Chapter

2503 II |         gozdičem se ptice razkrope in razgube v vejevju; eno je še videti
2504 III|            nič norčevati," se še bolj razhudi ona. "Jaz hočem vedeti,
2505 III|               ves živ veselja, obrazi razigrani, kretnje nagle in široke. ~
2506 IV |              zarohni in zarobanti ves razjarjen, preklinjajoč vse babe v
2507 II |             ves obraz mu je spačen in razjeden od strupenega sovraštva...
2508 I  |                    Drozeg se naenkrat razjezi in začne mahati z rokama: ~"
2509 IV |              po sreči, blagostanju in razkošju samo tostran groba. In čim
2510 II |       perutnic. Nad gozdičem se ptice razkrope in razgube v vejevju; eno
2511 I  |                pa jo zavihti nenadoma razlagajoče, ukazujoče, žugajoče, dokler
2512 III|           smeh in bučno govorjenje se razlega z onstran ceste. Razsvetljeni
2513 II |              zazvoni. Tenek glasek se razlegne iz kapelice na vasi, kričavo
2514 III|          sfrči očetu mimo glave in se razleti ob železnem križu v oknu. ~"
2515 IV |            igra temelji na tej ideji. Razlika je le v stopnjah, po katerih
2516 I  |           žugajoče, dokler ne zropota razljučen z njo po mizi in po klopeh. ~
2517 III|               imate zopet?" ~Rebec ji razloži na kratko in ona je naenkrat
2518 II |             Prišel je parkrat k njim, razložil svoje razmere in jo povabil,
2519 IV |               dobiva -- ves razigran, razmahan, iskrečih se oči, prešernega
2520 II |         Sosedje itak več vedo o naših razmerah nego mi otroci." ~Janez
2521 II |              je ugajala. Vleklo se je razmerje dolga leta; nekega dne pa
2522 III|               Kakor bi se bal samote, razmišljanja, morebitnega kesanja. Razveselil
2523 IV |       nevarnosti in brez razburjanja. Razmišljenost se ga loteva, časi je v
2524 IV |             razpokanem apnencu. ~Brez razmišljevanja se vdaja blagodejnim čustvom
2525 III|          izpije. Briše se in usekuje, razmotava in zlaga svoj velikanski
2526 III|            svatovali." ~Evgen je malo razočaran, da se je oče radi Tone
2527 III|            bila lepa! Poslušaj, da ti razodenem!" ~Nagne se docela k njemu
2528 I  |             Nad mizami in preko vhoda razpleteno vejevje dveh veličastnih
2529 IV |               in globokimi zasekami v razpokanem apnencu. ~Brez razmišljevanja
2530 V  |         bodočnost, kakor si bil ravno razpoložen. Tvoji izbruhi so jih vodili,
2531 II |         spreti z njim? Zakaj? Če je v razporu z njim in s Tono, ki mu
2532 II |             let, še svežega obraza in razposajenih oči, dregne v nedra in ji
2533 IV |           bučnejša in brezobzirnejša. Razposajenost se menjava z veselostjo,
2534 IV |          hodil snubit ves razrezan in razpraskan. Vesel smehljaj mu kroži
2535 IV |            polovice zžvečeno. Porenta razpre desnico in se ozre široko
2536 IV |            boji se, da se vsa partija razprši... ~"Zdaj bi pa moral že
2537 IV |             da bi ne hodil snubit ves razrezan in razpraskan. Vesel smehljaj
2538 III|         svetuje, a tudi vstane in gre razsojat ob prepirih za dvomljive "
2539 I  |          Listje murv utriplje v slabi razsvetljavi sveče. ~Drozeg se pozibava
2540 III|              razlega z onstran ceste. Razsvetljeni prostorček pod objemajočo
2541 III| prisluškovalcev. Pri Čelharju je okno razsvetljeno; zdi se ji, da je nekaj
2542 II |             za kositev, tik za vasjo, raztezajoč se do gozdiča. Nekaj je
2543 IV |              še vedno uprt v karte, a raztresenost mu je nenadoma izginila.
2544 V  |          Kakor krpa starega banderca, raztrgana in razcefrana, zamazana
2545 I  |                 Z otroki se Drozeg ne razume prav posebno. Najstarejši,
2546 I  |          zadovoljnosti: Kako je hitro razumela! Strokovnjaško jo premeri:
2547 I  |             sinom se menda nič kaj ne razumeta. Iz cerkve je bil izstopil
2548 V  |             je tako usojeno, je treba razumeti in pretrpeti. ~Edini Evgen
2549 III|             je zavozila z mano... Saj razumeš, Rebec? -- Danes je premožna.
2550 I  |               bi kdo izvedel." ~"I -- razumljivo. Saj že tako velja." ~"Sosed --
2551 III|           hoče časih zavesti v pijano razuzdanost; a neka skrita misel ga
2552 I  |             zvezde dražijo s prešerno razuzdanostjo lesketajočih žarkov. Z onkraj
2553 III|             Jaz pa še tudi nisem taka razvalina... Če ni drugače, se oženim." ~
2554 IV |         bedrih. ~Drozeg sedi, nemarno razvaljen, v koleslju zadaj, roki
2555 III|    razmišljanja, morebitnega kesanja. Razveselil se je bil teh pobičev, kakor
2556 III|        predpasniku. ~Janezu se končno razveže jezik: ~"S Katro sva že
2557 IV |            podžiga. Jezi se, da se ne razvije igra, da je mrtva in zaspana,
2558 I  |            bilo, ko bi se kaj resnega razvilo med njo in sinom. -- Tretji
2559 III|              lovi. -- Pred Drozgom je razvrščena po mizi že cela baterija
2560 III|          delavci so povečerjali in se razšli -- pridrdra nenadoma koleselj
2561 II |               ima, da bi mu umazal in razžalil dekle, mu onečistil in ponižal
2562 IV |          tesnobno čustvo ponižanja in razžaljenja. Tistih par stotakov je
2563 I  |                  se obrne Čelhar malo razžaljeno. Oni pa odmahuje naglo,
2564 I  |             se zadere Tona jezno, vsa razžarjena od ognja. "Vi ste menda
2565 II |         praviš, Katra?" ~Njene oči so rdeče in objokane, lica malo bleda,
2566 II |              obraz ji je ves napet od rdečice, potne kaplje ji blešče
2567 IV |         zidovi, med njimi par kričeče rdečih streh. ~Drozgov pogled poišče
2568 IV |     odkritosrčno jezi, ves razvnet, z rdečimi lisami na bledih, mastnih
2569 III|             se mu motajo po glavi... ~Rebčev obraz je ves zverižen od
2570 IV |             torej spala? Menda ne pri Rebčevanih?" ~Evgen skomizne z rameni...
2571 III|         dvigne kupico: ~"Bog te živi, Rebčevka! Bog te živi in pomnoži!
2572 I  |           plašno z begajočimi očmi in reče suho: ~"Jutri bomo gotovi." ~"
2573 IV |                pa le pridi, da kakšno rečemo!" ~"Kaj bi ne bilo, požeruh!
2574 III|              hudomušno. "Tudi pivo je redilno. Pravijo, da je mogoče živeti
2575 II |            Senca pod drevesom je malo redka. Drozeg si popravi slamnik
2576 I  |         kladivu? -- Drozgu se zježijo redki skodrani lasje, iz kožnih
2577 I  |              Drozeg se ozre v nebo za redkimi oblački: do konca košnje
2578 V  |        pretresla; kakor da je čisto v redu in bi bila pravzaprav pričakovala
2579 II |       zasvetlika med zelenjem gladina reke kot polirano železo. ~Janeza
2580 IV |               križajočih se pogledih. Renonse se množe, medsebojna nezaupnost
2581 II |            hrzajo in se prestopajo, z repi se otepajoč obadov in stresajoč
2582 I  |           obrne v stran in se nasloni resignirano na palico. -- "Po mizarja
2583 I  |              bi mu bilo, ko bi se kaj resnega razvilo med njo in sinom. --
2584 III|             od refoška. Edino Tona je resnejša; časih se obrne od svetlobe
2585 IV |          uravnajo in se pripravijo na resnejše opazovanje in spremljevanje;
2586 II |           Slučajno je spoznala Rebca. Resni mož ji je ugajal tudi po
2587 II |         povedal Toni -- kar tako brez resnične vere vanjo; a že v naslednjem
2588 I  |            sedi, kupico med rokama, z resnim in moškim obrazom. Zdaj
2589 IV |          strasti, skoraj avtomatično. Restavrater, po domače Žezlo imenovan,
2590 IV |               ozre k Čelharju... in v restavraterjev trebuh, ki štrli koničasto
2591 V  |        izročiš, seveda. Kaj pa moreš? Revež, Peter! To si še imel na
2592 III|               bo Janez s Katro, ki je revna kakor lahov koš? Kdo pa
2593 I  |            kamenita miza, podolgovato rezana, z lesenimi klopmi. Nad
2594 II |                 Izza gozdiča se sliši rezanje žage, ropotanje mlinskih
2595 III|         Majhna tišina; potem odgovor, rezek in nasajen: ~"Povej, da
2596 I  |          lahko že jutri grem." ~Stari rezgeče in se muza razposajeno za
2597 II |               hrbtu, na obraz ji leže rezka trpkost. Ko se ozre na dedca,
2598 IV |               zavije Tona okoli ogla, rešeto solate v roki, in ostrmi
2599 III|         Nemirno se ozira v Janeza, ki rine z glavo zmerom bliže, z
2600 I  |  sedemindvajset let. Usta so ji trpko risana, oči brez radosti. Ko se
2601 I  |               prste in seže z usti na rob kozarca; previdno ga povezne
2602 II |               glavo; žlica mu leži na robu sklede; nič se ne zaveda,
2603 III|              ušesa, a fant je uren in ročen; zmerja jo in se zaganja
2604 II |               delavcem. "Žlice so vam ročne, delo pa vam gre prekleto
2605 V  |            silami ohraniti za Drozgov rod.  Tudi Janez je vznemirjen,
2606 I  |           Strela božja, saj si niti v rodu nismo!" hiti sosed ves zardel. "
2607 V  |            vedno lažje ugnala v kozji rog nego troje, da, četvero
2608 II |               Saj ni umrla. V Toni bo rohnela dalje... ~Ko se vračajo
2609 II |              ni imela, ko je mogla še rohneti in razbijati nad njim. ~
2610 II |              obema? Oče pred otroki?  Roj mušic pred grmom v meji,
2611 I  |              vojno stanje. Možitev ji roji po glavi -- ko vendar vidi,
2612 I  |                  Dekla odnese vodo na rokah, upirajoč posodo ob trebuh.
2613 III|                  A Tona ga potegne za rokav: ~"Koliko boste izplačali?" ~
2614 I  |           beder, rame se ji dvigajo v rokavcih, nad tilnikom in ob sencih
2615 II |            tudi poljubljala sta se in rokovala; a govorila nista ne o zakonu
2616 I  |               bila tu -- mimogrede -- romala je na Višarje -- tudi z
2617 IV |          napeti cesti, kolesa glušeče ropočejo, Čelhar švrka z bičem, resen,
2618 IV |          izmed lin v oblakih. Laterna ropota na vozu, medel plamen sveče
2619 IV |              vse zaman, ne grožnja ne rotenje! -- Drozeg vstane: Gospodje,
2620 V  |         molitvice. Desnica mu prebira rožni venec in ga opleta krog
2621 I  |              se odražajo široke krone sadnega drevja. Listje murv utriplje
2622 III|       varčevala od zdaj naprej... ~Od sadovnjaka sem je slišati čez cesto
2623 III|                 saj ga poznaš, kujona salamenskega! Še rada se bova imela,
2624 II |              kljubovalnost na obrazu. Samodrštva ni dosegel. Tam je, kot
2625 IV |          brezbožen, uporen in nasilen samopašnež pred obličjem neznanih sil.
2626 II |          zagleda vanjo, sprhutavajočo samopašno. Z robcem si obriše prsi
2627 IV |             čim večja je brezbožnost, samopašnost, upornost in nasilnost v
2628 II |         igrača. Puščoba je med tujci, samota, domotožje. Za domač pozdrav
2629 III|           hvalisanje. Kakor bi se bal samote, razmišljanja, morebitnega
2630 I  |           Neže, ga navdaja s ponosnim samozadovoljstvom; pogled na miljenca, ki
2631 IV |       nekoliko prešernosti je v njem, samozaupanja in igralskega poguma --
2632 IV |               bi se opotekel. Njegova samozavest je velikanska; zanaša se
2633 I  |            Sosed Čelhar pride k mizi, samozavesten mož obritih, gladkih lic;
2634 V  |             doto bi ne prinesla mnogo samozavesti k Rebcu. To pa je bila ravno
2635 I  |         vknjiženih dolgov. -- Ali kaj sanjajo o tem otroci? Ali misli
2636 II |              se je vsem pomislekom in sanjala v brezdanjost greha. Oficialova
2637 III|      prekanjenimi očmi. "Ali se mi je sanjalo? Vse se mi je zdelo, da
2638 IV |          življenje?!... ~Pa se iztrže sanjam in stopi k oknu: ~"Martin!
2639 I  |             sreblje sladkega vipavca, sanjari in premišlja. Če je treba,
2640 II |               doživljajček, ki o njem sanjariš zadnje čase venomer? --
2641 II |                  z drugo. -- Idilično sanjarjenje jo je prevaralo, zato si
2642 V  |            tako pretirano, da bi niti sanjati ne mogel o kaki odrešitvi
2643 V  |                da se razblinijo tiste sanje kakor dim... kakšni Marički
2644 IV |               rdeča lica, oči zalite, sapo težko, pa sam ne ve zakaj,
2645 V  |      popolnoma odkritosrčno, brez vse sebičnosti. Sprva je bil tako zelo
2646 IV |        deklice, za dečke?; kaj poreko sedanji otroci? Ali jim je po volji
2647 I  |               Odkod -- vas vprašam? V sedanjih časih! Letos! Ženo sem pokopal.
2648 IV |             izrinil iz partije, da bi sédel na njegovo mesto. Dolgi
2649 I  |           odškoditi za skoraj petkrat sedem suhih let ženinega varuštva.
2650 I  |             Preresen je njen obraz za sedemindvajset let. Usta so ji trpko risana,
2651 I  |                uglajena od dlani; pri sedenju se naslanja nanjo z obema
2652 IV |            sebi, se popravi udobno na sedežu in se ozre po polju in po
2653 I  |               Strašna mora! Name lega sedmi. A vi ste mlad! Mladenič
2654 II |            pogrebci, prihajajočimi na sedmino. Oblastne so ji kretnje,
2655 IV |                 Samo: vedno pogosteje sega po kozarcu, vedno poželjivejše
2656 II |              in z očmi; z rokami niti segel ni za njo. Ona pa se mu
2657 II |              še robanti nekaj časa in seka s palico po tleh. Potem
2658 I  |             Palica se bliska v mraku, sekajoč na vse strani; iz glasu
2659 I  |        zrelega, je že davno padlo pod sekiro. Ali naj začnemo kosati
2660 III|              ko bi gnali Janeza -- na semenj? Fant je čvrst in izkupiček
2661 I  |             Menda vsaj! Teh par pesti sena bi že lahko davno spravili." ~
2662 III|                zdi se ji, da je nekaj senc pred hišo. Srdito mrmrajoč
2663 IV |        sosedom. -- Na dvorišču sede v senci košate murve -- v teh krajih
2664 I  |          rokavcih, nad tilnikom in ob sencih ji mahljajo malo zmršeni
2665 I  |        zvrtinči travne bilke, padle s senenih voz, in zašumlja med listjem
2666 II |             so obrazi vsi razbeljeni, senske mrve se zajedajo v potno
2667 I  |      posojilnice dovolijo prodajo? Ne sežejo prej same po izvršilnem
2668 III|             Janez... Težka steklenica sfrči očetu mimo glave in se razleti
2669 I  |         svinjaki so morali biti novi, shramb je bilo treba za žito in
2670 III|          prisilil vsaj kaj mrzlega iz shrambe. ~Drozgu se oči smejo, prijazno
2671 III|         pokliče dva dijaka in vlomi v shrambo, da je že čez trenutek miza
2672 V  |                  s skrbnim obrazom, s sigurnostjo, z odločnostjo, ki se zaveda
2673 V  |              za vsako ceno in z vsemi silami ohraniti za Drozgov rod.
2674 I  |               ga poznam, mu ni nobene sile." ~"Lakomnež -- pa sila!
2675 II |              tihem zaročila z Rebcem. Silila je vanj, dokler ji ni priznal,
2676 III|            izhajamo brez hudiča, sami silimo pod njegovo žezlo." ~"Žezlo,
2677 III|               ste pijan, dedec, se ne silite v pošten razgovor! Nič ni
2678 II |            bil hudobno: "Čemu se neki siliš temu Rebcu? Ko bi mu bilo
2679 I  |              bi iskal po temi; oči mu silno utripljejo. Čelhar strmi
2680 II |              lic, ki jih je bil božal sinoči, ko se mu je pritoževala
2681 III|              divjakov in posestniških sinov, ki balinajo ob cesti, bučno
2682 IV |               prijateljčka, še košček sirčka -- mama imajo strašno dobrega,
2683 IV |            Stvar mu je namreč strašno sitna, zlasti radi Tone. Saj je
2684 IV |             samo posledica sosedovega sitnarjenja?... ~Drdranje vlaka se začuje
2685 II |             jih povzročajo pijanci in sitni gostje. Zato se je kar na
2686 III|             gre! Ona je samo zase... ~Sitnica hudobna... No, Katra!" ~
2687 IV |            lice... K Stoparju mora... Sitnost salamenska, da ne gre drugače!...
2688 II |             zanemarjeno in zadolženo. Sitnosti s sorodniki, prepiri, tožbe
2689 I  |             preklicani, kakor bi skoz sito gledal! Zlasti na večer
2690 I  |          Preko šestdesetih je, skoraj siv, malo zabuhlih lic in velih
2691 I  |             bo še vsaj držalo vreme?! Sive oči mu brižno gledajo izmed
2692 IV |       pogorjem, potopljenim v soparen sivkast vzduh. Bela cesta teče proti
2693 III|          navdušenja. Lica mu žare, ko skače brižno sem in tja. Cigarete
2694 I  |               in tam ropot posode, od skednja sem glasove delavcev, vrišč
2695 IV |              barve, taroke, punte, se sklanja na mizo, da študira izigrane
2696 II |              legajo v kolobarju okoli skled. ~Janeza se izogiblje njen
2697 I  |             kar hitro, da ne zmrzne v skledah!" ~Preresen je njen obraz
2698 IV |             si privošči končno še dve skledici kompota za nameček in posladkanje. ~"
2699 II |              s kostmi in kitami si jo sklenil, obudi jo, o Gospod, poslednji
2700 II |         popolnoma očistiti bremen. In sklenila je, da bo terjala od očeta
2701 II |             da je v hipu dozorel njen sklep. Na lastnem domu so se ji
2702 V  |           stari spet ozdravi, in dela sklepe, kako bo ves drugačen z
2703 I  |               za čenče, ki jih ljudje sklepečejo? -- Zakaj sem pustil mesto?
2704 IV |              ga držalo v tilniku in v sklepih. ~Drozeg prime za vajeti
2705 V  |              tvoje volje, brez tvojih sklepov in odločitev. Zato so se
2706 I  |          težko hodi, s trdimi koleni, sključenim hrbtom. Debela palica mu
2707 I  |               Drozgu se zježijo redki skodrani lasje, iz kožnih luknjic
2708 II |              bokih, po napetih prsih, skodranih laščkih ob ušesih, cvetočih
2709 V  |        trdovratnostjo vse ljubezenske skomine. Tudi na Maričko noče misliti;
2710 IV |               pri Rebčevanih?" ~Evgen skomizne z rameni... Drži se od strani,
2711 IV |         Natančen pustež je in srborit skopuh, pa še ošaben poleg tega.
2712 IV |              soseda z nevoščljivci in skopuhi ter si privošči končno še
2713 I  |               vse strani; iz glasu pa skoro zadoni ko malodušno nezaupanje
2714 V  |                je Evgen ves drugačen. Skrben je in brižen, brez strahu
2715 V  |          briga za vse malenkosti -- s skrbnim obrazom, s sigurnostjo,
2716 II |             po jerbasu in s prtom, da skrije svoj nemir. ~"Bog blagoslovi!"
2717 II |               zazeha, da se mu skoraj skrijejo oči v zabuhlih licih. ~Babam
2718 III|       premisli in ne omahne ob svojem skritem cilju. ~Za strežnika je
2719 I  |              ne uide besedica očetove skrivnosti. ~"Evgen, pojdi, pojdi,
2720 V  |       prepaden, zato ga je bila obšla skrivnostna groza. Kot očetov ljubljenec
2721 I  |           nočjo. Zjutraj je po navadi skrokan, da ne more vstajati dosti
2722 II |              iz sosednje fare. Bil je skromen, malo slaboten fant, brez
2723 IV |         dobička ima pred sabo... Taka skromna, trezna igrica mu prav ugaja...
2724 IV |         njegova putika nedolžnejša in skromnejša... ~Zmerom nestrpnejši postaja.
2725 IV |              igra in dobiva -- z neko skromno, precej ponižno srečico.
2726 IV |             sodila kar najbolj trezna skromnost. Pa se ne vozi morda v Trst
2727 IV |            Naj ga pokličejo, da pride skrtačit kartice in mizo!" ~Drozeg
2728 III|            noče kuhati. Za delavce je skuhala, o tržanih in gospodarju
2729 I  |           ljudje krščanski!" ~Z vsemi skupno govori, temu in onemu zine
2730 V  |              se obrne krčevito v zid, skuša zadržati solze, zatreti
2731 V  |         udarec plačujoče usode? -- In slaba vest, Peter? Poniglavo se
2732 I  |                Listje murv utriplje v slabi razsvetljavi sveče. ~Drozeg
2733 IV |          onstran jarka... Drozeg čuti slabost v želodcu, tesnobo v prsih,
2734 II |            fare. Bil je skromen, malo slaboten fant, brez odločnosti in
2735 IV |           odločnost? Če je danes tako slabotna tvoja vera, ali bo jutri
2736 II |              Z dna vesti se mu oglaša slabotno očitanje: z umirajočo nisi
2737 I  |              in preklinja; tu sreblje sladkega vipavca, sanjari in premišlja.
2738 II |              šumno mesto, drobceno in sladko kot igrača. Puščoba je med
2739 I  |               vredno truda." ~Seno in slamo, apno... no, vozove bi še
2740 IV |          svojega kopunčka z dražestno slastjo, zaliva pridno s terančkom -- "
2741 I  |              trčita. Drozeg ga posrka slastno in udari s kupico na mizo: ~"
2742 V  |              a tega je konec prej ali slej in je samo začasna izguba.
2743 IV |              mesarji! Če je eden, nas slepari; če sta dva, se pa zmenita." ~"
2744 III|              svinja! Lastne otroke bi sleparil... lastne otroke... Svinja!" ~
2745 III|                Janeza in mene? Ali ne sleparite? Kakšne komedije so to?" ~"
2746 IV |           prste; drug drugega sumniči sleparjenja pri mešanju, škiljenja v
2747 IV |        momljajoč nerazumljivo nekaj o sleparjih in goljufih... ~-- Koleselj
2748 III|              To mu je podobno, norcu, sleparskemu, hudobnemu... Ali je še
2749 IV |             oči so jim meglene, kakor slepe za okolico, sprejemljive
2750 I  |             skoraj dan in niste ravno slepi. Potrata salamenska!" ~"
2751 III|              grize med zobmi in gleda slepo v luč... ~Nezaupljivosti
2752 V  |           bremen, da si ustvari jasno sliko položaja in se odloči, kaj
2753 II |         povesil glavo: ~"Stari se naj slinijo okrog deklet, mladim pa
2754 V  |             zdravila v usta, mu briše slino in tekočino, ki se mu poceja
2755 I  |                 Tona je v kuhinji, ne slišiš? Zdaj pa le hitro buzaromta,
2756 IV |               njegovo mesto. Dolgi in sloki Stopar stiska noge pod stolom
2757 V  |           Evgena, spečega ob vznožju, slonečega na postelji. Pa se zdajci
2758 III|              je omamljen. S celo roko sloni na mizi, čelo nagubano,
2759 II |           misliti na svojo bodočnost. Slučajno je spoznala Rebca. Resni
2760 III|           tvoja dota..." ~"Samo v tem slučaju se zanesem nanjo. Drugače
2761 I  |             plamen, zraven pa napenja sluh, da mu ne uide besedica
2762 IV |       ognjevitega igralca. Pri Drozgu sluti kaso; a boji se, da se vsa
2763 II |       Sovražnost se mu vzbuja v duši, slutnja, da nastopi Tona dediščino
2764 IV |              da ne gre drugače!... In slutnje ga obhajajo radi kart...
2765 IV |            tepta z nesrečo. V nejasni slutnji božanskih sil -- stvarjajočih,
2766 II |             veselil vdovstva! Ne samo slutnjo, tu imaš gotovost: hči je
2767 II |          golobičice... Pri gospodarju služi mlado dekle, izgubljeno
2768 IV |         razrezan in razpraskan. Vesel smehljaj mu kroži okoli oči... Le
2769 III|              vzamem?" jo gleda Drozeg smehljajoče, brez vsake jeze. "Terno
2770 II |            med zelenjem, veselo se mu smejajo oči: Dobro si jo dal, možak! ~
2771 IV |        Črnéčki -- osmeši. Brez dvoma: smejala se mu bo. ~Možitev z Drozgom?!
2772 III|               zadovoljstvom, da se mu smejejo oči veselo in prekanjeno,
2773 III|               shrambe. ~Drozgu se oči smejo, prijazno ga ščegeče v prsih.
2774 I  |              ustnicami mrvo žvekajoč, smejoč se in prerekajoč se s kosci,
2775 IV |               Ho, prmejkokoš -- bi ne smel biti "Ptiček", ko bi si
2776 IV |               da vidi samo muzanje in smešenje: Lep ženin, Drozeg! ~Vodeničen
2777 III|         zasleduje igro, hvali, graja, smeši in svetuje, a tudi vstane
2778 IV |               Kaj se potem igraš? ali smešiš sebe ali svoj orakelj? --
2779 II |           udari z njo po tleh: ~Pa je smešna pamet to. Rad bi se iznebil
2780 III|             napravlja stvar naravnost smešno, kakor bi se norčeval...
2781 IV |               od sebe, češ da prinaša smolo... in tako naprej... ~Drozeg
2782 IV |        komolci se naslanja na kolena; smotka mu je ugasnila, pa jo preklada
2783 I  |              muza in preklada ostanek smotke med ustnicami iz enega kotička
2784 II |            eno je še videti v vršičku smreke. Janez se nasloni na grablje
2785 IV |             bo pri nas. Mir in red in snaga, pa nič prepirov. To boš
2786 III|            kupico: ~"Le pridi, Katra, snaha! Tam sedi k Janezu! Pa nič
2787 V  |              popravlja v postelji, ga snaži in mu odganja muhe; prinaša
2788 V  |            plenicah. Kdo te bo pital, snažil? Kdo ti bo -- plenice pral?...
2789 II |          oglasiti pri njem. Pogled na snažne otroke, vse še potrebne
2790 II |           Takile so dedci: davi me je snubil, zdaj je že nezvest. Katra
2791 IV |               se mu nič kaj ne mudi s snubitvijo! Ali ni celo vesel zamude?
2792 IV |             Ali naj hodiš kot berač v snuboke? -- Vendar... Peter, Peter --
2793 I  |                 je vrag z mladino!... Sočna Marička ravno ni, seveda...
2794 II |          nečistost? -- Spričo lepe in sočne Katre se seveda niti spomniti
2795 III|        popoldne žro, menda niso kakor sod brez dna. Malo kruha jim
2796 IV |        njegovih gospodarskih stisk bi sodila kar najbolj trezna skromnost.
2797 II |        prihajali iz trga, je bil tudi sodni oficial, živahen in lahkomiseln
2798 IV |              vsesploh mu gre dobro in soigralci ga že postrani gledajo.
2799 IV |               Tona okoli ogla, rešeto solate v roki, in ostrmi za njim.
2800 II |             volji. Ho, ne zmanjka nam soli... ~Zopet se mu izgubi spomin...
2801 III|           Pojdi vendar!" ~"Naj se gre solit, ji reci! Zdaj imamo druge
2802 IV |            zdajci so mu oči vse polne solz... ~"Kam bi se peljali,
2803 V  |           njegovo, samo meso njegovo, sopeče in hropeče -- in bi ne bilo
2804 II |           zavaljeno koraka poleg nje, sopihajoč in šepajoč, z utripajočimi
2805 IV |             sin -- nazadnje -- celo v sorodu z njim? -- Drozeg pa je
2806 III|          dečki; za dekleta je prehude sorte." ~Vse križem trka z ženinom,
2807 III|           zabavo. V ozadju se drezajo sosede z ogorčenimi obrazi; sosedje
2808 II |           imela bogatega mladeniča iz sosednje fare. Bil je skromen, malo
2809 IV |    negotovosti? Ali je samo posledica sosedovega sitnarjenja?... ~Drdranje
2810 I  |             je bilo že očito njegovim součencem, da je drozeg ptič. In Drozeg
2811 II |    utripajočimi veki, spozna nenadoma sovraštvo, ki vstaja v njeni duši.
2812 III|             preko ceste; pogled ji je sovražen. ~Janez stopa zmerom hitreje,
2813 IV |    hladnokrven vojskovodja, ki zapodi sovražnika z natančno preračunano gotovostjo
2814 II |              porogljivega sovraštva v spačenem obrazu, mu stisne prsi,
2815 III|               obraz se mu hoče skoraj spačiti od zadrege. Zopet se nagne
2816 IV |         presenečen: ~"Kje pa je torej spala? Menda ne pri Rebčevanih?" ~
2817 V  |          tridesetih urah nezavesti -- spanje bolnikovo je bilo postajalo
2818 III|           cesti, prežec v temo, če bi spazila kaj prisluškovalcev. Pri
2819 V  |            temena, in zagleda Evgena, spečega ob vznožju, slonečega na
2820 IV |             nogi, ki sta za spoznanje splahneli čez noč in v zgibih gladko
2821 I  |              pa v podstrešje, kaj? In splesni gori!" ~"Čemu? Izgovorite
2822 IV |               bil čisto ravnodušen ob splošnem zbadanju in bi se samo za
2823 II |               za skednjem. Premalo je spočit, ker je bil še na vasi s
2824 III|              Tiho, smrkavec, da te ne spodim v posteljo!" ~"Pa pokukaj
2825 II |               mu zabuhla visoko gor v spodnja veka, da komaj vidi preko
2826 I  |          koruzo, za krompir in zelje. Spodnje prostore v hiši sta bila
2827 II |           soli... ~Zopet se mu izgubi spomin... V Trstu je, trgovski
2828 V  |           misliti; siloma odganja vse spomine in si zatira s sovražno
2829 II |        pregreh na duši. Smrt se ga že spominja, človek bi pa z babami norel." ~
2830 IV |              konja... ~"Peter, ali se spominjate, kako je nekdaj Porenta
2831 II |          babam... ~Rajnko Nežo vidi v spominu, ko se je zadnjikrat prepiral
2832 I  |           Drozgu je malo ugodnejše. ~"Spomladi je bila tu -- mimogrede --
2833 II |            sočne Katre se seveda niti spomniti ne more na Maričko. In vendar:
2834 IV |              besed, samo s pogledi se sporazumejo... Prsti se jim malo tresejo,
2835 II |     odpovedala, da veš. Boš že enkrat spoznal, da te samo lovi, ali kaj?" ~
2836 II |          svojo bodočnost. Slučajno je spoznala Rebca. Resni mož ji je ugajal
2837 II |             Ko bi le bilo pri vas kaj spoštovanja vrednega." ~"Jaz ti že pokažem
2838 II |        posinjel mu je obraz. Kadar se spravi Tona nanj, ga obide zmerom
2839 I  |                Tona, danes si se name spravila?" se smeje sosed. "Jaz bi
2840 II |         njegovem mestu! ~"Na kant nas spravite s svojim gospodarjenjem.
2841 III|           sproti plačevati; drobiž pa spravlja v žep od telovnika s tako
2842 I  |                pojdi, pojdi, poglej k spravljačem!" se odloči zdajci Drozeg. "
2843 II |        posušilo in bi lahko končali s spravljanjem. Skoraj nalašč sta se bila
2844 I  |          Čelhar zmiglje z desno ramo, spraši pepel s cigare, pogleda
2845 IV |             zabavljice in dovtipi. Ta sprašuje po nevesti, po njeni starosti,
2846 I  |                  poprav je bilo treba spred in zad, na vsakem koncu
2847 V  |              matere in gospodinje, ne sprejemajoče in hvaležne prebežnice. --
2848 IV |               kakor slepe za okolico, sprejemljive samo za življenje in dogodke
2849 III|              resnično ne razumel... ~"Sprejmi, Janez!" ga drezajo od vseh
2850 III|                se kesam... ~In družba spremlja. Tudi Rebec se poskuša bolj
2851 IV |             beže ob vozu... Kot bi ga spremljali strahovi, se zazdi vozniku;
2852 II |               da se hoče prav po sili spreti z njim? Zakaj? Če je v razporu
2853 IV |           hazard. Znanje je potrebno, spretnost je koristna -- a glavna
2854 II |          grablje in se zagleda vanjo, sprhutavajočo samopašno. Z robcem si obriše
2855 II |               pohota in nečistost? -- Spričo lepe in sočne Katre se seveda
2856 V  |       potrebno. S sestro je popolnoma sprijaznjen; saj vidi, da bi rada pomagala
2857 III|               zopet briše, brki se mu sprijemljejo od vlage. S prevejanim nasmeškom
2858 II |         gospodarstva... Ali se je kaj sprl s Katro? -- Škodoželjno
2859 III|               tja. Cigarete mu morajo sproti plačevati; drobiž pa spravlja
2860 V  |    odkritosrčno, brez vse sebičnosti. Sprva je bil tako zelo prestrašen,
2861 II |              saprment. Vsa sem mokra, srajca se mi kar drži života." ~"
2862 II |             si obriše prsi pod odpeto srajco in poškili k sestri, ki
2863 III|            kozarec, Janez!" ~Katra je sramežljiva, oči poveša in zlasti k
2864 V  |                  plenice pral?... Čut sramežljivosti ga obide; lica mu zagore
2865 IV |         igrati. Natančen pustež je in srborit skopuh, pa še ošaben poleg
2866 I  |               ga kar nekako maže krog srca. ~-- In kar se tiče Tone,
2867 V  |     vriskajočega, pa zopet divjega in srditega, zmerjajočega in preklinjajočega.
2868 III|             natoči kozarec vina in ga srebajoč izpije. Briše se in usekuje,
2869 I  |              robanti in preklinja; tu sreblje sladkega vipavca, sanjari
2870 I  |               vojaki pridejo na vaje, srebrn dež za krčmo; morda -- no,
2871 IV |               že ves čas čudim, da ne srečava Martina. Kje se je zamudil,
2872 V  |             iz spanja: ~"Oče!" zajoka srečen in se vrže nanj. ~Stari
2873 IV |               skromno, precej ponižno srečico. V svoji babjevernosti si
2874 I  |             prazen, kar porinete..." ~Sredi dvorišča se zasidra, z upognjenim
2875 II |              zbija z delavci. ~Žensko srednjih let, še svežega obraza in
2876 IV |               stikov z njimi, poti in sredstev za občevanje z njimi. Pot
2877 III|               hipoma je Drozeg resen. Srep mu je pogled, glas poveljujoč,
2878 I  |             ženina bolezen? Koliko ga stane Polde, koncipient, že toliko
2879 I  |               čase je med njima vojno stanje. Možitev ji roji po glavi --
2880 IV |              teslo, da bi hotelo tega starca, bolnega in zadolženega,
2881 IV |              bi se sploh hotel gnati, starec? S to prismojeno ženitvijo
2882 I  |       posojila potrebuješ, da zamašiš starejše luknje. Človek se peha in
2883 IV |            mater ti pripeljem, Evgen. Starejšo žensko, ne takšno mlado
2884 IV |               nog, oblečen z nekoliko starinsko eleganco, stoji ob cesti,
2885 I  |       gospodinja? Kje sem jaz in moja starost? Koga bi imel v bolezni?" ~
2886 IV |         sprašuje po nevesti, po njeni starosti, postavnosti in tako dalje;
2887 I  |       navzkriž, potem bi skoraj glavo stavil... Hoho, prijatelj Grega,
2888 I  |              in kaj. V kratkih, suhih stavkih, odsekanih vzklikih. Ko
2889 IV |         popolnoma or'epka!... ~Drozeg stavlja vprašanja na usodo: ali
2890 V  |               pridrži bolnik, ko hoče steči v kuhinjo po Tono. ~Deček
2891 III|         trenutku plane Janez... Težka steklenica sfrči očetu mimo glave in
2892 III|           ceste. ~Vtem se vrne Tona s steklenicami pod pazduho in v predpasniku. ~
2893 IV |             otrpnjen sedi na stolu, s steklenim pogledom, mahajoč z roko
2894 IV |            oči in se ozre začudeno po steni in po stropu, se dvigne
2895 IV |        kartanje življenjska naloga. S stereotipnimi pripombami v svojem hudomušnem
2896 I  |         uganko. Radovednost ga ima za stiki, ki so morali obstajati
2897 IV |             kaznujočih -- išče človek stikov z njimi, poti in sredstev
2898 IV |            let, njegovih gospodarskih stisk bi sodila kar najbolj trezna
2899 III|             ga je malo sram, da se je stiskal k dekli. ~Katra melje list
2900 II |               sta molčala in se vdano stiskala drug k drugemu. No, ravno
2901 I  |            Zdaj poleti! Kam se pozimi stisneš, da ne zmrzneš?" ~Čelhar
2902 II |          strani. ~V Drozgovih očeh je sto hudičkov. Ves ponosen je,
2903 I  |               Dobro ga je nagnil." -- Stoje izpije ostanek in porine
2904 V  |        odsekani glasovi... ni jok, ni stok -- bridkost je in obup,
2905 I  |               Če je treba, se vzdigne stokajoč, se vleče k tehtnici in
2906 I  |             pod njim, preklinjajočim, stokajočim... Kaj bi se ne jezil? ~
2907 IV |          sloki Stopar stiska noge pod stolom in se guglje enakomerno,
2908 I  |              pod drevesi nekaj miz in stolov. ~Večerni vetrček pihlja
2909 IV |           povzdigne klavrno pogled do Stoparja in iztegne roko proti njemu: ~"
2910 IV |            Igra je dvoboj med njim in Stoparjem; vse drugo je le spremljevanje. ~
2911 IV |              pa ne neveste!... ~Žezlo stopica okoli mize, zbada, draži
2912 IV |           ziblje ter oteplje z glavo, stopicajoč počasi navzgor po trgu... ~"
2913 V  |               mu pade vznak, solze mu stopijo v oči... ~Te je zadelo,
2914 III|              Rebec hoče vstati, da bi stopil v hišo; a Drozgovo tikanje
2915 III|              je slišati čez cesto par stopinj, Evgen pogleda v temo in
2916 III|             grem spat... Lahko noč!" ~Stopnice zaškripljejo pod njim. Spodaj
2917 IV |            tej ideji. Razlika je le v stopnjah, po katerih je na primer
2918 III|             Naj uide! Najbolj pametno stori. Sicer pa... tamkaj... Janezu
2919 V  |        pobotal s starim, da mu ni bil storil, kakor je zahteval. Saj
2920 I  |              dedec; sam veš kaj ti je storiti!... ~Iz kuhinje je čuti
2921 I  |              hudič izmislil! Marsikak stotaček bi si bil prihranil in svoje
2922 V  |                glavo za pleča skrito, strahopetno in bojazljivo, v vednem
2923 I  |         Zadrega se mu bere na obrazu, strahopetnost in upor, vse obenem: ali
2924 II |            mrtvičnost in ga osvobodil strahopetnosti. "Premalokrat te je našeškala,
2925 IV |                  Kot bi ga spremljali strahovi, se zazdi vozniku; tesneje
2926 V  |            sami kriti. Treba je torej strahovite pozornosti. Treba je že
2927 V  |             Skrben je in brižen, brez strahu in brez bojazni, zmerom
2928 I  |              murv. Za hišo in na obeh straneh gospodarskega poslopja in
2929 III|           zavzemajoč se ljubosumno za stranko, ki mu je milejša. Tudi
2930 II |            čudna mrtvičnost: kakor da straši rajnka Neža okoli njega
2931 II |          kakor bi se drug pred drugim strašila. ~Jata vran zakraka preko
2932 I  |              hrbtišču." ~"Pet križev! Strašna mora! Name lega sedmi. A
2933 IV |              njimi par kričeče rdečih streh. ~Drozgov pogled poišče
2934 V  |            ust, pri izdihavanju se mu stresa otrplo lice kakor mrtva
2935 V  |          zatreti plač... a prsi se mu stresajo, sunkoma mu bruhajo iz grla
2936 II |            repi se otepajoč obadov in stresajoč z grivastimi glavami, da
2937 II |          Vzemi jo, odkoder hočeš!" -- Stresalo ga je od jeze, da bi se
2938 IV |               zadene ob kamen, voz se strese... Drozeg vzdihne, se popravi
2939 V  |              prestrašen, da ga je bil stresel mraz in je bil z zobmi zašklepetal.
2940 V  |               stolu, navezan na pomoč strežaja... In za nobeno delo, živ
2941 III|             svojem skritem cilju. ~Za strežnika je samo Evgen. Tona se ne
2942 II |                  Zapleševa pa vendar, striček, kaj? Tono morava podražiti." ~
2943 III|           glej, da ji boš dobro nohte strigel! Hahaha..." -- In se okrene
2944 II |      dremavica se ga loteva. ~Z bedri strižejo kobilice, dolgočasne travniške
2945 I  |              silno utripljejo. Čelhar strmi pričakujoče v svečo, ki
2946 I  |               Kako je hitro razumela! Strokovnjaško jo premeri: Zalo dekle,
2947 IV |               začudeno po steni in po stropu, se dvigne na komolec in
2948 III|    pokroviteljsko in nadaljuje z malo strožjim glasom: "Tudi ti si nekam
2949 II |               a pogled mu ni pobožen, strupena skrb se mu zrcali v njem: --
2950 II |              je spačen in razjeden od strupenega sovraštva...  Dekle se mu
2951 IV |                pobegnete?" ~Stopar ga strupeno gleda s svojimi prodirajočimi
2952 IV |              slutnji božanskih sil -- stvarjajočih, kretajočih, ukazujočih,
2953 I  |               Kaj pa natezaš uhlja za stvarmi, ki te ne brigajo?" ~Čelhar
2954 II |             Nekaj je že pokošenega in suhega. ~Seno nakladajo na voz.
2955 II |              k Marički, ki ga s svojo suhljatostjo in suhoparnostjo ni prav
2956 I  |               begajočimi očmi in reče suho: ~"Jutri bomo gotovi." ~"
2957 V  |              da bi klecal od neužitne suhoparnosti zakona, da bi pešal pod
2958 II |               s svojo suhljatostjo in suhoparnostjo ni prav nič mikala. In dodal
2959 III|             še sam oženim." ~Mladi se sujejo med seboj: ~"Pokliči Katro,
2960 I  |             Stari krevlja okoli ogla, suka palico in se dere že od
2961 IV |           nadzira prste; drug drugega sumniči sleparjenja pri mešanju,
2962 III|             že res njen mož. Če je že surova s tabo, potem si izgubljen.
2963 V  |             ubogal, požiral grenke in surove, očitanja. Saj si zaslužil,
2964 IV |              dušo je pri kartah; niti surovejših dovtipov o "Starem mestu"
2965 III|              zamahuje s prosto roko v suvajočih kretnjah in dopoveduje nekaj
2966 III|               ne čestitam, da boš moj svak. Baba je hudič." ~"Hahaha..."
2967 III|                Tona se moži. Pozdravi svaka!" ~Mladi tržan mu stisne
2968 III|            tej brleči svečici ne bomo svatovali." ~Evgen je malo razočaran,
2969 III|              Čemu se nas ogiblješ, ko svatujemo? Tona se moži. Pozdravi
2970 III|                Lepo mu je pri srcu in svečano, zadoščenje ga navdaja. --
2971 III|          svetilki gor! Pri tej brleči svečici ne bomo svatovali." ~Evgen
2972 I  |          prinesel Evgen. Ta se igra s svečnikovim dvigalom in tiplje po cilindru.
2973 I  |            oteplje čmrlja. ~"Sv'et ni svét, svéta je pomoč." ~"Kako
2974 I  |              čmrlja. ~"Sv'et ni svét, svéta je pomoč." ~"Kako naj vam
2975 I  |            namreč ni najbližja pot na Svete Višarje. A od kdaj... Vi
2976 I  |      neprijetno. -- V kuhinji že gori svetilka, skozi odprta vrata pada
2977 III|                ti pa luč prinesi! Obe svetilki gor! Pri tej brleči svečici
2978 I  |             za njo: ~Glejte, da mi ne svetite preveč po šupi! Še ogenj
2979 I  |            kreda, stoji enonadstropna svetla hiša z napol zabrisanim
2980 II |         brenčanje ga ščegeče v glavi, svetloba ga ščemi v očeh. Nenadoma
2981 III|           resnejša; časih se obrne od svetlobe in išče v temi preko ceste;
2982 II |             njegovimi očmi, pred vsem svetom... Ali mu je ne bi priskutil
2983 II |               Žensko srednjih let, še svežega obraza in razposajenih oči,
2984 II |             mu zašumi pod njimi kakor svila. ~Malo poniglavo, kakor
2985 I  |            sta bila hleve in skedenj, svinjaki so morali biti novi, shramb
2986 I  |         kmetija, kuhinja, govedoreja, svinjereja, tudi Evgenček -- naenkrat
2987 III|               plaši. Kravji hlapec in svinjska dekla se muzata iz veže,
2988 I  |               v soseda. ~"Čemu pa naj tajim, Peter? Zbolehal sem bil
2989 II |              te vzel brez dote. Pa še tak star dedec, s štirimi otroki!
2990 III|               Rebec, beži! Ne čenčari takih! Tako na koncu pa še nismo.
2991 II |              pravi Reza, "ta je lepa! Takile so dedci: davi me je snubil,
2992 III|             petdeset, bi rekel. Ho... takle falot sem bil, kakor je
2993 I  |               namreč tudi rad potegne takole na večer, če se zbere tovarišija
2994 III|               križu v oknu. ~"Svinja! Takšna svinja! Lastne otroke bi
2995 III|            pametno stori. Sicer pa... tamkaj... Janezu povej!" ~Deček
2996 IV |          vlaka?" ~Drozeg si v zadregi tare obraz in pogleda Čelharja: ~"
2997 III|                njegovo zabavljanje in tarnanje, bahanje in hvalisanje.
2998 IV |             po kartah in šteje barve, taroke, punte, se sklanja na mizo,
2999 IV |           Žezlo predlaga, da nehajo s tarokom... Enajst je ura. Gostov
3000 V  |       zaničujejo, da se maščujejo nad teboj za vso brezbrižnost in nemarnost,
3001 IV |            čez noč in v zgibih gladko tečeta, brez bolečin in trganja. ~"
3002 IV |          Evgenček! Hitro se obleci in teci po Martina, da napreže!