V

Drozga je zadela kap.

Spodaj leži v posebni sobi, kjer je postelja za tujce. Glavo visoko podloženo z blazinami, na desnem temenu mehur z ledom. Levo lice mu je povešeno, polovica ust povešena navzdol; leva roka, leva noga, vsa leva stran mu je otrpla. Obraz mu je modrikasto rdeč, oči zaprte, dihanje naporno. Kakor bi ga mučile v nemirnih sanjah nenadne bolečine, se mu trgajo na čase vzdihi iz hropečih prsi. Zdrava polovica se mu vzpenja in premika, ko da hoče uiti izpod neznosne teže, ki mu tlači levo stran. Sapa mu grgra iz ust, pri izdihavanju se mu stresa otrplo lice kakor mrtva cunja.

Tona je vsa prestrašena. Trudi se okrog bolnika, ga popravlja v postelji, ga snaži in mu odganja muhe; prinaša mu jedila in ga sili z njimi, vliva mu zdravila v usta, mu briše slino in tekočino, ki se mu poceja po bradi in po prsih. Teka po hiši, ukazuje in odreja, gleda povsod, se briga za vse malenkosti -- s skrbnim obrazom, s sigurnostjo, z odločnostjo, ki se zaveda svoje naloge kot najnujnejše dolžnosti. Poznati je, da je pripravljena na vse, na vsak slučaj, na vsako presenečenje. Usta so ji rezko stisnjena, pogled izbegujoč, sam vase zatopljen, odklanjajoč vsako vmešavanje v že določene načrte in račune. Smrt očetova bi ji ne prišla prav. Z njim bi se še vedno lažje pogodila -- pravzaprav: njega bi še vedno lažje ugnala v kozji rog nego troje, da, četvero bratov. Z Janezom bi bil najhujši boj.

On bi hotel prevzeti gospodarstvo kar najceneje, kajpa da. V tem boju bi bili morda ostali bratje celo na njeni strani, a kaj, ko bi zahtevali enake deleže, Tona pa je bila zmerom računala, da odnese glavni del. Ali bi bila stvar potem sploh boja vredna? S kako beraško doto bi ne prinesla mnogo samozavesti k Rebcu. To pa je bila ravno njena misel: priti s ponosno zleknjenim zatilnikom, prinesti mir in red in zadovoljnost, ljubezen darujoče matere in gospodinje, ne sprejemajoče in hvaležne prebežnice. -- Tudi je nazadnje možno, da je gospodarstvo tako zelo zavoženo, da pride kratko malo premoženje kar na boben. Potem se lahko vsi obrišejo za dediščino. Upniki poženejo posestvo za tako malenkostno ceno, da bodo z izkupičkom komaj sami kriti. Treba je torej strahovite pozornosti. Treba je že zdaj prijeti vajeti v močne in odločne roke, pokazati ljudem, da je pri hiši gospodar, ki ima voljo in sposobnost, izvleči dom iz blata; pokazati, da so otroci tu, ki se ne dado pregnati z lastne zemlje, ki se drže te zemlje z ljubečo dušo in jo hočejo za vsako ceno in z vsemi silami ohraniti za Drozgov rod.

Tudi Janez je vznemirjen, bled in zbegan, nestalnega pogleda, polnega bojazni in skrbi. Pot mu udarja iz kožnih luknjic, da si mora po vrsti brisati dlani in čelo. Vsak trenutek bi se vozil po zdravnika, da bi ga izpraševal in si dal razlagati kako in kaj. Če ni v bolniški sobi, si kar predstavljati ne more, da bi oče umrl. Takrat upa in verjame, da stari spet ozdravi, in dela sklepe, kako bo ves drugačen z njim, kako ga zdobra pridobi, da uredi razmere njemu v prid. Na Katro noče misliti; siloma odganja vse spomine in si zatira s sovražno trdovratnostjo vse ljubezenske skomine. Tudi na Maričko noče misliti; a na njeno premoženje misli, zaloti se celo pri treznem pretehtavanju njenega bogastva, pri dobičkaželjnih sanjah od ozdravitve razdrapanosti lastne domačije z njeno doto... Kadar pa stoji ob postelji bolnikovi, je hipoma tako prepaden, da se mu kolena zašibe v obupu, da si ne more več predstavljati, kako bi mogel oče spet premagati to grozepolno nezavest, kako vzbuditi se iz tega spanja brez nehanja, podobnega umiranju, lagotnemu odhajanju preko mej življenja...

Tona ga naganja k delu, naj se prime gospodarstva, naj se loti računskih knjig očetovih, da prouči razmere, dožene visokost imetja in bremen, da si ustvari jasno sliko položaja in se odloči, kaj je treba in kako. On se pa ne more spraviti k računanju. Saj ne zaupa niti sestri niti bratom. Hoteli bodo, da prevzame gospodarstvo za tako visoko ceno, tako pretirano, da bi niti sanjati ne mogel o kaki odrešitvi iz dolgov. Marička in njena dota bi bila najbrž le potok v izsušeno morje... In tako bi se ubogi Janez žrtvoval samo za sestro in za brate, pa bi garal vse življenje pod neznosnimi bremeni ob strani žene nezaželene, da bi klecal od neužitne suhoparnosti zakona, da bi pešal pod morečimi skrbmi vsakdanjih borb za košček kruha...

Žal mu je, da se ni bil pobotal s starim, da mu ni bil storil, kakor je zahteval. Saj nazadnje: s Katro je komedija pri kraju; bilo je menda usojeno, da se razblinijo tiste sanje kakor dim... kakšni Marički pa itak ne uide, naj si bo že štacunarjeva ali kdove čigava... Oče je bil sam poskusil otepanje z obroki in obrestmi in drugimi obveznostmi, vse življenje se je mučil, pa je le še vedno globlje gazil v blato in v neprilike. Ko bi mu on izročil premozenje, bi ga ne pri-tisnil prehudo; gledal bi seveda, da ga upili za užitek in za kot; a tega je konec prej ali slej in je samo začasna izguba. Posestva pa bi bržkone ne pustil previsoko ceniti in bi torej deleži za brate in za sestro ne bili preogromni.

Polde in Miklavž sta že doma. Videti je skoraj, da ju očetova bolezen ni preveč pretresla; kakor da je čisto v redu in bi bila pravzaprav pričakovala ravno zdaj kaj takega. Pripravljena sta bila brzojavno na najhujše, zato sta se že spotoma lahko vživela v položaj. Pred hišo in v gostilnici posedata, se zagledavata zamišljeno v daljavo -- kakor bi samo preudarjala, kako bo z dediščino... koliko, kdaj?... in skoraj da bi prišla v zadrego, ko bi se hotel pogovoriti z njima o očetovi nesreči, o možnosti ozdravljenja in tako naprej... Za trenutek -- ob bolniški postelji -- se jima tudi orose oči in ju zbode v prsih, saj sta imela rada starega -- a Bog pomagaj, če mu je tako usojeno, je treba razumeti in pretrpeti.

Edini Evgen je žalosten popolnoma odkritosrčno, brez vse sebičnosti. Sprva je bil tako zelo prestrašen, da ga je bil stresel mraz in je bil z zobmi zašklepetal. Slutil je bil smrt v bližini, zato je bil prepaden, zato ga je bila obšla skrivnostna groza. Kot očetov ljubljenec ga je bil navajen milega in dobrega, veselega in živahnega, drugikrat pojočega in vriskajočega, pa zopet divjega in srditega, zmerjajočega in preklinjajočega. In zdaj je ležal -- kakor bi ne ležal on, kakor bi ležalo samo telo njegovo, samo meso njegovo, sopeče in hropeče -- in bi ne bilo duše v njem... bi ne bilo več -- očeta v njem...

Odkar pa je bil zdravnik naročil vse potrebno in je bil celo govoril o nadi na ozdravljenje -- če se kap ne ponovi -- je Evgen ves drugačen. Skrben je in brižen, brez strahu in brez bojazni, zmerom krog bolnika, da pazi in postreže, da steče k Toni in jo privede, če se mu zdi potrebno. S sestro je popolnoma sprijaznjen; saj vidi, da bi rada pomagala očetu, ko bi mogla; vidi, da vendar ni le zlobnost v njej, da je celo precej otroške vdanosti in ljubezni v njej.

V nedeljo zjutraj -- po tridesetih urah nezavesti -- spanje bolnikovo je bilo postajalo zmerom naravnejše in mirnejše, dihanje pravilnejše -- Drozeg nenadoma obrne glavo in se ozre začudeno po sobi. Potiplje se za čelo, mrzlo od leda, otiplje mehur, ki je zdrknil s temena, in zagleda Evgena, spečega ob vznožju, slonečega na postelji. Pa se zdajci zdrzne in si ogleda svojo levo stran... Ali je njegova? Ali ni njegova? -- Kaj, hudiča, da mu je odrekla? -- Zdravo lice se mu skremži, glava mu pade vznak, solze mu stopijo v oči...

Te je zadelo, Peter? -- Te je zadelo? -- Zdaj imaš babo, a?...

Evgen plane iz spanja:

"Oče!" zajoka srečen in se vrže nanj.

Stari ga boža po laseh in mu stiska glavo k sebi... pa se obrne krčevito v zid, skuša zadržati solze, zatreti plač... a prsi se mu stresajo, sunkoma mu bruhajo iz grla odsekani glasovi... ni jok, ni stok -- bridkost je in obup, obžalovanje, kes... in tiha skrb: Kako bo, Peter? Ali jo uneseš, Peter? Ali ti še prizanesejo? -- Ali je že prišla ura?...

Evgen se prestraši:

"Za božjo voljo, oče, zdravnik je rekel: mir!"

"Ne kliči, Evgen!" ga pridrži bolnik, ko hoče steči v kuhinjo po Tono.

Deček mu obriše solze in popravi odejo, stari pa ga stisne za roko in začne izpraševati.

-- Zdaj je torej konec, Peter. Čeprav uideš smrti -- otrpel si, bolnik za zmeraj, priklenjen k stolu, navezan na pomoč strežaja... In za nobeno delo, živ mrlič... Gospodarstvo izročiš, seveda. Kaj pa moreš? Revež, Peter! To si še imel na svetu: troho oblasti nad svojimi in košček zemlje, da si vladal, kakor se ti je hotelo, kakor ti je prišlo... Saj si slabo vladal, Peter. Moj Bog -- tvoja oblast nad deco!? Muhasto, otročje si jih vodil, brez ozirov na bodočnost, kakor si bil ravno razpoložen. Tvoji izbruhi so jih vodili, celo pijanost tvoja, življenje samo, kakor je prihajalo od slučaja do slučaja, brez tvoje volje, brez tvojih sklepov in odločitev. Zato so se upirali, ko so odrasli, trgali oblast iz tvojih rok. Ah, ta oblast! Kakor krpa starega banderca, raztrgana in razcefrana, zamazana in povaljana, ti je frfotala krog ušes. Ti si se držal trmoglavo za zadnji cofek, da bi jo vihtel še nekaj časa... Zdaj ti jo je odnesel veter. Zbogom, Peter, oblastnost in gospodovalnost! Zdaj bo sin gospod. Ti boš poslušal in ubogal, požiral grenke in surove, očitanja. Saj si zaslužil, Peter! Pokora, Peter! -- In gospodarstvo, Peter? Pametno si začel. Ko bi bil možak, pošten in trezen gospodar -- utrdil bi si bil posestvo, dolgove plačal, dokupil zemlje in povečal svojo vladavino. Otroci bi bili preskrbljeni, vdani in hvaležni. Ti bi bil veljak, odprtih rok, ponosen, zadovoljen sam s seboj... Zdaj si berač, ponizen in prihuljen, glavo za pleča skrito, strahopetno in bojazljivo, v vednem pričakovanju, da te zopet udari kazen božja. Ali ni že mrtvoud -- kazen božja, udarec plačujoče usode? -- In slaba vest, Peter? Poniglavo se boš potuhnil pred otroki... Ali nimajo pravice, da te zaničujejo, da se maščujejo nad teboj za vso brezbrižnost in nemarnost, za vse krivice in nasilnosti? Zavozil si jim gospodarstvo, da se bodo vse življenje otepali s križi in nadlogami, skrbmi, težavami. -- Pokora je potrebna, Peter! Zdaj si bolan, nebogljen kakor dete v plenicah. Kdo te bo pital, snažil? Kdo ti bo -- plenice pral?... O, Peter... plenice pral?... Čut sramežljivosti ga obide; lica mu zagore sramu... Neznano čustvo že toliko desetletij... Moj Bog, Peter -- kam bi se pogreznil, da ubežiš peklu?

Še dopoldne Drozgu zopet preskrbe duhovnika, ki ga izpove in obhaja. Pomirjen je, le tu in tam se mu potoči solza iz oči, ustne mu šepečejo molitvice. Desnica mu prebira rožni venec in ga opleta krog otrplih prstov leve roke.

Pogledi se mu zaupljivo love za jagodami, ko da pričakuje od molka in molitve čudežnega oživljenja mrtvičnih udov...

Popoldne pozove Janeza in Tono k sebi. Težko mu je, ne ve, kako bi rekel, kako začel.

"Oče," se oglasi Janez ves v zadregi. "Jaz sem že prašal... Z Maričko sva se zmenila..."

Drozeg se začudi:

"Z Maričko?" -- pa umolkne in se obrne v zid...

"Rebec se je ravnokar pripeljal," pravi Tona. "Ali ga pokličem? -- In Čelharja? -- Lahko kar takoj napravimo..."

"Pokliči, Tona!"

Igraje se pogodijo. Sama dobrota jih je naenkrat, vseh teh ljudi, ki se je zdelo, da so polni sovraštva in maščevalnosti, strasti in zlobe...

Drozeg se odreka -- hudiču in njegovim angelom. Načrt ženitve je bil zadnji poizkus, ohraniti se na površju, dokazati sposobnost za življenje, za delovanje... Ni mu bilo usojeno. -- Kot, užitek, posedanje pod murvo, kozarček vinčka... potrpežljivo čakanje, da ga zopet -- Bog pokliče...