Chapter

3003 IV |            zdi -- se je vsedel za ves teden. ~Drozeg pogleduje zdaj
3004 I  |              apno... no, vozove bi še tehtal, a to drobnjav mesarsko... ~
3005 I  |          zanemarjeno. Na južnem koncu tehtnica na most, pred njo obširen,
3006 I  |          vzdigne stokajoč, se vleče k tehtnici in godrnja med potom: ~"
3007 IV |             sta mi prava ptiča! Dober tek! Jaz že pridem..." ~Čelhar
3008 V  |          poceja po bradi in po prsih. Teka po hiši, ukazuje in odreja,
3009 V  |               usta, mu briše slino in tekočino, ki se mu poceja po bradi
3010 IV |               bled, obilnega gornjega telesa, a tenkih nog, oblečen z
3011 IV |    zadolženega, bankrotnega gmotno in telesno?... ~Komaj je Čelhar proč
3012 II |               kmeta, je za mesarskega teleta. Tresoč se od jeze, se obrne
3013 I  |               živino kaj zaslužimo, s teleti, z voli, kako žrebe prodamo;
3014 V  |              on, kakor bi ležalo samo telo njegovo, samo meso njegovo,
3015 IV |             las, v gizdavem žaketu in telovniku, opreza zdaj za tem in zdaj
3016 I  |        glasove delavcev, vrišč žensk. Tema je nastala, ki jo zvezde
3017 IV |            stvar je sreča. Vsaka igra temelji na tej ideji. Razlika je
3018 III|              za seboj; obraz pa mu je temen in strog, kakor bi divjala
3019 V  |        otiplje mehur, ki je zdrknil s temena, in zagleda Evgena, spečega
3020 IV |              proti domu. Konj peketa. Temna je noč; par zvezd blešči
3021 IV |             med njim in starim, nekaj temnega, neznanega... In zdajci
3022 I  |               nad palico, gledajoč po temni cesti, premišljujoč napeto.
3023 III|               Roke v hlačnih žepih, s temnim obrazom, pride Janez bliže.
3024 II |          mislila? -- ~Poldan zazvoni. Tenek glasek se razlegne iz kapelice
3025 IV |           obilnega gornjega telesa, a tenkih nog, oblečen z nekoliko
3026 I  |               naglim pogledom, pljune tenko izmed zob in vtakne zopet
3027 IV |            drevoredu jablan, hrušk in tepk; tu pa tam je kaka češplja
3028 IV |           usodo, oblagodarja s srečo, tepta z nesrečo. V nejasni slutnji
3029 II |         bremen. In sklenila je, da bo terjala od očeta na vsak način izplačilo
3030 III|            samo smehlja. ~"To bi bila terna, Oče!" ~"M-hm, m-hm... Denarja
3031 III|        smehljajoče, brez vsake jeze. "Terno zadenem, Tona; imam že naročeno." ~"
3032 IV |               Kje bi se dobilo žensko teslo, da bi hotelo tega starca,
3033 IV |           strahovi, se zazdi vozniku; tesneje se zavije v suknjo, skloni
3034 I  |             letom. In -- Drozgu se od tesnobe zamegle oči -- te nesrečne
3035 IV |            prsih mu še vedno utriplje tesnobno čustvo ponižanja in razžaljenja.
3036 IV |               čuti slabost v želodcu, tesnobo v prsih, bolečino v glavi --
3037 IV |            brez bolečin in trganja. ~"Težak si, Peter, pretežak za svoje
3038 V  |           križi in nadlogami, skrbmi, težavami. -- Pokora je potrebna,
3039 I  |              cenil?" ~"Hm... to pa je težavno... Pet tisoč... morda celo
3040 II |          prostor pod staro jablano. S težavo sede v senco, naporno si
3041 V  |              hoče uiti izpod neznosne teže, ki mu tlači levo stran.
3042 II |           poniglavo, kakor bi ga greh težil, se ozre znova k sestri. ~
3043 III|         govoril, pel. Zmerom mora kdo tičati poleg njega, poslušati njegove
3044 I  |              krog srca. ~-- In kar se tiče Tone, edine hčerke, po letih
3045 II |               danes, da še kaj takega tiči v njegovem starem. Ponoči
3046 V  |                obžalovanje, kes... in tiha skrb: Kako bo, Peter? Ali
3047 III|               in zavira, ga navdaja s tihim zadovoljstvom, da se mu
3048 III|             stopil v hišo; a Drozgovo tikanje ga pridrži. ~"Hahaha...
3049 I  |             Drozeg se zagleda v temo. Tilnik in pleša se mu nenaravno
3050 IV |          obrnjeno, kot bi ga držalo v tilniku in v sklepih. ~Drozeg prime
3051 IV |               ves potuhnjen, hinavsko tipajoč: "Kje pa izprežeš, Drozeg?" ~"
3052 I  |               svečnikovim dvigalom in tiplje po cilindru. Naivno se pretvarjajoč
3053 IV |            skrbi bolj dota, nevestini tisči ali kali -- saj je vendar
3054 IV |             oberejo. Ali ne velja več tista: sreča v igri, nesreča v
3055 III|           čisto dobre volje!" ~Majhna tišina; potem odgovor, rezek in
3056 III|                    vpraša končno malo tišje. ~"Le pokliči! Sam stopi
3057 V  |            izpod neznosne teže, ki mu tlači levo stran. Sapa mu grgra
3058 III|              časih, Rebec!" -- Drozeg tleskne z jezikom in pomežikne od
3059 I  |          blagom; sosedje prihajajo po tobak, na kozarček žganja, na
3060 III|               natoči si ga kozarček v točilnici, ali pokuša pivo pri očetu
3061 II |             človek. Občudujoč pogled, toploto obetajoč, in brhek fant,
3062 I  |          takole na večer, če se zbere tovarišija v krčmi, družba za marjašič,
3063 II |        Sitnosti s sorodniki, prepiri, tožbe in prodaja -- potem ženitev
3064 I  |               zbadljivo, očitajoče in tožeče, veselo in razposajeno... ~
3065 I  |           Korenjak ste, Peter, kaj bi tožil?! Putika je vaš penzion!" ~"
3066 I  |           Hiši nasproti sadovnjak, na trati pod drevesi nekaj miz in
3067 I  |             pihlja po cesti, zvrtinči travne bilke, padle s senenih voz,
3068 IV |             in se ozre po polju in po travnikih: ~"Saj so že dobro spravili
3069 II |         strižejo kobilice, dolgočasne travniške goslačice, in murni jim
3070 III|              Janez! Kakšen vrag te je trčil? Saj se ni nič zgodilo,
3071 I  |                Bog vas živi!" ~Možaka trčita. Drozeg ga posrka slastno
3072 II |               in da ostane z njo vred trd. Ustrašila ga je celo: ~"
3073 I  |          nogah; zato le težko hodi, s trdimi koleni, sključenim hrbtom.
3074 III|             prikaže iz hiše. Katra se trdovratno brani, češ da je najeta
3075 V  |               in si zatira s sovražno trdovratnostjo vse ljubezenske skomine.
3076 IV |                Usmiljene sestre bi ti trebalo, pa ne neveste!... ~Žezlo
3077 II |         zagleda v Janeza, ležečega na trebuhu, z mrkim obrazom, zajemajočega
3078 IV |       neznansko naglico, kot ogromna, trebušasta vrtavka... Peter zastoka... ~
3079 II |             ti je še, za drobec enega trenutka. V dnu duše si prepričan,
3080 IV |           razdraženost vzkipeva in se trenutkoma polega, nesporazumljenja
3081 II |               le za drobec. A čim več trenutkov ujameš, tem bolje zate,
3082 I  |          naglici, in si obriše usta s trepetajočimi rokami. ~"Vidiš, Evgenček...
3083 III|              tudi Evgen njih vrstnik. Treplje ga po ramah in pritiska
3084 IV |      sporazumejo... Prsti se jim malo tresejo, lica žare; oči so jim meglene,
3085 IV |               bolj pijane. Roki se mu treseta, sapa mu je vedno krajša,
3086 II |              je za mesarskega teleta. Tresoč se od jeze, se obrne ona
3087 III|           svoj koleselj. ~Drozeg si s tresočo se roko natoči kozarec vina
3088 V  |             misli, zaloti se celo pri treznem pretehtavanju njenega bogastva,
3089 II |              se je pomirila in začela trezno misliti na svojo bodočnost.
3090 I  |       dekliške muhe. Kakšna strela je treščila v deklino? -- Na tihem ga
3091 V  |               nenadne bolečine, se mu trgajo na čase vzdihi iz hropečih
3092 V  |               upirali, ko so odrasli, trgali oblast iz tvojih rok. Ah,
3093 IV |               tečeta, brez bolečin in trganja. ~"Težak si, Peter, pretežak
3094 IV |             par stotakov posojila. -- Trgovec Stopar je načelnik trške
3095 II |          izgubi spomin... V Trstu je, trgovski hlapec. Čvrst mladenič,
3096 V  |               V nedeljo zjutraj -- po tridesetih urah nezavesti -- spanje
3097 IV |               bi ne bilo, požeruh! Mi trije in Žezlo... A, Čelhar? I,
3098 III|           ubežal, da ga ne porazi... ~Trkanje s kozarci, smeh in bučno
3099 IV |              spravili ljudje." ~Sosed trmasto molči, zavira polagoma po
3100 V  |             krog ušes. Ti si se držal trmoglavo za zadnji cofek, da bi jo
3101 II |               Tona je zaostala. Njeno trobentajoče usekavanje mu bobni v ušesa...
3102 II |               Pokazati, da ni v očetu trohe žalosti za ženo, da je najbrže
3103 V  |               To si še imel na svetu: troho oblasti nad svojimi in košček
3104 V  |               ugnala v kozji rog nego troje, da, četvero bratov. Z Janezom
3105 II |             celo na karte. In Neža je trpela poleg njega; ona bi ne bila
3106 II |                na obraz ji leže rezka trpkost. Ko se ozre na dedca, ki
3107 III|        Odgovori!" ~Katra gleda v tla, trpljenje na obrazu... nenadoma se
3108 IV |              že danes lahko vrneva iz Trsta! Radi konja mi je sitno,
3109 IV |              Stari sedi pri kartah, s Trstom danes brez dvoma nič ne
3110 I  |            juničico, da res ni vredno truda." ~Seno in slamo, apno...
3111 IV |            Drozeg vzdihne, se popravi trudoma in obrne glavo. Izmed napol
3112 II |           postajalo je tudi življenje trše. No, Evgen je še danes miljenec
3113 II |             se da. -- In kaj, če se s Tržačanko urežeš? Res je bila prišla,
3114 III|              Za delavce je skuhala, o tržanih in gospodarju noče ničesar
3115 III|              in navali na Tono. Mladi tržanje se vmešavajo, a so prevec
3116 II |                Kaj je v primeri s tem tržaški doživljajček, ki o njem
3117 I  |               jo poznate še iz svojih tržaških let?" ~"O, kje so tisti
3118 II |            kot igrača. Puščoba je med tujci, samota, domotožje. Za domač
3119 I  |          cesti, premišljujoč napeto.  Tujec pride mimo. Čelhar se ozre
3120 III|                a domači so ji že bolj tuji; zakaj bo varčevala od zdaj
3121 I  |              plačajta, bratca! Kralje tuli... Pa vina gor, Katra!" ~
3122 V  |              si bil ravno razpoložen. Tvoji izbruhi so jih vodili, celo
3123 III|           nevihta misli, ki bi ji rad ubežal, da ga ne porazi... ~Trkanje
3124 V  |               kam bi se pogreznil, da ubežiš peklu? ~Še dopoldne Drozgu
3125 I  |           penzion!" plane oni jezno. "Ubijaj se, preudarjaj, odločuj --
3126 I  |               se še na stara leta sam ubijal zanje? -- On jo namreč tudi
3127 III|         odidejo! Za pijance se ne bom ubijala." ~Evgen se prepira in kriči,
3128 III|            poznaš očeta? Oni da bi se ubijali po hlevih in na polju? --
3129 II |       presenečenja napil. Ali ji nisi ubil pobožne misli? Ali si jo
3130 IV |           dialektu vzbuja veselost in ublažuje dolgočasnost svojega igranja. ~
3131 I  |             razdeli, ko končajo! Lepo ubogaj, Evgenček!" ~"Saj je Tona
3132 V  |            gospod. Ti boš poslušal in ubogal, požiral grenke in surove,
3133 V  |       izsušeno morje... In tako bi se ubogi Janez žrtvoval samo za sestro
3134 IV |                Ni hudič, da se jih ne ubrani, teh trških lačenbergerjev!
3135 II |            ubraniš, kakor se nisi bil ubranil žene; zato brezčutnost in
3136 II |            ker si vedel, da se jih ne ubraniš, kakor se nisi bil ubranil
3137 III|              kretnjo, kakor bi se bil učil od najslovitejšega pustolovca.
3138 II |       zamahuje s kratkimi, krčevitimi udarci, da bi jo oplazil preko
3139 V  |               mrtvoud -- kazen božja, udarec plačujoče usode? -- In slaba
3140 III|             išče novega orožja, da bi udaril. Rebec ga zagrabi, ujame
3141 II |           rdeč sramu, da ga je sestra udarila. ~"Ali se mi pobereš, paglavec?"
3142 V  |              bojazni in skrbi. Pot mu udarja iz kožnih luknjic, da si
3143 IV |        Balinčarji se derejo in krogle udarjajo kakor poki zamaškov iz šampanjskih
3144 I  |             poka enakomerno, kakor bi udarjale kapljice vode na votel kamen. --
3145 II |              nizko, da se skoraj čuje udarjanje perutnic. Nad gozdičem se
3146 IV |            težka. Bolestno si preteza ude, a stari ga naganja: ~Nič
3147 IV |             Porenti: njegova mirna in udobna igra ga jezi, njegove široke,
3148 IV |              sam pri sebi, se popravi udobno na sedežu in se ozre po
3149 III|              se nasmeje Rebec. "Ti so udobrovoljili očeta, da nama je dovolil..." ~"
3150 II |             bile pri Drozgovih že kar udomačene. Rebec bi jo vzel tudi brez
3151 IV |           glavi -- neznosno bolečino, udrihajočo, kakor kladivce po nakovalu...
3152 IV |        skromna, trezna igrica mu prav ugaja... Vprašujoče pogleda Drozga: ~"
3153 II |       spoznala Rebca. Resni mož ji je ugajal tudi po zunanjosti Prišel
3154 III|             pol je slišala, na pol je uganila... k Rebcu plane: ~"Ženiti
3155 II |            imaš s kom." ~"Zdaj ste jo uganili, 'Ptiček'. Samo ne pozabite,
3156 I  |          odloči zdajci Drozeg. "Menda uganjajo samo norčije. Vrišč je,
3157 IV |              Ali hoče kakšne baharije uganjati? Ženinu njegovih let, njegovih
3158 I  |                 Čelhar ga opazuje kot uganko. Radovednost ga ima za stiki,
3159 IV |              potihnejo, dovtipkovanje ugasne. ~Drozgov pogled je še vedno
3160 IV |               na kolena; smotka mu je ugasnila, pa jo preklada med ustnicami
3161 IV |            viržinko, ki mu zaporedoma ugaša. Obraz mu je neverjetno
3162 I  |            Debela palica mu je opora, uglajena od dlani; pri sedenju se
3163 I  |             in dobro se mu zdi, da je ugnal soseda v zadrego. "Nič naj
3164 V  |               njega bi še vedno lažje ugnala v kozji rog nego troje,
3165 I  |          pomenka -- in Drozgu je malo ugodnejše. ~"Spomladi je bila tu --
3166 II |             hočeš mene bati? Kako naj ugriznem, stara škrba? Mladega se
3167 I  |             je, vidiš! Kaj pa natezaš uhlja za stvarmi, ki te ne brigajo?" ~
3168 V  |            torej konec, Peter. Čeprav uideš smrti -- otrpel si, bolnik
3169 II |           drobec. A čim več trenutkov ujameš, tem bolje zate, misliš.
3170 III|              Zato se tudi kar ne more ujeziti. ~"Pijte, mladeniči!" prigovarja
3171 I  |         zavihti nenadoma razlagajoče, ukazujoče, žugajoče, dokler ne zropota
3172 IV |             stvarjajočih, kretajočih, ukazujočih, žugajočih, plačujočih,
3173 IV |            Stopar ga prodira s svojim ukazujočim, skoraj grozeče hipnotizujočim
3174 III|          stara! Ženil bi se dedec, da ukrade otrokom. Pusti me, da ga
3175 II |               tem bolje zate, misliš. Ukrasti še življenju, kolikor se
3176 IV |               mladeniče! Bil bi lahko ukrenil, da bi se takoj odpeljal
3177 II |        njegovo deco. Tona je resnično ukrenila, da se je mogla -- kakor
3178 III|            ptička nisem, da bi jo bil ukrotil... Baba je hudič, Rebec.
3179 III|              moraš biti ptiček, da jo ukrotiš!" ~"Haha... 'Ptiček' kakor
3180 IV |              zaklala, ravno prav bodo uležani," svetuje z veliko važnostjo
3181 II |         skrita želja ga ima, da bi mu umazal in razžalil dekle, mu onečistil
3182 II |              avšo avšasto izmenjavate umazane poglede. Kakor kak vlačugar
3183 I  |               kakor bi se bala, da se umaže. ~Drozeg umolkne in povesi
3184 II |                sapa težka. -- Tona se umika, odgovarjajoč srdito in
3185 II |           oglaša slabotno očitanje: z umirajočo nisi imel usmiljenja...
3186 V  |               brez nehanja, podobnega umiranju, lagotnemu odhajanju preko
3187 I  |     prevejanost nakazna!... In končno umolkneta. ~Evgenček ju gleda z naivno
3188 II |             odreklo?" -- Tona je bila umolknila in ni več izpregovorila
3189 II |           slast si užil takrat! Pa mu umrje oče. Drozeg gre domov prevzemat
3190 V  |      predstavljati ne more, da bi oče umrl. Takrat upa in verjame,
3191 II |        namenjen, dobro je. Tona se že unese -- kaj praviš, Katra?" ~
3192 IV |             Zadnji čas, da jo še Toni uneseta. ~Z nabreklim tilnikom iznad
3193 V  |                Kako bo, Peter? Ali jo uneseš, Peter? Ali ti še prizanesejo? --
3194 IV |       zapravil, glej, da mi še pagata uničiš! Gobezdalo!" -- ~Med južino
3195 V  |                da bi oče umrl. Takrat upa in verjame, da stari spet
3196 I  |              nebo: ~"Še se bo drzalo, upam," pa se zamisli tja čez
3197 II |           gospodarstvo in je zagorelo upanje, da se otrese kdaj bremen.
3198 V  |               gledal bi seveda, da ga upili za užitek in za kot; a tega
3199 V  |              in odločitev. Zato so se upirali, ko so odrasli, trgali oblast
3200 V  |            vsi obrišejo za dediščino. Upniki poženejo posestvo za tako
3201 I  |          Sredi dvorišča se zasidra, z upognjenim tilnikom, zariplimi očmi,
3202 IV |             kvartopirec je brezbožen, uporen in nasilen samopašnež pred
3203 IV |             brezbožnost, samopašnost, upornost in nasilnost v njem, tem
3204 II |              po volji, je toliko bolj upravičen, pomagati si do gospodinje
3205 IV |             kibicev okoli, tržanov in uradnikov. Nizko igrajo, brez ognja
3206 V  |              zjutraj -- po tridesetih urah nezavesti -- spanje bolnikovo
3207 IV |          zrasla. ~Kibici se udobnejše uravnajo in se pripravijo na resnejše
3208 II |              sede v senco, naporno si uravnavajoč noge, da bi ležale čim udobnejše.
3209 IV |             goldinarjev... Zadnje pol ure je dobival skoraj kar povrsti. ~
3210 IV |             jim najbolje kaže! Naj se urede po svoji volji, naj si razdele
3211 V  |            kako ga zdobra pridobi, da uredi razmere njemu v prid. Na
3212 II |             hrepenela je po mirnem in urejenem življenju brez skrbi za
3213 I  |          dvorišča, vse še precej lepo urejeno, a malce zanemarjeno. Na
3214 III|             bi ga za ušesa, a fant je uren in ročen; zmerja jo in se
3215 II |             In kaj, če se s Tržačanko urežeš? Res je bila prišla, s pobožno
3216 III|              zmerom hitreje, Katra si urno briše oči. Ko stoji pred
3217 IV |         prerekanje mu polagoma docela usahne. ~Nenadoma zapazi, da je
3218 II |                Tona onemi in solze ji usahnejo. Do zdaj se ni bila zavedala
3219 II |          zaostala. Njeno trobentajoče usekavanje mu bobni v ušesa... Koj
3220 I  |             robec iz žepa in se začne usekavati, odhrkovati, prskati s sumljivo
3221 III|          srebajoč izpije. Briše se in usekuje, razmotava in zlaga svoj
3222 IV |           gospodje zadovoljni, pa jaz uskočim mesto njega... za teh par
3223 II |             nato se mu pokaže pretkan usmev krog ust: ~Treba je kričati,
3224 II |              Ti pokora ti, da se Bogu usmiliš. Jaz ti ošabnost že izbijem.
3225 IV |             Drozeg! ~Vodeničen ženin! Usmiljene sestre bi ti trebalo, pa
3226 II |       očitanje: z umirajočo nisi imel usmiljenja... A Peter si ne da očitati.
3227 II |               ne da očitati. Kaj bi z usmiljenjem? Saj ga tudi ona ni imela,
3228 I  |               za ta leta, ki so mi še usojena." ~"Pametno!" se zadovolji
3229 II |           pripevajo, čričeč poldnevno uspavanko. ~Petrova desnica seže sunkoma
3230 II |              njo. Navdušenje ob prvih uspehih, ko se je utrdilo mlado
3231 I  |              še ni mogoče. Ne gre, je ustanovljeno, in -- amen! -- ~Drozeg
3232 II |           prišepal skozi zelnik in se ustavil tam za živo mejo, kjer rase
3233 I  |           Tona mu krčmari. Vozniki se ustavljajo, kmetje z živino ali mrtvim
3234 V  |               mu potoči solza iz oči, ustne mu šepečejo molitvice. Desnica
3235 II |             cvetočih licih in vabečih ustnicah. Požvižga priznavalno in
3236 II |             da ostane z njo vred trd. Ustrašila ga je celo: ~"Zdaj je še
3237 V  |               imetja in bremen, da si ustvari jasno sliko položaja in
3238 IV |            pojdemo k pogrebu. Še nisi utonil v vodenici? Oči ti je precej
3239 V  |          pošten in trezen gospodar -- utrdil bi si bil posestvo, dolgove
3240 II |               prvih uspehih, ko se je utrdilo mlado gospodarstvo in je
3241 II |               sopihajoč in šepajoč, z utripajočimi veki, spozna nenadoma sovraštvo,
3242 I  |          Drozeg se okrene naglo in jo uščipne v bok. ~"Šmentano debelo
3243 V  |        povaljana, ti je frfotala krog ušes. Ti si se držal trmoglavo
3244 II |               O, Peter, kako slast si užil takrat! Pa mu umrje oče.
3245 II |            objesten. Pohlep te ima za užitki in za življenjem, kakor
3246 II |             ušesih, cvetočih licih in vabečih ustnicah. Požvižga priznavalno
3247 III|              prijazno prikimava in ga vabi s kupico: ~"Le bliže, Janez!
3248 IV |              da ga je pridobil samo z vabilom na tarok. Kar trese ga od
3249 II |               ko imaš moža na orožnih vajah? Tudi ti moraš imeti kakšne
3250 III|            naj prisede, da proslavimo vajino zaroko! Ti, Evgen, ti pa
3251 IV |             dim iz ust. ~Sonce žge na valovito pokrajino, obrobljeno z
3252 II |              mušic pred grmom v meji, valujoč enakomerno v soncu. Velik
3253 III|             ji že bolj tuji; zakaj bo varčevala od zdaj naprej... ~Od sadovnjaka
3254 I  |               kaj si mislite, da je z varčevanjem kar tako? Že za obresti,
3255 IV |            minili, kakor bi bil čisto varen pred nezgodami in pred nesrečo.
3256 I  |           fant ti! Tebe bom še dal za varuha. Dobro ga je nagnil." --
3257 III|              požuga sam pri sebi: "Le varuj, fante, da se ga ne naluckaš!
3258 I  |              razposajeno... ~Zunaj pa varuje Evgen njegovo čašo vina.
3259 I  |              sedem suhih let ženinega varuštva. Zato ni čudno, da je zakipelo
3260 II |              vrsti za kositev, tik za vasjo, raztezajoč se do gozdiča.
3261 I  |               zdaj pa bi ponočeval in vasoval noč za nočjo. Zjutraj je
3262 I  |        pomivanje, kakopa, ko je treba vasovati! Luč palite ob osmih, ko
3263 I  |              kaj bi tožil?! Putika je vaš penzion!" ~"Lep penzion!"
3264 II |        otrokom, napajati otroke -- po vašem vzgledu mora postati lump
3265 I  |              kupi, če je treba, z vso vašo beračijo." ~"Ho, Tona, danes
3266 II |          prepirati za svojo oblast in važnost. ~Drozeg plane kakor iz
3267 IV |            uležani," svetuje z veliko važnostjo in mlaskne z jezikom: "Kopun
3268 IV |               zmage. Tudi izgublja -- včasih kar po vrsti, celo partije,
3269 IV |                 Kopunčka si naročita! Včeraj jih je par zaklala, ravno
3270 III|               Tone kar tako na kratko vdal. Vendar se požuri, da izvrši
3271 V  |          Otroci bi bili preskrbljeni, vdani in hvaležni. Ti bi bil veljak,
3272 II |              največ sta molčala in se vdano stiskala drug k drugemu.
3273 II |               jezen, ker se ni hotela vdati njegovemu zapeljevanju.
3274 II |             od fare. Hudimana, da sem vdova, pa se vzameva, ali ne?" ~
3275 II |              Peter, ker si se veselil vdovstva! Ne samo slutnjo, tu imaš
3276 III|          pomagati. Le vrišč in šunder večajo. Martin brzda konja, ki
3277 II |            obračata seno, da bi se do večera posušilo in bi lahko končali
3278 I  |           stopi v vežo k delavcem, ki večerjajo pri veliki družinski mizi. ~"
3279 IV |        Porenta, ki sta bila šla domov večerjat, se jima kar oči zasvetijo
3280 III|                Zvečer je zmeda zaradi večerje. Gostje bi radi jedli, Tona
3281 I  |         drevesi nekaj miz in stolov. ~Večerni vetrček pihlja po cesti,
3282 IV |               kot so mrtve in zaspane večernice v avgustu. Zaničljivo gleda
3283 IV |            samo tostran groba. In čim večja je brezbožnost, samopašnost,
3284 IV |               s ščetko in se obrije z večjo previdnostjo nego po navadi --
3285 II |               življenju brez skrbi za večno plačevanje obresti in obrokov,
3286 II |          brišejo oči; najobupnejše se vede Tona. Njemu pa je mrzlo
3287 II |    premeščenja, da se poroči. Tona je vedela za to; a zaprla se je vsem
3288 III|               razhudi ona. "Jaz hočem vedeti, kako in kaj." ~Rebec tolaži: ~"
3289 V  |          strahopetno in bojazljivo, v vednem pričakovanju, da te zopet
3290 II |             na hiši! Sosedje itak več vedo o naših razmerah nego mi
3291 I  |             in preko vhoda razpleteno vejevje dveh veličastnih starih
3292 II |           ptice razkrope in razgube v vejevju; eno je še videti v vršičku
3293 II |             mrzlo v srcu. Mrko zre na vekajočo hčer: morda je ravno njen
3294 II |               šepajoč, z utripajočimi veki, spozna nenadoma sovraštvo,
3295 I  |               razpleteno vejevje dveh veličastnih starih murv. Za hišo in
3296 I  |             siv, malo zabuhlih lic in velih udov. Oči pa mu še švignejo
3297 II |           valujoč enakomerno v soncu. Velik hrošč brenči nad njim, zaletavajoč
3298 IV |       opotekel. Njegova samozavest je velikanska; zanaša se na svojo srečo
3299 III|               razmotava in zlaga svoj velikanski robec, pljuje vanj in se
3300 I  |            delavcem, ki večerjajo pri veliki družinski mizi. ~"Bog blagoslovi,
3301 I  |                                 I  Ob véliki cesarski cesti, gladki in
3302 V  |          vdani in hvaležni. Ti bi bil veljak, odprtih rok, ponosen, zadovoljen
3303 I  |              gostilnico. Vse to pa je veljalo denarce. In kaj si mislite,
3304 V  |              Desnica mu prebira rožni venec in ga opleta krog otrplih
3305 IV |             danes tako slabotna tvoja vera, ali bo jutri kaj močnejša? --
3306 II |                kar tako brez resnične vere vanjo; a že v naslednjem
3307 IV |             Peter Drozeg je gotovo -- veren igralec. Do Žezlovega fanatizma
3308 V  |               oče umrl. Takrat upa in verjame, da stari spet ozdravi,
3309 IV |              zalivam." ~"Ho, tisto ti verjamem, tisto znaš. Kaj pa..." --
3310 II |              Kdo ti krade žalost? Saj verjamemo, da ti je hudo. Čim hujša
3311 III|                Pa pokukaj sama, če ne verjameš!" ~Rebec se nagne vznak
3312 IV |           mama imajo strašno dobrega, verjemita meni in si naročita z mano
3313 III|          Rebcu, česar ta ne more prav verjeti. ~"Ali je Martin doma?"
3314 II |         mahoma očito, da je prav zelo verjetna. In zdaj? Ni morda videti,
3315 I  |          kapljico za kapljico. Oči mu verno zro v pijačo; strašno imenitno
3316 IV |             občevanje z njimi. Pot je verstvo, sredstvo je molitev. Pot
3317 II |          Delavci se hudomušno muzajo; vesela Reza komaj zadrži krohot. ~"
3318 IV |               da zbode starega: Ta se veseli, da si zamudil napovedani
3319 IV |             Evgenu, poslavljajoč se z veselimi očmi, ko zavije Tona okoli
3320 II |              bila popustila, začel je veseljačiti, zapravljati, lenariti.
3321 IV |            hudomušnem dialektu vzbuja veselost in ublažuje dolgočasnost
3322 V  |                 Zdaj ti jo je odnesel veter. Zbogom, Peter, oblastnost
3323 I  |               miz in stolov. ~Večerni vetrček pihlja po cesti, zvrtinči
3324 II |               premoženje na vse štiri vetre. Pa to vas nič ne briga,
3325 III|             Vzdigne se in stopa proti veži, upirajoč se ob palico.
3326 I  |           klopmi. Nad mizami in preko vhoda razpleteno vejevje dveh
3327 III|             itak nazaj pokličejo. Boš videla, da bo tako! Ali ne poznaš
3328 IV |             navadi. Ampak..." ~"Se pa vidimo po kosilu. Morda jih parkrat
3329 III|               so vendar dober človek. Vidva z Janezom se vzameta in
3330 II |             gospodar pri hiši. Kakšen vihar ti vzdigne furija iz pekla!" --
3331 V  |             za zadnji cofek, da bi jo vihtel še nekaj časa... Zdaj ti
3332 V  |         posedanje pod murvo, kozarček vinčka... potrpežljivo čakanje,
3333 II |              bil potem, ko se je malo vinjen vrnil, zasledoval po hiši
3334 I  |          ovdovel, se pa še bolj vdaja vinskemu omamljanju; kakor da je
3335 I  |        preklinja; tu sreblje sladkega vipavca, sanjari in premišlja. Če
3336 I  |              ostro brado, izpuhne dim viržinke -- enkrat, dvahrat -- ~"
3337 IV |           pozibava med koleni; vajeti visijo nizko ob ojesu in opletajo
3338 V  |             da prouči razmere, dožene visokost imetja in bremen, da si
3339 II |               pri dekletih. Brčice si više, pogledujoč postrani izpod
3340 I  |      obvaroval za dobršen del morečih vknjiženih dolgov. -- Ali kaj sanjajo
3341 II |            umazane poglede. Kakor kak vlačugar se obnašate. V svojih letih!
3342 IV |               bila lepa, da bi otroci vladali očeta! ~Drozeg pokuka skozi
3343 V  |               zemlje in povečal svojo vladavino. Otroci bi bili preskrbljeni,
3344 III|            brki se mu sprijemljejo od vlage. S prevejanim nasmeškom
3345 IV |            Nazadnje ga še ponesemo na vlak. Naj se gre ženit, zlomka --
3346 IV |        peljeva, Porenta." ~"S katerim vlakom? Saj sta zamudila. Aha,
3347 I  |                 Hrom sem, da se komaj vlečem po stopnicah. Nekega dne
3348 II |            samo še oblak prahu počasi vlega...  Zdajci zahrešči čez
3349 II |           bojazljivost ji je ugajala. Vleklo se je razmerje dolga leta;
3350 V  |            jedila in ga sili z njimi, vliva mu zdravila v usta, mu briše
3351 III|         spomni, pokliče dva dijaka in vlomi v shrambo, da je že čez
3352 III|             na Tono. Mladi tržanje se vmešavajo, a so prevec pijani, da
3353 V  |          zatopljen, odklanjajoč vsako vmešavanje v že določene načrte in
3354 III|         pregovarjati in prigovarjati, vneto, kakor bi šlo za zveličanje
3355 IV |           nekdo vpraša: ~"No, kako pa vodenica, Drozeg?" ~Samo srdit pogled
3356 IV |         smešenje: Lep ženin, Drozeg! ~Vodeničen ženin! Usmiljene sestre
3357 IV |             pogrebu. Še nisi utonil v vodenici? Oči ti je precej zalilo." ~"
3358 V  |               Muhasto, otročje si jih vodil, brez ozirov na bodočnost,
3359 V  |      razpoložen. Tvoji izbruhi so jih vodili, celo pijanost tvoja, življenje
3360 I  |             vrata pada pramen luči do vodnjaka. ~Dekla Katra pride s škafom
3361 IV |            dolži kateri soseda kibica vohunstva... ga celo -- v igralski
3362 I  |        prevzamemo od cestnega odbora; vojaki pridejo na vaje, srebrn
3363 I  |           Tretji sin, Miklavž, je pri vojakih. -- Najmlajši, Evgenček,
3364 I  |             bil, ko sem bil prišel od vojakov. Kje so časi? Človek bi
3365 I  |              zadnje čase je med njima vojno stanje. Možitev ji roji
3366 IV |              miren, kakor hladnokrven vojskovodja, ki zapodi sovražnika z
3367 I  |            kaj zaslužimo, s teleti, z voli, kako žrebe prodamo; vožnjo
3368 III|          Jutri bo vse dobro." ~In sin voljno zopet séde, s hrbtom se
3369 IV |            gladka -- kot iz gnetenega voska. ~-- Kaj bi to obiral, zlodja?!...
3370 I  |             udarjale kapljice vode na votel kamen. -- Zakaj sem moral
3371 IV |            trezna skromnost. Pa se ne vozi morda v Trst za pustolovstvi?
3372 V  |             čelo. Vsak trenutek bi se vozil po zdravnika, da bi ga izpraševal
3373 I  |          petje. ~Hči Tona mu krčmari. Vozniki se ustavljajo, kmetje z
3374 IV |         spremljali strahovi, se zazdi vozniku; tesneje se zavije v suknjo,
3375 I  |            Seno in slamo, apno... no, vozove bi še tehtal, a to drobnjav
3376 II |             nemir. ~"Bog blagoslovi!" vošči Drozeg delavcem. "Žlice
3377 I  |             voli, kako žrebe prodamo; vožnjo gramoza prevzamemo od cestnega
3378 III|                 Tu začno vsi naenkrat vpiti in razlagati, pregovarjati
3379 I  |            brigajo posebno za njegovo vpitje. Palica se bliska v mraku,
3380 I  |               odmahne: ~"Nekaj bi vas vprašal, sosed." -- Pa umolkne in
3381 I  |           doto šteti?" ~"Odkod -- vas vprašam? V sedanjih časih! Letos!
3382 IV |              epka!... ~Drozeg stavlja vprašanja na usodo: ali naj se pelje
3383 III|                  Kaj sta nameravala?" vprašuje Tona. "Kaj imate zopet?" ~
3384 III|              mizi, čelo nagubano, pol vprašujoč in pol grozeč mu je pogled: ~"
3385 I  |             so se zaplele pod kopita; vprego mi potrgaš." ~Iz hiše priteče
3386 III|            Katra! Katra!" kličejo vse vprek. "Stopi ponjo, Janez!" ~
3387 III|       priskrbim in vam posodim, da mi vpričo nje naštejete. To bo najboljše.
3388 II |               rohnela dalje... ~Ko se vračajo s pokopališča, jo sune v
3389 II |           pred drugim strašila. ~Jata vran zakraka preko travnika,
3390 II |            Ona pa se mu je vrgla krog vratu, da jo je moral skoraj brzdati.
3391 II |                dvigne roki in se hoče vreči nanj; a pogled sovraštva,
3392 I  |          junaka, mladeniča, da bi bil vreden koprnenja! A njen izbranec
3393 V  |           bila stvar potem sploh boja vredna? S kako beraško doto bi
3394 II |               pri vas kaj spoštovanja vrednega." ~"Jaz ti že pokažem spoštovanje,
3395 I  |              košnje bo še vsaj držalo vreme?! Sive oči mu brižno gledajo
3396 I  |           pristavi Čelhar. ~"Kaj bo z vremenom? Bo še držalo?" ~Možaka
3397 II |               za njo. Ona pa se mu je vrgla krog vratu, da jo je moral
3398 I  |               mu planejo, če treba, v vrisk in petje. ~Hči Tona mu krčmari.
3399 III|            Ptiček' jih ima za ušesi!" vriska mladež. "Kaj Marička! Altro
3400 V  |      živahnega, drugikrat pojočega in vriskajočega, pa zopet divjega in srditega,
3401 IV |             dobršno poznati. In ko se vrneta Stopar in Porenta, ki sta
3402 IV |              Mogoče se že danes lahko vrneva iz Trsta! Radi konja mi
3403 II |          travniku za ljudmi, ki so se vrnili k delu. Z obrazov jim bere,
3404 III|         razgreta, lica so ji rdeča in vroča od vznemirjenja; komolec
3405 I  |        balincanje. Brzojavni drogi se vrste ob cestnem jarku, noseč
3406 III|             bo nekdaj tudi Evgen njih vrstnik. Treplje ga po ramah in
3407 I  |          Polde, koncipient, že toliko vrsto let? Za Evgena je treba
3408 IV |               kot ogromna, trebušasta vrtavka... Peter zastoka... ~Čelhar
3409 II |           padajoče na korce in lopate vrtečih se koles. Tu pa tam se zasvetlika
3410 IV |           bolj odprl... v glavi se mu vrti z neznansko naglico, kot
3411 II |           vejevju; eno je še videti v vršičku smreke. Janez se nasloni
3412 IV |             kosilu. Morda jih parkrat vržemo, kaj pravita?" ~"V Trst
3413 IV |              a glavna stvar je sreča. Vsaka igra temelji na tej ideji.
3414 IV |              je vendar igra popolnoma vsakdanja, brez nevarnosti in brez
3415 V  |             pešal pod morečimi skrbmi vsakdanjih borb za košček kruha... ~
3416 III|              Drozeg smehljajoče, brez vsake jeze. "Terno zadenem, Tona;
3417 III|            kakor bi šlo za zveličanje vsakega posebej. Drozeg kriči na
3418 I  |           bilo treba spred in zad, na vsakem koncu je kaj manjkalo. ~
3419 IV |           ravno on -- se zdi -- se je vsedel za ves teden. ~Drozeg pogleduje
3420 IV |             bogve kakšnega dobička; a vsesploh mu gre dobro in soigralci
3421 I  |             Zlobnež stari! Ali se mar vsiljujem Janezu? Martina bi mi rad
3422 I  |               ni premagal nevšečnosti vsled prejšnjega pomenka -- in
3423 II |         spozna nenadoma sovraštvo, ki vstaja v njeni duši. In to spoznanje
3424 I  |            navadi skrokan, da ne more vstajati dosti zgodaj in ne opravljati
3425 IV |              tu pa tam zaplete; ko bi vstal, bi se opotekel. Njegova
3426 III|            mazila več..." ~Rebec hoče vstati, da bi stopil v hišo; a
3427 I  |             pljune tenko izmed zob in vtakne zopet viržinko mednje. ~"
3428 III|             Evgen steče preko ceste. ~Vtem se vrne Tona s steklenicami
3429 I  |               tuje gospodarstvo se ne vtikam." ~Drozeg se obrne proč
3430 III|            človek. Vidva z Janezom se vzameta in najameta karkoli za nekaj
3431 III|       Nenadoma izbruhne ona: ~"Kje pa vzamete denar? Obadva hočete izplačati?
3432 II |         Hudimana, da sem vdova, pa se vzameva, ali ne?" ~Drozgu se samo
3433 V  |             grozepolno nezavest, kako vzbuditi se iz tega spanja brez nehanja,
3434 II |           očeh. Nenadoma se mu izvije vzdih iz prsi. Tesno mu je, da
3435 V  |        bolečine, se mu trgajo na čase vzdihi iz hropečih prsi. Zdrava
3436 II |           napajati otroke -- po vašem vzgledu mora postati lump iz njega. ~
3437 II |       malomarno. Tona je vsa rdeča od vzhičenja. ~"Babje marnje! Oče se
3438 IV |              veselostjo, razdraženost vzkipeva in se trenutkoma polega,
3439 I  |              suhih stavkih, odsekanih vzklikih. Ko stvar premeljeta in
3440 III|              skrivnostno: ~"Nič se ne vznemirjaj, Rebec! Dota bo. Vse je
3441 V  |           Drozgov rod.  Tudi Janez je vznemirjen, bled in zbegan, nestalnega
3442 III|               so ji rdeča in vroča od vznemirjenja; komolec na privzdignjenem
3443 V  |            zagleda Evgena, spečega ob vznožju, slonečega na postelji.
3444 V  |           prsi. Zdrava polovica se mu vzpenja in premika, ko da hoče uiti
3445 II |             domovine -- dekliška duša vzplapola v ljubezni in v vdanosti...
3446 II |              Pri odlaganju se ji prsi vzpno in pleča zleknejo, krila
3447 IV |             kaj igramo to po fickih?" vzroji naenkrat Žezlo. "Ali smo
3448 I  |               sumljivo obširnostjo in vztrajnostjo. A že med kašljanjem izpregovori: ~"
3449 V  |               sta se že spotoma lahko vživela v položaj. Pred hišo in
3450 III|             modre in šaljive, njegovo zabavljanje in tarnanje, bahanje in
3451 III|            veže, stvar jima je samo v zabavo. V ozadju se drezajo sosede
3452 III|               nismo. Ali bi rad še ti zabredel, kaj? Boga zahvali, da ti
3453 I  |     enonadstropna svetla hiša z napol zabrisanim napisom "Gostilnica pri
3454 III|      zaškripljejo pod njim. Spodaj pa zabuči znova... ~
3455 V  |              prej ali slej in je samo začasna izguba. Posestva pa bi bržkone
3456 II |              Počasi se je pomirila in začela trezno misliti na svojo
3457 III|        pomišljaj! Jaz odidem..." ~"Ne začenjaj znova! Ali nisem rekel? --
3458 III|           Glej ga, fantiča, zgodaj bi začenjal po dijaško." ~Evgen skoči
3459 II |        gospodariti? Brez denarja niti začenjati ne moreš. Vprašaj Čelharja,
3460 II |               Tudi Črnéčka bi ne bila začetek. Prilika bi bila za trenutek,
3461 II |             doigral, da ni več novega začetka zate. Tudi Črnéčka bi ne
3462 I  |             padlo pod sekiro. Ali naj začnemo kosati posestvo? Prodajati
3463 III|             če pojde Janez proč?" ~Tu začno vsi naenkrat vpiti in razlagati,
3464 III|         poslušaj!" ~Zet se umakne ves začuden. Janez hlastne z glavo bliže: ~"
3465 III|              a ga ne pogleda; malo je začudena: saj sva se že domenila! ~"
3466 I  |             Čelhar je končno premagal začudenost: ~"Torej greva snubit, sosed?" ~"
3467 I  |         poprav je bilo treba spred in zad, na vsakem koncu je kaj
3468 III|             Peter zveseli. "Danes ste zadel, Rebec. Danes sem vesel.
3469 V  |                          V ~Drozga je zadela kap. ~Spodaj leži v posebni
3470 III|               brez vsake jeze. "Terno zadenem, Tona; imam že naročeno." ~"
3471 II |             več izpregovorila z njim. Zadeta je bila v živo. -- Rebec
3472 IV |        bahaško gobezdanje, kričavo in zadirajoče se, prehajajoče v onemoglo
3473 IV |               skoči iz postelje in se zadívi svoji gibčnosti: ~"Ho, še
3474 II |              vidi v spominu, ko se je zadnjikrat prepiral z njo, že bolno
3475 IV |              vrne iz trga in zvozi še zadnjo mrvo. -- Ponoči Tone ni
3476 IV |               tega starca, bolnega in zadolženega, bankrotnega gmotno in telesno?... ~
3477 II |          gospodarstvo, zanemarjeno in zadolženo. Sitnosti s sorodniki, prepiri,
3478 I  |             strani; iz glasu pa skoro zadoni ko malodušno nezaupanje
3479 I  |              usojena." ~"Pametno!" se zadovolji nazadnje Drozeg in dobro
3480 II |                kaj bi; vendar je malo zadovoljnejša, nego je bila pred razgovorom.
3481 III|               nataka sebi in njemu in zadovoljno pomežikuje: ~"Rebec, pij!
3482 V  |                prinesti mir in red in zadovoljnost, ljubezen darujoče matere
3483 I  |                oči se mu krohočejo od zadovoljnosti: Kako je hitro razumela!
3484 IV |              sam pri sebi od veselega zadovoljstva. Morda se tudi malo zanaša
3485 III|            zavira, ga navdaja s tihim zadovoljstvom, da se mu smejejo oči veselo
3486 IV |            čustvom prostosti, miru in zadoščenja, pričakovanja nečesa lepšega,
3487 IV |           ženitvijo se ne izkoplje iz zadreg. Z njim vred se osmeši,
3488 I  |             umolkne in povesi palico. Zadrega se mu bere na obrazu, strahopetnost
3489 III|               dvigajo, čeprav poskuša zadrževati dihanje. Janez jo počasi
3490 II |             muzajo; vesela Reza komaj zadrži krohot. ~"Kaj?" plane Tona
3491 I  |               da ostane vse med nama! Zaenkrat nočem, da bi kdo izvedel." ~"
3492 IV |               ki bi jih bilo nemogoče zafrčkati. ~"Da vam ne vzamem vse
3493 III|          zaporedoma, kako imenitno je zafrknil Tono... ~Zvečer je zmeda
3494 III|             in ročen; zmerja jo in se zaganja vedno znova v kuhinjo, da
3495 I  |               se bila res ne vem kako zagledala v neznanega junaka, mladeniča,
3496 V  |               gostilnici posedata, se zagledavata zamišljeno v daljavo --
3497 II |              maščevalnosti. Ledeno ji zagomazi po hrbtu, na obraz ji leže
3498 II |              mlado gospodarstvo in je zagorelo upanje, da se otrese kdaj
3499 I  |               je ustvarjena ostro kot zagozda. ~"Le potegni Evgen, le
3500 II |                 Drozeg se obrne proč, zagrizeno odločnost, čmerno kljubovalnost
3501 IV |               se je bila z Rebcem; in zagrozila se je bila, da se ne vrne
3502 I  |              na prste gleda, če se mu zahoče vina ali kart? Že prej se