Chapter

1502 I  |              ko si mlada!" ~Pogled mu objame njene boke in napeta prsa
1503 III|         skoraj omamljena. Z rokami se objemajo, prepevajoč pretrgano vsak
1504 III|           Razsvetljeni prostorček pod objemajočo murvo je ves živ veselja,
1505 III|          hudobna... No, Katra!" ~Fant objemlje njeno laket in jo vlači
1506 II |        Hlastač si, Peter, požrešen in objesten. Pohlep te ima za užitki
1507 II |                 Njene oči so rdeče in objokane, lica malo bleda, usta trpko
1508 I  |             se ozre v nebo za redkimi oblački: do konca košnje bo še vsaj
1509 IV |            orakelj, ki odkriva usodo, oblagodarja s srečo, tepta z nesrečo.
1510 II |         odprti cesti, kjer se samo še oblak prahu počasi vlega...  Zdajci
1511 IV |            blešči na nebu izmed lin v oblakih. Laterna ropota na vozu,
1512 IV |               in prepirljiv, a dovolj oblasten, da zbode starega: Ta se
1513 II |             prihajajočimi na sedmino. Oblastne so ji kretnje, poveljujoč
1514 V  |         odnesel veter. Zbogom, Peter, oblastnost in gospodovalnost! Zdaj
1515 IV |        gornjega telesa, a tenkih nog, oblečen z nekoliko starinsko eleganco,
1516 IV |               Aló, Evgenček! Hitro se obleci in teci po Martina, da napreže!
1517 I  |             stopnicah. Nekega dne kar obležim, pa me ne bo več dol." ~
1518 IV |               nasilen samopašnež pred obličjem neznanih sil. Vernik hrepeni
1519 III|             Svojo kupico izprazni, se obliže in si obriše brke, malo
1520 II |             vzel tudi brez denarja; a obljubiti ji je moral, da ne odneha
1521 IV |       pregovarja, izpodbija izgovore, obljublja odškodnino... Deset je ura,
1522 IV |                  Soseda se mastita za obloženo mizo pri "Avstrijskem žezlu".
1523 II |        poglede. Kakor kak vlačugar se obnašate. V svojih letih! Fej in
1524 II |             šele davi pokosen. Pridno obračata seno, da bi se do večera
1525 II |               z rameni in začne zopet obračati, kakor bi ne pričakoval
1526 III|               je pripravljena tudi na obrambo. ~Drozeg dvigne kupico: ~"
1527 IV |       resnično domišljuje, da ga mora obrati -- da dobi nazaj teh par
1528 II |                se zakrohoče ona in se obregne z ramo obenj. "Saj ste še
1529 I  |            prihranil in svoje že itak obremenjeno posestvo bi bil obvaroval
1530 V  |         poskusil otepanje z obroki in obrestmi in drugimi obveznostmi,
1531 IV |              si osnaži s ščetko in se obrije z večjo previdnostjo nego
1532 I  |              k mizi, samozavesten mož obritih, gladkih lic; brada mu je
1533 V  |             boben. Potem se lahko vsi obrišejo za dediščino. Upniki poženejo
1534 III|           nanjo. Drugače se lahko kar obriševa, moj ljubi!" ošine kratko
1535 I  |          karte! Za kolikor ga sosedje obrnažijo pri kartah, to bi mu ne
1536 II |               in priskoči malo, da se obrnete hitreje! Le tudi ti poprimi,
1537 IV |           palic, glavo okorno v stran obrnjeno, kot bi ga držalo v tilniku
1538 IV |            žge na valovito pokrajino, obrobljeno z oddaljenim pogorjem, potopljenim
1539 V  |               sam poskusil otepanje z obroki in obrestmi in drugimi obveznostmi,
1540 II |           večno plačevanje obresti in obrokov, ki so bile pri Drozgovih
1541 IV |           Kretnje so mu domišljave in obsežne, a nesigurne; govorjenje --
1542 II |              njo, že bolno in na smrt obsojeno. Z dna vesti se mu oglaša
1543 I  |            ima za stiki, ki so morali obstajati nekdaj med Drozgom in Črnéčko.
1544 IV |              se namrdne oni brižno in obstane znova. "Par bržolic sem
1545 II |              in kitami si jo sklenil, obudi jo, o Gospod, poslednji
1546 II |            več ne spomni, kdaj je bil obupal, da se še izkoplje iz dolgov.
1547 II |           poleg njega; ona bi ne bila obupala... Kaj je v primeri s tem
1548 II |            hudega. -- Ko je odšel, ni obupavala kot za prvim. Počasi se
1549 II |              brado, in zajavka skoraj obupno: ~"Daleč smo prišli pri
1550 I  |           obremenjeno posestvo bi bil obvaroval za dobršen del morečih vknjiženih
1551 II |            Oficialova poštenost jo je obvarovala hudega. -- Ko je odšel,
1552 V  |         obroki in obrestmi in drugimi obveznostmi, vse življenje se je mučil,
1553 I  |            tehtnica na most, pred njo obširen, raven prostor za balincanje.
1554 I  |        odhrkovati, prskati s sumljivo obširnostjo in vztrajnostjo. A že med
1555 V  |             prepaden, zato ga je bila obšla skrivnostna groza. Kot očetov
1556 V  |                  bridkost je in obup, obžalovanje, kes... in tiha skrb: Kako
1557 I  |          stopi Drozeg iz veže, z enim očesom pozdravi Čelharja in se
1558 I  |                da mu ne uide besedica očetove skrivnosti. ~"Evgen, pojdi,
1559 I  |               čašo vina. Pod murvo na očetovem prostoru sedi, kupico med
1560 V  |            hotel pogovoriti z njima o očetovi nesreči, o možnosti ozdravljenja
1561 I  |          Janezu je namenjen dom, a za očetovo naklonjenost se ne poteza
1562 II |            svoje premoženje popolnoma očistiti bremen. In sklenila je,
1563 I  |             materinih kretenj, psovk, očitanj! Bil bi torej pravzaprav
1564 V  |             požiral grenke in surove, očitanja. Saj si zaslužil, Peter!
1565 II |           vesti se mu oglaša slabotno očitanje: z umirajočo nisi imel usmiljenja...
1566 II |        usmiljenja... A Peter si ne da očitati. Kaj bi z usmiljenjem? Saj
1567 II |           razgovorom. Brat se Maričke očividno ne brani več tako odločno.
1568 II |          napol v dremoti; misli so mu odbežale; brenčanje ga ščegeče v
1569 IV |               hlevu s poda lizal!" -- odbija zabavljice in dovtipe, zmerja
1570 I  |         priteče Tona mimo njega in mu odbije palico: ~"Kaj bi se drli
1571 I  |        gramoza prevzamemo od cestnega odbora; vojaki pridejo na vaje,
1572 IV |               lokomotive... Drozeg si oddahne. Čelhar se obrne v stran
1573 I  |             sosed ves zardel. "Janezu oddajte gospodarstvo, pa naj on
1574 IV |               pokrajino, obrobljeno z oddaljenim pogorjem, potopljenim v
1575 V  |               obriše solze in popravi odejo, stari pa ga stisne za roko
1576 II |              težka. -- Tona se umika, odgovarjajoč srdito in nič manj kričavo.
1577 III|          dozdeva, kakor bi hotel Toni odgovarjati; pa se premisli in stopa
1578 IV |               posreči, jasno čitati v odgovorih. Največkrat pozablja, kako
1579 V  |         podobnega umiranju, lagotnemu odhajanju preko mej življenja... ~
1580 I  |           žepa in se začne usekavati, odhrkovati, prskati s sumljivo obširnostjo
1581 III|               niso zadovoljni, pa naj odidejo! Za pijance se ne bom ubijala." ~
1582 III|              nič se ne pomišljaj! Jaz odidem..." ~"Ne začenjaj znova!
1583 IV |               vesel: Še boljše, lažje odideva s sosedom. -- Na dvorišču
1584 V  |        izbegujoč, sam vase zatopljen, odklanjajoč vsako vmešavanje v že določene
1585 II |           briga tvoja dota? Vzemi jo, odkoder hočeš!" -- Stresalo ga je
1586 II |              še zdaj so z vozom tu." ~Odkrije se, pokriža, zmrmra molitev
1587 I  |                 doto šteti. Ko bi bil odkritosrčen, bi celo priznal, da se
1588 IV |           kartah mističen orakelj, ki odkriva usodo, oblagodarja s srečo,
1589 II |               ustavi poleg njega. Pri odlaganju se ji prsi vzpno in pleča
1590 III|               napetimi žilami. In kar odleže mu, ko se začuje škripanje
1591 III|              pogled, glas poveljujoč, odločen. "Dobro torej: Katro vzameš.
1592 IV |               morda, Peter, že končne odločitve v sebi? -- Kaj se potem
1593 V  |             prijeti vajeti v močne in odločne roke, pokazati ljudem, da
1594 IV |             Tako sigurnega se čuti in odločnega: Oberem jih, pri moji duši!
1595 II |             seno na obe strani; vedno odločnejše, skoraj jezne so ji kretnje.
1596 II |              malo slaboten fant, brez odločnosti in korajže, popolnoma odvisen
1597 I  |                Ubijaj se, preudarjaj, odločuj -- otroci pa narobe! Še
1598 I  |             se hoče braniti, a oni mu odmahne: ~"Nekaj bi vas vprašal,
1599 I  |           proč in hiti z obema rokama odmahovati. ~"Bežite, bežite! Sv'et
1600 I  |               malo razžaljeno. Oni pa odmahuje naglo, kakor da se oteplje
1601 IV |            zašklompnila za njo. Petru odmeva še ropot v ušesih in zastorčki
1602 II |          obljubiti ji je moral, da ne odneha pred očetom in da ostane
1603 V  |           nekaj časa... Zdaj ti jo je odnesel veter. Zbogom, Peter, oblastnost
1604 IV |               ukrenil, da bi se takoj odpeljal na kolodvor... ~Kot nalašč
1605 IV |             Ponoči Tone ni bilo doma. Odpeljala se je bila z Rebcem; in
1606 IV |            Deset je ura, ko se končno odpeljeta... Zadnji čas, da jo še
1607 III|         Seveda ti jo dam! Čim prej jo odpelješ, tem rajši te imam. Kar
1608 II |             robcem si obriše prsi pod odpeto srajco in poškili k sestri,
1609 I  |      gospodarstvo, pa naj on prevzame odplačilo!" ~"Aha, aha... Stari pa
1610 II |             Tu pa je bila naletela na odpor pri bratu... ~Izza gozdiča
1611 II |            ali ne? -- Katri sem danes odpovedala, da veš. Boš že enkrat spoznal,
1612 IV |                            IV  Drozeg odpre oči in se ozre začudeno
1613 IV |            pred očmi, rad bi jih bolj odprl... v glavi se mu vrti z
1614 III|         prestrašena. Usta se ji napol odpro, ali besede ni iz njih. ~
1615 IV |              Evgenove oči so krčevito odprte. -- Tona je odšla na travnik.
1616 II |              se mu zazdi, da stoji ob odprtem grobu. Otroci jočejo krog
1617 II |               dokler ne izgine voz na odprti cesti, kjer se samo še oblak
1618 V  |           hvaležni. Ti bi bil veljak, odprtih rok, ponosen, zadovoljen
1619 I  |             se začudi in ga pogleda z odprtimi usti... nenadoma zardi,
1620 I  |              okno v prostrano vežo in odprto kuhinjo. Od tod poveljuje
1621 I  |              bi potem že kako drugače odračunal, saj je itak najbrz malo
1622 I  |              ene same hčere ne morejo odračunati od hiše?!" ~Jezno pograbi
1623 I  |        nekoliko počitka? Ali ima zato odrasle sinove, da bi se še na stara
1624 V  |             Zato so se upirali, ko so odrasli, trgali oblast iz tvojih
1625 I  |             žarkov. Z onkraj ceste se odražajo široke krone sadnega drevja.
1626 IV |              Trst. Saj se s tem še ne odreče za zmerom svojim zenitvenim
1627 IV |                da mu ta večer ne more odreči. Kretnje so mu domišljave
1628 V  |              Teka po hiši, ukazuje in odreja, gleda povsod, se briga
1629 V  |        strasti in zlobe... ~Drozeg se odreka -- hudiču in njegovim angelom.
1630 V  |                 Kaj, hudiča, da mu je odrekla? -- Zdravo lice se mu skremži,
1631 II |             otroki! Ali ti je že tako odreklo?" -- Tona je bila umolknila
1632 V  |               sanjati ne mogel o kaki odrešitvi iz dolgov. Marička in njena
1633 I  |               leto se tolaži: zdaj se odrežemo, seno bo drago in ne bo
1634 II |            jezno. ~"Ne zmanjka, če ne odrežeš," se zasmeje navihan delavec. ~
1635 III|               Pozno je, jaz moram kar odriniti. Ali bi zaklicala Martinu,
1636 V  |            sunkoma mu bruhajo iz grla odsekani glasovi... ni jok, ni stok --
1637 I  |               kratkih, suhih stavkih, odsekanih vzklikih. Ko stvar premeljeta
1638 I  |      naklonjenost se ne poteza ravno. Odslužil je bil vojake, zdaj pa bi
1639 III|             dva tedna, ki jih mora še odslužiti, se ne da več izkoriščati.
1640 IV |            loteva, časi je v duhu kar odsoten, ni pri kartah in ni drugod,
1641 I  |           njemu, oči so mu meglene in odsotne. ~"Tako je pravila. Hotela
1642 III|           pripeva polglasno, a skoraj odsotno; naslonjen z obema rokama
1643 I  |           bilo v krčmi vse narobe, če odstopi. Naj bi se na dom možila,
1644 II |             žene; zato brezčutnost in odurnost. -- Hlastač si, Peter, požrešen
1645 I  |               Sv'et je kaj poceni." ~"Odvetniku ga je treba plačati." ~"
1646 I  |          posebno. Najstarejši, Polde, odvetniški koncipient, ne pogleda mnogokrat
1647 II |              Ali ne bi bil prisiljen, odvrniti se od nje?... ~"Katra! Hej!" --
1648 II |           obvarovala hudega. -- Ko je odšel, ni obupavala kot za prvim.
1649 I  |           hrepenenj; kakor da se hoče odškoditi za skoraj petkrat sedem
1650 IV |         izpodbija izgovore, obljublja odškodnino... Deset je ura, ko se končno
1651 IV |           krčevito odprte. -- Tona je odšla na travnik. Do poldneva
1652 I  |                Hitro, Evgen!" ~Drozeg odžene fanta in se obrne zopet
1653 II |               trga, je bil tudi sodni oficial, živahen in lahkomiseln
1654 II |              si ti počenjala s svojim oficialom?" se nenadoma oglasi Evgen.
1655 II |          sanjala v brezdanjost greha. Oficialova poštenost jo je obvarovala
1656 I  |            svetite preveč po šupi! Še ogenj mi zanetite." ~Soseda pijeta
1657 III|             bliže, Janez! Čemu se nas ogiblješ, ko svatujemo? Tona se moži.
1658 II |           mogla -- kakor mimogrede -- oglasiti pri njem. Pogled na snažne
1659 I  |             se vrne mimo očeta, se mu ogne s komolcem, kakor bi se
1660 IV |             ki je mnogo presoliden za ognjevitega igralca. Pri Drozgu sluti
1661 III|           kratko in ona je naenkrat v ognju: ~"Kakšne komedije so zopet
1662 III|            ozadju se drezajo sosede z ogorčenimi obrazi; sosedje se posvetujejo;
1663 IV |              z neznansko naglico, kot ogromna, trebušasta vrtavka... Peter
1664 III|       razburja, saj je vse le šala. ~"Oh, 'Ptiček' jih ima za ušesi!"
1665 III|               dosegel kaj od mene." ~"Oha, glejte, da vas ne primem
1666 IV |                vajeti visijo nizko ob ojesu in opletajo konja po bedrih. ~
1667 I  |             ogla. ~Drozeg se naenkrat ojunači in kriči za njo: ~Glejte,
1668 II |             pogledujoč postrani izpod oka -- pod noge in po bokih,
1669 I  |           naravnost do očeta pa se ga oklene krog komolca in mu šepne
1670 I  |            Sin se obrne proč in odide oklevajoč. -- ~Z otroki se Drozeg
1671 IV |             zdi, da je začel nenadoma oklevati, da je nekako izgubil odločnost
1672 II |              jasnega novica, da je na oklicih -- z drugo. -- Idilično
1673 IV |              zastorčki utripljejo nad okni. Njen glas zveni iz veže
1674 II |            preko hrbta. ~A noge so mu okorne, sapa težka. -- Tona se
1675 IV |            oprt ob dvoje palic, glavo okorno v stran obrnjeno, kot bi
1676 I  |              mu napne, kakor da so ga okovi zvezali čez prsi... Ne še,
1677 II |            bliskajo v soncu kovinasti okraski na komatih. Koscem in grabljicam
1678 I  |             je izpodneslo. Ali vas je okrcala financa? Sosed? Med prijatelji?" ~"
1679 IV |               Žezlo imenovan, majhen, okrogel človek, sijajno zdravega
1680 IV |           pretipali kosti in mu malho olajšali... ~Igralska strast je izrodek
1681 IV |               mu zastane, za trenutek oledeni... potem povzdigne klavrno
1682 III|               da se ne premisli in ne omahne ob svojem skritem cilju. ~
1683 IV |            nepremišljena, izzivajoča, omalovažujoča. ~Žezlo se smehlja pretkano,
1684 I  |             pa še bolj vdaja vinskemu omamljanju; kakor da je v njem največji
1685 III|                 Tudi mladež je skoraj omamljena. Z rokami se objemajo, prepevajoč
1686 IV |              Z desnico seže po uro na omarici in se nenadno spomni: ~"
1687 III|               je za posestvo!? Saj ne omedleva za bogastvom kakor druge!
1688 IV |           najdeš pravo: ženska ti jih omehča. Mazala bi te, povijala...
1689 III|              z Janezom, da je dolenje omizje skoraj ločeno; Evgen je
1690 IV |        posojilo, je že tako popolnoma omočen od pijače, da morajo prenehati
1691 IV |              igro. Občutljivost mu je omotila pijača, tisto kapljico obupa
1692 IV |               si naročil kosilo kakor onadva, čeprav je ravnokar doma
1693 II |          umazal in razžalil dekle, mu onečistil in ponižal izvoljenko --
1694 IV |            postavnosti in tako dalje; onega skrbi bolj dota, nevestini
1695 IV |          zadirajoče se, prehajajoče v onemoglo momljanje. Njegova igra
1696 IV |         opreza zdaj za tem in zdaj za onim, ljubosummno pogleduječ
1697 I  |  razuzdanostjo lesketajočih žarkov. Z onkraj ceste se odražajo široke
1698 II |      vsakdanje nujni, da jih je komaj opazila. Šele v tem trenutku jo
1699 IV |             se pripravijo na resnejše opazovanje in spremljevanje; pogovori
1700 II |              a?" -- Z naglim pogledom oplazi Janeza, ki je zardel povesil
1701 II |           krčevitimi udarci, da bi jo oplazil preko hrbta. ~A noge so
1702 V  |             prebira rožni venec in ga opleta krog otrplih prstov leve
1703 II |               rok. Mislil sem, da boš opoldne že doma s tem vozom, Martin." ~"
1704 I  |           hrbtom. Debela palica mu je opora, uglajena od dlani; pri
1705 IV |           zaplete; ko bi vstal, bi se opotekel. Njegova samozavest je velikanska;
1706 IV |                krenite, sosed! Majhen opravek imam pri Stoparju." ~Oni
1707 I  |               drugače?" -- In kakor v opravičbo: "Vam ne more uiti, vse
1708 IV |          Stoparju." ~Oni se začudi: ~"Opravite drugo pot. Vlaka še ni...
1709 IV |              zvečer. Danes bo itak za opravke že prepozno v mestu." ~Žezlo
1710 III|       sumljivo po navzočih. Bil je po opravkih v trgu, kjer je seveda tudi
1711 I  |           vstajati dosti zgodaj in ne opravljati po vesti svojih poslov.
1712 IV |               in njih gobce jezikave, opravljive... ~Potem tolaži fanta,
1713 IV |         gizdavem žaketu in telovniku, opreza zdaj za tem in zdaj za onim,
1714 III|              mizi, Janez trka in pije oprezno. ~"Ti se pa nič ne ženiš,
1715 IV |               Morda si domišljuje, da opustiš namero... ~Drozeg skoči
1716 IV |                 drugače nas popolnoma or'epka!... ~Drozeg stavlja
1717 II |               dva čebra in želodec za orehovo lupino. Samo za trenutek
1718 II |       zavrtiva. Martin nama zaigra na orglice."  Star kosec se oglasi
1719 III|            Kje more oče?" ~"Oče je še orjak, Tona!" pravi Rebec. Drozeg
1720 V  |              postelji -- se jima tudi orose oči in ju zbode v prsih,
1721 III|            pijano lovi in išče novega orožja, da bi udaril. Rebec ga
1722 II |       trenutku jo obide čustvo, da je orožje posmrtne materine maščevalnosti.
1723 II |          domov, Reza, ko imaš moža na orožnih vajah? Tudi ti moraš imeti
1724 IV |             nenadno spomni: ~"Strela, osem je že proč." ~Tona je bila
1725 II |               venomer nazaj, kažoč ji osle in pojoč: ~Tona melona,
1726 III|               stari, kruljavi! Otroke oslepariti in pognati domačijo s kakšno
1727 I  |               od ognja. "Vi ste menda oslepeli, ko ne ločite noči od dneva." ~
1728 IV |            babo? Pred neuspehom? Pred osmešenjem? -- ali se nisi že osmešil? --
1729 IV |         osmešenjem? -- ali se nisi že osmešil? -- Aha, ti se lahko zlažeš,
1730 IV |               napravlja; celo zobe si osnaži s ščetko in se obrije z
1731 V  |              V tem boju bi bili morda ostali bratje celo na njeni strani,
1732 II |          nalašč sta se bila ločila od ostalih delavcev, ker ju že nekaj
1733 I  |             rečem: brez gospodinje ne ostanem." ~"Bo že Janez preskrbel." ~"
1734 IV |           okoli oči... Le naj zijajo! Ostrašiti se ne damo Zakaj bi ne poskusil
1735 IV |              rešeto solate v roki, in ostrmi za njim. Konj pekeče po
1736 IV |         Igralska strast ga vedno bolj osvaja. Z vso dušo je pri kartah;
1737 II |         namesto žalosti pa jo prešine osvetoželjnost -- v imenu rajnice, v imenu
1738 II |             zrahljal mrtvičnost in ga osvobodil strahopetnosti. "Premalokrat
1739 IV |             pri "Žezlu", ga je docela osvojilo prepričanje, da se sosed
1740 II |      udobnejše. Naslonjen na drevo si otare pot z obraza in zazeha,
1741 IV |        premeri, hladno in sovražno. ~"Otavo mi zastavi!... Tu so priče..." ~
1742 IV |          pretežak za svoje noge, zato otekajo. Ampak --če najdeš pravo:
1743 I  |               mu brižno gledajo izmed oteklih vek. ~"Tona, Tona," kliče
1744 II |              se prestopajo, z repi se otepajoč obadov in stresajoč z grivastimi
1745 V  |              da se bodo vse življenje otepali s križi in nadlogami, skrbmi,
1746 V  |               Oče je bil sam poskusil otepanje z obroki in obrestmi in
1747 V  |               za čelo, mrzlo od leda, otiplje mehur, ki je zdrknil s temena,
1748 I  |               odhajajo počasi v hišo, otirajoč si pot z obrazov in ne meneč
1749 II |             je zagorelo upanje, da se otrese kdaj bremen. Prvorojenec.
1750 III|         namrdne ona jezno. "Tudi tale otročad mi je napoti." ~"Zakaj napoti?"
1751 III|              in pomnoži! Ampak -- pri otrocih, Rebec, glej, da bodo dečki;
1752 V  |               njej, da je celo precej otroške vdanosti in ljubezni v njej. ~
1753 V  |          Peter. Čeprav uideš smrti -- otrpel si, bolnik za zmeraj, priklenjen
1754 V  |            noga, vsa leva stran mu je otrpla. Obraz mu je modrikasto
1755 V  |               venec in ga opleta krog otrplih prstov leve roke. ~Pogledi
1756 V  |              izdihavanju se mu stresa otrplo lice kakor mrtva cunja. ~
1757 IV |             prenehati z igranjem. Kot otrpnjen sedi na stolu, s steklenim
1758 I  |              je rad nasrkal. Odkar je ovdovel, se pa še bolj vdaja vinskemu
1759 IV |       nabreklim tilnikom iznad belega ovratnika se ozira Drozeg k Evgenu,
1760 V  |             in verjame, da stari spet ozdravi, in dela sklepe, kako bo
1761 V  |              dobičkaželjnih sanjah od ozdravitve razdrapanosti lastne domačije
1762 V  |           očetovi nesreči, o možnosti ozdravljenja in tako naprej... Za trenutek --
1763 V  |            bil celo govoril o nadi na ozdravljenje -- če se kap ne ponovi --
1764 V  |            otročje si jih vodil, brez ozirov na bodočnost, kakor si bil
1765 III|         tisočakov niso mačkine solze. Ozreti se bo šele treba: odkod,
1766 IV |              in srborit skopuh, pa še ošaben poleg tega. In ravno on --
1767 I  |        obrnjena na pol od njega. ~"Le ošabna bodi, ko si mlada!" ~Pogled
1768 II |               se Bogu usmiliš. Jaz ti ošabnost že izbijem. Rad bi vedel,
1769 I  |             molči zamišljeno. Parkrat ošvrkne Drozga s pogledom od strani,
1770 III|               Kaj boš zdaj? Še ni bil oženjen, pa je vdovec." ~Janez pa
1771 V  |            molka in molitve čudežnega oživljenja mrtvičnih udov... ~Popoldne
1772 I  |               bi pa kaj kupil, jaz. O pač, -- kadar bo junec gnal
1773 II |              zaripla v obraz: ~"Le ga pačite, norca starega! Molit naj
1774 I  |          svetilka, skozi odprta vrata pada pramen luči do vodnjaka. ~
1775 I  |          stvar premeljeta in še vedno padajo besede, prisiljeno in dolgočasno,
1776 II |               kamnov in šumenje vode, padajoče na korce in lopate vrtečih
1777 II |               stisne prsi, da mu roki padeta kot nasekani... Obrne se
1778 I  |                zvrtinči travne bilke, padle s senenih voz, in zašumlja
1779 I  |            gozdu zrelega, je že davno padlo pod sekiro. Ali naj začnemo
1780 IV |              zapravil, glej, da mi še pagata uničiš! Gobezdalo!" -- ~
1781 I  |                prijatelj Grega, sem s pagatom! Tako je, vidiš! Kaj pa
1782 II |         udarila. ~"Ali se mi pobereš, paglavec?" se vrže Tona nanj. ~Deček
1783 IV |            avšasto, kot je Tona in ta pakaža spodaj. Le brez skrbi bodi,
1784 I  |          prinesla." ~Drozeg pomenca s palcem in kazalcem desne roke...
1785 I  |               previsoko mizo in proži palčeva nohta ob gorenje zobe, da
1786 IV |               ob cesti, oprt ob dvoje palic, glavo okorno v stran obrnjeno,
1787 II |               desnica seže sunkoma po palici in udari z njo po tleh: ~
1788 I  |             ko je treba vasovati! Luč palite ob osmih, ko je še skoraj
1789 I  |             pa pravi? Saj ste drugače pameten... Janez!? -- Jaz sem gospodar.
1790 III|              prestrašen: ~"Tona, bodi pametna in pusti vendar! Kaj pa
1791 IV |            kaso; a boji se, da se vsa partija razprši... ~"Zdaj bi pa
1792 II |               njo, pa jo zagrabi krog pasu, surovo jo zagrabi in pritisne
1793 III|               Tona s steklenicami pod pazduho in v predpasniku. ~Janezu
1794 I  |            starejše luknje. Človek se peha in trudi, pol življenja
1795 I  |              otrok. Za koga pa se naj peham?"  Drozeg drži še vedno
1796 IV |             po cesti proti domu. Konj peketa. Temna je noč; par zvezd
1797 II |            vihar ti vzdigne furija iz pekla!" -- Z vsako besedo rase
1798 V  |               se pogreznil, da ubežiš peklu? ~Še dopoldne Drozgu zopet
1799 II |           kože, sapa mu je vedno bolj pekoča, dremavica se ga loteva. ~
1800 III|              venomer bi pil, govoril, pel. Zmerom mora kdo tičati
1801 IV |              starega, naj bi se takoj peljala dalje, da bi bila ponoči
1802 IV |             polne solz... ~"Kam bi se peljali, oče?" ~"V Trst. Zakaj se
1803 IV |        vprašanja na usodo: ali naj se pelje snubit -- ali naj ne hodi? --
1804 III|           Stvar je taka, Rebec, da se peljem jutri v Trst -- zasnubit.
1805 III|              Ob osmih imej napreženo! Peljemo se v trg. In ti Čelhar,
1806 I  |          poprašate!" ~"Sam? Skupaj se peljiva raje!" ~Drozeg, si počoha
1807 I  |          zmiglje z desno ramo, spraši pepel s cigare, pogleda Drozga,
1808 IV |           preglavice -- in ženitnina; peti se briga za preteklost:
1809 I  |         planejo, če treba, v vrisk in petje. ~Hči Tona mu krčmari. Vozniki
1810 I  |              hoče odškoditi za skoraj petkrat sedem suhih let ženinega
1811 I  |         priimek. -- ~"Prezgodaj žgete petrolej," zarobanti v kuhinji in
1812 IV |               Le naprezite, Čelhar!" ~Petrov pogled je krčevito uprt
1813 II |          čričeč poldnevno uspavanko. ~Petrova desnica seže sunkoma po
1814 I  |            Mrak se je bil že zgostil, Petrove oči so slabe: šment preklicani,
1815 IV |             moral že napreči, Drozeg, peš ne pojdeš na kolodvor." ~
1816 V  |            suhoparnosti zakona, da bi pešal pod morečimi skrbmi vsakdanjih
1817 II |        zapravljati -- za otroke pa ni pičice preskrbljenega. Če pojdete
1818 I  |            rok. O, ne bo še Jaka kaše pihal!" ~"Kaj pa torej?" ~Drozeg
1819 I  |              stolov. ~Večerni vetrček pihlja po cesti, zvrtinči travne
1820 III|       zadovoljno pomežikuje: ~"Rebec, pij! Fanta sva pa vendar, kaj?
1821 I  |          kapljico. Oči mu verno zro v pijačo; strašno imenitno se mu
1822 III|        zadovoljni, pa naj odidejo! Za pijance se ne bom ubijala." ~Evgen
1823 IV |             dolg in bled, oči še bolj pijane. Roki se mu treseta, sapa
1824 III|             se vmešavajo, a so prevec pijani, da bi mogli kaj pomagati.
1825 I  |               ko se vrne. ~"Smo. Zdaj pijemo tisti štefan vina," odgovori
1826 III|           tudi kar ne more ujeziti. ~"Pijte, mladeniči!" prigovarja
1827 I  |             starikav kmet s kadečo se pipo v ustih. Drozeg ga pozdravi
1828 I  |          podreza s palico med neumite piskre in posodo. "To je že od
1829 V  |            dete v plenicah. Kdo te bo pital, snažil? Kdo ti bo -- plenice
1830 IV |              Obed je imeniten, pijača pitna, da je kaj. ~Drozeg je zopet
1831 III|              je mogoče živeti samo od piva. Še zdebeli se človek." -- ~
1832 IV |            vrsti -- pa ostane. Naj ga piše baba... ~In Drozeg izgubi
1833 I  |                   Seveda ptiček! Hop, plačajta, bratca! Kralje tuli...
1834 V  |              si bil posestvo, dolgove plačal, dokupil zemlje in povečal
1835 I  |               posestvo in vse pošteno plačala, resnično; ampak -- poprav
1836 I  |                 Odvetniku ga je treba plačati." ~"Ko bi bil vsaj dober,
1837 II |         življenju brez skrbi za večno plačevanje obresti in obrokov, ki so
1838 V  |        mrtvoud -- kazen božja, udarec plačujoče usode? -- In slaba vest,
1839 IV |                ukazujočih, žugajočih, plačujočih, kaznujočih -- išče človek
1840 I  |             strasti in ognja; prsi mu planejo, če treba, v vrisk in petje. ~
1841 IV |             naokoli... Konjska zadnja plat se sveti v luči. Senca teče
1842 III|             Martin brzda konja, ki se plaši. Kravji hlapec in svinjska
1843 II |               končno premagal bedasto plašljivost pred lastno hčerjo in se
1844 III|          Janeza séde, malo za njegovo pleče, obrnjena v njegovo lice.
1845 V  |                nebogljen kakor dete v plenicah. Kdo te bo pital, snažil?
1846 I  |              Vrišč je, kakor bi imeli ples v skednju. Reci, naj hite,
1847 IV |          koleslju, šviga čez kantone, pleza po drevesih, drsa po njivah
1848 I  |             zagleda v temo. Tilnik in pleša se mu nenaravno zleknejo,
1849 III|             malo v stran in ji zajezi ploho psovk. Toplo ji govori in
1850 III|            bila dota!" -- Stari udari ploskoma po mizi. ~Janez se ozre
1851 IV |           morate zaslužiti, da mi ne, pobegnete?" ~Stopar ga strupeno gleda
1852 II |          vsega konec... ~Skloni se in pobere jerbas, pa ga vrže zopet
1853 II |           sestra udarila. ~"Ali se mi pobereš, paglavec?" se vrže Tona
1854 III|              Razveselil se je bil teh pobičev, kakor bi mu bili od Boga
1855 III|              otrokom. Pusti me, da ga pobijem!"... ~Koleselj se ustavi
1856 II |               k sebi, da zavrešči kot poblaznela: ~"Moj Bog, pustite me!" ~"
1857 II |            krohot. ~"Kaj?" plane Tona pobledela. "Smrkavec! To imaš za svoj
1858 IV |               Naj se otroci med seboj pobotajo kakor jim najbolje kaže!
1859 II |               napil. Ali ji nisi ubil pobožne misli? Ali si jo sploh razumel,
1860 II |         urežeš? Res je bila prišla, s pobožno mislijo je bila prišla.
1861 I  |             zato prisiljen, da se sam pobriga in pogleda časih v hlev,
1862 I  |             danes spraviti. Pa se naj pobrinejo po večerji; štefan vina
1863 I  |               že še kje iztaknete. Le pobrskajte po svojih knjigah!" ~"Ste
1864 I  |             natoči še enkrat... in tu počakaj!" ~Stari krevlja okoli ogla,
1865 V  |           slino in tekočino, ki se mu poceja po bradi in po prsih. Teka
1866 II |              misel domačija! Ona nima počenega groša. Kako naj z njo prevzame
1867 I  |          Bežite, bežite! Sv'et je kaj poceni." ~"Odvetniku ga je treba
1868 II |               ljudem." ~"Kaj pa si ti počenjala s svojim oficialom?" se
1869 IV |          šegavo namuznejo, Porenta pa poči s prsti: ~"Vraga bi se mi
1870 I  |               zaslužil morda nekoliko počitka? Ali ima zato odrasle sinove,
1871 I  |           najmlajši sin, prvošolec na počitnicah, mu je bil prinesel kupo
1872 I  |               Trst in prišel že domov počivat? Kupčija vam je nesla in
1873 I  |            peljiva raje!" ~Drozeg, si počoha brado: ~"E -- za prvikrat
1874 IV |             da bi ga človek v hlevu s poda lizal!" -- odbija zabavljice
1875 IV |           zamašil gobec... njegov...  podelani... gizdavec stari! Lasje
1876 II |                veseljak, lahkomiselno podjeten pri dekletih. Brčice si
1877 IV |          previdnost pomnožena, a tudi podjetnost in pogum sta v hipu zrasla. ~
1878 V  |       postelja za tujce. Glavo visoko podloženo z blazinami, na desnem temenu
1879 V  |             tega spanja brez nehanja, podobnega umiranju, lagotnemu odhajanju
1880 III|               vlačugarsko... To mu je podobno, norcu, sleparskemu, hudobnemu...
1881 IV |              breskev. In na kraju, ob podolgovatem griču, se bleščijo trške
1882 I  |           glavnih duri kamenita miza, podolgovato rezana, z lesenimi klopmi.
1883 III|           sune Janeza pod rebra in ga podraži: ~"Kje imaš punco, Janez?
1884 II |             striček, kaj? Tono morava podražiti." ~Drozeg se zagleda v Janeza,
1885 IV |             zamiži, da bi še nekoliko podremal... ~
1886 I  |              na bajti, da se mora vse podreti. Če ene same hčere ne morejo
1887 I  |                zarobanti v kuhinji in podreza s palico med neumite piskre
1888 I  |         ziniti: nazadnje pljune in si podrgne gladko brado: ~"E -- tiste
1889 I  |                Aha, aha... Stari pa v podstrešje, kaj? In splesni gori!" ~"
1890 IV |             mišice. Njih pozornost je podvojena, previdnost pomnožena, a
1891 IV |              pridi, morda si še danes podvojiš obresti! Ali mu je res obljubil?
1892 IV |        domišljija vidi -- zavedno ali podzavedno -- v kartah mističen orakelj,
1893 IV |           okoli mize, zbada, draži in podžiga. Jezi se, da se ne razvije
1894 IV |              preračunano gotovostjo v pogin in v smrt. Porenta je naenkrat
1895 III|               je razdražen, da jo vsi pogledajo: ~"Ali si zadovoljna, Katra?
1896 II |             jo povabil, naj bi prišla pogledat njegovo deco. Tona je resnično
1897 III|              veselo in prekanjeno, ko pogledava tu in tam mežikujé na hčer
1898 II |           avšasto izmenjavate umazane poglede. Kakor kak vlačugar se obnašate.
1899 IV |               krešejo v križajočih se pogledih. Renonse se množe, medsebojna
1900 III|       Pričakujoče upre oči v očeta; v pogledu ji igra prežeča grožnja,
1901 IV |             zdaj za onim, ljubosummno pogleduječ na Čelharja, ki bi ga rad
1902 II |             dekletih. Brčice si više, pogledujoč postrani izpod oka -- pod
1903 I  |                  Evgen, pojdi, pojdi, poglej k spravljačem!" se odloči
1904 I  |            ljudeh, saj vemo. Ampak -- poglejte, tole sem vas hotel vprašati:
1905 III|        kruljavi! Otroke oslepariti in pognati domačijo s kakšno pritepenko
1906 V  |            Pokliči, Tona!" ~Igraje se pogodijo. Sama dobrota jih je naenkrat,
1907 V  |             njim bi se še vedno lažje pogodila -- pravzaprav: njega bi
1908 IV |               se je zamudil, joger?" ~Pogodita se, da ju počaka v trgu
1909 IV |               obrobljeno z oddaljenim pogorjem, potopljenim v soparen sivkast
1910 IV |            njegovi duši.. Samo: vedno pogosteje sega po kozarcu, vedno poželjivejše
1911 IV |             nesporazumljenja so vedno pogostejša, prepirčki se pojavljajo,
1912 III|          nepričakovano. "Družine nisi pogostila, ko imaš zaroko?" ~"Saj
1913 IV |          opazovanje in spremljevanje; pogovori potihnejo, dovtipkovanje
1914 V  |               zadrego, ko bi se hotel pogovoriti z njima o očetovi nesreči,
1915 III|     kuhinjskem ozadju Tono z Rebcem v pogovoru, vso zatopljeno v misli,
1916 I  |          odračunati od hiše?!" ~Jezno pograbi steklenico in odhiti. ~Drozeg
1917 II |                  Koj nato jo vidi med pogrebci, prihajajočimi na sedmino.
1918 IV |          zmerom čakal, kdaj pojdemo k pogrebu. Še nisi utonil v vodenici?
1919 V  |               Bog, Peter -- kam bi se pogreznil, da ubežiš peklu? ~Še dopoldne
1920 IV |            samozaupanja in igralskega poguma -- kakor vedno, kadar mu
1921 II |          Peter, požrešen in objesten. Pohlep te ima za užitki in za življenjem,
1922 II |               k drugemu. No, ravno ta pohlevnost in bojazljivost ji je ugajala.
1923 II |               ni vsa ta ljubezen samo pohota in nečistost? -- Spričo
1924 II |           imate za ženitev, pa dajete pohujšanje ljudem." ~"Kaj pa si ti
1925 V  |           Načrt ženitve je bil zadnji poizkus, ohraniti se na površju,
1926 II |           hiše, le naj gre! Jaz si že poiščem gospodinje." ~Evgen je bil
1927 II |               naj odide; si pa drugod poiščemo -- primernejše in bolj po
1928 IV |              pogostejša, prepirčki se pojavljajo, strasti se zmerom hujše
1929 IV |             sem že zmerom čakal, kdaj pojdemo k pogrebu. Še nisi utonil
1930 IV |         napreže in naj se napravi, da pojdeta, kakor sta se bila zmenila.
1931 II |             pičice preskrbljenega. Če pojdete za materjo, pojde tudi premoženje
1932 I  |                Potrata salamenska!" ~"Pojdite iz kuhinje, vas prosim!"
1933 IV |             za tri naročil in vse sam pojedel?... ~Hahaha..."  Drozgu
1934 IV |        Zalosten ženin to... ~Še nista pojedla s Čelharjem, ko se prikaže
1935 II |               nazaj, kažoč ji osle in pojoč: ~Tona melona, Cuckova hči,
1936 V  |               in živahnega, drugikrat pojočega in vriskajočega, pa zopet
1937 III|            Janez s Katro, ki se je že pojutrišnjem naveliča? In dom brez gospodinje...
1938 I  |             nohta ob gorenje zobe, da poka enakomerno, kakor bi udarjale
1939 II |               bolnega očeta. On bi ji pokazal na njegovem mestu! ~"Na
1940 II |               zdaj se trudi, da bi ne pokazala obupa, ki je v njej. Preponosna
1941 II |    spoštovanja vrednega." ~"Jaz ti že pokažem spoštovanje, mrha!" -- Peter
1942 I  |        pošteno moraš zarohneti, da se pokažeš gospodarja." ~Drozeg se
1943 IV |              in krogle udarjajo kakor poki zamaškov iz šampanjskih
1944 I  |       sedanjih časih! Letos! Ženo sem pokopal. Smrt. Bolezen. Slabe letine.
1945 II |             dalje... ~Ko se vračajo s pokopališča, jo sune v rebra: ~"Čemu
1946 II |            starega! Molit naj bi šel, pokoro delat, saj ima dovolj pregreh
1947 II |         travnika, ki je bil šele davi pokosen. Pridno obračata seno, da
1948 II |               do gozdiča. Nekaj je že pokošenega in suhega. ~Seno nakladajo
1949 IV |           križ: zastaviti mu je moral pokošeno seno. Drozgu pa se je vrhu
1950 IV |                 Sonce žge na valovito pokrajino, obrobljeno z oddaljenim
1951 II |               zelniku prihaja Katra s pokritim jerbasom na glavi. Drozeg
1952 II |               vozom tu." ~Odkrije se, pokriža, zmrmra molitev in se ozira,
1953 III|          pokliči, mali!" ga potreplje pokroviteljsko in nadaljuje z malo strožjim
1954 IV |         otroci vladali očeta! ~Drozeg pokuka skozi okno... Kako, da je
1955 III|              spodim v posteljo!" ~"Pa pokukaj sama, če ne verjameš!" ~
1956 III|             kozarček v točilnici, ali pokuša pivo pri očetu in pri gostih;
1957 III|                si kratkomalo prepove "pokušanje". -- Stari ga ima strašno
1958 IV |          kuharica." ~"A -- zato si se polakomil, kanalja?" ~"Pazi raje,
1959 I  |                ko so se hoteli otroci polastiti nadzorovanja. In zlasti
1960 II |         razumel, kako je mislila? -- ~Poldan zazvoni. Tenek glasek se
1961 IV |               je odšla na travnik. Do poldneva hočejo končati. Ob enajstih
1962 II |           murni jim pripevajo, čričeč poldnevno uspavanko. ~Petrova desnica
1963 IV |             vzkipeva in se trenutkoma polega, nesporazumljenja so vedno
1964 I  |            oblečena," se smeje. "Zdaj poleti! Kam se pozimi stisneš,
1965 II |            nič manj kričavo. Vrišč se poleže šele, ko se ona naglo obrne
1966 II |             zelenjem gladina reke kot polirano železo. ~Janeza zaskomina
1967 III|               je polna steklenic, prt polit, rdeč od refoška. Edino
1968 II |            sta se in se štemala, tudi poljubljala sta se in rokovala; a govorila
1969 IV |               In zdajci so mu oči vse polne solz... ~"Kam bi se peljali,
1970 V  |           zbegan, nestalnega pogleda, polnega bojazni in skrbi. Pot mu
1971 V  |          ljudi, ki se je zdelo, da so polni sovraštva in maščevalnosti,
1972 II |               kosec se oglasi zadaj s polnimi usti, hudomušno mežikujoč: ~"
1973 I  |             kartah, to bi mu ne moglo polomiti perutnic. Ampak zunaj: če
1974 IV |         viržinko v levem kotu ust, do polovice zžvečeno. Porenta razpre
1975 V  |               spotoma lahko vživela v položaj. Pred hišo in v gostilnici
1976 V  |             da si ustvari jasno sliko položaja in se odloči, kaj je treba
1977 IV |              Peter! -- Nisi morda sam pomagal? -- V svojo škodo... Ali
1978 V  |     sprijaznjen; saj vidi, da bi rada pomagala očetu, ko bi mogla; vidi,
1979 I  |             je pomoč." ~"Kako naj vam pomagam, Drozeg? Strela božja, saj
1980 IV |             okrene v izbo. Lice mu je pomečkano, zabuhla veka zgubana, a
1981 I  |             bi kaj prinesla." ~Drozeg pomenca s palcem in kazalcem desne
1982 IV |               obupa v tvoje srce! Kaj pomeni ta nenadni občutek neprijetnosti
1983 I  |             Bo še držalo?" ~Možaka se pomenita o košnji in kako in kaj.
1984 I  |          nevšečnosti vsled prejšnjega pomenka -- in Drozgu je malo ugodnejše. ~"
1985 I  |         Drozeg!" ~Soseda pijeta in se pomerita radovedno. ~"Dobra kapljica!" --
1986 III|  najslovitejšega pustolovca. Moško se pomeša med igralce, govori kot
1987 III|            izplačali?" ~Drozeg šegavo pomežiká: ~"Koliko pa bi hotela?" ~"
1988 III|           sebi in njemu in zadovoljno pomežikuje: ~"Rebec, pij! Fanta sva
1989 II |            kot za prvim. Počasi se je pomirila in začela trezno misliti
1990 V  |               ki ga izpove in obhaja. Pomirjen je, le tu in tam se mu potoči
1991 II |               to; a zaprla se je vsem pomislekom in sanjala v brezdanjost
1992 IV |           nosi v Trst! Da ni bil prej pomislil na te mladeniče! Bil bi
1993 I  |           tedna, a? Zvečer ni časa za pomivanje, kakopa, ko je treba vasovati!
1994 III|                Radi mene... nič se ne pomišljaj! Jaz odidem..." ~"Ne začenjaj
1995 IV |              je podvojena, previdnost pomnožena, a tudi podjetnost in pogum
1996 III|              Rebčevka! Bog te živi in pomnoži! Ampak -- pri otrocih, Rebec,
1997 I  |               od hiše; on brez ženske pomoči; gostilnica kmetija, kuhinja,
1998 I  |          dajte Rebcu!" ~Stari še malo pomolči, potem se obrne odločno: ~"
1999 III|               odkod, kako?" ~Rebec mu pomoli roko: ~"Torej kar udarimo!" ~
2000 I  |               mero vzame... pa te naj ponesejo za Nežo!" ~Čelhar zmiglje
2001 II |            raje sedi vanj, jaz te kar ponesem nekam. Šmentano dekle, kako
2002 IV |            kar naprej! Nazadnje ga še ponesemo na vlak. Naj se gre ženit,