I

Ob véliki cesarski cesti, gladki in lepo napeti, beli kakor kreda, stoji enonadstropna svetla hiša z napol zabrisanim napisom "Gostilnica pri Ptičku". Na vsaki strani glavnih duri kamenita miza, podolgovato rezana, z lesenimi klopmi. Nad mizami in preko vhoda razpleteno vejevje dveh veličastnih starih murv. Za hišo in na obeh straneh gospodarskega poslopja in dvorišča, vse še precej lepo urejeno, a malce zanemarjeno. Na južnem koncu tehtnica na most, pred njo obširen, raven prostor za balincanje. Brzojavni drogi se vrste ob cestnem jarku, noseč cel pramen drgetajočih in brnečih žic. Hiši nasproti sadovnjak, na trati pod drevesi nekaj miz in stolov.

Večerni vetrček pihlja po cesti, zvrtinči travne bilke, padle s senenih voz, in zašumlja med listjem murv.

Peter Drozeg se ozre v nebo za redkimi oblački: do konca košnje bo še vsaj držalo vreme?! Sive oči mu brižno gledajo izmed oteklih vek.

"Tona, Tona," kliče v vežo, "kar je nalozenega, je treba danes spraviti. Pa se naj pobrinejo po večerji; štefan vina jim obljubi!"

Pod desno murvo presedeva Drozeg, po cele dneve presedeva, motreč življenje po cesti gor in dol, ozirajoč se skozi okno v prostrano vežo in odprto kuhinjo. Od tod poveljuje in gospodari, robanti in preklinja; tu sreblje sladkega vipavca, sanjari in premišlja. Če je treba, se vzdigne stokajoč, se vleče k tehtnici in godrnja med potom:

"Kadar sem tam, ne bo nikogar; če človek séde, pa jo prav gotovo vrag pricinca z juničico, da res ni vredno truda."

Seno in slamo, apno... no, vozove bi še tehtal, a to drobnjav mesarsko...

Putiko ima v nogah; zato le težko hodi, s trdimi koleni, sključenim hrbtom. Debela palica mu je opora, uglajena od dlani; pri sedenju se naslanja nanjo z obema rokama in z brado, pa jo zavihti nenadoma razlagajoče, ukazujoče, žugajoče, dokler ne zropota razljučen z njo po mizi in po klopeh.

Od zadnje zime je Drozeg vdovec. Preko šestdesetih je, skoraj siv, malo zabuhlih lic in velih udov. Oči pa mu še švignejo strasti in ognja; prsi mu planejo, če treba, v vrisk in petje.

Hči Tona mu krčmari. Vozniki se ustavljajo, kmetje z živino ali mrtvim blagom; sosedje prihajajo po tobak, na kozarček žganja, na četrtinko dobrega; iz trga pridejo tu in tam izletniki; ob nedeljah je življenja, da je kaj. --

Zadnji voz priškriplje na dvorišče, kakor gora naložen. Par grabljic leži na njem, razgretih lic, med ustnicami mrvo žvekajoč, smejoč se in prerekajoč se s kosci, ki gredo ob vozu in jih dražijo.

Drozeg je ravno povečerjal. Dvanajstletni Evgen, njegov najmlajši sin, prvošolec na počitnicah, mu je bil prinesel kupo vina. Stari jo izpije duškoma, kakor v naglici, in si obriše usta s trepetajočimi rokami.

"Vidiš, Evgenček... jaz grem gledat k delavcem; ti pa mi natoči še enkrat... in tu počakaj!"

Stari krevlja okoli ogla, suka palico in se dere že od daleč na hlapca in na delavce, na sina Janeza.

"Pod skedenj zapelji, Janez! Še danes morate zmetati! Martin naj odpravi konje! Po vrsti oba voza! Ko bo prvi prazen, kar porinete..."

Sredi dvorišča se zasidra, z upognjenim tilnikom, zariplimi očmi, kričeč in zmerjajoč, ljudje pa se ne brigajo posebno za njegovo vpitje. Palica se bliska v mraku, sekajoč na vse strani; iz glasu pa skoro zadoni ko malodušno nezaupanje v svojo poveljniško odločnost, celo za psovko bi zaslutil prošnjo.

"Saj ste od Boga, ljudje krščanski! Štefan vina sem obljubil... Martin, ti govedo, vajeti so se zaplele pod kopita; vprego mi potrgaš."

Iz hiše priteče Tona mimo njega in mu odbije palico:

"Kaj bi se drli venomer! Aló k večerji! Vse je že na mizi."

Razgreta v lica si briše mokre roke ob predpasnik in naganja delavce:

"Aló, kar hitro, da ne zmrzne v skledah!"

Preresen je njen obraz za sedemindvajset let. Usta so ji trpko risana, oči brez radosti. Ko se vrne mimo očeta, se mu ogne s komolcem, kakor bi se bala, da se umaže.

Drozeg umolkne in povesi palico. Zadrega se mu bere na obrazu, strahopetnost in upor, vse obenem: ali sem še gospodar ali nisem več gospodar? -- Počasi se prestopa po dvorišču, godrnjajoč polglasno, nevoljno gledajoč za delavci, ki odhajajo počasi v hišo, otirajoč si pot z obrazov in ne meneč se mnogo za gospodarja. Zadnji pride Janez mimo. On edini se za trenutek ustavi. S predpasnikom si briše vrat in čelo, se nasmehne malo plašno z begajočimi očmi in reče suho:

"Jutri bomo gotovi."

"Menda vsaj! Teh par pesti sena bi že lahko davno spravili."

Sin se obrne proč in odide oklevajoč. --

Z otroki se Drozeg ne razume prav posebno. Najstarejši, Polde, odvetniški koncipient, ne pogleda mnogokrat domov; če pride, pa brez dvoma nadleguje za denar. -- Janezu je namenjen dom, a za očetovo naklonjenost se ne poteza ravno. Odslužil je bil vojake, zdaj pa bi ponočeval in vasoval noč za nočjo. Zjutraj je po navadi skrokan, da ne more vstajati dosti zgodaj in ne opravljati po vesti svojih poslov. Stari je zato prisiljen, da se sam pobriga in pogleda časih v hlev, saj na hlapca se še manj zanese. To pa ga jezi. Ali si še ni zaslužil morda nekoliko počitka? Ali ima zato odrasle sinove, da bi se še na stara leta sam ubijal zanje? -- On jo namreč tudi rad potegne takole na večer, če se zbere tovarišija v krčmi, družba za marjašič, za taročič. Potem seveda bi se zjutraj rajši malo dlje povaljal po blazinah. Pa ga zbudi navsezgodaj skrb za konje, za živad, za pravočasen odhod na delo. Posluša in posluša, ali so že posli na nogah, ali se kaj gane v hlevu, ali se odpravlja hlapec z vozom, ali že čuje Janez ali Tona z deklami zadnje mu ne da miru, pa vleče svojo putiko na mostovž in po stopnicah dol, da škripljejo pod njim, preklinjajočim, stokajočim... Kaj bi se ne jezil?

Vrhu tega se mu je zadnje dni zazdelo, da se Janez nekaj mota okoli Katre, kuhinjske dekle. Zalo dekle je, a ne prelahke nravi -- stari se spozna na to -- in strašno neprijetno bi mu bilo, ko bi se kaj resnega razvilo med njo in sinom. -- Tretji sin, Miklavž, je pri vojakih. -- Najmlajši, Evgenček, je ljubljenec očetov; ne samo zato, ker je najnežnejši, najbolj gosposki; že samo dejstvo, da se mu je narodil, ko bi nihče več ne bil pričakoval kaj takega od njega in njegove rajnke Neže, ga navdaja s ponosnim samozadovoljstvom; pogled na miljenca, ki se poleg tega še prav lepo razvija v šoli, ga kar nekako maže krog srca.

-- In kar se tiče Tone, edine hčerke, po letih druge med otroki, jo je bil prav rad imel; a zadnje čase je med njima vojno stanje. Možitev ji roji po glavi -- ko vendar vidi, da bi vzela hiši gospodinjo, da bi bilo v krčmi vse narobe, če odstopi. Naj bi se na dom možila, če dobi pripravnega človeka; Janez bi potem že kako drugače odračunal, saj je itak najbrz malo preneroden za krcmarja. A kar -- na vrat na nos od hiše; on brez ženske pomoči; gostilnica kmetija, kuhinja, govedoreja, svinjereja, tudi Evgenček -- naenkrat vse brez gospodinje, brez ženskega nadzorstva, prepuščeno nezanesljivim deklam! In zraven -- ko bi se bila res ne vem kako zagledala v neznanega junaka, mladeniča, da bi bil vreden koprnenja! A njen izbranec ni ravno fant od fare. Krepek mož, premožen; ampak -- saj bo že skoraj štirideset! Vdovec je, otroke ima! To niso kake dekliške muhe. Kakšna strela je treščila v deklino? -- Na tihem ga najbolj moti, da bi moral -- doto šteti. Ko bi bil odkritosrčen, bi celo priznal, da se hčerke rad znebi. Vzela si je bila preveč oblasti. Ali naj dovoli, da mu otrok na prste gleda, če se mu zahoče vina ali kart? Že prej se ga je rad nasrkal. Odkar je ovdovel, se pa še bolj vdaja vinskemu omamljanju; kakor da je v njem največji užitek, izpolnitev vseh pozemskih hrepenenj; kakor da se hoče odškoditi za skoraj petkrat sedem suhih let ženinega varuštva. Zato ni čudno, da je zakipelo ogorčenje iz njega, ko so se hoteli otroci polastiti nadzorovanja. In zlasti Tona: kakor da se je na pamet naučila materinih kretenj, psovk, očitanj! Bil bi torej pravzaprav vesel, ko bi se rešil tega jeroba. Ampak -- doto šteti, kar na roko, kakor bi zahteval zet -- to mu je nemogoče. Za ušesi se popraska in vroče mu postane že pri sami misli. Kaj si predstavljajo negode? Koliko je samo požrla ženina bolezen? Koliko ga stane Polde, koncipient, že toliko vrsto let? Za Evgena je treba plačevati v mestu.

Miklavžu v vojake naj pošilja, čim večkrat more. Pa njegova putika! Zdravljenje po toplicah -- leto za letom. In -- Drozgu se od tesnobe zamegle oči -- te nesrečne karte! Za kolikor ga sosedje obrnažijo pri kartah, to bi mu ne moglo polomiti perutnic. Ampak zunaj: če pride v trg, če pride v mesto, zlasti pa v toplicah. Samo parkrat na leto se zgodi. Saj je časih, posebno prejšnja leta, tudi kaj zaslužil s kartami. O, lepih denarcev je že pričaral tu in tam v svojo mošnjo! In vendar -- prekleta kvartopirska strast, da si jo je hudič izmislil! Marsikak stotaček bi si bil prihranil in svoje že itak obremenjeno posestvo bi bil obvaroval za dobršen del morečih vknjiženih dolgov. -- Ali kaj sanjajo o tem otroci? Ali misli Tona, da je kar tako: tiste tisočake sem, pa smo si dobri? Tiste tisočake? Koliko pa jih dobiš na zemljo, že davno preobdolženo? -- Ljudje krščanski, ne pozabite, da je Drozeg že začel z dolgovi! Z rajnko Nežo sta bila kupila posestvo in vse pošteno plačala, resnično; ampak -- poprav je bilo treba spred in zad, na vsakem koncu je kaj manjkalo.

Prezidala sta bila hleve in skedenj, svinjaki so morali biti novi, shramb je bilo treba za žito in koruzo, za krompir in zelje. Spodnje prostore v hiši sta bila prenaredila za gostilnico. Vse to pa je veljalo denarce. In kaj si mislite, da je z varčevanjem kar tako? Že za obresti, brez amortizacije, je težka reč. Pa pridejo neprilike in niti za obresti ni.

Nikar da bi dolg kopnel, še rase, mrcina. Novega posojila potrebuješ, da zamašiš starejše luknje. Človek se peha in trudi, pol življenja gara; vsako leto se tolaži: zdaj se odrežemo, seno bo drago in ne bo ga malo; z živino kaj zaslužimo, s teleti, z voli, kako žrebe prodamo; vožnjo gramoza prevzamemo od cestnega odbora; vojaki pridejo na vaje, srebrn dež za krčmo; morda -- no, zakaj ne, tudi karte so nam že prinesle srečo -- morda se obrne in na mah je tu drobiža kot pečká... a nazadnje, koncem koncev: ko bi moral hčeri doto šteti -- vrag te daj, odkod? Kar je bilo v gozdu zrelega, je že davno padlo pod sekiro. Ali naj začnemo kosati posestvo? Prodajati od kraja? Hudimani, koliko pa je še prostega intabulacij? Ali nam posojilnice dovolijo prodajo? Ne sežejo prej same po izvršilnem kladivu? -- Drozgu se zježijo redki skodrani lasje, iz kožnih luknjic mu udari pot, obraz mu zamodri in vrat se mu napne, kakor da so ga okovi zvezali čez prsi... Ne še, Tona! Rebca ne, ker ne bi hotel čakati! Doto šteti -- pa zdaj še ni mogoče. Ne gre, je ustanovljeno, in -- amen! --

Drozeg jo nameri proti kuhinji. Mrak se je bil že zgostil, Petrove oči so slabe: šment preklicani, kakor bi skoz sito gledal! Zlasti na večer je neprijetno. -- V kuhinji že gori svetilka, skozi odprta vrata pada pramen luči do vodnjaka.

Dekla Katra pride s škafom po vodo. Drozeg se ustavi:

"No, Katra, danes si se zmajala. Ko bi bil tvoj fant, bi ti nagnal vode."

"Hvala lepa! Kaj mi treba fanta?" se nasmehne dekla malo začudeno in malo plašno.

"Hm -- tebi bi je že nagnal." -- Na licih mu igra poredna ljubeznivost. "Ampak potem -- potem bi najbrž nagnal Martin mene."

Ona se začudi in ga pogleda z odprtimi usti... nenadoma zardi, izplakne škaf, zlije vodo po dvorišču, postavi škaf nazaj pod cev in začne znova goniti. Krila ji opletajo krog vitkih beder, rame se ji dvigajo v rokavcih, nad tilnikom in ob sencih ji mahljajo malo zmršeni lasje. Srce ji hitreje tolče v prsih: Zlobnež stari! Ali se mar vsiljujem Janezu? Martina bi mi rad natvezel...

Drozeg jo gleda, oprt ob palico, oči se mu krohočejo od zadovoljnosti: Kako je hitro razumela! Strokovnjaško jo premeri: Zalo dekle, lepše nego štacunarjeva Marička; a ta ima denar... E, Peter, tudi ti bi se hotel poigrati najprej s Katro. -- Pa se prestopi ves zamišljen: Ampak -- vzel bi le Maričko...

Dekla odnese vodo na rokah, upirajoč posodo ob trebuh. S stisnjenimi ustnicami gre mimo gospodarja, obrnjena na pol od njega.

"Le ošabna bodi, ko si mlada!"

Pogled mu objame njene boke in napeta prsa in se zaiskri pretkano: Janez ne zataji, da je -- "Ptičkov" sin! -- Misel se mu izgubi v preteklost, marsikaka lumparija jo ustavi spotoma. O, Peter je bil od mladih nog možak! V ljudski šoli je bilo že očito njegovim součencem, da je drozeg ptič. In Drozeg je bil ponosen na priimek. --

"Prezgodaj žgete petrolej," zarobanti v kuhinji in podreza s palico med neumite piskre in posodo. "To je že od celega tedna, a? Zvečer ni časa za pomivanje, kakopa, ko je treba vasovati! Luč palite ob osmih, ko je še skoraj dan in niste ravno slepi. Potrata salamenska!"

"Pojdite iz kuhinje, vas prosim!" se zadere Tona jezno, vsa razžarjena od ognja. "Vi ste menda oslepeli, ko ne ločite noči od dneva."

Drozeg se dela, ko da ne sliši, in stopi v vežo k delavcem, ki večerjajo pri veliki družinski mizi.

"Bog blagoslovi, ljudje krščanski!"

Z vsemi skupno govori, temu in onemu zine kakšno; zdaj dostojanstveno, dobrohotno, pa prezirljivo in zbadljivo, očitajoče in tožeče, veselo in razposajeno...

Zunaj pa varuje Evgen njegovo čašo vina. Pod murvo na očetovem prostoru sedi, kupico med rokama, z resnim in moškim obrazom. Zdaj pa zdaj se upre na prste in seže z usti na rob kozarca; previdno ga povezne med zobmi in srka kapljico za kapljico. Oči mu verno zro v pijačo; strašno imenitno se mu zdi.

Sosed Čelhar pride k mizi, samozavesten mož obritih, gladkih lic; brada mu je ustvarjena ostro kot zagozda.

"Le potegni Evgen, le potegni, saj si fant od fare!" -- Dobrodušno ga potreplje po temenu, bodreč ga z mežikajočimi očmi.

Deček pogleda od strani, veselo in šegavo, pa posreblje še par kapljic.

Tu stopi Drozeg iz veže, z enim očesom pozdravi Čelharja in se vleče trudno do svojega prostora.

"No lepa reč, ti fant ti! Tebe bom še dal za varuha. Dobro ga je nagnil." -- Stoje izpije ostanek in porine čašo sinu:

"Na, pa prinesi zopet!"

"In zame četrtinko, Evgen!" pristavi Čelhar.

"Kaj bo z vremenom? Bo še držalo?"

Možaka se pomenita o košnji in kako in kaj. V kratkih, suhih stavkih, odsekanih vzklikih. Ko stvar premeljeta in še vedno padajo besede, prisiljeno in dolgočasno, jima zazveni sovražnost iz glasov: Kaj bi se pretvarjal, dedec, ko misliš vse kaj drugega? -- Vprašaj, radovednost! -- Sam napelji, prevejanost nakazna!... In končno umolkneta.

Evgenček ju gleda z naivno radovednostjo. S komolci se naslanja na previsoko mizo in proži palčeva nohta ob gorenje zobe, da poka enakomerno, kakor bi udarjale kapljice vode na votel kamen. -- Zakaj sem moral po soseda, če se nimata ničesar zmeniti? mu gre po glavi.

Čelhar prižge viržinko, pogleda važno izpod obrvi in vpraša malomarno:

"Nič novega drugače?" -- In kakor v opravičbo: "Vam ne more uiti, vse mora tukaj mimo."

"Novega! I, kaj bi z novim, ko nas že staro toliko napleta?" zamahne Drozeg malo jokavo in pogleda nehote na svoje bolne noge.

"Korenjak ste, Peter, kaj bi tožil?! Putika je vaš penzion!"

"Lep penzion!" plane oni jezno. "Ubijaj se, preudarjaj, odločuj -- otroci pa narobe! Še bolezen bi zavidali človeku."

Čelhar ga ošine z naglim pogledom, pljune tenko izmed zob in vtakne zopet viržinko mednje.

"Hm..."

"Napol sem slep. Zvečer že nič ne vidim."

Čelhar se namuzne hudomušno sam pri sebi: karte še dobro vidiš, dedec!

"Hrom sem, da se komaj vlečem po stopnicah. Nekega dne kar obležim, pa me ne bo več dol."

Glavo obrne v stran, kakor bi iskal po temi; oči mu silno utripljejo. Čelhar strmi pričakujoče v svečo, ki jo je bil prinesel Evgen. Ta se igra s svečnikovim dvigalom in tiplje po cilindru. Naivno se pretvarjajoč gleda srepo v plamen, zraven pa napenja sluh, da mu ne uide besedica očetove skrivnosti.

"Evgen, pojdi, pojdi, poglej k spravljačem!" se odloči zdajci Drozeg. "Menda uganjajo samo norčije. Vrišč je, kakor bi imeli ples v skednju. Reci, naj hite, da se ne zamude predaleč v noč!"

"Zakaj!" se skremži deček, obotavljajoč se.

"No, le pojdi! In vino jim razdeli, ko končajo! Lepo ubogaj, Evgenček!"

"Saj je Tona tam."

"Tona je v kuhinji, ne slišiš? Zdaj pa le hitro buzaromta, da ne zropotava s palico!"

"Le pojdi, Evgen!" mu namežikne Čelhar. "In pošteno moraš zarohneti, da se pokažeš gospodarja."

Drozeg se ogleda na nebo:

"Še se bo drzalo, upam," pa se zamisli tja čez cesto...

"Tona se moži," se zdrami nagloma. "Ste slišal, sosed? Kaj bi vi napravil? Po sili hoče proč od doma."

Čelhar zmiglje z ostro brado, izpuhne dim viržinke -- enkrat, dvahrat --

"Bo treba doto šteti?"

"Odkod -- vas vprašam? V sedanjih časih! Letos! Ženo sem pokopal. Smrt. Bolezen. Slabe letine. Izgube, povsod izgube. In otroci: od Poldeta do Evgena. Sami izdatki. Ali misli Tona, da je kar tako?"

"Pa naj počakata na doto?"

"Počakata? Rebec naj počaka?"

"Kolikor ga poznam, mu ni nobene sile."

"Lakomnež -- pa sila! Ali je lakomen na Tono, ali je lakomen na doto?"

Čelhar molči zamišljeno. Parkrat ošvrkne Drozga s pogledom od strani, ko da hoče ziniti: nazadnje pljune in si podrgne gladko brado:

"E -- tiste tisočake, Peter, tiste že še kje iztaknete. Le pobrskajte po svojih knjigah!"

"Ste za poroka, sosed?"

"To pa ne. V tuje gospodarstvo se ne vtikam."

Drozeg se obrne proč in hiti z obema rokama odmahovati.

"Bežite, bežite! Sv'et je kaj poceni."

"Odvetniku ga je treba plačati."

"Ko bi bil vsaj dober, pa je prazen. Beseda, da se iznebim človeka."

"No..." se obrne Čelhar malo razžaljeno. Oni pa odmahuje naglo, kakor da se oteplje čmrlja.

"Sv'et ni svét, svéta je pomoč."

"Kako naj vam pomagam, Drozeg? Strela božja, saj si niti v rodu nismo!" hiti sosed ves zardel. "Janezu oddajte gospodarstvo, pa naj on prevzame odplačilo!"

"Aha, aha... Stari pa v podstrešje, kaj? In splesni gori!"

"Čemu? Izgovorite si svoj del!"

"Že prav, že prav!" -- Drozeg zamahne še enkrat trudno, se obrne v stran in se nasloni resignirano na palico. -- "Po mizarja pošlji, Peter, da ti mero vzame... pa te naj ponesejo za Nežo!"

Čelhar zmiglje z desno ramo, spraši pepel s cigare, pogleda Drozga, hoče govoriti... zmiglje znova z ramo... Bog ti pomagaj, dedec; sam veš kaj ti je storiti!...

Iz kuhinje je čuti tu in tam ropot posode, od skednja sem glasove delavcev, vrišč žensk. Tema je nastala, ki jo zvezde dražijo s prešerno razuzdanostjo lesketajočih žarkov. Z onkraj ceste se odražajo široke krone sadnega drevja. Listje murv utriplje v slabi razsvetljavi sveče.

Drozeg se pozibava nad palico, gledajoč po temni cesti, premišljujoč napeto.

Tujec pride mimo. Čelhar se ozre za njim in izpije vino iz kupice. Drozeg zapazi, da je tudi njegova prazna.

"Še četrtinko, sosed?" -- Obrne se k oknu in zakliče: "Tona! Vina boš prinesla, sosed bi še pil."

"Tona so na skednju," se oglasi Katra in pride ven, brišoč si roke ob predpasnik. "Belega? Obema?"

"Pol litra ga prinesi, Katra! Skupaj -- na moj račun," hiti pol bolj živahno Drozeg in oči se mu love za deklo.

Čelhar se hoče braniti, a oni mu odmahne:

"Nekaj bi vas vprašal, sosed." -- Pa umolkne in se zagleda zopet v temo.

Katra prinese vino. Drozeg se okrene naglo in jo uščipne v bok.

"Šmentano debelo si oblečena," se smeje. "Zdaj poleti! Kam se pozimi stisneš, da ne zmrzneš?"

Čelhar se namuzne:

"Katra si ga že poišče... če ga nima že izbranega."

"Hahahaha..." se zakrohoče Drozeg. "Jaz sem tudi že zapazil, da se nekaj gledata z Martinom."

"Z Martinom?" se začudi Čelhar.

"Z Martinom, s konjskim hlapcem. S kom pa neki? Mar z mano?"

Mežikajoče oči mu kar žare od veselja. Dekla pa odide jezno:

"Mir mi dajte, pravim! Če sem vam napoti, lahko že jutri grem."

Stari rezgeče in se muza razposajeno za njo, pa trči s Čelharjem:

"Brhko dekle, a?"

"Vi ste ptiček, Drozeg!"

Soseda pijeta in se pomerita radovedno.

"Dobra kapljica!" -- Peter postavi kupico na mizo, potegne robec iz žepa in se začne usekavati, odhrkovati, prskati s sumljivo obširnostjo in vztrajnostjo. A že med kašljanjem izpregovori:

"Reč je tale, sosed: Vi ste bil dolgo tam ob morju. Trst poznate, ljudi po Trstu..."

Čelhar prikima resno, Drozeg pljuje.

"Tudi jaz sem bil. Fakin sem bil, ko sem bil prišel od vojakov. Kje so časi? Človek bi pozabil, tako je daleč. No... pa so spomini... so spomini..."

Brke si obriše, stisne robec v roki, pa zamahne živo proti sosedu:

"A kaj vas je nagnalo, zlomka, da ste pustil Trst in prišel že domov počivat? Kupčija vam je nesla in mesto je nazadnje vendar mesto."

"Pet križev imam že skoraj na hrbtišču."

"Pet križev! Strašna mora! Name lega sedmi. A vi ste mlad! Mladenič ste! Nekaj vas je izpodneslo. Ali vas je okrcala financa? Sosed? Med prijatelji?"

"Čenče! Da se brigate za čenče, ki jih ljudje sklepečejo? -- Zakaj sem pustil mesto? Sam sem, brez družine, brez otrok. Za koga pa se naj peham?"

Drozeg drži še vedno pest na mizi in stiska robec v njej; oči mu žrejo prodirljivo v soseda.

"Čemu pa naj tajim, Peter? Zbolehal sem bil nekaj, pa sem si mislil: drobiža je že nekaj tu; dovolj bo za ta leta, ki so mi še usojena."

"Pametno!" se zadovolji nazadnje Drozeg in dobro se mu zdi, da je ugnal soseda v zadrego. "Nič naj vam ne bo nerodno, Čelhar! Nevoščljivost je v ljudeh, saj vemo. Ampak -- poglejte, tole sem vas hotel vprašati: Vi jo poznate, seveda jo poznate..."

Staremu postane zdajci sitno. Obrvi ga zasrbe in lica, oči ga zaščeme, pa si jih mane in menca -- in poškili izmed prstov na družabnika. A tudi ta še ni premagal nevšečnosti vsled prejšnjega pomenka -- in Drozgu je malo ugodnejše.

"Spomladi je bila tu -- mimogrede -- romala je na Višarje -- tudi z vami je govorila..."

"E -- vi mislite Črnéčko?"

"Črnéčko mislim," prikimava Drozeg važno.

"Tudi njenega sina sem poznal. Agent je ali kaj."

"Agent pri Assicurazioni Generali. Jaz ga ne poznam." -- Drozeg se zagleda v temo. Tilnik in pleša se mu nenaravno zleknejo, pogled mu je nekam čudno kalen.

"Bila je torej vas obiskat? Jaz sem se čudil: tod mimo namreč ni najbližja pot na Svete Višarje. A od kdaj... Vi jo poznate še iz svojih tržaških let?"

"O, kje so tisti časi?... Bila je majhna, drobcena; zdaj je debela in močna. No, tudi mi smo se izpremenili."

Čelhar ga pogleda malo sumljivo:

"S sinom se menda nič kaj ne razumeta. Iz cerkve je bil izstopil ali kaj. Brezverec je. In v divjem zakonu živi."

Drozeg se obrne proti njemu, oči so mu meglene in odsotne.

"Tako je pravila. Hotela je, da bi šel z njo na božjo pot."

Vi Peter? Po kaj pa vi? Pa ne..."

Čelhar mahoma umolkne in se zagleda v svečo.

"Prinesi vina, Katra!" zakliče Drozeg skozi okno. "No, Katra! Glej ga šmenta, zdaj ni nikogar tu! Tona!"

Hči priteče okoli ogla:

"Dober večer, Čelhar! Še pol litra?"

"Le prinesi, Tona! Danes jaz gostim," ukazuje Drozeg skoraj malo plašno.

"Saj vam je res sila. Mislite, da je ljudem prijetno? Prevzetnost taka! Gospod Čelhar vas še danes kupi, če je treba, z vso vašo beračijo."

"Ho, Tona, danes si se name spravila?" se smeje sosed. "Jaz bi pa kaj kupil, jaz. O pač, -- kadar bo junec gnal mesarja v mesnico."

Ah, za našo beračijo bi pa bilo res kaj treba... Menda je dolgov na bajti, da se mora vse podreti. Če ene same hčere ne morejo odračunati od hiše?!"

Jezno pograbi steklenico in odhiti.

Drozeg gleda v temo; Čelhar se muza in preklada ostanek smotke med ustnicami iz enega kotička v drugega.

Ali ste vse spravili?" vpraša sosed Tono, ko se vrne.

"Smo. Zdaj pijemo tisti štefan vina," odgovori ona kratko in odhiti okoli ogla.

Drozeg se naenkrat ojunači in kriči za njo:

Glejte, da mi ne svetite preveč po šupi! Še ogenj mi zanetite."

Soseda pijeta in molčita.

Čez dolgo pravi Čelhar:

"Pa jo dajte Rebcu!"

Stari še malo pomolči, potem se obrne odločno:

"Naj ga vzame! Ampak -- to pa rečem: brez gospodinje ne ostanem."

"Bo že Janez preskrbel."

"Nič ne bo preskrbel. Vem jaz, kaj bi on preskrbel. In tudi nisem še pri volji, dati vajeti iz rok. O, ne bo še Jaka kaše pihal!"

"Kaj pa torej?"

Drozeg se ozre okoli, pa iztegne roko proti onemu:

"Možak ste, Čelhar. Dajte mi roko, da ostane vse med nama! Zaenkrat nočem, da bi kdo izvedel."

"I -- razumljivo. Saj že tako velja."

"Sosed -- Črnéčka ima nekaj premoženja, kaj?"

"Ima," prikima Čelhar.

"Kako visoko bi jo cenil?"

"Hm... to pa je težavno... Pet tisoč... morda celo deset..."

"Goldinarjev?"

"Goldinarjev, kakopa! Ampak..." -- Čelhar se premakne neugodno in pogleda v temo. "Stara je že gotovo petdeset. Jaz ne vem... Janez..."

Drozeg se naenkrat razjezi in začne mahati z rokama:

"Kdo pa pravi? Kdo pa pravi? Saj ste drugače pameten... Janez!? -- Jaz sem gospodar. Jaz bi potreboval gospodinje."

Čelhar onemi, pogled se mu povesi.

"Tona pojde. Janez je še mlad. In če se kdaj oženi, bogve kaj pripelje?"

Čelhar prikima in izpije resno požirek vina.

"Saj sem bil mislil na Janeza. Štacunarjevo Maričko sem mu bil namenil. A negodi ne diši -- je vrag z mladino!... Sočna Marička ravno ni, seveda... pa bi kaj prinesla."

Drozeg pomenca s palcem in kazalcem desne roke... Čelhar samo kima.

"Denarja nam je treba. Tu in tam so luknje, ki jih moram zamašiti. Tona hoče doto... In če Tona pojde -- kje je gospodinja? Kje sem jaz in moja starost? Koga bi imel v bolezni?"

Čelhar je končno premagal začudenost:

"Torej greva snubit, sosed?"

"Bravo, Čelhar! Zdaj vas imam rad. Bog vas živi!"

Možaka trčita. Drozeg ga posrka slastno in udari s kupico na mizo:

"Še pijače gor! Tona! Katra! Jaz sem tukaj gospodar."

Evgenček priteče okoli ogla naravnost do očeta pa se ga oklene krog komolca in mu šepne na uho:

"Oče, Janez je za skednjem s Katro. Ona joče, on pa..."

"Le naj bosta! Pusti jih, pa vina nam prinesi! Hitro, Evgen!"

Drozeg odžene fanta in se obrne zopet k Čelharju:

"Vas bi prosil, sosed... Stroške vam povrnem -- pa se popeljete tja dol in poprašate!"

"Sam? Skupaj se peljiva raje!"

Drozeg, si počoha brado:

"E -- za prvikrat je bolje, da greste sami. Ne?"

Sosed zmiglje z rameni. Evgen prinese vino. Delavci odhajajo z dvorišča in pozdravljajo...

"Zdaj pa, Evgen, spat!"

Fant se brani, a Tona pride mimo in ga zgrabi za roko:

"Le pojdiva, ti potepin! Tu spodaj se ne naučiš ničesar dobrega."

"No, Tona, no, saj nismo..." se brani Čelhar.

"Nisem mislila vas, sosed. Saj sami veste... Katra vam postreže. Lahko noč!"

Iz sence stopi starikav kmet s kadečo se pipo v ustih. Drozeg ga pozdravi ves vesel.

"He, Grega, zdaj šele prihajaš? Že ves večer te čakava s sosedom. Pridi, da udarimo taročič!"

Kakor prenovljen je, ves navdušen za ponočevanje. Skrb mu je izbrisana z obraza, živahno mu leskečejo oči in kretnje so mu gibčne, da ga Čelhar samo gleda.

Preselijo se v posebno sobo. Drozeg ima srečo, po vrsti mu je karta dobra.

"Čakajta, da vaju oberem, bratca! He, danes sem vesel... in mlad, prijatelja! Mlad kakor pustni ženin!"

Pa pomežikne Čelharju.

"Kaj praviš, sosed? Ali se posreči najina kupčija? Če je stara s sinom še navzkriž, potem bi skoraj glavo stavil... Hoho, prijatelj Grega, sem s pagatom! Tako je, vidiš! Kaj pa natezaš uhlja za stvarmi, ki te ne brigajo?"

Čelhar ga opazuje kot uganko. Radovednost ga ima za stiki, ki so morali obstajati nekdaj med Drozgom in Črnéčko. Njen sin je nezakonski. Pa ni nazadnje Drozeg tisti?...

"O, vi ste ptiček, Drozeg!"

"Seveda ptiček! Hop, plačajta, bratca! Kralje tuli... Pa vina gor, Katra!"