Chapter

3503 II |               počasi vlega...  Zdajci zahrešči čez travnik: ~"Južina je
3504 V  |            njeni strani, a kaj, ko bi zahtevali enake deleže, Tona pa je
3505 III|                Fitigot!" ~Rebec se mu zahvaljuje in mu stiska roko; a obraz
3506 II |              pleča zleknejo, krila ji zaigrajo... "Ptičku" se zasvetijo
3507 II |         zavezujoč si ga pod brado, in zajavka skoraj obupno: ~"Daleč smo
3508 II |            razbeljeni, senske mrve se zajedajo v potno kožo. Hlapec se
3509 II |             trebuhu, z mrkim obrazom, zajemajočega polagoma iz sklede. Od njega
3510 III|               Tono malo v stran in ji zajezi ploho psovk. Toplo ji govori
3511 I  |        varuštva. Zato ni čudno, da je zakipelo ogorčenje iz njega, ko so
3512 III|               Janez jo ima skrito kot zaklad," se hohoče drugi. In stari
3513 IV |           naročita! Včeraj jih je par zaklala, ravno prav bodo uležani,"
3514 III|            moram kar odriniti. Ali bi zaklicala Martinu, naj zapreze?" ~"
3515 V  |              od neužitne suhoparnosti zakona, da bi pešal pod morečimi
3516 II |               zavedala pristranosti v zakonskih bojih staršev. Bila jih
3517 II |           drugim strašila. ~Jata vran zakraka preko travnika, nizko, da
3518 II |        izpremeni po njeni smrti; zato zakrknjenost, zato vsa jeza. Na otroke
3519 II |          Velik hrošč brenči nad njim, zaletavajoč se v leskov list. ~Drozeg
3520 IV |               napeta, rdeča lica, oči zalite, sapo težko, pa sam ne ve
3521 IV |         kopunčka z dražestno slastjo, zaliva pridno s terančkom -- "no,
3522 IV |             zalilo, vraga, ko jih sam zalivam." ~"Ho, tisto ti verjamem,
3523 IV |               In še ženin hočeš biti. Zalosten ženin to... ~Še nista pojedla
3524 V  |               njeno premoženje misli, zaloti se celo pri treznem pretehtavanju
3525 IV |                nobena prošnja, je vse zaman, ne grožnja ne rotenje! --
3526 V  |              raztrgana in razcefrana, zamazana in povaljana, ti je frfotala
3527 IV |               božja? S škornjem bi mu zamašil gobec... njegov...  podelani...
3528 III|            kot pečká! Nekaj lukenj bi zamašili... in tvoja dota..." ~"Samo
3529 I  |               so luknje, ki jih moram zamašiti. Tona hoče doto... In če
3530 I  |               posojila potrebuješ, da zamašiš starejše luknje. Človek
3531 IV |            krogle udarjajo kakor poki zamaškov iz šampanjskih steklenic. ~
3532 I  |                  Drozgu se od tesnobe zamegle oči -- te nesrečne karte!
3533 III|              sedi k Janezu! Pa nič ne zameri 'Ptičku', saj ga poznaš,
3534 IV |               suknjo, skloni glavo in zamiži, da bi še nekoliko podremal... ~
3535 I  |        luknjic mu udari pot, obraz mu zamodri in vrat se mu napne, kakor
3536 IV |               katerim vlakom? Saj sta zamudila. Aha, popoldne... O, časa
3537 IV |             le hitro, Drozeg! Drugače zamudiva!" ~Nobenega odgovora...
3538 II |              ob sebi; začel se je bil zanašati na srečo, na slučaj, celo
3539 I  |              saj na hlapca se še manj zanese. To pa ga jezi. Ali si še
3540 III|                 Samo v tem slučaju se zanesem nanjo. Drugače se lahko
3541 III|             tukaj stvar ne zdi docela zanesljiva. Evgen postavi steklenico
3542 IV |         nadelan, da so ga bili morali zanesti v posteljo. -- Katre ni;
3543 I  |           preveč po šupi! Še ogenj mi zanetite." ~Soseda pijeta in molčita. ~
3544 V  |             Ali nimajo pravice, da te zaničujejo, da se maščujejo nad teboj
3545 IV |       nestrpnejši postaja. Igra ga ne zanima. S Čelharjem sploh ni mogoče
3546 IV |              čustva so mu zedinjena v zanimanju za igro. Občutljivost mu
3547 II |              miljenec očetov; že samo zanj bi bil lahko hvaležen ženi.
3548 II |        dediščino po rajnici. ~Tona je zaostala. Njeno trobentajoče usekavanje
3549 I  |              Drozeg. "Jaz sem tudi že zapazil, da se nekaj gledata z Martinom." ~"
3550 III|              je hudič?" ~"Zato nas pa zapelje, oče. Kaj si hočemo?" --
3551 II |             ni hotela vdati njegovemu zapeljevanju. Ali ni vsa ta ljubezen
3552 I  |            sina Janeza. ~"Pod skedenj zapelji, Janez! Še danes morate
3553 III|            Rebec ga zagrabi, ujame mu zapestja kakor v klešče in ga miri: ~"
3554 I  |               ti govedo, vajeti so se zaplele pod kopita; vprego mi potrgaš." ~
3555 IV |       omamljen, jezik se mu tu pa tam zaplete; ko bi vstal, bi se opotekel.
3556 II |            namrdne malo zaničljivo: ~"Zapleševa pa vendar, striček, kaj?
3557 IV |           hladnokrven vojskovodja, ki zapodi sovražnika z natančno preračunano
3558 III|                Hoj, Tona!" ~Drozeg pa zapoje hripavo: ~Sem se oženil,
3559 III|         veselostjo do mladeničev: "Pa zapojmo nekaj, fantje!" ~Drozeg
3560 III|            ženinom, z nevesto; fantje zapojo; Rebec je ves blažen. A
3561 II |                  spoštuj očeta, pravi zapoved! Najprej očeta!" ~"Ko bi
3562 II |            Ali ne poznaš četrte božje zapovedi? Spoštuj očeta in mater!
3563 IV |               igro brigal. "Kralja si zapravil, glej, da mi še pagata uničiš!
3564 III|        spravili, da bi lahko nemoteno zapravljali. Jaz pa tu povem: Prej se
3565 III|             bi zaklicala Martinu, naj zapreze?" ~"Nikamor se ti ne mudi!"
3566 II |               Tona je vedela za to; a zaprla se je vsem pomislekom in
3567 V  |               je modrikasto rdeč, oči zaprte, dihanje naporno. Kakor
3568 IV |               ni nič kaj ljubo, da bi zapuščal karte. Nekaj dobička ima
3569 III|              Tono... ~Zvečer je zmeda zaradi večerje. Gostje bi radi
3570 I  |             odprtimi usti... nenadoma zardi, izplakne škaf, zlije vodo
3571 IV |             bo... ~Peter igra rdeč in zaripel, igra in dobiva -- z neko
3572 II |               izbruhne nepričakovano, zaripla v obraz: ~"Le ga pačite,
3573 I  |                z upognjenim tilnikom, zariplimi očmi, kričeč in zmerjajoč,
3574 II |        tisočakov k hiši. On pa je bil zarjul nad njo: "Ali se bom ženil
3575 II |             skoraj brzdati. Bil je že zaročen in je čakal samo premeščenja,
3576 III|              Družba se gosti in pije; zaročenca se pa kar ne moreta domeniti.
3577 II |               Zato se je kar na tihem zaročila z Rebcem. Silila je vanj,
3578 I  |             Čelhar. "In pošteno moraš zarohneti, da se pokažeš gospodarja." ~
3579 IV |              z vsemi vlači..." ~Stari zarohni in zarobanti ves razjarjen,
3580 IV |               radi kart... Kaj, če se zasediš, prijatelj?... ~-- Soseda
3581 IV |        kamenitimi nasipi in globokimi zasekami v razpokanem apnencu. ~Brez
3582 I  |       porinete..." ~Sredi dvorišča se zasidra, z upognjenim tilnikom,
3583 II |              polirano železo. ~Janeza zaskomina po kopeli, pa se spomni
3584 II |              se je malo vinjen vrnil, zasledoval po hiši Katro, dokler mu
3585 I  |          odločnost, celo za psovko bi zaslutil prošnjo. ~"Saj ste od Boga,
3586 I  |              bo ga malo; z živino kaj zaslužimo, s teleti, z voli, kako
3587 IV |          karte delavnik! Nekaj morate zaslužiti, da mi ne, pobegnete?" ~
3588 II |          misel, bogve odkod, da se je zasmejal nad njo. Dopoldne jo je
3589 III|             se peljem jutri v Trst -- zasnubit. V Trst, moj ljubi! Ne misli
3590 III|                Vleče ga za suknjo ves zasopel: ~"Hitro, oče! Katra se
3591 IV |          razvije igra, da je mrtva in zaspana, kot so mrtve in zaspane
3592 IV |              zaspana, kot so mrtve in zaspane večernice v avgustu. Zaničljivo
3593 I  |        postane zdajci sitno. Obrvi ga zasrbe in lica, oči ga zaščeme,
3594 IV |              zadnji bankovec. Srce mu zastane, za trenutek oledeni...
3595 IV |               slišati. A bil je križ: zastaviti mu je moral pokošeno seno.
3596 IV |           trebušasta vrtavka... Peter zastoka... ~Čelhar se obrne, zaspan
3597 IV |           odmeva še ropot v ušesih in zastorčki utripljejo nad okni. Njen
3598 II |        vrtečih se koles. Tu pa tam se zasvetlika med zelenjem gladina reke
3599 I  |            zaiskri pretkano: Janez ne zataji, da je -- "Ptičkov" sin! --
3600 IV |               se naslanja vznak in se zataplja v misli, resno in važno,
3601 II |              in si potisne slamnik na zatilnik. ~"Ho, kanalje, še zdaj
3602 V  |            priti s ponosno zleknjenim zatilnikom, prinesti mir in red in
3603 V  |             odganja vse spomine in si zatira s sovražno trdovratnostjo
3604 V  |            pogled izbegujoč, sam vase zatopljen, odklanjajoč vsako vmešavanje
3605 III|              z Rebcem v pogovoru, vso zatopljeno v misli, se zdajci spomni,
3606 III|               nestrpnejše, ustnice ji zatrepečejo: ~"Če ostaneš na domu, te
3607 V  |            zid, skuša zadržati solze, zatreti plač... a prsi se mu stresajo,
3608 V  |          spraviti k računanju. Saj ne zaupa niti sestri niti bratom.
3609 IV |           Ptiček", ko bi si toliko ne zaupal! -- ~V mraku se pogumno
3610 V  |             leve roke. ~Pogledi se mu zaupljivo love za jagodami, ko da
3611 II |               Ko se ozre na dedca, ki zavaljeno koraka poleg nje, sopihajoč
3612 II |             iz dolgov. Saj se niti ni zavedal tega obupa. Prišlo je bilo
3613 II |          usahnejo. Do zdaj se ni bila zavedala pristranosti v zakonskih
3614 II |              pred lastno hčerjo in se zavedel svoje oblasti nad njo. ~"
3615 IV |           Človeška domišljija vidi -- zavedno ali podzavedno -- v kartah
3616 III|                kakor da ga hoče časih zavesti v pijano razuzdanost; a
3617 II |             koži; robec si popravlja, zavezujoč si ga pod brado, in zajavka
3618 I  |              pa narobe! Še bolezen bi zavidali človeku." ~Čelhar ga ošine
3619 I  |              rokama in z brado, pa jo zavihti nenadoma razlagajoče, ukazujoče,
3620 IV |                prejšnja nestrpnost in zavist sta ga minili, kakor bi
3621 V  |            vse krivice in nasilnosti? Zavozil si jim gospodarstvo, da
3622 III|               je zdaj Janez, pa jo je zavozila z mano... Saj razumeš, Rebec? --
3623 V  |             je gospodarstvo tako zelo zavoženo, da pride kratko malo premoženje
3624 II |              kaj?" ~V Janezu hoče vse zavreti. Niti slutil ni do danes,
3625 II |        zagrabi in pritisne k sebi, da zavrešči kot poblaznela: ~"Moj Bog,
3626 II |                ho... čakaj, zvečer se zavrtiva. Martin nama zaigra na orglice."
3627 II |              ji je prišla kot nalašč. Zavzela se je zanjo z vso odločnostjo.
3628 III|         prepira pri določitvi puntov, zavzemajoč se ljubosumno za stranko,
3629 I  |              tega se mu je zadnje dni zazdelo, da se Janez nekaj mota
3630 II |              si otare pot z obraza in zazeha, da se mu skoraj skrijejo
3631 I  |        prisiljeno in dolgočasno, jima zazveni sovražnost iz glasov: Kaj
3632 II |           kako je mislila? -- ~Poldan zazvoni. Tenek glasek se razlegne
3633 I  |             ga zasrbe in lica, oči ga zaščeme, pa si jih mane in menca --
3634 V  |             prepaden, da se mu kolena zašibe v obupu, da si ne more več
3635 V  |        stresel mraz in je bil z zobmi zašklepetal. Slutil je bil smrt v bližini,
3636 IV |             bila pravkar tu, vrata so zašklompnila za njo. Petru odmeva še
3637 III|                 Lahko noč!" ~Stopnice zaškripljejo pod njim. Spodaj pa zabuči
3638 II |        zastavi zopet grablje. Seno mu zašumi pod njimi kakor svila. ~
3639 I  |               padle s senenih voz, in zašumlja med listjem murv. ~Peter
3640 II |              je prevaralo, zato si je zaželela zdaj strasti. Med gosti,
3641 IV |             Žezlo stopica okoli mize, zbada, draži in podžiga. Jezi
3642 IV |          čisto ravnodušen ob splošnem zbadanju in bi se samo za igro brigal. "
3643 I  |         dobrohotno, pa prezirljivo in zbadljivo, očitajoče in tožeče, veselo
3644 V  |          Janez je vznemirjen, bled in zbegan, nestalnega pogleda, polnega
3645 I  |        potegne takole na večer, če se zbere tovarišija v krčmi, družba
3646 II |              A dobre volje je in šale zbija z delavci. ~Žensko srednjih
3647 III|             je polna vas. Kosajo se v zbijanju. ~Krogle zanaša v jarke
3648 II |             kosce in grabljice, ki se zbirajo in legajo v kolobarju okoli
3649 V  |               ti jo je odnesel veter. Zbogom, Peter, oblastnost in gospodovalnost!
3650 I  |             Čemu pa naj tajim, Peter? Zbolehal sem bil nekaj, pa sem si
3651 I  |           povaljal po blazinah. Pa ga zbudi navsezgodaj skrb za konje,
3652 III|               živeti samo od piva. Še zdebeli se človek." -- ~V mraku --
3653 II |          naslednjem hipu se mu ni več zdela čisto nemogoča. Ob nastopu
3654 II |          zmerom vajena, zato so se ji zdeli tako vsakdanje nujni, da
3655 III|             siloma kroti. Boji se, da zdivja še stari in navali na Tono.
3656 V  |              drugačen z njim, kako ga zdobra pridobi, da uredi razmere
3657 I  |          cesto... ~"Tona se moži," se zdrami nagloma. "Ste slišal, sosed?
3658 IV |               okrogel človek, sijajno zdravega obraza in belih las, v gizdavem
3659 V  |             ga sili z njimi, vliva mu zdravila v usta, mu briše slino in
3660 III|              se ne veselil človek? Na zdravje, gospodje iz trga! No, Evgenček,
3661 I  |              more. Pa njegova putika! Zdravljenje po toplicah -- leto za letom.
3662 V  |               trenutek bi se vozil po zdravnika, da bi ga izpraševal in
3663 V  |          hudiča, da mu je odrekla? -- Zdravo lice se mu skremži, glava
3664 III|             te sploh ne maram." -- Pa zdrhti nenadoma in zajoka: "Pusti
3665 V  |            leda, otiplje mehur, ki je zdrknil s temena, in zagleda Evgena,
3666 V  |             na postelji. Pa se zdajci zdrzne in si ogleda svojo levo
3667 III|          tesno v naročju, kakor bi jo zeblo. ~Tona jo strogo opazuje
3668 IV |             okolico, vsa čustva so mu zedinjena v zanimanju za igro. Občutljivost
3669 I  |              in koruzo, za krompir in zelje. Spodnje prostore v hiši
3670 II |               že prinašajo kosilo. Po zelniku prihaja Katra s pokritim
3671 I  |                Koliko pa jih dobiš na zemljo, že davno preobdolženo? --
3672 IV |               odreče za zmerom svojim zenitvenim načrtom. Ali je že vseh
3673 IV |      spoznanje splahneli čez noč in v zgibih gladko tečeta, brez bolečin
3674 I  |               Samo parkrat na leto se zgodi. Saj je časih, posebno prejšnja
3675 III|               je trčil? Saj se ni nič zgodilo, Janez!" ~"Svinja stara!
3676 I  |            kuhinji. Mrak se je bil že zgostil, Petrove oči so slabe: šment
3677 III|              Ostani, Rebec! Z mano se zgovori! Če ti rečem... take prilike
3678 I  |               a Tona pride mimo in ga zgrabi za roko: ~"Le pojdiva, ti
3679 III|            tisoč kron? Pet tisoč?" se zgraža ~Peter malo narejeno, praskajoč
3680 IV |                Obraz mu je neverjetno zguban, a izmed gub mu bliska in
3681 IV |               pomečkano, zabuhla veka zgubana, a pogled je jasen in lehak.
3682 IV |          bleščijo trške hiše z belimi zidovi, med njimi par kričeče rdečih
3683 IV |             kroži okoli oči... Le naj zijajo! Ostrašiti se ne damo Zakaj
3684 I  |              in po klopeh. ~Od zadnje zime je Drozeg vdovec. Preko
3685 I  |          skupno govori, temu in onemu zine kakšno; zdaj dostojanstveno,
3686 I  |        pogledom od strani, ko da hoče ziniti: nazadnje pljune in si podrgne
3687 IV |             pazi, brbra brbrasta!" se zjezi naenkrat Drozeg, kakor bi
3688 I  |      izvršilnem kladivu? -- Drozgu se zježijo redki skodrani lasje, iz
3689 III|              Le ostani, Janez! Naj se zjoče! Jutri bo vse dobro." ~In
3690 III|              in usekuje, razmotava in zlaga svoj velikanski robec, pljuje
3691 IV |          osmešil? -- Aha, ti se lahko zlažeš, da si jih imel za norca!? --
3692 IV |               Kakor da so se igralcem zleknili životi in napele mišice.
3693 V  |          njena misel: priti s ponosno zleknjenim zatilnikom, prinesti mir
3694 II |           Peter stopi proti njej. "Ne zlezi z glavo v jerbas, s svojo
3695 I  |        nenadoma zardi, izplakne škaf, zlije vodo po dvorišču, postavi
3696 V  |             maščevalnosti, strasti in zlobe... ~Drozeg se odreka --
3697 I  |             ji hitreje tolče v prsih: Zlobnež stari! Ali se mar vsiljujem
3698 V  |          mogla; vidi, da vendar ni le zlobnost v njej, da je celo precej
3699 IV |          voska. ~-- Kaj bi to obiral, zlodja?!... Samo zato, da je njegova
3700 IV |              svest si sreče, svest si zmage. Tudi izgublja -- včasih
3701 III|             je dokaz, da je za enkrat zmagovalec. Zato se tudi kar ne more
3702 I  |                No, Katra, danes si se zmajala. Ko bi bil tvoj fant, bi
3703 III|              laket, iztegne desnico z zmečkanim robcem v dlani in pošepeta
3704 III|           zafrknil Tono... ~Zvečer je zmeda zaradi večerje. Gostje bi
3705 IV |               nevoščljivosti rad malo zmedel; pa ga draži, da ga ne pustijo
3706 III|            primojdunaj... danes bi se zmenil s tabo." ~Rebec stopi tesno
3707 II |               pozabite, da sem z vami zmenjena za danes. Martin nama zaigra...
3708 IV |               ko mu je povedal, da so zmenjeni s Porento za kratko igro
3709 V  |                  otrpel si, bolnik za zmeraj, priklenjen k stolu, navezan
3710 V  |            zopet divjega in srditega, zmerjajočega in preklinjajočega. In zdaj
3711 I  |                Janez! Še danes morate zmetati! Martin naj odpravi konje!
3712 IV |               trese ga od jeze, če se zmisli, kako hinavsko je pogledal
3713 II |                  Odkrije se, pokriža, zmrmra molitev in se ozira, če
3714 I  |                 Aló, kar hitro, da ne zmrzne v skledah!" ~Preresen je
3715 I  |              se pozimi stisneš, da ne zmrzneš?" ~Čelhar se namuzne: ~"
3716 I  |               sencih ji mahljajo malo zmršeni lasje. Srce ji hitreje tolče
3717 IV |               Gostov je že malo; sami znanci, da se jih ni potreba ženirati. ~"
3718 IV |              Ideja kart -- je hazard. Znanje je potrebno, spretnost je
3719 IV |            dalje; o Porenti je namreč znano, da prevoha vsak dan, kaj
3720 IV |              tisto ti verjamem, tisto znaš. Kaj pa..." -- Porentin
3721 I  |             priznal, da se hčerke rad znebi. Vzela si je bila preveč
3722 III|             očeta, pest se mu stiska, zobje mu škrtajo, nejasne misli
3723 II |               gabile razmere; posebno zoprna ji je postala zadnje čase
3724 II |               mu je bil skoraj čaroma zrahljal mrtvičnost in ga osvobodil
3725 IV |        podjetnost in pogum sta v hipu zrasla. ~Kibici se udobnejše uravnajo
3726 IV |        očitajoče. Zdi se, da je nekaj zraslo med njim in starim, nekaj
3727 IV |          pričakovanja mu stisne prsi, zravna hrbet, požene kri v obraz,
3728 II |          pobožen, strupena skrb se mu zrcali v njem: -- Saj ni umrla.
3729 II |              pa je mrzlo v srcu. Mrko zre na vekajočo hčer: morda
3730 IV |               bremena!... Stari pa je zrel za kot -- in ne za babo...
3731 I  |            odkod? Kar je bilo v gozdu zrelega, je že davno padlo pod sekiro.
3732 I  |             za kapljico. Oči mu verno zro v pijačo; strašno imenitno
3733 I  |        ukazujoče, žugajoče, dokler ne zropota razljučen z njo po mizi
3734 I  |             le hitro buzaromta, da ne zropotava s palico!" ~"Le pojdi, Evgen!"
3735 II |              mož ji je ugajal tudi po zunanjosti Prišel je parkrat k njim,
3736 III|                vneto, kakor bi šlo za zveličanje vsakega posebej. Drozeg
3737 IV |        utripljejo nad okni. Njen glas zveni iz veže gor, srdit in prepirljiv,
3738 III|                   Rebčev obraz je ves zverižen od zadrege. V mizo gleda,
3739 III|      steklenico!" ~"Haj!" se ga Peter zveseli. "Danes ste zadel, Rebec.
3740 I  |           napne, kakor da so ga okovi zvezali čez prsi... Ne še, Tona!
3741 IV |             peketa. Temna je noč; par zvezd blešči na nebu izmed lin
3742 I  |                Tema je nastala, ki jo zvezde dražijo s prešerno razuzdanostjo
3743 IV |             se Martin vrne iz trga in zvozi še zadnjo mrvo. -- Ponoči
3744 III|               okrene proti sestri ter zvrne čašo vina vase. ~"Rebec,
3745 I  |              vetrček pihlja po cesti, zvrtinči travne bilke, padle s senenih
3746 IV |           levem kotu ust, do polovice zžvečeno. Porenta razpre desnico
3747 III|               razburja, saj je vse le šala. ~"Oh, 'Ptiček' jih ima
3748 II |             njih. A dobre volje je in šale zbija z delavci. ~Žensko
3749 IV |             ga pogleda... deček se ne šali... ~"Ali si prismojen, Evgen?" ~"
3750 III|               mrk, srdit: ~"Jaz se ne šalim, oče!" ~"Ti se ne šališ?
3751 III|                  Drozeg, jaz se nočem šaliti. Resno mislim... in če sami
3752 III|               šalim, oče!" ~"Ti se ne šališ? Tudi jaz ne, dragi moj!" --
3753 III|            poslušati njegove modre in šaljive, njegovo zabavljanje in
3754 IV |       udarjajo kakor poki zamaškov iz šampanjskih steklenic. ~Tu pa tam ujame
3755 II |          ščegeče v glavi, svetloba ga ščemi v očeh. Nenadoma se mu izvije
3756 IV |      napravlja; celo zobe si osnaži s ščetko in se obrije z večjo previdnostjo
3757 III|           brke, malo bled, a še vedno šegav nasmešek krog oči. Počasi
3758 IV |               Ali mu je res obljubil? Šema si, moj ljubi Peter! Kaj
3759 II |               poleg nje, sopihajoč in šepajoč, z utripajočimi veki, spozna
3760 III|              začuje govorjenje. Evgen šepeta: ~"Oče so zadovoljni, Katra.
3761 I  |             oklene krog komolca in mu šepne na uho: ~"Oče, Janez je
3762 I  |               je Drozeg vdovec. Preko šestdesetih je, skoraj siv, malo zabuhlih
3763 IV |            sveče utriplje za nesnažno šipo. ~Čelhar dremlje na kozlu,
3764 IV |             razpre desnico in se ozre široko vprašujoče v Drozga: ~"Torej
3765 II |          grabi blizu njega, čvrsta in širokopleča, z izpodvezanimi krili,
3766 I  |        vodnjaka. ~Dekla Katra pride s škafom po vodo. Drozeg se ustavi: ~"
3767 IV |              sleparjenja pri mešanju, škiljenja v njegovo karto; zdaj pa
3768 IV |               sam pomagal? -- V svojo škodo... Ali je korist?... Kakšen
3769 II |               je kaj sprl s Katro? -- Škodoželjno se ji zaiskri v očeh: Dekla
3770 IV |        vodenico neki, strela božja? S škornjem bi mu zamašil gobec... njegov...
3771 II |              Kako naj ugriznem, stara škrba? Mladega se boj, mladega
3772 III|               odleže mu, ko se začuje škripanje koles od hleva s'em. ~Drozeg
3773 I  |               in po stopnicah dol, da škripljejo pod njim, preklinjajočim,
3774 III|           pest se mu stiska, zobje mu škrtajo, nejasne misli se mu motajo
3775 III|         prigovarjati, vneto, kakor bi šlo za zveličanje vsakega posebej.
3776 I  |             okno. "No, Katra! Glej ga šmenta, zdaj ni nikogar tu! Tona!" ~
3777 II |           malo dlje," jo zavrne Evgen šobasto, ves rdeč sramu, da ga je
3778 IV |         poslala Tona z vozom v trg po špecerije... S kolesljem, praviš?...
3779 III|             da si lazil nekaj krog -- štacunarjeve Maričke." ~Bučen smeh okoli
3780 IV |            počasi, lista po kartah in šteje barve, taroke, punte, se
3781 II |            Tona bi hotela, da ji doto štejejo; zato mu je tudi prigovarjala,
3782 II |             nog. Gledala sta se in se štemala, tudi poljubljala sta se
3783 II |          pojde tudi premoženje na vse štiri vetre. Pa to vas nič ne
3784 I  |             ampak -- saj bo že skoraj štirideset! Vdovec je, otroke ima!
3785 II |               Pa še tak star dedec, s štirimi otroki! Ali ti je že tako
3786 IV |             restavraterjev trebuh, ki štrli koničasto napet izpod telovnika... ~"
3787 IV |                se sklanja na mizo, da študira izigrane liste, se naslanja
3788 II |          ropotanje mlinskih kamnov in šumenje vode, padajoče na korce
3789 II |              izgubljeno od nekod v to šumno mesto, drobceno in sladko
3790 III|             kaj pomagati. Le vrišč in šunder večajo. Martin brzda konja,
3791 I  |               mi ne svetite preveč po šupi! Še ogenj mi zanetite." ~
3792 IV |               Senca teče ob koleslju, šviga čez kantone, pleza po drevesih,
3793 I  |              velih udov. Oči pa mu še švignejo strasti in ognja; prsi mu
3794 IV |              glušeče ropočejo, Čelhar švrka z bičem, resen, viržinko
3795 IV |           Čelhar se obrne k Drozgu in švrkne z bičem mimo konja... ~"
3796 II |              gozdiča se sliši rezanje žage, ropotanje mlinskih kamnov
3797 IV |              in belih las, v gizdavem žaketu in telovniku, opreza zdaj
3798 III|               To, ki sem jo jaz danes žalil?... Strela, da bi bil jaz
3799 II |             pretvarjala? Kdo ti krade žalost? Saj verjamemo, da ti je
3800 V  |            pretrpeti. ~Edini Evgen je žalosten popolnoma odkritosrčno,
3801 II |               to spoznanje ji prežene žalovanje, ki je bilo morda nehote
3802 III|              ga ne naluckaš! Potem bo žaltava z računi." -- Ko se mu zazdi,
3803 I  |            razuzdanostjo lesketajočih žarkov. Z onkraj ceste se odražajo
3804 II |               tu. L'es pridi, kdor je žejen, kdor je lačen!" ~Drozeg
3805 II |           način izplačilo svoje dote. Želela je, da ne pride praznih
3806 III|           mimo glave in se razleti ob železnem križu v oknu. ~"Svinja!
3807 IV |              in zasleduje ob hribovju železniško progo s kamenitimi nasipi
3808 II |         popolnoma pod sabo. In skrita želja ga ima, da bi mu umazal
3809 IV |                 Drozeg čuti slabost v želodcu, tesnobo v prsih, bolečino
3810 II |              ima oči kot dva čebra in želodec za orehovo lupino. Samo
3811 II |          pomežikne: ~"No, katerega si ženeš zvečer domov, Reza, ko imaš
3812 II |            zanj bi bil lahko hvaležen ženi. In sam je kriv, da je bil
3813 III|               motri starega: "Bo huda ženica, kaj?" ~"Ho, huda, Rebec!
3814 I  |               petkrat sedem suhih let ženinega varuštva. Zato ni čudno,
3815 III|            sorte." ~Vse križem trka z ženinom, z nevesto; fantje zapojo;
3816 IV |             kakšne baharije uganjati? Ženinu njegovih let, njegovih gospodarskih
3817 IV |          znanci, da se jih ni potreba ženirati. ~"Enaindvajset."  Stopar
3818 IV |          ponesemo na vlak. Naj se gre ženit, zlomka -- drugače nas popolnoma
3819 III|           uganila... k Rebcu plane: ~"Ženiti se hoče stari?" -- a ne
3820 IV |          fantovščina preglavice -- in ženitnina; peti se briga za preteklost:
3821 III|             pa hodiš? Pridi vendar na ženitnino!" ~Roke v hlačnih žepih,
3822 V  |               njegovim angelom. Načrt ženitve je bil zadnji poizkus, ohraniti
3823 IV |               starec? S to prismojeno ženitvijo se ne izkoplje iz zadreg.
3824 III|            oprezno. ~"Ti se pa nič ne ženiš, Janez?" nadaljuje stari
3825 I  |               glasove delavcev, vrišč žensk. Tema je nastala, ki jo
3826 I  |             vse brez gospodinje, brez ženskega nadzorstva, prepuščeno nezanesljivim
3827 III|       plačevati; drobiž pa spravlja v žep od telovnika s tako sijajno --
3828 I  |             na mizo, potegne robec iz žepa in se začne usekavati, odhrkovati,
3829 III|            zanaša, da dobi kraljico z žezlom ali kaj. Za vsakim nohtom
3830 IV |           gotovo -- veren igralec. Do Žezlovega fanatizma se ne povzpenja;
3831 I  |       prihajajo po tobak, na kozarček žganja, na četrtinko dobrega; iz
3832 I  |               priimek. -- ~"Prezgodaj žgete petrolej," zarobanti v kuhinji
3833 I  |         pramen drgetajočih in brnečih žic. Hiši nasproti sadovnjak,
3834 III|          izbuljenimi očmi, z napetimi žilami. In kar odleže mu, ko se
3835 I  |               shramb je bilo treba za žito in koruzo, za krompir in
3836 I  |         navsezgodaj skrb za konje, za živad, za pravočasen odhod na
3837 II |               bil tudi sodni oficial, živahen in lahkomiseln veseljak. ~
3838 V  |               in dobrega, veselega in živahnega, drugikrat pojočega in vriskajočega,
3839 II |         Pohlep te ima za užitki in za življenjem, kakor da bi bil resnično
3840 IV |              važno, ko da je kartanje življenjska naloga. S stereotipnimi
3841 II |          mokra, srajca se mi kar drži života." ~"Tebe se še marsikaj
3842 IV |               so se igralcem zleknili životi in napele mišice. Njih pozornost
3843 II |                   Janez poveša glavo; žlica mu leži na robu sklede;
3844 II |               vošči Drozeg delavcem. "Žlice so vam ročne, delo pa vam
3845 II |              nenadoma pokonci in vrže žlico ob tla: ~"Tega pa ne maram,
3846 I  |                s teleti, z voli, kako žrebe prodamo; vožnjo gramoza
3847 I  |           stiska robec v njej; oči mu žrejo prodirljivo v soseda. ~"
3848 III|            slišati. ~"Že vse popoldne žro, menda niso kakor sod brez
3849 V  |             In tako bi se ubogi Janez žrtvoval samo za sestro in za brate,
3850 I  |               razlagajoče, ukazujoče, žugajoče, dokler ne zropota razljučen
3851 IV |               kretajočih, ukazujočih, žugajočih, plačujočih, kaznujočih --
3852 II |                največ za ušesi, Reza. Žuriš se pa menda najraje v posteljo,
3853 IV |           vlaka se začuje iznad trga, žvižg lokomotive... Drozeg si