca! 151 IV | Kar poženi! Name ne boste čakali." ~"Le pridite, Porenta!" 152 V | kozarček vinčka... potrpežljivo čakanje, da ga zopet -- Bog pokliče... ~ ~ 153 I | Rebca ne, ker ne bi hotel čakati! Doto šteti -- pa zdaj še 154 I | prihajaš? Že ves večer te čakava s sosedom. Pridi, da udarimo 155 II | nastop mu je bil skoraj čaroma zrahljal mrtvičnost in ga 156 II | Otrok si, ki ima oči kot dva čebra in želodec za orehovo lupino. 157 I | ob cestnem jarku, noseč cel pramen drgetajočih in brnečih 158 I | in posodo. "To je že od celega tedna, a? Zvečer ni časa 159 IV | in da se odpelje Martin s Čelharjevim domov. A sosed nima miru 160 II | parkrat z grabljami: ~"Kaj pa čeljustaš? Gospodariti? Dokler stari 161 III| kakor bi divjala za njegovim čelom nevihta misli, ki bi ji 162 III| Beži, Rebec, beži! Ne čenčari takih! Tako na koncu pa 163 II | biti gospodinja?! Take so cenejše! -- ~S ceste se čuje ropotanje 164 V | bržkone ne pustil previsoko ceniti in bi torej deleži za brate 165 I | nič kaj ne razumeta. Iz cerkve je bil izstopil ali kaj. 166 I | I Ob véliki cesarski cesti, gladki in lepo napeti, 167 IV | soparen sivkast vzduh. Bela cesta teče proti trgu v drevoredu 168 III| vase. ~"Rebec, nič ti ne čestitam, da boš moj svak. Baba je 169 I | vožnjo gramoza prevzamemo od cestnega odbora; vojaki pridejo na 170 I | Brzojavni drogi se vrste ob cestnem jarku, noseč cel pramen 171 II | pogum. -- "Ali ne poznaš četrte božje zapovedi? Spoštuj 172 IV | je po volji in tako...; četrtemu povzroči fantovščina preglavice -- 173 V | kozji rog nego troje, da, četvero bratov. Z Janezom bi bil 174 I | postavi škaf nazaj pod cev in začne znova goniti. Krila 175 IV | tepk; tu pa tam je kaka češplja ali breskev. In na kraju, 176 I | desno ramo, spraši pepel s cigare, pogleda Drozga, hoče govoriti... 177 III| skače brižno sem in tja. Cigarete mu morajo sproti plačevati; 178 V | že štacunarjeva ali kdove čigava... Oče je bil sam poskusil 179 I | svečnikovim dvigalom in tiplje po cilindru. Naivno se pretvarjajoč 180 III| omahne ob svojem skritem cilju. ~Za strežnika je samo Evgen. 181 IV | in po nagajivcih se ozira čimdalje manj; a nekoliko prešernosti 182 IV | se mu ne posreči, jasno čitati v odgovorih. Največkrat 183 IV | strela te prinaša v trg? Pet čiških let te že nisem videl." ~ 184 I | Še bolezen bi zavidali človeku." ~Čelhar ga ošine z naglim 185 IV | nego "enaindvajset". Človeška domišljija vidi -- zavedno 186 IV | Čelhar se obrne, zaspan in čmeren... ~"Kakor klada se je nažrl... 187 IV | stari ga naganja: ~Nič se ne cmeri, Evgenček! Kar hitro, hitro! 188 II | krili, z razgretimi lici in čmernim pogledom. ~On je lep mladenič, 189 I | naglo, kakor da se oteplje čmrlja. ~"Sv'et ni svét, svéta 190 V | držal trmoglavo za zadnji cofek, da bi jo vihtel še nekaj 191 II | svoj predolgi jezik!" -- Čofne ga po ustih in se obrne 192 II | in murni jim pripevajo, čričeč poldnevno uspavanko. ~Petrova 193 IV | Peter -- kaj se mar bojiš Črnéčke in njenega odgovora? Kje 194 IV | prepričanje, da se sosed pri Črnéčki -- osmeši. Brez dvoma: smejala 195 IV | mu bliska in preži dvoje črnih, bucikastih oči, od katerih 196 II | in pojoč: ~Tona melona, Cuckova hči, nobenega fanta ne dobi. 197 V | pričakuje od molka in molitve čudežnega oživljenja mrtvičnih udov... ~ 198 I | vas obiskat? Jaz sem se čudil: tod mimo namreč ni najbližja 199 IV | Stoparju. Pa se že ves čas čudim, da ne srečava Martina. 200 II | nanj, ga obide zmerom neka čudna mrtvičnost: kakor da straši 201 III| povešeno glavo, zamišljen, cukajoč si brčice stopa preko ceste 202 III| zasmeje bučno, kakor bi bil čul dovtip. Tona samo pogleda 203 V | otrplo lice kakor mrtva cunja. ~Tona je vsa prestrašena. 204 IV | gluh je za okolico, vsa čustva so mu zedinjena v zanimanju 205 IV | razmišljevanja se vdaja blagodejnim čustvom prostosti, miru in zadoščenja, 206 IV | Tisto je res: krepkejšega se čutiš, bolj sigurnega, če ti je 207 II | skodranih laščkih ob ušesih, cvetočih licih in vabečih ustnicah. 208 V | da so otroci tu, ki se ne dado pregnati z lastne zemlje, 209 II | Tako ste ga naučili. Potuho dajati otrokom, napajati otroke -- 210 II | Sinove imate za ženitev, pa dajete pohujšanje ljudem." ~"Kaj 211 II | megli pogled na hribe v daljavi. Konji hrzajo in se prestopajo, 212 V | zagledavata zamišljeno v daljavo -- kakor bi samo preudarjala, 213 II | meni se ni treba bati. Dandanes itak ženske hlače nosimo. 214 V | in zadovoljnost, ljubezen darujoče matere in gospodinje, ne 215 III| če sami hočete... Ali mi daste Tono?" ~"Dam! Seveda ti 216 I | tudi nisem še pri volji, dati vajeti iz rok. O, ne bo 217 IV | zmeniti -- za deklice, za dečke?; kaj poreko sedanji otroci? 218 III| otrocih, Rebec, glej, da bodo dečki; za dekleta je prehude sorte." ~ 219 IV | če res dobimo mačeho... Dečkov glas se malo trese... Drozeg 220 II | rezka trpkost. Ko se ozre na dedca, ki zavaljeno koraka poleg 221 I | najbolj gosposki; že samo dejstvo, da se mu je narodil, ko 222 I | prepuščeno nezanesljivim deklam! In zraven -- ko bi se bila 223 I | že čuje Janez ali Tona z deklami zadnje mu ne da miru, pa 224 II | Stari se naj slinijo okrog deklet, mladim pa nastržemo korenčka, 225 III| glej, da bodo dečki; za dekleta je prehude sorte." ~Vse 226 II | lahkomiselno podjeten pri dekletih. Brčice si više, pogledujoč 227 III| sram, da se je stiskal k dekli. ~Katra melje list med prsti, 228 IV | otrok se misli zmeniti -- za deklice, za dečke?; kaj poreko sedanji 229 II | z gornjim telesom: Hoj, deklina, lepo si ustvarjena! In 230 I | Kakšna strela je treščila v deklino? -- Na tihem ga najbolj 231 II | fant, poslanec domovine -- dekliška duša vzplapola v ljubezni 232 I | otroke ima! To niso kake dekliške muhe. Kakšna strela je treščila 233 I | Drozeg in oči se mu love za deklo. ~Čelhar se hoče braniti, 234 II | Molit naj bi šel, pokoro delat, saj ima dovolj pregreh 235 II | odrežeš," se zasmeje navihan delavec. ~Reza se namrdne malo zaničljivo: ~" 236 IV | klativitezi, ki so vam karte delavnik! Nekaj morate zaslužiti, 237 II | prišel z njo tako navzkriž. Delavnost ga je bila popustila, začel 238 V | kaj, ko bi zahtevali enake deleže, Tona pa je bila zmerom 239 V | previsoko ceniti in bi torej deleži za brate in za sestro ne 240 V | sposobnost za življenje, za delovanje... Ni mu bilo usojeno. -- 241 I | gostilnico. Vse to pa je veljalo denarce. In kaj si mislite, da je 242 I | zaslužil s kartami. O, lepih denarcev je že pričaral tu in tam 243 I | ogla, suka palico in se dere že od daleč na hlapca in 244 V | Neznano čustvo že toliko desetletij... Moj Bog, Peter -- kam 245 I | pomenca s palcem in kazalcem desne roke... Čelhar samo kima. ~" 246 V | podloženo z blazinami, na desnem temenu mehur z ledom. Levo 247 V | si bolan, nebogljen kakor dete v plenicah. Kdo te bo pital, 248 I | pridejo na vaje, srebrn dež za krčmo; morda -- no, zakaj 249 IV | pripombami v svojem hudomušnem dialektu vzbuja veselost in ublažuje 250 III| ne iščite!" se smeje mlad dijak. ~"Ho, Janez jo ima skrito 251 III| zdajci spomni, pokliče dva dijaka in vlomi v shrambo, da je 252 III| In toliko ljubši so mu dijaki iz trga, ker bo nekdaj tudi 253 III| fantiča, zgodaj bi začenjal po dijaško." ~Evgen skoči v hišo: ~" 254 III| trga je prišlo nekaj mladih divjakov in posestniških sinov, ki 255 III| temen in strog, kakor bi divjala za njegovim čelom nevihta 256 V | in vriskajočega, pa zopet divjega in srditega, zmerjajočega 257 I | kaj. Brezverec je. In v divjem zakonu živi." ~Drozeg se 258 III| ščegeče v prsih. Hčerina divjost mu je dokaz, da je za enkrat 259 II | je že nezvest. Katra bi dišala 'Ptičku' a?" -- Z naglim 260 III| Ona se briše z robcem in diše težko od razburjenja, pogledi 261 I | oslepeli, ko ne ločite noči od dneva." ~Drozeg se dela, ko da 262 I | presedeva Drozeg, po cele dneve presedeva, motreč življenje 263 II | drobec enega trenutka. V dnu duše si prepričan, da si 264 V | pretehtavanju njenega bogastva, pri dobičkaželjnih sanjah od ozdravitve razdrapanosti 265 IV | Tistih par stotakov je dobil. Stopar mu jih je dal iz 266 IV | Taka oslarija! Kje bi se dobilo žensko teslo, da bi hotelo 267 II | Zdaj je še čas, da kaj dobim od hiše. Pozneje nikdar 268 IV | vrne več na dom, če res dobimo mačeho... Dečkov glas se 269 IV | goldinarjev... Zadnje pol ure je dobival skoraj kar povrsti. ~Igralska 270 IV | je bil določil: ali je v dobljeni ali v izgubljeni igri "da"? -- 271 I | tisočake sem, pa smo si dobri? Tiste tisočake? Koliko 272 IV | je naenkrat ljubezniv in dobrodušen; prejšnja nestrpnost in 273 I | saj si fant od fare!" -- Dobrodušno ga potreplje po temenu, 274 I | kakšno; zdaj dostojanstveno, dobrohotno, pa prezirljivo in zbadljivo, 275 IV | da se mu začenja pijanost dobršno poznati. In ko se vrneta 276 II | suhoparnostjo ni prav nič mikala. In dodal je bil hudobno: "Čemu se 277 IV | sprejemljive samo za življenje in dogodke tu na mizi... ~Čelhar se 278 III| nisem rekel? -- Prej sva se dogovorila, oče je zadovoljen... Kar 279 III| začudi Drozeg. "Ali ni vse dogovorjeno? -- Radi poroke se pa sama 280 II | duše si prepričan, da si doigral, da ni več novega začetka 281 III| prsih. Hčerina divjost mu je dokaz, da je za enkrat zmagovalec. 282 V | ohraniti se na površju, dokazati sposobnost za življenje, 283 V | posestvo, dolgove plačal, dokupil zemlje in povečal svojo 284 III| zabava z Janezom, da je dolenje omizje skoraj ločeno; Evgen 285 II | ugajala. Vleklo se je razmerje dolga leta; nekega dne pa jo zadene 286 IV | sédel na njegovo mesto. Dolgi in sloki Stopar stiska noge 287 II | bedri strižejo kobilice, dolgočasne travniške goslačice, in 288 IV | vzbuja veselost in ublažuje dolgočasnost svojega igranja. ~Drozeg 289 V | utrdil bi si bil posestvo, dolgove plačal, dokupil zemlje in 290 I | da je Drozeg že začel z dolgovi! Z rajnko Nežo sta bila 291 V | odklanjajoč vsako vmešavanje v že določene načrte in račune. Smrt očetova 292 IV | orakelj? -- Nazadnje le določi: Tri partije naj izgubi, 293 IV | Največkrat pozablja, kako je bil določil: ali je v dobljeni ali v 294 III| odločno, se prepira pri določitvi puntov, zavzemajoč se ljubosumno 295 IV | njegovo karto; zdaj pa zdaj dolži kateri soseda kibica vohunstva... 296 V | svoje naloge kot najnujnejše dolžnosti. Poznati je, da je pripravljena 297 II | tujci, samota, domotožje. Za domač pozdrav je že hvaležen človek. 298 IV | avtomatično. Restavrater, po domače Žezlo imenovan, majhen, 299 III| Sicer še ni njen mož, a domači so ji že bolj tuji; zakaj 300 II | mu ne hodi več na misel domačija! Ona nima počenega groša. 301 V | ozdravitve razdrapanosti lastne domačije z njeno doto... Kadar pa 302 IV | fanatizma se ne povzpenja; a za domačo rabo ima dovolj strasti, 303 III| zaročenca se pa kar ne moreta domeniti. In ko se čez dolgo prikažeta 304 IV | enaindvajset". Človeška domišljija vidi -- zavedno ali podzavedno -- 305 II | Puščoba je med tujci, samota, domotožje. Za domač pozdrav je že 306 II | in brhek fant, poslanec domovine -- dekliška duša vzplapola 307 III| v suvajočih kretnjah in dopoveduje nekaj Rebcu, česar ta ne 308 III| še Miklavž tu. Evgen nam dorase. Jaz pa še tudi nisem taka 309 I | onemu zine kakšno; zdaj dostojanstveno, dobrohotno, pa prezirljivo 310 I | preveč oblasti. Ali naj dovoli, da mu otrok na prste gleda, 311 I | intabulacij? Ali nam posojilnice dovolijo prodajo? Ne sežejo prej 312 III| udobrovoljili očeta, da nama je dovolil..." ~"Dogovoriti bi se še 313 III| bučno, kakor bi bil čul dovtip. Tona samo pogleda in konča 314 IV | odbija zabavljice in dovtipe, zmerja soseda z nevoščljivci 315 IV | strani letijo zabavljice in dovtipi. Ta sprašuje po nevesti, 316 IV | spremljevanje; pogovori potihnejo, dovtipkovanje ugasne. ~Drozgov pogled 317 IV | kartah; niti surovejših dovtipov o "Starem mestu" in tako 318 III| ob palico. Za trenutek se dozdeva, kakor bi hotel Toni odgovarjati; 319 II | tako navdušil, da je v hipu dozorel njen sklep. Na lastnem domu 320 V | očetovih, da prouči razmere, dožene visokost imetja in bremen, 321 II | pravici. Tudi z njo je bil doživel mnogo lepega. Življenje 322 II | v primeri s tem tržaški doživljajček, ki o njem sanjariš zadnje 323 III| se ne šališ? Tudi jaz ne, dragi moj!" -- In hipoma je Drozeg 324 I | zdaj se odrežemo, seno bo drago in ne bo ga malo; z živino 325 IV | obira svojega kopunčka z dražestno slastjo, zaliva pridno s 326 IV | goljufih... ~-- Koleselj drdra po cesti proti domu. Konj 327 II | obraza in razposajenih oči, dregne v nedra in ji pomežikne: ~" 328 II | Stric so prepočasno dremali," se namuzne hudomušna Reza. " 329 II | mu je vedno bolj pekoča, dremavica se ga loteva. ~Z bedri strižejo 330 IV | za nesnažno šipo. ~Čelhar dremlje na kozlu, bič se mu pozibava 331 II | Drozeg gleda vanj napol v dremoti; misli so mu odbežale; brenčanje 332 II | jabolko ne pade daleč od drevesa." ~"Samo ti si padla malo 333 I | sadovnjak, na trati pod drevesi nekaj miz in stolov. ~Večerni 334 IV | šviga čez kantone, pleza po drevesih, drsa po njivah onstran 335 II | Sonce žge z neba. Senca pod drevesom je malo redka. Drozeg si 336 I | odražajo široke krone sadnega drevja. Listje murv utriplje v 337 IV | cesta teče proti trgu v drevoredu jablan, hrušk in tepk; tu 338 III| potegne zanjo: ~"Kaj bi drezala? Vzame ga, seveda! Njej 339 I | jarku, noseč cel pramen drgetajočih in brnečih žic. Hiši nasproti 340 I | odbije palico: ~"Kaj bi se drli venomer! Aló k večerji! 341 II | nekod v to šumno mesto, drobceno in sladko kot igrača. Puščoba 342 III| morajo sproti plačevati; drobiž pa spravlja v žep od telovnika 343 I | vozove bi še tehtal, a to drobnjav mesarsko... ~Putiko ima 344 III| debeli prsti mu grabijo drobtinice po mokrem prtu. Časih pogleda 345 I | za balincanje. Brzojavni drogi se vrste ob cestnem jarku, 346 IV | kantone, pleza po drevesih, drsa po njivah onstran jarka... 347 II | vina. ~Janez in Tona sta na drugem koncu travnika, ki je bil 348 III| skrito kot zaklad," se hohoče drugi. In stari se obrne zopet 349 IV | Vprašujoče se ozre po drugih: ~"Ali naj zopet izprežem? -- 350 V | veselega in živahnega, drugikrat pojočega in vriskajočega, 351 II | izbegavajo, kakor bi se drug pred drugim strašila. ~Jata vran zakraka 352 V | z obroki in obrestmi in drugimi obveznostmi, vse življenje 353 III| Ali ni Marička? Ali imaš drugje izbrano! -- Janez? Zdaj 354 I | poškili izmed prstov na družabnika. A tudi ta še ni premagal 355 II | obrne in pomežikne nagajivo družbi: "Nič me ne gledaj, Martin! 356 IV | Morda se tudi malo zanaša na družbo in na karte in se nadeja, 357 I | ki večerjajo pri veliki družinski mizi. ~"Bog blagoslovi, 358 I | ogleda na nebo: ~"Še se bo drzalo, upam," pa se zamisli tja 359 II | mu bliska v njih, da si drzne sestra tako surovo na starega 360 V | frfotala krog ušes. Ti si se držal trmoglavo za zadnji cofek, 361 V | pregnati z lastne zemlje, ki se drže te zemlje z ljubečo dušo 362 IV | mestu, je že popolnoma drug duh pri mizi. Kakor da so se 363 IV | se ga loteva, časi je v duhu kar odsoten, ni pri kartah 364 I | Na vsaki strani glavnih duri kamenita miza, podolgovato 365 I | kupo vina. Stari jo izpije duškoma, kakor v naglici, in si 366 I | dim viržinke -- enkrat, dvahrat -- ~"Bo treba doto šteti?" ~" 367 I | Drozeg je ravno povečerjal. Dvanajstletni Evgen, njegov najmlajši 368 IV | ter si privošči končno še dve skledici kompota za nameček 369 I | vhoda razpleteno vejevje dveh veličastnih starih murv. 370 I | Ta se igra s svečnikovim dvigalom in tiplje po cilindru. Naivno 371 IV | Drozeg stavi visoko. Igra je dvoboj med njim in Stoparjem; vse 372 III| razsojat ob prepirih za dvomljive "punte". Mlad je med mladimi, 373 IV | sploh ne bilo bojev, nobenih dvomov, nobenih negotovosti, nobenih 374 IV | ni nič z mesarji! Če je eden, nas slepari; če sta dva, 375 I | In kar se tiče Tone, edine hčerke, po letih druge med 376 III| polit, rdeč od refoška. Edino Tona je resnejša; časih 377 IV | oblečen z nekoliko starinsko eleganco, stoji ob cesti, oprt ob 378 II | odpelje pred kosilom še en voz. ~"V senco jih priveži, 379 IV | da nehajo s tarokom... Enajst je ura. Gostov je že malo; 380 IV | poldneva hočejo končati. Ob enajstih se Martin vrne iz trga in 381 V | a kaj, ko bi zahtevali enake deleže, Tona pa je bila 382 I | stopi Drozeg iz veže, z enim očesom pozdravi Čelharja 383 II | razkrope in razgube v vejevju; eno je še videti v vršičku smreke. 384 I | beli kakor kreda, stoji enonadstropna svetla hiša z napol zabrisanim 385 IV | drugače nas popolnoma or'epka!... ~Drozeg stavlja vprašanja 386 II | travnik: ~"Južina je tu. L'es pridi, kdor je žejen, kdor 387 II | zdajci Drozeg svojo palico. Evgenov nastop mu je bil skoraj 388 IV | še najde kakšno Katro! -- Evgenove oči so krčevito odprte. -- 389 IV | ni odgovora, se obrne k Evgenovi postelji: ~"Aló, Evgenček! 390 IV | ovratnika se ozira Drozeg k Evgenu, poslavljajoč se z veselimi 391 II | našeškala, zato si taka b'ezlja b'ezljasta. Potuha? Vidiš, 392 II | zato si taka b'ezlja b'ezljasta. Potuha? Vidiš, to je bila 393 I | pljuje. ~"Tudi jaz sem bil. Fakin sem bil, ko sem bil prišel 394 III| petdeset, bi rekel. Ho... takle falot sem bil, kakor je zdaj Janez, 395 II | pritajen upor. Nagnal bi ga, falota! Srd ga ima na sina, srd 396 IV | veren igralec. Do Žezlovega fanatizma se ne povzpenja; a za domačo 397 II | postati lump iz njega. ~Fantalin predrzni! No stara stvar 398 III| vsaj ne bilo teh trških fantalinov poleg! Ti se že zopet derejo: ~ 399 III| sam pri sebi: "Le varuj, fante, da se ga ne naluckaš! Potem 400 II | ker je bil še na vasi s fanti in je bil potem, ko se je 401 III| nekam razigran. Glej ga, fantiča, zgodaj bi začenjal po dijaško." ~ 402 IV | tako...; četrtemu povzroči fantovščina preglavice -- in ženitnina; 403 II | obnašate. V svojih letih! Fej in sram vas bodi, če še 404 III| kron za enkrat, pa niti ficka manj!" ~"Za enkrat? -- In 405 IV | Pa kaj igramo to po fickih?" vzroji naenkrat Žezlo. " 406 I | izpodneslo. Ali vas je okrcala financa? Sosed? Med prijatelji?" ~" 407 III| nabaši jo na voz! Adijo! Fitigot!" ~Rebec se mu zahvaljuje 408 V | zamazana in povaljana, ti je frfotala krog ušes. Ti si se držal 409 II | Kakšen vihar ti vzdigne furija iz pekla!" -- Z vsako besedo 410 II | lastnem domu so se ji že davno gabile razmere; posebno zoprna 411 I | posli na nogah, ali se kaj gane v hlevu, ali se odpravlja 412 III| pa tu povem: Prej se ne ganem z doma, da mi vsega ne izplačajo! 413 I | in trudi, pol življenja gara; vsako leto se tolaži: zdaj 414 V | sestro in za brate, pa bi garal vse življenje pod neznosnimi 415 V | pa je le še vedno globlje gazil v blato in v neprilike. 416 I | Agent pri Assicurazioni Generali. Jaz ga ne poznam." -- Drozeg 417 I | leskečejo oči in kretnje so mu gibčne, da ga Čelhar samo gleda. ~ 418 IV | pa kaj? Saj smo še nekam gibčni! Si se pobotal s putiko?" ~" 419 IV | postelje in se zadívi svoji gibčnosti: ~"Ho, še si 'Ptiček', Peter! 420 II | nemarno se obrača Janez, vsak gibljaj izdaja pritajen upor. Nagnal 421 II | Gospodariti? Dokler stari s prstom giblje, ne izpusti posestva iz 422 IV | njegov... podelani... gizdavec stari! Lasje so mu namazani 423 IV | zdravega obraza in belih las, v gizdavem žaketu in telovniku, opreza 424 II | zasvetlika med zelenjem gladina reke kot polirano železo. ~ 425 III| Rebec, zdrava, še dosti gladkega obraza. In kar je glavno..." ~ 426 I | Ob véliki cesarski cesti, gladki in lepo napeti, beli kakor 427 II | Poldan zazvoni. Tenek glasek se razlegne iz kapelice 428 III| je med mladimi, vesel in glasen, časih kar razposajen. Nima 429 III| nadaljuje z malo strožjim glasom: "Tudi ti si nekam razigran. 430 I | jima zazveni sovražnost iz glasov: Kaj bi se pretvarjal, dedec, 431 I | ropot posode, od skednja sem glasove delavcev, vrišč žensk. Tema 432 V | bruhajo iz grla odsekani glasovi... ni jok, ni stok -- bridkost 433 I | sekajoč na vse strani; iz glasu pa skoro zadoni ko malodušno 434 II | in stresajoč z grivastimi glavami, da se bliskajo v soncu 435 III| steklenica sfrči očetu mimo glave in se razleti ob železnem 436 II | glavo v jerbas, s svojo lepo glavico! Ali pa raje sedi vanj, 437 IV | spretnost je koristna -- a glavna stvar je sreča. Vsaka igra 438 V | zmerom računala, da odnese glavni del. Ali bi bila stvar potem 439 I | Ptičku". Na vsaki strani glavnih duri kamenita miza, podolgovato 440 III| gladkega obraza. In kar je glavno..." ~V tem trenutku plane 441 II | nagajivo družbi: "Nič me ne gledaj, Martin! Ali se hočeš mene 442 II | se bila že od mladih nog. Gledala sta se in se štemala, tudi 443 I | že zapazil, da se nekaj gledata z Martinom." ~"Z Martinom?" 444 V | mučil, pa je le še vedno globlje gazil v blato in v neprilike. 445 IV | progo s kamenitimi nasipi in globokimi zasekami v razpokanem apnencu. ~ 446 IV | naprej ne sliši več. Slep in gluh je za okolico, vsa čustva 447 IV | po napeti cesti, kolesa glušeče ropočejo, Čelhar švrka z 448 IV | zadolženega, bankrotnega gmotno in telesno?... ~Komaj je 449 I | O pač, -- kadar bo junec gnal mesarja v mesnico." ~Ah, 450 III| Kaj pa, Tona... ko bi gnali Janeza -- na semenj? Fant 451 IV | res: kaj bi se sploh hotel gnati, starec? S to prismojeno 452 IV | nasvaljkani, lica gladka -- kot iz gnetenega voska. ~-- Kaj bi to obiral, 453 IV | in Tono z njimi in njih gobce jezikave, opravljive... ~ 454 IV | S škornjem bi mu zamašil gobec... njegov... podelani... 455 IV | da mi še pagata uničiš! Gobezdalo!" -- ~Med južino jih mora 456 IV | nesigurne; govorjenje -- bahaško gobezdanje, kričavo in zadirajoče se, 457 I | se vleče k tehtnici in godrnja med potom: ~"Kadar sem tam, 458 I | se prestopa po dvorišču, godrnjajoč polglasno, nevoljno gledajoč 459 IV | nerazumljivo nekaj o sleparjih in goljufih... ~-- Koleselj drdra po 460 II | ustvarjena! In se loti golobičice... Pri gospodarju služi 461 I | nazaj pod cev in začne znova goniti. Krila ji opletajo krog 462 I | priškriplje na dvorišče, kakor gora naložen. Par grabljic leži 463 I | in proži palčeva nohta ob gorenje zobe, da poka enakomerno, 464 III| svojo palico, se pozibava z gorenjim telesom. Nadelan je že precej, 465 IV | obrit in bled, obilnega gornjega telesa, a tenkih nog, oblečen 466 II | priznavalno in se zasuka z gornjim telesom: Hoj, deklina, lepo 467 II | kobilice, dolgočasne travniške goslačice, in murni jim pripevajo, 468 I | kuhinjo. Od tod poveljuje in gospodari, robanti in preklinja; tu 469 II | ljudeh je spoštovanje do nove gospodarice. ~Drozeg se obrne proč, 470 II | svojim gospodarjenjem. Tako gospodarjenje! Greh in potrata! Cele noči 471 II | kant nas spravite s svojim gospodarjenjem. Tako gospodarjenje! Greh 472 I | hišo in na obeh straneh gospodarskega poslopja in dvorišča, vse 473 IV | Ženinu njegovih let, njegovih gospodarskih stisk bi sodila kar najbolj 474 II | da privoščijo prestrogi gospodinji njegovo lekcijo. In tudi 475 V | Zbogom, Peter, oblastnost in gospodovalnost! Zdaj bo sin gospod. Ti 476 V | položaj. Pred hišo in v gostilnici posedata, se zagledavata 477 I | prinesi, Tona! Danes jaz gostim," ukazuje Drozeg skoraj 478 I | reče suho: ~"Jutri bomo gotovi." ~"Menda vsaj! Teh par 479 II | Ne samo slutnjo, tu imaš gotovost: hči je nastopila dediščino 480 IV | sovražnika z natančno preračunano gotovostjo v pogin in v smrt. Porenta 481 I | gostilnica kmetija, kuhinja, govedoreja, svinjereja, tudi Evgenček -- 482 III| Pridi, Katra! Ko ti govorim, da čakajo! Ali nisi slišala? 483 II | Evgen je bil izginil v gozdiček. Drozgov pogled ga išče 484 II | udarjanje perutnic. Nad gozdičem se ptice razkrope in razgube 485 I | daj, odkod? Kar je bilo v gozdu zrelega, je že davno padlo 486 III| mizo gleda, debeli prsti mu grabijo drobtinice po mokrem prtu. 487 II | Janez obrne parkrat z grabljami: ~"Kaj pa čeljustaš? Gospodariti? 488 I | kakor gora naložen. Par grabljic leži na njem, razgretih 489 II | okraski na komatih. Koscem in grabljicam so obrazi vsi razbeljeni, 490 II | komaj da pozdravi kosce in grabljice, ki se zbirajo in legajo 491 III| zasleduje igro, hvali, graja, smeši in svetuje, a tudi 492 I | kako žrebe prodamo; vožnjo gramoza prevzamemo od cestnega odbora; 493 II | Živeti kakor kak razposajen graščak, to vas je briga. Z vsako 494 IV | je izvojeval pri Stoparju grd boj za posojilo. A v prsih 495 III| mačeha na dom! Hinavec grdi, stari, kruljavi! Otroke 496 IV | nam pripeljete -- takšno grdo babo... ki se z vsemi vlači..." ~ 497 II | in sanjala v brezdanjost greha. Oficialova poštenost jo 498 V | poslušal in ubogal, požiral grenke in surove, očitanja. Saj 499 I | premagal začudenost: ~"Torej greva snubit, sosed?" ~"Bravo, 500 III| še Bog na svetu, da udari grešnika?" ~Rebec se ozira ves prestrašen: ~"