Chapter

 501 V  |             tlači levo stran. Sapa mu grgra iz ust, pri izdihavanju
 502 IV |             na kraju, ob podolgovatem griču, se bleščijo trške hiše
 503 II |        otepajoč obadov in stresajoč z grivastimi glavami, da se bliskajo
 504 III|             je razburjena, predpasnik grize med zobmi in gleda slepo
 505 V  |       stresajo, sunkoma mu bruhajo iz grla odsekani glasovi... ni jok,
 506 II |               otroki?  Roj mušic pred grmom v meji, valujoč enakomerno
 507 IV |              in razkošju samo tostran groba. In čim večja je brezbožnost,
 508 II |            zazdi, da stoji ob odprtem grobu. Otroci jočejo krog njega,
 509 III|        nagubano, pol vprašujoč in pol grozeč mu je pogled: ~"Kaj ste
 510 V  |           mogel oče spet premagati to grozepolno nezavest, kako vzbuditi
 511 III|               kriči, tolče po mizi in grozi, da razbije vso posodo.
 512 II |           domačija! Ona nima počenega groša. Kako naj z njo prevzame
 513 IV |            Žezlo. "Ali smo otroci? Po grošu igrajmo!" ~Brez besed, samo
 514 IV |            neverjetno zguban, a izmed gub mu bliska in preži dvoje
 515 I  |              ga nima že izbranega." ~"Hahahaha..." se zakrohoče Drozeg. "
 516 III|              tudi meni steklenico!" ~"Haj!" se ga Peter zveseli. "
 517 III|             Kar na koleselj z njo, pa hajdi!" ~Rebec gleda neverno: ~"
 518 II |               Mladega se boj, mladega hajduka!" ~Hlapec, že precej starikav
 519 IV |      praznovernosti. Ideja kart -- je hazard. Znanje je potrebno, spretnost
 520 IV |             bi kaj na igro mislil, na hazardiranje, kanacija? -- Sicer pa:
 521 I  |              vse podreti. Če ene same hčere ne morejo odračunati od
 522 III|          prijazno ga ščegeče v prsih. Hčerina divjost mu je dokaz, da
 523 II |               plašljivost pred lastno hčerjo in se zavedel svoje oblasti
 524 II |       odvrniti se od nje?... ~"Katra! Hej!" -- Peter stopi proti njej. "
 525 IV |              mu gredo po glavi, pa se hihiče sam pri sebi od veselega
 526 IV |            Kakor klada se je nažrl... Hii!..." ~Bič se ziblje, konj
 527 III|          Midva z doma, mačeha na dom! Hinavec grdi, stari, kruljavi! Otroke
 528 III|         razposajen. Nima ga miru niti hipec; venomer bi pil, govoril,
 529 IV |            ukazujočim, skoraj grozeče hipnotizujočim pogledom, viržinko v levem
 530 I  |             ples v skednju. Reci, naj hite, da se ne zamude predaleč
 531 I  |            stoji enonadstropna svetla hiša z napol zabrisanim napisom "
 532 II |            ter se nenadoma izgubi med hišami. Tona se obrne in gleda
 533 II |            bati. Dandanes itak ženske hlače nosimo. Pri vas jih nosi
 534 III|         vendar na ženitnino!" ~Roke v hlačnih žepih, s temnim obrazom,
 535 IV |                 Oni ga molče premeri, hladno in sovražno. ~"Otavo mi
 536 IV |             ledenomrzel, miren, kakor hladnokrven vojskovodja, ki zapodi sovražnika
 537 I  |                Z Martinom, s konjskim hlapcem. S kom pa neki? Mar z mano?" ~
 538 II |           brezčutnost in odurnost. -- Hlastač si, Peter, požrešen in objesten.
 539 III|             umakne ves začuden. Janez hlastne z glavo bliže: ~"Kaj imata
 540 IV |             ali onstran meje; kvartač hlepi po sreči, blagostanju in
 541 I  |            pobriga in pogleda časih v hlev, saj na hlapca se še manj
 542 III|             začuje škripanje koles od hleva s'em. ~Drozeg nataka sebi
 543 I  |         manjkalo. ~Prezidala sta bila hleve in skedenj, svinjaki so
 544 III|               Oni da bi se ubijali po hlevih in na polju? -- Pridi, Katra!
 545 III|             še bolj razhudi ona. "Jaz hočem vedeti, kako in kaj." ~Rebec
 546 III|               pa zapelje, oče. Kaj si hočemo?" -- Z roko si potegne preko
 547 IV |            nego po navadi -- da bi ne hodil snubit ves razrezan in razpraskan.
 548 I  |             bi skoraj glavo stavil... Hoho, prijatelj Grega, sem s
 549 III|            ima skrito kot zaklad," se hohoče drugi. In stari se obrne
 550 I  |             Drozeg!" ~"Seveda ptiček! Hop, plačajta, bratca! Kralje
 551 IV |   pričakovanja mu stisne prsi, zravna hrbet, požene kri v obraz, da
 552 II |                da bi jo oplazil preko hrbta. ~A noge so mu okorne, sapa
 553 I  |              križev imam že skoraj na hrbtišču." ~"Pet križev! Strašna
 554 II |  maščevalnosti. Ledeno ji zagomazi po hrbtu, na obraz ji leže rezka
 555 II |             za gospodinjo k Rebcu; in hrepenela je po mirnem in urejenem
 556 I  |             izpolnitev vseh pozemskih hrepenenj; kakor da se hoče odškoditi
 557 IV |         obličjem neznanih sil. Vernik hrepeni po sreči in po miru tostran
 558 II |         soparen vzduh megli pogled na hribe v daljavi. Konji hrzajo
 559 IV |              kolodvor in zasleduje ob hribovju železniško progo s kamenitimi
 560 III|              Tona!" ~Drozeg pa zapoje hripavo: ~Sem se oženil, se kesam... ~
 561 I  |              še dobro vidiš, dedec! ~"Hrom sem, da se komaj vlečem
 562 V  |               meso njegovo, sopeče in hropeče -- in bi ne bilo duše v
 563 V  |              trgajo na čase vzdihi iz hropečih prsi. Zdrava polovica se
 564 II |             enakomerno v soncu. Velik hrošč brenči nad njim, zaletavajoč
 565 IV |              trgu v drevoredu jablan, hrušk in tepk; tu pa tam je kaka
 566 II |             na hribe v daljavi. Konji hrzajo in se prestopajo, z repi
 567 II |            vsa jeza. Na otroke si bil hud, ker si vedel, da se jih
 568 II |            poštenost jo je obvarovala hudega. -- Ko je odšel, ni obupavala
 569 II |               V Drozgovih očeh je sto hudičkov. Ves ponosen je, da ima
 570 V  |                   Drozeg se odreka -- hudiču in njegovim angelom. Načrt
 571 II |              Saj ste še fant od fare. Hudimana, da sem vdova, pa se vzameva,
 572 I  |         posestvo? Prodajati od kraja? Hudimani, koliko pa je še prostega
 573 II |              hitro za očetom, gleda s hudimi očmi. Ogorčenje mu bliska
 574 III|              je samo zase... ~Sitnica hudobna... No, Katra!" ~Fant objemlje
 575 IV |         dražijo, da bi mu povedal kaj hudobnega; ker ravno on ga je bil
 576 III|          podobno, norcu, sleparskemu, hudobnemu... Ali je še Bog na svetu,
 577 II |               mikala. In dodal je bil hudobno: "Čemu se neki siliš temu
 578 II |       prepočasno dremali," se namuzne hudomušna Reza. "Mi smo se že požurili,
 579 IV |     stereotipnimi pripombami v svojem hudomušnem dialektu vzbuja veselost
 580 II |          danes. Martin nama zaigra... Huj, bo Tona zopet piskala!" ~"
 581 IV |         pojavljajo, strasti se zmerom hujše krešejo v križajočih se
 582 V  |        gospodinje, ne sprejemajoče in hvaležne prebežnice. -- Tudi je nazadnje
 583 V  |           bili preskrbljeni, vdani in hvaležni. Ti bi bil veljak, odprtih
 584 III|               tako naneslo danes." ~S hvaležnim nasmehom se obrne k Toni
 585 III|              z gosti, zasleduje igro, hvali, graja, smeši in svetuje,
 586 IV |               izrodek praznovernosti. Ideja kart -- je hazard. Znanje
 587 IV |             Vsaka igra temelji na tej ideji. Razlika je le v stopnjah,
 588 II |             na oklicih -- z drugo. -- Idilično sanjarjenje jo je prevaralo,
 589 IV |             mesto njega... za teh par iger, ki jih še lahko napravimo..." ~
 590 II |                drobceno in sladko kot igrača. Puščoba je med tujci, samota,
 591 II |           Prvorojenec. Nedolžna slast igračkanja z otroki, tudi s poznejšimi
 592 V  |      napravimo..." ~"Pokliči, Tona!" ~Igraje se pogodijo. Sama dobrota
 593 IV |              Ali smo otroci? Po grošu igrajmo!" ~Brez besed, samo s pogledi
 594 IV |           tržanov in uradnikov. Nizko igrajo, brez ognja in strasti,
 595 IV |             presoliden za ognjevitega igralca. Pri Drozgu sluti kaso;
 596 III|       pustolovca. Moško se pomeša med igralce, govori kot oni, resno in
 597 IV |              pri mizi. Kakor da so se igralcem zleknili životi in napele
 598 IV |             Drozeg je gotovo -- veren igralec. Do Žezlovega fanatizma
 599 IV |               v njem, samozaupanja in igralskega poguma -- kakor vedno, kadar
 600 IV |             vohunstva... ga celo -- v igralski praznovernosti -- nažene
 601 IV |              temno zagore... ~"Pa kaj igramo to po fickih?" vzroji naenkrat
 602 IV |         ublažuje dolgočasnost svojega igranja. ~Drozeg ima napeta, rdeča
 603 IV |         pijače, da morajo prenehati z igranjem. Kot otrpnjen sedi na stolu,
 604 IV |             Čelharjem sploh ni mogoče igrati. Natančen pustež je in srborit
 605 IV |               v sebi? -- Kaj se potem igraš? ali smešiš sebe ali svoj
 606 IV |            Odgovor naj bi bil v izidu igre. A dolgo se mu ne posreči,
 607 IV |                  Taka skromna, trezna igrica mu prav ugaja... Vprašujoče
 608 II |                                       II  Zadnji travnik je na vrsti
 609 III|                                       III  Že vse popoldne popiva
 610 IV |              še košček sirčka -- mama imajo strašno dobrega, verjemita
 611 III|          hlastne z glavo bliže: ~"Kaj imata tam?" -- A njegove oči so
 612 IV |             uro v roki: ~"Deset minut imava časa, sosed." ~Vprašujoče
 613 III|              vseh: ~"Martin! Ob osmih imej napreženo! Peljemo se v
 614 IV |           Avstrijskem žezlu". Obed je imeniten, pijača pitna, da je kaj. ~
 615 IV |          Restavrater, po domače Žezlo imenovan, majhen, okrogel človek,
 616 II |          orožnih vajah? Tudi ti moraš imeti kakšne vaje, ne?" ~"Vas,
 617 V  |              razmere, dožene visokost imetja in bremen, da si ustvari
 618 I  |              koliko pa je še prostega intabulacij? Ali nam posojilnice dovolijo
 619 I  |               obrne v stran, kakor bi iskal po temi; oči mu silno utripljejo.
 620 IV |               ves razigran, razmahan, iskrečih se oči, prešernega jezika --
 621 III|               nasajen: ~"Povej, da je ista pot iz hiše kakor vanjo!
 622 IV |                                       IV  Drozeg odpre oči in se
 623 II |            razgovorila; a oči se jima izbegavajo, kakor bi se drug pred drugim
 624 V  |               rezko stisnjena, pogled izbegujoč, sam vase zatopljen, odklanjajoč
 625 II |               Krog sebe se ozre in si izbere prostor pod staro jablano.
 626 II |           usmiliš. Jaz ti ošabnost že izbijem. Rad bi vedel, kdo je gospodar
 627 IV |           Drozga zadržati ali mu celo izbiti misel na ženitev. Stvar
 628 IV |             na komolec in se okrene v izbo. Lice mu je pomečkano, zabuhla
 629 III|             naokoli. "Katro? Katro je izbral? Našo kuhinjsko? To, ki
 630 I  |              vreden koprnenja! A njen izbranec ni ravno fant od fare. Krepek
 631 I  |               poišče... če ga nima že izbranega." ~"Hahahaha..." se zakrohoče
 632 III|              Marička? Ali imaš drugje izbrano! -- Janez? Zdaj je čas.
 633 I  |               ponočevanje. Skrb mu je izbrisana z obraza, živahno mu leskečejo
 634 V  |               ravno razpoložen. Tvoji izbruhi so jih vodili, celo pijanost
 635 III|               z glavo zmerom bliže, z izbuljenimi očmi, z napetimi žilami.
 636 II |            obrača Janez, vsak gibljaj izdaja pritajen upor. Nagnal bi
 637 IV |               mučno. Sosedu ne bi rad izdal, da išče pri Stoparju par
 638 I  |               Poldeta do Evgena. Sami izdatki. Ali misli Tona, da je kar
 639 V  |             Sapa mu grgra iz ust, pri izdihavanju se mu stresa otrplo lice
 640 IV |              in pregovarja, izpodbija izgovore, obljublja odškodnino...
 641 III|             izroče -- užitek si lahko izgovorijo -- pa bo takoj pri volji." ~
 642 I  |             In splesni gori!" ~"Čemu? Izgovorite si svoj del!" ~"Že prav,
 643 IV |               res začenja po malem že izgubljati. ~Gostov se je nekaj več
 644 IV |               ali je v dobljeni ali v izgubljeni igri "da"? -- Pri tem je
 645 II |         gospodarju služi mlado dekle, izgubljeno od nekod v to šumno mesto,
 646 III|            sami krivi, Drozeg. Saj ne izhajamo brez hudiča, sami silimo
 647 II |              do Katre, da bi ne mogel izhajati brez nje? Ponoči je bil
 648 IV |                  Odgovor naj bi bil v izidu igre. A dolgo se mu ne posreči,
 649 IV |           sklanja na mizo, da študira izigrane liste, se naslanja vznak
 650 IV |            stavi tako po malem, da je izključena izguba. ~Drozeg stavi visoko.
 651 III|               odslužiti, se ne da več izkoriščati. Evgen pa je ves razvnet
 652 III|              semenj? Fant je čvrst in izkupiček bi bil dobršen! A, Tona?
 653 V  |           malenkostno ceno, da bodo z izkupičkom komaj sami kriti. Treba
 654 III|           hudič in pol! Pa saj si sam izkusil, vdovec si!?" ~Rebec gleda
 655 III|               Bog pomagaj! A vi imate izkušnje..." -- Z veselo radovednostjo
 656 I  |             iz trga pridejo tu in tam izletniki; ob nedeljah je življenja,
 657 II |           briga. Z vsako avšo avšasto izmenjavate umazane poglede. Kakor kak
 658 II |            smešna pamet to. Rad bi se iznebil vraga in mu ne pustim od
 659 I  |              je prazen. Beseda, da se iznebim človeka." ~"No..." se obrne
 660 III|               mizi, so nekateri čisto iznenadeni, ker so že pozabili nanju. ~
 661 II |               okoli skled. ~Janeza se izogiblje njen pogled; moti se s pospravljanjem
 662 III|          ganem z doma, da mi vsega ne izplačajo! Na mizo mi morajo našteti,
 663 III|           povem: ne na dom! Vzemi jo! Izplačam te, kakor ti prisodi, pa
 664 III|          vzamete denar? Obadva hočete izplačati? Janeza in mene? Ali ne
 665 II |             njo prevzame vsa bremena? Izplačila sestri, bratom? -- Domačijo
 666 II |        terjala od očeta na vsak način izplačilo svoje dote. Želela je, da
 667 I  |               usti... nenadoma zardi, izplakne škaf, zlije vodo po dvorišču,
 668 IV |             prigovarja in pregovarja, izpodbija izgovore, obljublja odškodnino...
 669 I  |            Mladenič ste! Nekaj vas je izpodneslo. Ali vas je okrcala financa?
 670 II |              čvrsta in širokopleča, z izpodvezanimi krili, z razgretimi lici
 671 I  |               v njem največji užitek, izpolnitev vseh pozemskih hrepenenj;
 672 V  |             preskrbe duhovnika, ki ga izpove in obhaja. Pomirjen je,
 673 III|               je Drozeg. Svojo kupico izprazni, se obliže in si obriše
 674 V  |          vozil po zdravnika, da bi ga izpraševal in si dal razlagati kako
 675 V  |               stisne za roko in začne izpraševati. ~-- Zdaj je torej konec,
 676 I  |     vztrajnostjo. A že med kašljanjem izpregovori: ~"Reč je tale, sosed: Vi
 677 II |              bila umolknila in ni več izpregovorila z njim. Zadeta je bila v
 678 III|      premagati, prehitro je prišla ta izprememba. Zdi se ji, da bi morala
 679 II |               Slutil si, da se nič ne izpremeni po njeni smrti; zato zakrknjenost,
 680 I  |             močna. No, tudi mi smo se izpremenili." ~Čelhar ga pogleda malo
 681 IV |           Drozga: ~"Torej kaj? -- Naj izpreže, ne? -- Zdaj ne bomo nehali..." ~
 682 IV |               drugih: ~"Ali naj zopet izprežem? -- Lahko se peljeva zvečer.
 683 IV |             hinavsko tipajoč: "Kje pa izprežeš, Drozeg?" ~"Pri 'Žezlu',
 684 I  |         Čelhar zmiglje z ostro brado, izpuhne dim viržinke -- enkrat,
 685 II |             stari s prstom giblje, ne izpusti posestva iz rok." ~"Kako
 686 IV |             na Čelharja, ki bi ga rad izrinil iz partije, da bi sédel
 687 III|            Tona. "Gospodarstvo naj mu izroče -- užitek si lahko izgovorijo --
 688 II |          poročiš Maričko, če vse tebi izroči!" ~Janez grabi malomarno.
 689 V  |              v neprilike. Ko bi mu on izročil premozenje, bi ga ne pri-tisnil
 690 IV |           groza. Ali ne bi mogel sinu izročiti? Naj se otroci med seboj
 691 V  |             živ mrlič... Gospodarstvo izročiš, seveda. Kaj pa moreš? Revež,
 692 IV |       olajšali... ~Igralska strast je izrodek praznovernosti. Ideja kart --
 693 I  |            razumeta. Iz cerkve je bil izstopil ali kaj. Brezverec je. In
 694 V  |             bi bila najbrž le potok v izsušeno morje... In tako bi se ubogi
 695 I  |                Peter, tiste že še kje iztaknete. Le pobrskajte po svojih
 696 III|             Uiti hoče." ~Oče pa se mu iztrga: ~"Ah, pusti me, bedaček!
 697 III|             moreš?" ~Janez se mu hoče iztrgati, on ga siloma kroti. Boji
 698 IV |        potekalo življenje?!... ~Pa se iztrže sanjam in stopi k oknu: ~"
 699 IV |              Strela božja, ali je vse izumrlo?" ~Evgen priteče zopet v
 700 I  |             Zaenkrat nočem, da bi kdo izvedel." ~"I -- razumljivo. Saj
 701 V  |              ima voljo in sposobnost, izvleči dom iz blata; pokazati,
 702 IV |        mirnejši. Ni mu poznati, da je izvojeval pri Stoparju grd boj za
 703 II |               je bil že tretji njenih izvoljencev. Najprej je bila imela bogatega
 704 II |               mu onečistil in ponižal izvoljenko -- pred njegovimi očmi,
 705 III|            vdal. Vendar se požuri, da izvrši povelje. In ko zagleda potem
 706 I  |                Ne sežejo prej same po izvršilnem kladivu? -- Drozgu se zježijo
 707 IV |        Njegova igra je nepremišljena, izzivajoča, omalovažujoča. ~Žezlo se
 708 III|       razburjenja, pogledi ji grozeče iščejo očeta... ~Na pragu priteče
 709 III|             Ni je, ni je, oče, nič ne iščite!" se smeje mlad dijak. ~"
 710 II |              izbere prostor pod staro jablano. S težavo sede v senco,
 711 II |          predrzni! No stara stvar je: jabolko ne pade daleč od drevesa." ~"
 712 V  |               se mu zaupljivo love za jagodami, ko da pričakuje od molka
 713 II |         ponujati? Katra, vidiš, to je jagodica, da bi človek ugriznil!" ~"
 714 I  |            vajeti iz rok. O, ne bo še Jaka kaše pihal!" ~"Kaj pa torej?" ~
 715 III|            boš premišljal!" ~"Jaz sem jako zadovoljen, Drozeg, da je
 716 IV |                drsa po njivah onstran jarka... Drozeg čuti slabost v
 717 III|            zbijanju. ~Krogle zanaša v jarke in po cesti dol, Evgen jih
 718 I  |             drogi se vrste ob cestnem jarku, noseč cel pramen drgetajočih
 719 IV |             veka zgubana, a pogled je jasen in lehak. Z desnico seže
 720 III|          Resno, oče?" ~"Resno, strela jasna! Saj menda nismo otroci?
 721 II |             jo zadene kakor strela iz jasnega novica, da je na oklicih --
 722 II |           drug pred drugim strašila. ~Jata vran zakraka preko travnika,
 723 III|              očetovih namenih, pijano jecljajoč... ~Drozeg se premeteno
 724 V  |              odganja muhe; prinaša mu jedila in ga sili z njimi, vliva
 725 III|               večerje. Gostje bi radi jedli, Tona noče kuhati. Za delavce
 726 III|          Strela, da bi bil jaz vedel! Jedro dekle, Katra. Saprment,
 727 IV |              kali -- saj je vendar ne jemlje iz ljubezni?; tretji bi
 728 II |              prihaja Katra s pokritim jerbasom na glavi. Drozeg se upre
 729 II |           moti se s pospravljanjem po jerbasu in s prtom, da skrije svoj
 730 II |              bil poprej: v boju zoper jerobstvo. Ampak -- to še ni njegova
 731 III|            trenutek miza polna mrzlih jestvin... ~Družba se gosti in pije;
 732 II |           zato zakrknjenost, zato vsa jeza. Na otroke si bil hud, ker
 733 IV |           iskrečih se oči, prešernega jezika -- svest si sreče, svest
 734 IV |            Tono z njimi in njih gobce jezikave, opravljive... ~Potem tolaži
 735 I  |            stokajočim... Kaj bi se ne jezil? ~Vrhu tega se mu je zadnje
 736 II |              vedno odločnejše, skoraj jezne so ji kretnje. Pogled ji
 737 I  |              za skednjem s Katro. Ona joče, on pa..." ~"Le naj bosta!
 738 II |              ob odprtem grobu. Otroci jočejo krog njega, Nežini sorodniki
 739 IV |              oče?" ~"V Trst. Zakaj se jočeš?" ~"V staro mesto?" ~Drozeg
 740 IV |           Martina. Kje se je zamudil, joger?" ~Pogodita se, da ju počaka
 741 IV |               bil pogledal: pijan je, joj! Za danes ni nič z njim...
 742 V  |           grla odsekani glasovi... ni jok, ni stok -- bridkost je
 743 I  |         napleta?" zamahne Drozeg malo jokavo in pogleda nehote na svoje
 744 I  |            kako zagledala v neznanega junaka, mladeniča, da bi bil vreden
 745 I  |               jaz. O pač, -- kadar bo junec gnal mesarja v mesnico." ~
 746 I  |           prav gotovo vrag pricinca z juničico, da res ni vredno truda." ~
 747 II |               zahrešči čez travnik: ~"Južina je tu. L'es pridi, kdor
 748 IV |           uničiš! Gobezdalo!" -- ~Med južino jih mora Drozeg marsikaj
 749 I  |               a malce zanemarjeno. Na južnem koncu tehtnica na most,
 750 I  |           sence stopi starikav kmet s kadečo se pipo v ustih. Drozeg
 751 V  |           gospodarstvo kar najceneje, kajpa da. V tem boju bi bili morda
 752 IV |           hrušk in tepk; tu pa tam je kaka češplja ali breskev. In
 753 I  |               je, otroke ima! To niso kake dekliške muhe. Kakšna strela
 754 V  |               niti sanjati ne mogel o kaki odrešitvi iz dolgov. Marička
 755 III|           mislil? Ženska je že stara; kakih petdeset, bi rekel. Ho...
 756 IV |               tam, tako da nima bogve kakšnega dobička; a vsesploh mu gre
 757 I  |              pogled mu je nekam čudno kalen. ~"Bila je torej vas obiskat?
 758 IV |             dota, nevestini tisči ali kali -- saj je vendar ne jemlje
 759 III|             po mizi. ~Janez se ozre s kalnimi očmi: ~"Kaj imate z mano?" ~
 760 I  |             vsaki strani glavnih duri kamenita miza, podolgovato rezana,
 761 IV |           hribovju železniško progo s kamenitimi nasipi in globokimi zasekami
 762 II |              žage, ropotanje mlinskih kamnov in šumenje vode, padajoče
 763 II |            slamnik na zatilnik. ~"Ho, kanalje, še zdaj so z vozom tu." ~
 764 II |               na njegovem mestu! ~"Na kant nas spravite s svojim gospodarjenjem.
 765 IV |           teče ob koleslju, šviga čez kantone, pleza po drevesih, drsa
 766 II |           Tenek glasek se razlegne iz kapelice na vasi, kričavo in otročje,
 767 II |               napet od rdečice, potne kaplje ji blešče na koži; robec
 768 I  |           šegavo, pa posreblje še par kapljic. ~Tu stopi Drozeg iz veže,
 769 I  |         enakomerno, kakor bi udarjale kapljice vode na votel kamen. --
 770 III|               naročil," ga zavrne ona karajoče. Sicer še ni njen mož, a
 771 III|        Janezom se vzameta in najameta karkoli za nekaj časa; potem pa
 772 I  |             ima srečo, po vrsti mu je karta dobra. ~"Čakajta, da vaju
 773 I  |             leta, tudi kaj zaslužil s kartami. O, lepih denarcev je že
 774 IV |              resno in važno, ko da je kartanje življenjska naloga. S stereotipnimi
 775 IV |              mu je pregnala sreča pri kartanju. Saj tudi izgublja tu in
 776 IV |          pokličejo, da pride skrtačit kartice in mizo!" ~Drozeg je čisto
 777 IV |             igralca. Pri Drozgu sluti kaso; a boji se, da se vsa partija
 778 II |          nedra in ji pomežikne: ~"No, katerega si ženeš zvečer domov, Reza,
 779 IV |             karto; zdaj pa zdaj dolži kateri soseda kibica vohunstva...
 780 IV |             se peljeva, Porenta." ~"S katerim vlakom? Saj sta zamudila.
 781 II |          kopeli, pa se spomni gladkih Katrinih lic, ki jih je bil božal
 782 I  |            Drozeg pomenca s palcem in kazalcem desne roke... Čelhar samo
 783 IV |                žugajočih, plačujočih, kaznujočih -- išče človek stikov z
 784 I  |              iz rok. O, ne bo še Jaka kaše pihal!" ~"Kaj pa torej?" ~
 785 I  |             in vztrajnostjo. A že med kašljanjem izpregovori: ~"Reč je tale,
 786 IV |           pobotajo kakor jim najbolje kaže! Naj se urede po svoji volji,
 787 II |            ozirajoč se venomer nazaj, kažoč ji osle in pojoč: ~Tona
 788 V  |             si bo že štacunarjeva ali kdove čigava... Oče je bil sam
 789 V  |              je in obup, obžalovanje, kes... in tiha skrb: Kako bo,
 790 III|             razmišljanja, morebitnega kesanja. Razveselil se je bil teh
 791 IV |              zdaj dolži kateri soseda kibica vohunstva... ga celo --
 792 IV |             pogum sta v hipu zrasla. ~Kibici se udobnejše uravnajo in
 793 II |               njej. V pravici ali ne: kikljica je imela prav. -- Ti pokora
 794 I  |             desne roke... Čelhar samo kima. ~"Denarja nam je treba.
 795 III|               čela in se obrne z malo kislo veselostjo do mladeničev: "
 796 II |               jo naredil, s kostmi in kitami si jo sklenil, obudi jo,
 797 III|               ti prisodi, pa jo imaš, kjerkoli hočeš... na domu ne! Si
 798 IV |           bolečino, udrihajočo, kakor kladivce po nakovalu... Nenadoma
 799 I  |               prej same po izvršilnem kladivu? -- Drozgu se zježijo redki
 800 IV |             molči, zavira polagoma po klančku dol in puha dim iz ust. ~
 801 IV |              vzamem vse korajže -- vi klativitezi, ki so vam karte delavnik!
 802 IV |            oledeni... potem povzdigne klavrno pogled do Stoparja in iztegne
 803 V  |         strani žene nezaželene, da bi klecal od neužitne suhoparnosti
 804 III|             ujame mu zapestja kakor v klešče in ga miri: ~"Ne nori, Janez!
 805 I  |           oteklih vek. ~"Tona, Tona," kliče v vežo, "kar je nalozenega,
 806 III|         posestvo..."  "Katra! Katra!" kličejo vse vprek. "Stopi ponjo,
 807 V  |         zdravnik je rekel: mir!" ~"Ne kliči, Evgen!" ga pridrži bolnik,
 808 IV |        presenečenja. Drozgu pa ostane kljub temu sreča mila. Malo burnejša
 809 II |           zagrizeno odločnost, čmerno kljubovalnost na obrazu. Samodrštva ni
 810 IV |              naslonjalu, usta odprta, klobuk potisnjen na oči. ~Kolo
 811 I  |         razljučen z njo po mizi in po klopeh. ~Od zadnje zime je Drozeg
 812 I  |        podolgovato rezana, z lesenimi klopmi. Nad mizami in preko vhoda
 813 I  |               Iz sence stopi starikav kmet s kadečo se pipo v ustih.
 814 II |             fanta ne dobi. Tona ni za kmeta, je za mesarskega teleta.
 815 I  |             ženske pomoči; gostilnica kmetija, kuhinja, govedoreja, svinjereja,
 816 II |               ceste se čuje ropotanje kmetiškega voza, postaja jačje in jačje
 817 I  |                Vozniki se ustavljajo, kmetje z živino ali mrtvim blagom;
 818 V  |   gospodarstva, naj se loti računskih knjig očetovih, da prouči razmere,
 819 I  |               Le pobrskajte po svojih knjigah!" ~"Ste za poroka, sosed?" ~"
 820 II |             loteva. ~Z bedri strižejo kobilice, dolgočasne travniške goslačice,
 821 III|              mu gre naproti: ~"Janez, kod pa hodiš? Pridi vendar na
 822 III|             komolec na privzdignjenem kolenu, brado v dlani, zamahuje
 823 IV |               pekeče po napeti cesti, kolesa glušeče ropočejo, Čelhar
 824 IV |             klobuk potisnjen na oči. ~Kolo zadene ob kamen, voz se
 825 II |             ki se zbirajo in legajo v kolobarju okoli skled. ~Janeza se
 826 II |            soncu kovinasti okraski na komatih. Koscem in grabljicam so
 827 V  |              Saj nazadnje: s Katro je komedija pri kraju; bilo je menda
 828 I  |            očeta pa se ga oklene krog komolca in mu šepne na uho: ~"Oče,
 829 I  |              mimo očeta, se mu ogne s komolcem, kakor bi se bala, da se
 830 IV |       privošči končno še dve skledici kompota za nameček in posladkanje. ~"
 831 IV |           mlaskne z jezikom: "Kopun s kompotom! Altro che! -- Pa ne požrita
 832 II |           večera posušilo in bi lahko končali s spravljanjem. Skoraj nalašč
 833 IV |           travnik. Do poldneva hočejo končati. Ob enajstih se Martin vrne
 834 I  |              kot pečká... a nazadnje, koncem koncev: ko bi moral hčeri
 835 I  |           pečká... a nazadnje, koncem koncev: ko bi moral hčeri doto
 836 IV |             Pa nimaš morda, Peter, že končne odločitve v sebi? -- Kaj
 837 IV |       restavraterjev trebuh, ki štrli koničasto napet izpod telovnika... ~"
 838 IV |       priprtih vek pogleda naokoli... Konjska zadnja plat se sveti v luči.
 839 I  |               Čelhar. ~"Z Martinom, s konjskim hlapcem. S kom pa neki?
 840 III|           vajeti Martinu, ki stoji ob konju. Na pol je slišala, na pol
 841 II |          železo. ~Janeza zaskomina po kopeli, pa se spomni gladkih Katrinih
 842 I  |              vajeti so se zaplele pod kopita; vprego mi potrgaš." ~Iz
 843 I  |         obresti ni. ~Nikar da bi dolg kopnel, še rase, mrcina. Novega
 844 I  |           mladeniča, da bi bil vreden koprnenja! A njen izbranec ni ravno
 845 IV |      važnostjo in mlaskne z jezikom: "Kopun s kompotom! Altro che! --
 846 II |           ozre na dedca, ki zavaljeno koraka poleg nje, sopihajoč in
 847 II |             šumenje vode, padajoče na korce in lopate vrtečih se koles.
 848 II |           deklet, mladim pa nastržemo korenčka, kaj?" ~V Janezu hoče vse
 849 I  |         nehote na svoje bolne noge. ~"Korenjak ste, Peter, kaj bi tožil?!
 850 IV |               V svojo škodo... Ali je korist?... Kakšen strah je v tebi?
 851 IV |             je potrebno, spretnost je koristna -- a glavna stvar je sreča.
 852 I  |              je bilo treba za žito in koruzo, za krompir in zelje. Spodnje
 853 III|         kričavo, da jih je polna vas. Kosajo se v zbijanju. ~Krogle zanaša
 854 I  |               sekiro. Ali naj začnemo kosati posestvo? Prodajati od kraja?
 855 II |               meni; komaj da pozdravi kosce in grabljice, ki se zbirajo
 856 II |         kovinasti okraski na komatih. Koscem in grabljicam so obrazi
 857 I  |          smejoč se in prerekajoč se s kosci, ki gredo ob vozu in jih
 858 II |             zaigra na orglice."  Star kosec se oglasi zadaj s polnimi
 859 IV |             je nekdaj Porenta v mestu kosil... ko je za tri naročil
 860 II |              s konji, da odpelje pred kosilom še en voz. ~"V senco jih
 861 IV |           Ampak..." ~"Se pa vidimo po kosilu. Morda jih parkrat vržemo,
 862 II |         Zadnji travnik je na vrsti za kositev, tik za vasjo, raztezajoč
 863 IV |              bi mu nekoliko pretipali kosti in mu malho olajšali... ~
 864 II |             Iz prsti si jo naredil, s kostmi in kitami si jo sklenil,
 865 IV |             preklada med ustnicami iz kota v kot. Bič se mu enakomerno
 866 I  |         smotke med ustnicami iz enega kotička v drugega. ~Ali ste vse
 867 IV |            pogledom, viržinko v levem kotu ust, do polovice zžvečeno.
 868 II |                da se bliskajo v soncu kovinasti okraski na komatih. Koscem
 869 I  |           prste in seže z usti na rob kozarca; previdno ga povezne med
 870 IV |          priče..." ~Drozeg izlije par kozarcev vase, pije kot v obupu...
 871 III|               ne porazi... ~Trkanje s kozarci, smeh in bučno govorjenje
 872 IV |               vedno pogosteje sega po kozarcu, vedno poželjivejše srka --
 873 IV |             Pregledal je po loncih in kozicah in si naročil kosilo kakor
 874 V  |               še vedno lažje ugnala v kozji rog nego troje, da, četvero
 875 IV |              šipo. ~Čelhar dremlje na kozlu, bič se mu pozibava med
 876 III|               ki je revna kakor lahov koš? Kdo pa bo na domu, če pojde
 877 IV |          sigurnega, če ti je listnica košata bankovcev. Tu imaš, Peter,
 878 IV |              Na dvorišču sede v senci košate murve -- v teh krajih je
 879 I  |             redkimi oblački: do konca košnje bo še vsaj držalo vreme?!
 880 I  |                  Možaka se pomenita o košnji in kako in kaj. V kratkih,
 881 III|              V temi se ji beli gladka koža; na očeh se ji pozna, da
 882 II |           niže na oči; pot mu sili iz kože, sapa mu je vedno bolj pekoča,
 883 II |             potne kaplje ji blešče na koži; robec si popravlja, zavezujoč
 884 II |              mrve se zajedajo v potno kožo. Hlapec se neprestano ozira,
 885 II |             bi se pretvarjala? Kdo ti krade žalost? Saj verjamemo, da
 886 I  |         kosati posestvo? Prodajati od kraja? Hudimani, koliko pa je
 887 III|             mi morajo našteti, vse do krajcarja! Le pojdi, Rebec! Meni se
 888 IV |           senci košate murve -- v teh krajih je pri vsaki krčmi murva --
 889 IV |             treseta, sapa mu je vedno krajša, hvalisanje in prerekanje
 890 IV |              se samo za igro brigal. "Kralja si zapravil, glej, da mi
 891 I  |                Hop, plačajta, bratca! Kralje tuli... Pa vina gor, Katra!" ~
 892 I  |              košnji in kako in kaj. V kratkih, suhih stavkih, odsekanih
 893 II |               in zmerjajoč zamahuje s kratkimi, krčevitimi udarci, da bi
 894 III|               moten pri beleženju, si kratkomalo prepove "pokušanje". --
 895 III|             brzda konja, ki se plaši. Kravji hlapec in svinjska dekla
 896 II |        zmerjajoč zamahuje s kratkimi, krčevitimi udarci, da bi jo oplazil
 897 II |             ji je postala zadnje čase krčma z vsemi neprijetnostmi,
 898 I  |          vrisk in petje. ~Hči Tona mu krčmari. Vozniki se ustavljajo,
 899 I  |             najbrz malo preneroden za krcmarja. A kar -- na vrat na nos
 900 III|               Evgen pa je ves razvnet krčmarskega navdušenja. Lica mu žare,
 901 I  |        pridejo na vaje, srebrn dež za krčmo; morda -- no, zakaj ne,
 902 I  |               lepo napeti, beli kakor kreda, stoji enonadstropna svetla
 903 III|           Kajpada, kraljico! Hudiča s kremplji, Rebec, ne kraljico." ~Rebec
 904 IV |                K 'Avstrijskemu žezlu' krenite, sosed! Majhen opravek imam
 905 I  |       izbranec ni ravno fant od fare. Krepek mož, premožen; ampak --
 906 IV |            močnejša? -- Tisto je res: krepkejšega se čutiš, bolj sigurnega,
 907 IV |        božanskih sil -- stvarjajočih, kretajočih, ukazujočih, žugajočih,
 908 I  |               pamet naučila materinih kretenj, psovk, očitanj! Bil bi
 909 III|               prosto roko v suvajočih kretnjah in dopoveduje nekaj Rebcu,
 910 III|             tako sijajno -- malomarno kretnjo, kakor bi se bil učil od
 911 I  |                in tu počakaj!" ~Stari krevlja okoli ogla, suka palico
 912 IV |               strasti se zmerom hujše krešejo v križajočih se pogledih.
 913 IV |            prsi, zravna hrbet, požene kri v obraz, da mu zabuhla lica
 914 II |             usmev krog ust: ~Treba je kričati, da ne gre brez gospodinje.
 915 I  |             tilnikom, zariplimi očmi, kričeč in zmerjajoč, ljudje pa
 916 IV |          belimi zidovi, med njimi par kričeče rdečih streh. ~Drozgov pogled
 917 II |          širokopleča, z izpodvezanimi krili, z razgretimi lici in čmernim
 918 V  |               z izkupičkom komaj sami kriti. Treba je torej strahovite
 919 III|             njim. ~"Dedci smo si sami krivi, Drozeg. Saj ne izhajamo
 920 V  |     brezbrižnost in nemarnost, za vse krivice in nasilnosti? Zavozil si
 921 II |            težko pred obema. Ali je v krivici pred obema? Oče pred otroki?
 922 IV |             ničesar slišati. A bil je križ: zastaviti mu je moral pokošeno
 923 IV |             se zmerom hujše krešejo v križajočih se pogledih. Renonse se
 924 V  |               vse življenje otepali s križi in nadlogami, skrbmi, težavami. --
 925 III|             in se razleti ob železnem križu v oknu. ~"Svinja! Takšna
 926 I  |             oprt ob palico, oči se mu krohočejo od zadovoljnosti: Kako je
 927 II |              vesela Reza komaj zadrži krohot. ~"Kaj?" plane Tona pobledela. "
 928 III|       prepevajoč pretrgano vsak zase, krohotajoč se brez povoda. Ta ali oni
 929 I  |           treba za žito in koruzo, za krompir in zelje. Spodnje prostore
 930 I  |              ceste se odražajo široke krone sadnega drevja. Listje murv
 931 IV |             igri. Pred njim je kupček kronic in goldinarjev... Zadnje
 932 III|           hoče iztrgati, on ga siloma kroti. Boji se, da zdivja še stari
 933 IV |         razpraskan. Vesel smehljaj mu kroži okoli oči... Le naj zijajo!
 934 V  |             rok. Ah, ta oblast! Kakor krpa starega banderca, raztrgana
 935 III|             dom! Hinavec grdi, stari, kruljavi! Otroke oslepariti in pognati
 936 IV |         prevoha vsak dan, kaj po trgu kuhajo. ~"Kopunčka si naročita!
 937 I  |           pomoči; gostilnica kmetija, kuhinja, govedoreja, svinjereja,
 938 I  |               nekaj mota okoli Katre, kuhinjske dekle. Zalo dekle je, a
 939 III|        povelje. In ko zagleda potem v kuhinjskem ozadju Tono z Rebcem v pogovoru,
 940 III|          Katro? Katro je izbral? Našo kuhinjsko? To, ki sem jo jaz danes
 941 III|               Ptičku', saj ga poznaš, kujona salamenskega! Še rada se
 942 IV |             mila v igri. Pred njim je kupček kronic in goldinarjev...
 943 I  |            Gospod Čelhar vas še danes kupi, če je treba, z vso vašo
 944 I  |             za njim in izpije vino iz kupice. Drozeg zapazi, da je tudi
 945 I  |                Z rajnko Nežo sta bila kupila posestvo in vse pošteno
 946 I  |        počitnicah, mu je bil prinesel kupo vina. Stari jo izpije duškoma,
 947 IV |             tostran ali onstran meje; kvartač hlepi po sreči, blagostanju
 948 II |          posebno sobo, kjer je oče še kvartal. ~Vest mu je nekam težka...
 949 IV |          pobožen v občevanju z Bogom; kvartopirec je brezbožen, uporen in
 950 I  |         mošnjo! In vendar -- prekleta kvartopirska strast, da si jo je hudič
 951 II |              travnik: ~"Južina je tu. L'es pridi, kdor je žejen,
 952 II |                kdor je žejen, kdor je lačen!" ~Drozeg sam je prišepal
 953 IV |             jih ne ubrani, teh trških lačenbergerjev! Ali jih je že malokrat
 954 V  |          nehanja, podobnega umiranju, lagotnemu odhajanju preko mej življenja... ~
 955 IV |        potolažen, mirna mu je vest in lahka duša, skoraj radostno mu
 956 II |             sodni oficial, živahen in lahkomiseln veseljak. ~Poigrati se je
 957 II |             Čvrst mladenič, veseljak, lahkomiselno podjeten pri dekletih. Brčice
 958 III|              Katro, ki je revna kakor lahov koš? Kdo pa bo na domu,
 959 I  |         poznam, mu ni nobene sile." ~"Lakomnež -- pa sila! Ali je lakomen
 960 IV |                  Pa ne požrita vsega, lakotnika!" ~"Le pridite, Porenta,
 961 IV |              zdravega obraza in belih las, v gizdavem žaketu in telovniku,
 962 V  |               nanj. ~Stari ga boža po laseh in mu stiska glavo k sebi...
 963 II |           hipu dozorel njen sklep. Na lastnem domu so se ji že davno gabile
 964 II |              bedasto plašljivost pred lastno hčerjo in se zavedel svoje
 965 IV |             nebu izmed lin v oblakih. Laterna ropota na vozu, medel plamen
 966 II |              napetih prsih, skodranih laščkih ob ušesih, cvetočih licih
 967 V  |         Potiplje se za čelo, mrzlo od leda, otiplje mehur, ki je zdrknil
 968 II |               materine maščevalnosti. Ledeno ji zagomazi po hrbtu, na
 969 IV |       pretkano, a prikrito. Stopar je ledenomrzel, miren, kakor hladnokrven
 970 V  |              na desnem temenu mehur z ledom. Levo lice mu je povešeno,
 971 I  |            križev! Strašna mora! Name lega sedmi. A vi ste mlad! Mladenič
 972 II |           grabljice, ki se zbirajo in legajo v kolobarju okoli skled. ~
 973 IV |         zgubana, a pogled je jasen in lehak. Z desnico seže po uro na
 974 II |          prestrogi gospodinji njegovo lekcijo. In tudi njega samega obide
 975 II |             veseljačiti, zapravljati, lenariti. Sam se več ne spomni, kdaj
 976 II |               in nečistost? -- Spričo lepe in sočne Katre se seveda
 977 II |              njo je bil doživel mnogo lepega. Življenje je preživel z
 978 I  |            kaj zaslužil s kartami. O, lepih denarcev je že pričaral
 979 I  |               jo premeri: Zalo dekle, lepše nego štacunarjeva Marička;
 980 IV |       zadoščenja, pričakovanja nečesa lepšega, nečesa boljšega... ~Ob
 981 I  |           miza, podolgovato rezana, z lesenimi klopmi. Nad mizami in preko
 982 I  |        izbrisana z obraza, živahno mu leskečejo oči in kretnje so mu gibčne,
 983 I  |              s prešerno razuzdanostjo lesketajočih žarkov. Z onkraj ceste se
 984 II |            nad njim, zaletavajoč se v leskov list. ~Drozeg gleda vanj
 985 II |              dokler so bili majhni. Z leti je njih mikavnost vedno
 986 IV |               požreti. Od vseh strani letijo zabavljice in dovtipi. Ta
 987 I  |         pokopal. Smrt. Bolezen. Slabe letine. Izgube, povsod izgube.
 988 I  |    Zdravljenje po toplicah -- leto za letom. In -- Drozgu se od tesnobe
 989 I  |            vprašam? V sedanjih časih! Letos! Ženo sem pokopal. Smrt.
 990 V  |            opleta krog otrplih prstov leve roke. ~Pogledi se mu zaupljivo
 991 IV |   hipnotizujočim pogledom, viržinko v levem kotu ust, do polovice zžvečeno.
 992 III|        natihem muza. Končno mu položi levico na laket, iztegne desnico
 993 II |               uravnavajoč noge, da bi ležale čim udobnejše. Naslonjen
 994 V  |              bi ne ležal on, kakor bi ležalo samo telo njegovo, samo
 995 II |        zagomazi po hrbtu, na obraz ji leže rezka trpkost. Ko se ozre
 996 II |           Drozeg se zagleda v Janeza, ležečega na trebuhu, z mrkim obrazom,
 997 II |     izpodvezanimi krili, z razgretimi lici in čmernim pogledom. ~On
 998 IV |            zvezd blešči na nebu izmed lin v oblakih. Laterna ropota
 999 IV |                ves razvnet, z rdečimi lisami na bledih, mastnih licih:
1000 IV |              previdno in zelo počasi, lista po kartah in šteje barve,