II

Zadnji travnik je na vrsti za kositev, tik za vasjo, raztezajoč se do gozdiča. Nekaj je že pokošenega in suhega.

Seno nakladajo na voz. Vroče je, soparen vzduh megli pogled na hribe v daljavi. Konji hrzajo in se prestopajo, z repi se otepajoč obadov in stresajoč z grivastimi glavami, da se bliskajo v soncu kovinasti okraski na komatih. Koscem in grabljicam so obrazi vsi razbeljeni, senske mrve se zajedajo v potno kožo. Hlapec se neprestano ozira, ali že prinesejo predjužnik z bariglo vina.

Janez in Tona sta na drugem koncu travnika, ki je bil šele davi pokosen. Pridno obračata seno, da bi se do večera posušilo in bi lahko končali s spravljanjem. Skoraj nalašč sta se bila ločila od ostalih delavcev, ker ju že nekaj časa žene, da bi se razgovorila; a oči se jima izbegavajo, kakor bi se drug pred drugim strašila.

Jata vran zakraka preko travnika, nizko, da se skoraj čuje udarjanje perutnic. Nad gozdičem se ptice razkrope in razgube v vejevju; eno je še videti v vršičku smreke. Janez se nasloni na grablje in se zagleda vanjo, sprhutavajočo samopašno. Z robcem si obriše prsi pod odpeto srajco in poškili k sestri, ki grabi blizu njega, čvrsta in širokopleča, z izpodvezanimi krili, z razgretimi lici in čmernim pogledom.

On je lep mladenič, gladkih lic s čisto majhnimi brčicami, vitkih udov, a z malo prevelikimi rokami. Pred sestro ima slabo vest. Tona bi hotela, da ji doto štejejo; zato mu je tudi prigovarjala, naj bi vzel štacunarjevo Maričko. Z njo bi prišlo nekaj tisočakov k hiši. On pa je bil zarjul nad njo: "Ali se bom ženil zate ali se bom ženil zase? Kaj me briga tvoja dota? Vzemi jo, odkoder hočeš!" -- Stresalo ga je od jeze, da bi se moral radi sestre priklepati k Marički, ki ga s svojo suhljatostjo in suhoparnostjo ni prav nič mikala. In dodal je bil hudobno: "Čemu se neki siliš temu Rebcu? Ko bi mu bilo kaj do tebe, bi te vzel brez dote. Pa še tak star dedec, s štirimi otroki! Ali ti je že tako odreklo?" -- Tona je bila umolknila in ni več izpregovorila z njim. Zadeta je bila v živo. -- Rebec je bil že tretji njenih izvoljencev. Najprej je bila imela bogatega mladeniča iz sosednje fare. Bil je skromen, malo slaboten fant, brez odločnosti in korajže, popolnoma odvisen od svojih staršev. Poznala sta se bila že od mladih nog. Gledala sta se in se štemala, tudi poljubljala sta se in rokovala; a govorila nista ne o zakonu in ne o ljubezni; največ sta molčala in se vdano stiskala drug k drugemu. No, ravno ta pohlevnost in bojazljivost ji je ugajala. Vleklo se je razmerje dolga leta; nekega dne pa jo zadene kakor strela iz jasnega novica, da je na oklicih -- z drugo. -- Idilično sanjarjenje jo je prevaralo, zato si je zaželela zdaj strasti. Med gosti, ki so prihajali iz trga, je bil tudi sodni oficial, živahen in lahkomiseln veseljak.

Poigrati se je hotel malo s Tono, nedolžno poigrati z besedo in z očmi; z rokami niti segel ni za njo. Ona pa se mu je vrgla krog vratu, da jo je moral skoraj brzdati. Bil je že zaročen in je čakal samo premeščenja, da se poroči. Tona je vedela za to; a zaprla se je vsem pomislekom in sanjala v brezdanjost greha. Oficialova poštenost jo je obvarovala hudega. -- Ko je odšel, ni obupavala kot za prvim. Počasi se je pomirila in začela trezno misliti na svojo bodočnost. Slučajno je spoznala Rebca. Resni mož ji je ugajal tudi po zunanjosti Prišel je parkrat k njim, razložil svoje razmere in jo povabil, naj bi prišla pogledat njegovo deco. Tona je resnično ukrenila, da se je mogla -- kakor mimogrede -- oglasiti pri njem. Pogled na snažne otroke, vse še potrebne ljubeznipolnih materinskih rok, jo je tako navdušil, da je v hipu dozorel njen sklep. Na lastnem domu so se ji že davno gabile razmere; posebno zoprna ji je postala zadnje čase krčma z vsemi neprijetnostmi, ki jih povzročajo pijanci in sitni gostje. Zato se je kar na tihem zaročila z Rebcem. Silila je vanj, dokler ji ni priznal, da bi potreboval nekaj tisočakov, ko bi hotel svoje premoženje popolnoma očistiti bremen. In sklenila je, da bo terjala od očeta na vsak način izplačilo svoje dote. Želela je, da ne pride praznih rok za gospodinjo k Rebcu; in hrepenela je po mirnem in urejenem življenju brez skrbi za večno plačevanje obresti in obrokov, ki so bile pri Drozgovih že kar udomačene. Rebec bi jo vzel tudi brez denarja; a obljubiti ji je moral, da ne odneha pred očetom in da ostane z njo vred trd. Ustrašila ga je celo:

"Zdaj je še čas, da kaj dobim od hiše. Pozneje nikdar več. Česar ne zapravi oče, zapravi sin." -- Očetova namera, poročiti sina s štacunarjevo Maričko, ji je prišla kot nalašč. Zavzela se je zanjo z vso odločnostjo. Tu pa je bila naletela na odpor pri bratu...

Izza gozdiča se sliši rezanje žage, ropotanje mlinskih kamnov in šumenje vode, padajoče na korce in lopate vrtečih se koles. Tu pa tam se zasvetlika med zelenjem gladina reke kot polirano železo.

Janeza zaskomina po kopeli, pa se spomni gladkih Katrinih lic, ki jih je bil božal sinoči, ko se mu je pritoževala zoper očeta in jokala tam za skednjem. Premalo je spočit, ker je bil še na vasi s fanti in je bil potem, ko se je malo vinjen vrnil, zasledoval po hiši Katro, dokler mu ni ušla v posebno sobo, kjer je oče še kvartal.

Vest mu je nekam težka... Ali mu je res toliko do Katre, da bi ne mogel izhajati brez nje? Ponoči je bil jezen nanjo, in že večkrat je bil jezen, ker se ni hotela vdati njegovemu zapeljevanju. Ali ni vsa ta ljubezen samo pohota in nečistost? -- Spričo lepe in sočne Katre se seveda niti spomniti ne more na Maričko. In vendar: če vzame Katro, naj mu ne hodi več na misel domačija! Ona nima počenega groša. Kako naj z njo prevzame vsa bremena? Izplačila sestri, bratom? -- Domačijo bi pa rad prevzel...

Janez vzdihne in zastavi zopet grablje. Seno mu zašumi pod njimi kakor svila.

Malo poniglavo, kakor bi ga greh težil, se ozre znova k sestri.

Tona premetava seno na obe strani; vedno odločnejše, skoraj jezne so ji kretnje. Pogled ji je srdit, usta trdo stisnjena.

Nenadoma se ustavi in obrne k bratu:

"Se nisi še premislil? Kaj bo z Maričko? Jo vzameš ali ne? -- Katri sem danes odpovedala, da veš. Boš že enkrat spoznal, da te samo lovi, ali kaj?"

Janez se zagleda z nestalnimi očmi po travniku in ne odgovori.

"Ali si popolnoma brez misli? Kako pa hočeš s Katro gospodariti? Brez denarja niti začenjati ne moreš. Vprašaj Čelharja, koliko je dolgov na hiši! Sosedje itak več vedo o naših razmerah nego mi otroci."

Janez obrne parkrat z grabljami:

"Kaj pa čeljustaš? Gospodariti? Dokler stari s prstom giblje, ne izpusti posestva iz rok."

"Kako da ne? Zdaj bi bil ravno čas. Oče je v zadregi, ker mora meni doto šteti. Pritisni nanj in reci, da poročiš Maričko, če vse tebi izroči!"

Janez grabi malomarno. Tona je vsa rdeča od vzhičenja.

"Babje marnje! Oče se prej sam oženi, nego prepiše name."

"Kaj?" se prestraši sestra. "Kdo ti je to natvezel?"

"Nihče. To pa vem, da je vsega sposoben. Gospodinje potrebuje, če ti odideš; jaz pa..."

Janez zmiglje ravnodušno z rameni in začne zopet obračati, kakor bi ne pričakoval ničesar več.

Tona gleda srepo za njim in premišljuje. Za enkrat še ne ve, kaj bi; vendar je malo zadovoljnejša, nego je bila pred razgovorom. Brat se Maričke očividno ne brani več tako odločno. Za ceno gospodarstva... Ali se je kaj sprl s Katro? -- Škodoželjno se ji zaiskri v očeh: Dekla pritepena bi hotela biti gospodinja?! Take so cenejše! --

S ceste se čuje ropotanje kmetiškega voza, postaja jačje in jačje ter se nenadoma izgubi med hišami. Tona se obrne in gleda mrko proti vasi, kakor bi poslušala, kako se oglaša in izgublja drdranje koles od hiše do hiše, dokler ne izgine voz na odprti cesti, kjer se samo še oblak prahu počasi vlega...

Zdajci zahrešči čez travnik:

"Južina je tu. L'es pridi, kdor je žejen, kdor je lačen!"

Drozeg sam je prišepal skozi zelnik in se ustavil tam za živo mejo, kjer rase nekaj starih jablan. Lica so mu zabuhla visoko gor v spodnja veka, da komaj vidi preko njih. A dobre volje je in šale zbija z delavci.

Žensko srednjih let, še svežega obraza in razposajenih oči, dregne v nedra in ji pomežikne:

"No, katerega si ženeš zvečer domov, Reza, ko imaš moža na orožnih vajah? Tudi ti moraš imeti kakšne vaje, ne?"

"Vas, prmejkuš, stric!" se zakrohoče ona in se obregne z ramo obenj. "Saj ste še fant od fare. Hudimana, da sem vdova, pa se vzameva, ali ne?"

Drozgu se samo smeje:

"Ho, ho... čakaj, zvečer se zavrtiva. Martin nama zaigra na orglice."

Star kosec se oglasi zadaj s polnimi usti, hudomušno mežikujoč:

"Gospodinje bo treba Drozgu. Tona se moži. Janezu še ne diši..."

Stari se samo namuzne in poškili prefrigano na hčer.

Tona pa izbruhne nepričakovano, zaripla v obraz:

"Le ga pačite, norca starega! Molit naj bi šel, pokoro delat, saj ima dovolj pregreh na duši. Smrt se ga že spominja, človek bi pa z babami norel."

Ali je to hči? Ali je rajnka žena? -- Drozeg je potuhnjen, čisto posinjel mu je obraz. Kadar se spravi Tona nanj, ga obide zmerom neka čudna mrtvičnost: kakor da straši rajnka Neža okoli njega in narekuje hčeri psovke.

Evgen, ki je bil prišel hitro za očetom, gleda s hudimi očmi. Ogorčenje mu bliska v njih, da si drzne sestra tako surovo na starega in bolnega očeta. On bi ji pokazal na njegovem mestu!

"Na kant nas spravite s svojim gospodarjenjem. Tako gospodarjenje! Greh in potrata! Cele noči popivati in zapravljati -- za otroke pa ni pičice preskrbljenega. Če pojdete za materjo, pojde tudi premoženje na vse štiri vetre. Pa to vas nič ne briga, kaj? Živeti kakor kak razposajen graščak, to vas je briga. Z vsako avšo avšasto izmenjavate umazane poglede. Kakor kak vlačugar se obnašate. V svojih letih! Fej in sram vas bodi, če še veste, kaj je sram! Sinove imate za ženitev, pa dajete pohujšanje ljudem."

"Kaj pa si ti počenjala s svojim oficialom?" se nenadoma oglasi Evgen. Roke stiska v žepih, a z nogo se umakne malo bojazljivo, saj se je prvikrat postavil zoper ljuto sestro.

Delavci se hudomušno muzajo; vesela Reza komaj zadrži krohot.

"Kaj?" plane Tona pobledela. "Smrkavec! To imaš za svoj predolgi jezik!" -- Čofne ga po ustih in se obrne zopet k staremu: "Tako ste ga naučili. Potuho dajati otrokom, napajati otroke -- po vašem vzgledu mora postati lump iz njega.

Fantalin predrzni! No stara stvar je: jabolko ne pade daleč od drevesa."

"Samo ti si padla malo dlje," jo zavrne Evgen šobasto, ves rdeč sramu, da ga je sestra udarila.

"Ali se mi pobereš, paglavec?" se vrže Tona nanj.

Deček pa zbeži po travniku, ozirajoč se venomer nazaj, kažoč ji osle in pojoč:

Tona melona, Cuckova hči, nobenega fanta ne dobi. Tona ni za kmeta, je za mesarskega teleta. Tresoč se od jeze, se obrne ona v stran; obraz ji je ves napet od rdečice, potne kaplje ji blešče na koži; robec si popravlja, zavezujoč si ga pod brado, in zajavka skoraj obupno:

"Daleč smo prišli pri nas. O, ko bi rajnka mati... rajnka mati..." -- Toliko da ne udari v plač.

"Rajnka mati, kajpada," zasuka zdajci Drozeg svojo palico. Evgenov nastop mu je bil skoraj čaroma zrahljal mrtvičnost in ga osvobodil strahopetnosti. "Premalokrat te je našeškala, zato si taka b'ezlja b'ezljasta. Potuha? Vidiš, to je bila potuha! Samo ti si bila zmerom v milosti pri njej. V pravici ali ne: kikljica je imela prav. -- Ti pokora ti, da se Bogu usmiliš. Jaz ti ošabnost že izbijem. Rad bi vedel, kdo je gospodar pri hiši. Kakšen vihar ti vzdigne furija iz pekla!" -- Z vsako besedo rase staremu pogum. -- "Ali ne poznaš četrte božje zapovedi? Spoštuj očeta in mater! Ne samo matere -- spoštuj očeta, pravi zapoved! Najprej očeta!"

"Ko bi le bilo pri vas kaj spoštovanja vrednega."

"Jaz ti že pokažem spoštovanje, mrha!" -- Peter se prestopi proti hčeri; preklinjajoč in zmerjajoč zamahuje s kratkimi, krčevitimi udarci, da bi jo oplazil preko hrbta.

A noge so mu okorne, sapa težka. -- Tona se umika, odgovarjajoč srdito in nič manj kričavo. Vrišč se poleže šele, ko se ona naglo obrne in odide skozi zelnik.

Drozeg še robanti nekaj časa in seka s palico po tleh. Potem se ozre po travniku za ljudmi, ki so se vrnili k delu. Z obrazov jim bere, da so zadovoljni z njim in da privoščijo prestrogi gospodinji njegovo lekcijo. In tudi njega samega obide zadoščenje, ker je končno premagal bedasto plašljivost pred lastno hčerjo in se zavedel svoje oblasti nad njo.

"Ha, le naj gre od hiše, le naj gre! Jaz si že poiščem gospodinje."

Evgen je bil izginil v gozdiček. Drozgov pogled ga išče med zelenjem, veselo se mu smejajo oči: Dobro si jo dal, možak!

Pametno! Tudi ti si "Ptičkov". O, "Ptički" smo od zlomka, kaj bi tisto!

Krog sebe se ozre in si izbere prostor pod staro jablano. S težavo sede v senco, naporno si uravnavajoč noge, da bi ležale čim udobnejše. Naslonjen na drevo si otare pot z obraza in zazeha, da se mu skoraj skrijejo oči v zabuhlih licih.

Babam se pa še ne damo, babam...

Rajnko Nežo vidi v spominu, ko se je zadnjikrat prepiral z njo, že bolno in na smrt obsojeno. Z dna vesti se mu oglaša slabotno očitanje: z umirajočo nisi imel usmiljenja... A Peter si ne da očitati. Kaj bi z usmiljenjem? Saj ga tudi ona ni imela, ko je mogla še rohneti in razbijati nad njim.

Mahoma se mu zazdi, da stoji ob odprtem grobu. Otroci jočejo krog njega, Nežini sorodniki si brišejo oči; najobupnejše se vede Tona. Njemu pa je mrzlo v srcu. Mrko zre na vekajočo hčer: morda je ravno njen obup kriv njegovega brezčutja. Ali hoče pokazati ljudem, kako je samo njo prijela materina smrt? Pokazati, da ni v očetu trohe žalosti za ženo, da je najbrže celo vesel, ker se je rešil jeroba? -- Sovražnost se mu vzbuja v duši, slutnja, da nastopi Tona dediščino po rajnici...

"Iz prsti si jo naredil, s kostmi in kitami si jo sklenil, obudi jo, o Gospod, poslednji dan!"

Drozeg gleda v duhovnika, a pogled mu ni pobožen, strupena skrb se mu zrcali v njem: -- Saj ni umrla. V Toni bo rohnela dalje...

Ko se vračajo s pokopališča, jo sune v rebra:

"Čemu bi se pretvarjala? Kdo ti krade žalost? Saj verjamemo, da ti je hudo. Čim hujša je nevihta, hitreje se izlije."

Tona onemi in solze ji usahnejo. Do zdaj se ni bila zavedala pristranosti v zakonskih bojih staršev. Bila jih je zmerom vajena, zato so se ji zdeli tako vsakdanje nujni, da jih je komaj opazila. Šele v tem trenutku jo obide čustvo, da je orožje posmrtne materine maščevalnosti. Ledeno ji zagomazi po hrbtu, na obraz ji leže rezka trpkost. Ko se ozre na dedca, ki zavaljeno koraka poleg nje, sopihajoč in šepajoč, z utripajočimi veki, spozna nenadoma sovraštvo, ki vstaja v njeni duši. In to spoznanje ji prežene žalovanje, ki je bilo morda nehote pretirano; namesto žalosti pa jo prešine osvetoželjnost -- v imenu rajnice, v imenu svojem.

Drozeg se prestraši mrzlote njenega pogleda, mučna neugodnost ga obide.

To je kazen, Peter, ker si se veselil vdovstva! Ne samo slutnjo, tu imaš gotovost: hči je nastopila dediščino po rajnici.

Tona je zaostala. Njeno trobentajoče usekavanje mu bobni v ušesa... Koj nato jo vidi med pogrebci, prihajajočimi na sedmino. Oblastne so ji kretnje, poveljujoč pogled. V ljudeh je spoštovanje do nove gospodarice.

Drozeg se obrne proč, zagrizeno odločnost, čmerno kljubovalnost na obrazu. Samodrštva ni dosegel. Tam je, kot je bil poprej: v boju zoper jerobstvo. Ampak -- to še ni njegova zadnja...

Sonce žge z neba. Senca pod drevesom je malo redka. Drozeg si popravi slamnik niže na oči; pot mu sili iz kože, sapa mu je vedno bolj pekoča, dremavica se ga loteva.

Z bedri strižejo kobilice, dolgočasne travniške goslačice, in murni jim pripevajo, čričeč poldnevno uspavanko.

Petrova desnica seže sunkoma po palici in udari z njo po tleh:

Pa je smešna pamet to. Rad bi se iznebil vraga in mu ne pustim od hiše. Obljubi doto, izplačal je tako ne boš. Odkod?

A koj nato se mu pokaže pretkan usmev krog ust:

Treba je kričati, da ne gre brez gospodinje. Naj odide Tona, le naj odide; si pa drugod poiščemo -- primernejše in bolj po volji. Ho, ne zmanjka nam soli...

Zopet se mu izgubi spomin... V Trstu je, trgovski hlapec. Čvrst mladenič, veseljak, lahkomiselno podjeten pri dekletih. Brčice si više, pogledujoč postrani izpod oka -- pod noge in po bokih, po napetih prsih, skodranih laščkih ob ušesih, cvetočih licih in vabečih ustnicah. Požvižga priznavalno in se zasuka z gornjim telesom: Hoj, deklina, lepo si ustvarjena!

In se loti golobičice... Pri gospodarju služi mlado dekle, izgubljeno od nekod v to šumno mesto, drobceno in sladko kot igrača. Puščoba je med tujci, samota, domotožje. Za domač pozdrav je že hvaležen človek. Občudujoč pogled, toploto obetajoč, in brhek fant, poslanec domovine -- dekliška duša vzplapola v ljubezni in v vdanosti... O, Peter, kako slast si užil takrat! Pa mu umrje oče. Drozeg gre domov prevzemat gospodarstvo, zanemarjeno in zadolženo. Sitnosti s sorodniki, prepiri, tožbe in prodaja -- potem ženitev z Nežo...

Drozeg prevali nogo čez nogo in se ozre za delavci po travniku. Hlapec se je ravno vrnil s konji, da odpelje pred kosilom še en voz.

"V senco jih priveži, Martin, in priskoči malo, da se obrnete hitreje! Le tudi ti poprimi, Janez! Aló, Janez!"

Obrvi se mu namrščijo: tako nemarno se obrača Janez, vsak gibljaj izdaja pritajen upor. Nagnal bi ga, falota! Srd ga ima na sina, srd na hčer; in vendar mu je težko pred obema. Ali je v krivici pred obema? Oče pred otroki?

Roj mušic pred grmom v meji, valujoč enakomerno v soncu. Velik hrošč brenči nad njim, zaletavajoč se v leskov list.

Drozeg gleda vanj napol v dremoti; misli so mu odbežale; brenčanje ga ščegeče v glavi, svetloba ga ščemi v očeh. Nenadoma se mu izvije vzdih iz prsi. Tesno mu je, da se mora prekobaliti na drugo stran... Pred Nežo ni v pravici. Tudi z njo je bil doživel mnogo lepega. Življenje je preživel z njo. Navdušenje ob prvih uspehih, ko se je utrdilo mlado gospodarstvo in je zagorelo upanje, da se otrese kdaj bremen. Prvorojenec. Nedolžna slast igračkanja z otroki, tudi s poznejšimi otroki, dokler so bili majhni. Z leti je njih mikavnost vedno bolj minevala, a postajalo je tudi življenje trše. No, Evgen je še danes miljenec očetov; že samo zanj bi bil lahko hvaležen ženi. In sam je kriv, da je bil prišel z njo tako navzkriž. Delavnost ga je bila popustila, začel je veseljačiti, zapravljati, lenariti. Sam se več ne spomni, kdaj je bil obupal, da se še izkoplje iz dolgov. Saj se niti ni zavedal tega obupa. Prišlo je bilo samo ob sebi; začel se je bil zanašati na srečo, na slučaj, celo na karte. In Neža je trpela poleg njega; ona bi ne bila obupala... Kaj je v primeri s tem tržaški doživljajček, ki o njem sanjariš zadnje čase venomer? -- Greh je, Peter: niti ene solze ti ni porosilo oko za rajnko. Saj ni res, da bi te ne bila njena smrt prijela. Rad si jo imel, po svoje rad imel, in kolikor je bilo zanjo prav; bogve če bi bila več prenesla.

Slutil si, da se nič ne izpremeni po njeni smrti; zato zakrknjenost, zato vsa jeza. Na otroke si bil hud, ker si vedel, da se jih ne ubraniš, kakor se nisi bil ubranil žene; zato brezčutnost in odurnost. -- Hlastač si, Peter, požrešen in objesten. Pohlep te ima za užitki in za življenjem, kakor da bi bil resnično še sposoben zanje! Otrok si, ki ima oči kot dva čebra in želodec za orehovo lupino. Samo za trenutek ti je še, za drobec enega trenutka. V dnu duše si prepričan, da si doigral, da ni več novega začetka zate. Tudi Črnéčka bi ne bila začetek. Prilika bi bila za trenutek, morda le za drobec. A čim več trenutkov ujameš, tem bolje zate, misliš. Ukrasti še življenju, kolikor se da. -- In kaj, če se s Tržačanko urežeš? Res je bila prišla, s pobožno mislijo je bila prišla. Ti pa si se bil od samega presenečenja napil. Ali ji nisi ubil pobožne misli? Ali si jo sploh razumel, kako je mislila? --

Poldan zazvoni. Tenek glasek se razlegne iz kapelice na vasi, kričavo in otročje, kakor bi se moral še prepirati za svojo oblast in važnost.

Drozeg plane kakor iz spanja in si potisne slamnik na zatilnik.

"Ho, kanalje, še zdaj so z vozom tu."

Odkrije se, pokriža, zmrmra molitev in se ozira, če že prinašajo kosilo. Po zelniku prihaja Katra s pokritim jerbasom na glavi. Drozeg se upre ob palico in ob drevo ter se vzdigne mukoma. Dekla se ustavi poleg njega. Pri odlaganju se ji prsi vzpno in pleča zleknejo, krila ji zaigrajo... "Ptičku" se zasvetijo oči:

"Ali ti je vroče, Katra? Si prinesla tudi zame?"

"Tona pravijo, da lahko pridete domov."

"Saj sem tako namenjen, dobro je. Tona se že unese -- kaj praviš, Katra?"

Njene oči so rdeče in objokane, lica malo bleda, usta trpko stisnjena. Za gospodarja se ne meni; komaj da pozdravi kosce in grabljice, ki se zbirajo in legajo v kolobarju okoli skled.

Janeza se izogiblje njen pogled; moti se s pospravljanjem po jerbasu in s prtom, da skrije svoj nemir.

"Bog blagoslovi!" vošči Drozeg delavcem. "Žlice so vam ročne, delo pa vam gre prekleto raskavo od rok. Mislil sem, da boš opoldne že doma s tem vozom, Martin."

"Stric so prepočasno dremali," se namuzne hudomušna Reza. "Mi smo se že požurili, saprment. Vsa sem mokra, srajca se mi kar drži života."

"Tebe se še marsikaj drži, največ za ušesi, Reza. Žuriš se pa menda najraje v posteljo, če se imaš s kom."

"Zdaj ste jo uganili, 'Ptiček'. Samo ne pozabite, da sem z vami zmenjena za danes. Martin nama zaigra... Huj, bo Tona zopet piskala!"

"Ti boš piskala, ko se vrne mož domov."

"He, meni se ni treba bati. Dandanes itak ženske hlače nosimo. Pri vas jih nosi Tona, pri nas..."

"Zdaj pa, Reza, strela božja... Ali babi res ne zmanjka?" se zadere Peter skoraj jezno.

"Ne zmanjka, če ne odrežeš," se zasmeje navihan delavec.

Reza se namrdne malo zaničljivo:

"Zapleševa pa vendar, striček, kaj? Tono morava podražiti."

Drozeg se zagleda v Janeza, ležečega na trebuhu, z mrkim obrazom, zajemajočega polagoma iz sklede. Od njega se ozre za Katro in oko se mu prebrisano zaiskri:

"Kaj bi s tabo, Reza, ki se moraš že ponujati? Katra, vidiš, to je jagodica, da bi človek ugriznil!"

"Ah --" pravi Reza, "ta je lepa! Takile so dedci: davi me je snubil, zdaj je že nezvest. Katra bi dišala 'Ptičku' a?" -- Z naglim pogledom oplazi Janeza, ki je zardel povesil glavo:

"Stari se naj slinijo okrog deklet, mladim pa nastržemo korenčka, kaj?"

V Janezu hoče vse zavreti. Niti slutil ni do danes, da še kaj takega tiči v njegovem starem. Ponoči mu je bila prišla misel, bogve odkod, da se je zasmejal nad njo. Dopoldne jo je bil povedal Toni -- kar tako brez resnične vere vanjo; a že v naslednjem hipu se mu ni več zdela čisto nemogoča. Ob nastopu očeta s sestro pa mu je bilo mahoma očito, da je prav zelo verjetna. In zdaj? Ni morda videti, kakor da se hoče prav po sili spreti z njim? Zakaj? Če je v razporu z njim in s Tono, ki mu nočeta napraviti po volji, je toliko bolj upravičen, pomagati si do gospodinje na ta način, da se sam oženi. A kaj hoče Katri? Pa se ni nazadnje vanjo --?

Janez poveša glavo; žlica mu leži na robu sklede; nič se ne zaveda, da ga gledajo od vseh strani.

V Drozgovih očeh je sto hudičkov. Ves ponosen je, da ima sina tako popolnoma pod sabo. In skrita želja ga ima, da bi mu umazal in razžalil dekle, mu onečistil in ponižal izvoljenko -- pred njegovimi očmi, pred vsem svetom... Ali mu je ne bi priskutil na ta način? Ali ne bi bil prisiljen, odvrniti se od nje?...

"Katra! Hej!" -- Peter stopi proti njej. "Ne zlezi z glavo v jerbas, s svojo lepo glavico! Ali pa raje sedi vanj, jaz te kar ponesem nekam. Šmentano dekle, kako bi človek ugriznil!" -- Pa se obrne in pomežikne nagajivo družbi: "Nič me ne gledaj, Martin! Ali se hočeš mene bati? Kako naj ugriznem, stara škrba? Mladega se boj, mladega hajduka!"

Hlapec, že precej starikav dedec, plane nenadoma pokonci in vrže žlico ob tla:

"Tega pa ne maram, Drozeg. Nekaj sem že slišal. Jaz si prepovem: za norca me ne boste imeli."

"Beži, beži, Martin, ti govedo pustno! Kdo pa vpraša zate? Kaj bi s tabo Katra? Je pa Drozeg vse drug fant! Kajneda, Katra? Katrica?" -- Zdajci stoji za njo, pa jo zagrabi krog pasu, surovo jo zagrabi in pritisne k sebi, da zavrešči kot poblaznela:

"Moj Bog, pustite me!"

"Saj si vajena prijemanja, Katra! Katrica!" -- Nenadoma mu izgine ljubeznivost iz oči; ves obraz mu je spačen in razjeden od strupenega sovraštva...

Dekle se mu izvije in zajoka. Še zdaj se trudi, da bi ne pokazala obupa, ki je v njej. Preponosna je, da bi priznala, kako je vsega konec... vsega konec...

Skloni se in pobere jerbas, pa ga vrže zopet proč in zbeži skoz zelnik.

Janez plane pred očeta, dvigne roki in se hoče vreči nanj; a pogled sovraštva, ki ga zadene iz očetovih oči, porogljivega sovraštva v spačenem obrazu, mu stisne prsi, da mu roki padeta kot nasekani... Obrne se za Katro:

"Morda vam bo še žal, oče!"