III

Že vse popoldne popiva Drozeg. Iz trga je prišlo nekaj mladih divjakov in posestniških sinov, ki balinajo ob cesti, bučno in kričavo, da jih je polna vas. Kosajo se v zbijanju.

Krogle zanaša v jarke in po cesti dol, Evgen jih lovi. -- Pred Drozgom je razvrščena po mizi že cela baterija steklenic. On pije in se zabava z gosti, zasleduje igro, hvali, graja, smeši in svetuje, a tudi vstane in gre razsojat ob prepirih za dvomljive "punte". Mlad je med mladimi, vesel in glasen, časih kar razposajen. Nima ga miru niti hipec; venomer bi pil, govoril, pel. Zmerom mora kdo tičati poleg njega, poslušati njegove modre in šaljive, njegovo zabavljanje in tarnanje, bahanje in hvalisanje. Kakor bi se bal samote, razmišljanja, morebitnega kesanja. Razveselil se je bil teh pobičev, kakor bi mu bili od Boga poslani, da se ne premisli in ne omahne ob svojem skritem cilju.

Za strežnika je samo Evgen. Tona se ne prikaže iz hiše. Katra se trdovratno brani, češ da je najeta samo za kuhinjo, ta dva tedna, ki jih mora še odslužiti, se ne da več izkoriščati. Evgen pa je ves razvnet krčmarskega navdušenja. Lica mu žare, ko skače brižno sem in tja. Cigarete mu morajo sproti plačevati; drobiž pa spravlja v žep od telovnika s tako sijajno -- malomarno kretnjo, kakor bi se bil učil od najslovitejšega pustolovca. Moško se pomeša med igralce, govori kot oni, resno in odločno, se prepira pri določitvi puntov, zavzemajoč se ljubosumno za stranko, ki mu je milejša. Tudi natoči si ga kozarček v točilnici, ali pokuša pivo pri očetu in pri gostih; a previdno pazi, da si ga ne požene v glavo, in večkrat si požuga sam pri sebi: "Le varuj, fante, da se ga ne naluckaš! Potem bo žaltava z računi." -- Ko se mu zazdi, da mu je pogled že malo moten pri beleženju, si kratkomalo prepove "pokušanje". -- Stari ga ima strašno rad. Ponosen je nanj. In toliko ljubši so mu dijaki iz trga, ker bo nekdaj tudi Evgen njih vrstnik. Treplje ga po ramah in pritiska k sebi pa pripoveduje vsem po vrsti in zaporedoma, kako imenitno je zafrknil Tono...

Zvečer je zmeda zaradi večerje. Gostje bi radi jedli, Tona noče kuhati. Za delavce je skuhala, o tržanih in gospodarju noče ničesar slišati.

"Že vse popoldne žro, menda niso kakor sod brez dna. Malo kruha jim nesi ven! Če niso zadovoljni, pa naj odidejo! Za pijance se ne bom ubijala."

Evgen se prepira in kriči, tolče po mizi in grozi, da razbije vso posodo. Tona bi ga za ušesa, a fant je uren in ročen; zmerja jo in se zaganja vedno znova v kuhinjo, da bi prisilil vsaj kaj mrzlega iz shrambe.

Drozgu se oči smejo, prijazno ga ščegeče v prsih. Hčerina divjost mu je dokaz, da je za enkrat zmagovalec. Zato se tudi kar ne more ujeziti.

"Pijte, mladeniči!" prigovarja hudomušno. "Tudi pivo je redilno. Pravijo, da je mogoče živeti samo od piva. Še zdebeli se človek." --

V mraku -- delavci so povečerjali in se razšli -- pridrdra nenadoma koleselj in se ustavi pred gostilnico. Obrit, napol gosposki človek skoči k mizi:

"Bog daj, Drozeg! Danes ste pa dobre volje, kakor vidim. Pametno! Zakaj bi se ne veselil človek? Na zdravje, gospodje iz trga! No, Evgenček, pa prinesi tudi meni steklenico!"

"Haj!" se ga Peter zveseli. "Danes ste zadel, Rebec. Danes sem vesel. Prmejkuš, danes bi morda kdo dosegel kaj od mene."

"Oha, glejte, da vas ne primem za besedo: Ali je Tona v hiši?"

"V hiši, Rebec," se smeje stari. "Ampak -- med nama, Rebec -- ona ni tako dobre volje, hahaha ha ha..."

Rebec se ozre sumljivo po navzočih. Bil je po opravkih v trgu, kjer je seveda tudi nekaj pil; vendar se mu tukaj stvar ne zdi docela zanesljiva. Evgen postavi steklenico predenj pa ga pogleda hudomušno prav od blizu:

"Ali naj pokličem Tono, Rebec?"

"Le pokliči, mali!" ga potreplje pokroviteljsko in nadaljuje z malo strožjim glasom: "Tudi ti si nekam razigran. Glej ga, fantiča, zgodaj bi začenjal po dijaško."

Evgen skoči v hišo:

"Tona! Tona! Hitro ven, tvoj mož je zunaj."

"Tiho, smrkavec, da te ne spodim v posteljo!"

"Pa pokukaj sama, če ne verjameš!"

Rebec se nagne vznak na stolu in pogleda v vežo:

"Tona, dober večer! Le pridi malo, tu smo čisto dobre volje!"

Majhna tišina; potem odgovor, rezek in nasajen:

"Povej, da je ista pot iz hiše kakor vanjo! Med pijanci ne posedam."

"Ho, Rebec," draži Drozeg, "zdaj pa je videti, kakor bi bil že res njen mož. Če je že surova s tabo, potem si izgubljen. Ga ni mazila več..."

Rebec hoče vstati, da bi stopil v hišo; a Drozgovo tikanje ga pridrži.

"Hahaha... da sem torej izgubljen? Bog pomagaj! A vi imate izkušnje..." -- Z veselo radovednostjo motri starega: "Bo huda ženica, kaj?"

"Ho, huda, Rebec! Ho, huda! Prekleto moraš biti ptiček, da jo ukrotiš!"

"Haha... 'Ptiček' kakor Drozeg, kaj?"

"Jaz sem 'Ptiček', Rebec -- ampak toliko ptička nisem, da bi jo bil ukrotil... Baba je hudič, Rebec. Baba je hudič in pol! Pa saj si sam izkusil, vdovec si!?"

Rebec gleda v zadregi in premišljuje, ali je Drozeg že popolnoma pijan ali še toliko pri sebi, da bi mogel govoriti z njim.

"Dedci smo si sami krivi, Drozeg. Saj ne izhajamo brez hudiča, sami silimo pod njegovo žezlo."

"Žezlo, Rebec? Žezlo, praviš? Haha, ljudje krščanski, ta se zanaša, da dobi kraljico z žezlom ali kaj. Za vsakim nohtom žezlo, Rebec, za vsakim nohtom! Kajpada, kraljico! Hudiča s kremplji, Rebec, ne kraljico."

Rebec je vedno bolj v zadregi, obraz se mu hoče skoraj spačiti od zadrege. Zopet se nagne vznak na stolu in pogleda v vežo:

"Hoj, Tona!"

Drozeg pa zapoje hripavo:

Sem se oženil, se kesam...

In družba spremlja. Tudi Rebec se poskuša bolj pritajeno; nazadnje vstane in hoče v hišo:

"Moram vendar pogledati."

A Drozeg ga ujame za roko:

"Ostani, Rebec! Z mano se zgovori! Če ti rečem... take prilike še nisi imel. Danes... primojdunaj... danes bi se zmenil s tabo."

Rebec stopi tesno k njemu in ga pogleda strogo:

"Drozeg, jaz se nočem šaliti. Resno mislim... in če sami hočete... Ali mi daste Tono?"

"Dam! Seveda ti jo dam! Čim prej jo odpelješ, tem rajši te imam. Kar na koleselj z njo, pa hajdi!"

Rebec gleda neverno:

"Resno, oče?"

"Resno, strela jasna! Saj menda nismo otroci? Kar nabaši jo na voz! Adijo! Fitigot!"

Rebec se mu zahvaljuje in mu stiska roko; a obraz mu je vseeno spačen. -- Lepo mu je pri srcu in svečano, zadoščenje ga navdaja. -- Drozeg pa napravlja stvar naravnost smešno, kakor bi se norčeval... Da bi vsaj ne bilo teh trških fantalinov poleg! Ti se že zopet derejo:

Sem se oženil, se kesam...

"Ali naj pokličem Tono, oče?" -- vpraša končno malo tišje.

"Le pokliči! Sam stopi ponjo, po nevesto! S'em naj prisede, da proslavimo vajino zaroko! Ti, Evgen, ti pa luč prinesi! Obe svetilki gor! Pri tej brleči svečici ne bomo svatovali."

Evgen je malo razočaran, da se je oče radi Tone kar tako na kratko vdal. Vendar se požuri, da izvrši povelje. In ko zagleda potem v kuhinjskem ozadju Tono z Rebcem v pogovoru, vso zatopljeno v misli, se zdajci spomni, pokliče dva dijaka in vlomi v shrambo, da je že čez trenutek miza polna mrzlih jestvin...

Družba se gosti in pije; zaročenca se pa kar ne moreta domeniti. In ko se čez dolgo prikažeta pri mizi, so nekateri čisto iznenadeni, ker so že pozabili nanju.

Tona sede poleg Rebca, roki pod predpasnikom; malo jo je sram, ker ni oblečena za tujce. Strog ji je obraz, drži se trdo in pokonci, mladih tržanov niti videti noče. Pričakujoče upre oči v očeta; v pogledu ji igra prežeča grožnja, da je pripravljena tudi na obrambo.

Drozeg dvigne kupico:

"Bog te živi, Rebčevka! Bog te živi in pomnoži! Ampak -- pri otrocih, Rebec, glej, da bodo dečki; za dekleta je prehude sorte."

Vse križem trka z ženinom, z nevesto; fantje zapojo; Rebec je ves blažen. A Toni ni za smeh; izpod obrvi pogleda očeta, si obriše ustnice s predpasnikom in vpraša skoraj rezko:

"Boste doto izplačali?"

"Izplačal, Tona, le potolaži se! Pošteno izplačal, čim prej mogoče. Ampak -- tisto sama veš: par tisočakov niso mačkine solze. Ozreti se bo šele treba: odkod, kako?"

Rebec mu pomoli roko:

"Torej kar udarimo!"

A Tona ga potegne za rokav:

"Koliko boste izplačali?"

Drozeg šegavo pomežiká:

"Koliko pa bi hotela?"

"Pet tisoč kron za enkrat, pa niti ficka manj!"

"Za enkrat? -- In pet tisoč kron? Pet tisoč?" se zgraža

Peter malo narejeno, praskajoč se za ušesi. "Zlomka! Zlomka!" -- Pa ošine Rebca s pogledom od strani in zamahne z roko: "Nazadnje... ker si 'Ptičkova'... dobiš jih, Tona!

Dobiš jih, Rebec! Tu moja roka -- čim prej mogoče!"

Rebec plane ves vesel in stiska Drozgu roko pa se ozira k Toni, naj se tudi ona zahvali očetu. Nevesta je razburjena, predpasnik grize med zobmi in gleda slepo v luč...

Nezaupljivosti ne more prav premagati, prehitro je prišla ta izprememba. Zdi se ji, da bi morala še nekaj vprašati... Kdaj bo izplačal? -- Kdaj? Čim prej mogoče, kajpada!...

"Zdaj pa refoška gor, Tona!" jo pozove Drozeg. "Na svojo čast ga že lahko prineseš!"

Rebec ji stisne roko in jo pogleda toplo:

"Le prinesi, Tona! Na moj račun."

"Zakaj na tvoj? Oče je naročil," ga zavrne ona karajoče. Sicer še ni njen mož, a domači so ji že bolj tuji; zakaj bo varčevala od zdaj naprej...

Od sadovnjaka sem je slišati čez cesto par stopinj, Evgen pogleda v temo in sune očeta v bok:

"Janez, oče!"

Mlad tržan mu gre naproti:

"Janez, kod pa hodiš? Pridi vendar na ženitnino!"

Roke v hlačnih žepih, s temnim obrazom, pride Janez bliže. Z očmi pozdravi Rebca in se začudi očetu, ki mu prijazno prikimava in ga vabi s kupico:

"Le bliže, Janez! Čemu se nas ogiblješ, ko svatujemo? Tona se moži. Pozdravi svaka!"

Mladi tržan mu stisne kozarec v roko:

"Res je, Janez, trči! Tona je šla po refoška."

Posade ga k mizi, Janez trka in pije oprezno.

"Ti se pa nič ne ženiš, Janez?" nadaljuje stari s prekanjenimi očmi. "Ali se mi je sanjalo? Vse se mi je zdelo, da si nekaj lazil krog..." -- Ozira se na vse strani in išče v temi.

"Ni je, ni je, oče, nič ne iščite!" se smeje mlad dijak.

"Ho, Janez jo ima skrito kot zaklad," se hohoče drugi. In stari se obrne zopet k sinu:

"... da si lazil nekaj krog -- štacunarjeve Maričke."

Bučen smeh okoli mize. Rebec se veselo muza in miglje Janezu, naj se ne razburja, saj je vse le šala.

"Oh, 'Ptiček' jih ima za ušesi!" vriska mladež. "Kaj Marička! Altro che Marička!"

Janez se pa guglje v bokih, s povešenimi očmi, zardel, pesti na mizi...

"Ali ni Marička? Ali imaš drugje izbrano! -- Janez? Zdaj je čas. Danes sem pri volji. Danes bi kar ženil. Nazadnje se še sam oženim."

Mladi se sujejo med seboj:

"Pokliči Katro, Evgen! Pokliči! Saj vendar vidiš..."

"Katro?" se ozre Drozeg naivno naokoli. "Katro? Katro je izbral? Našo kuhinjsko? To, ki sem jo jaz danes žalil?... Strela, da bi bil jaz vedel! Jedro dekle, Katra. Saprment, še meni je ugajala... Torej Katro, Janez?"

Sinove oči so kot razbeljeno železo. Pesti so mu napete, obraz je mrk, srdit:

"Jaz se ne šalim, oče!"

"Ti se ne šališ? Tudi jaz ne, dragi moj!" -- In hipoma je Drozeg resen. Srep mu je pogled, glas poveljujoč, odločen. "Dobro torej: Katro vzameš. Kadar hočeš. Magari jutri. Ampak -- tole ti povem: ne na dom! Vzemi jo! Izplačam te, kakor ti prisodi, pa jo imaš, kjerkoli hočeš... na domu ne! Si razumel, Janez?"

Sin ga gleda presenečen... kakor bi resnično ne razumel...

"Sprejmi, Janez!" ga drezajo od vseh strani. "Pokliči Katro, Evgen!"

In Evgen steče preko ceste.

Vtem se vrne Tona s steklenicami pod pazduho in v predpasniku.

Janezu se končno razveže jezik:

"S Katro sva že nameravala tako."

"Kaj sta nameravala?" vprašuje Tona. "Kaj imate zopet?"

Rebec ji razloži na kratko in ona je naenkrat v ognju:

"Kakšne komedije so zopet to? Kdo si je izmislil? Ta je prazna. Kaj bo Janez s Katro, ki je revna kakor lahov koš? Kdo pa bo na domu, če pojde Janez proč?"

Tu začno vsi naenkrat vpiti in razlagati, pregovarjati in prigovarjati, vneto, kakor bi šlo za zveličanje vsakega posebej. Drozeg kriči na Rebca:

"Kdo bi bil na domu? Saj je še Miklavž tu. Evgen nam dorase. Jaz pa še tudi nisem taka razvalina... Če ni drugače, se oženim."

Rebec se zasmeje bučno, kakor bi bil čul dovtip. Tona samo pogleda in konča prepir z mladino:

"Dobro, dobro! Saj še ne vemo, če bo Katra zadovoljna. Ona hoče na posestvo..."

"Katra! Katra!" kličejo vse vprek. "Stopi ponjo, Janez!"

Ta se nerodno vzdigne, ves v zadregi, neodločen... S povešeno glavo, zamišljen, cukajoč si brčice stopa preko ceste v sadovnjak...

Izza grma v meji začuje govorjenje. Evgen šepeta:

"Oče so zadovoljni, Katra. Saj te tudi sami radi vidijo, so rekli. Kaj če se ga tu pa tam nalezejo, pa so vendar dober človek. Vidva z Janezom se vzameta in najameta karkoli za nekaj časa; potem pa vaju itak nazaj pokličejo. Boš videla, da bo tako! Ali ne poznaš očeta? Oni da bi se ubijali po hlevih in na polju? -- Pridi, Katra! Ko ti govorim, da čakajo! Ali nisi slišala? No, Katra! Vsi te imamo radi. Jaz bi bil vesel, da si naša gospodinja. Tona pa naj le gre! Ona je samo zase...

Sitnica hudobna... No, Katra!"

Fant objemlje njeno laket in jo vlači za seboj. Ona gleda v stran in trga liste z grma. V temi se ji beli gladka koža; na očeh se ji pozna, da je jokala.

Janez pristopi obotavljajoč se:

"Le pojdi, Evgenček, jo že jaz pripeljem!" -- Potreplje ga po licih in se mu nasmehne, ki ga je malo sram, da se je stiskal k dekli.

Katra melje list med prsti, prsi se ji dvigajo, čeprav poskuša zadrževati dihanje. Janez jo počasi potegne k sebi:

"Zdaj si slišala. Kam pojdeva?"

Katra se obrne k njemu, a ga ne pogleda; malo je začudena: saj sva se že domenila!

"Tona pravi, da hočeš na posestvo!"

Katra melje nestrpnejše, ustnice ji zatrepečejo:

"Če ostaneš na domu, te sploh ne maram." -- Pa zdrhti nenadoma in zajoka: "Pusti me, Janez! Saj ti bo hudo!

Nesrečen boš. Na posestvo ne pozabiš... zmerom ti bo žal... Radi mene... nič se ne pomišljaj! Jaz odidem..."

"Ne začenjaj znova! Ali nisem rekel? -- Prej sva se dogovorila, oče je zadovoljen... Kar pojdiva!"

Vleče jo za seboj; obraz pa mu je temen in strog, kakor bi divjala za njegovim čelom nevihta misli, ki bi ji rad ubežal, da ga ne porazi...

Trkanje s kozarci, smeh in bučno govorjenje se razlega z onstran ceste. Razsvetljeni prostorček pod objemajočo murvo je ves živ veselja, obrazi razigrani, kretnje nagle in široke.

Miza je polna steklenic, prt polit, rdeč od refoška. Edino Tona je resnejša; časih se obrne od svetlobe in išče v temi preko ceste; pogled ji je sovražen.

Janez stopa zmerom hitreje, Katra si urno briše oči. Ko stoji pred mizo, se ji blešči od luči, da vidi samo Drozga, ki jo pozdravlja s kupico:

"Le pridi, Katra, snaha! Tam sedi k Janezu! Pa nič ne zameri 'Ptičku', saj ga poznaš, kujona salamenskega! Še rada se bova imela, poslušaj, Katra! Janeza pa mi le drži! Ves je 'Ptičkov', to ti rečem. No, le trči z mano! Daj ji kozarec, Janez!"

Katra je sramežljiva, oči poveša in zlasti k Toni se boji pogledati. Tik Janeza séde, malo za njegovo pleče, obrnjena v njegovo lice. Z nogo binglja pod mizo in roki prekriža tesno v naročju, kakor bi jo zeblo.

Tona jo strogo opazuje in se naenkrat nagne k njej. Glas ji je razdražen, da jo vsi pogledajo:

"Ali si zadovoljna, Katra? Vzameš Janeza, če ne dobi posestva?"

Katra je vsa prestrašena. Usta se ji napol odpro, ali besede ni iz njih.

Drozeg se potegne zanjo:

"Kaj bi drezala? Vzame ga, seveda! Njej je za posestvo!? Saj ne omedleva za bogastvom kakor druge! Fanta hoče; magari nagega, kajneda, Katra?"

"Če ga vzameš brez posestva? Odgovori!"

Katra gleda v tla, trpljenje na obrazu... nenadoma se vzdigne, iz suhih oči se ji prikaže solza...

"Sploh ga ne vzamem... Samo pustite me!" -- in steče v hišo.

Drozeg pridržuje sina, ki bi rad za njo:

"Le ostani, Janez! Naj se zjoče! Jutri bo vse dobro."

In sin voljno zopet séde, s hrbtom se okrene proti sestri ter zvrne čašo vina vase.

"Rebec, nič ti ne čestitam, da boš moj svak. Baba je hudič."

"Hahaha..." se smeje Drozeg, "kaj sem rekel, Rebec? Kaj sem rekel? Ampak -- kupčija je narejena, Rebec. Da se ne boš premišljal!"

"Jaz sem jako zadovoljen, Drozeg, da je tako naneslo danes."

S hvaležnim nasmehom se obrne k Toni in ji položi roko na ramo.

"Žezla si potreben, žezla, Rebec; in vdovec si. Samo glej, da ji boš dobro nohte strigel! Hahaha..." -- In se okrene zopet k Janezu: "Ampak -- tudi Katra je ženska, Janez. Kako si rekel: baba je hudič?"

"Zato nas pa zapelje, oče. Kaj si hočemo?" -- Z roko si potegne preko čela in se obrne z malo kislo veselostjo do mladeničev: "Pa zapojmo nekaj, fantje!"

Drozeg pripeva polglasno, a skoraj odsotno; naslonjen z obema rokama in z brado na svojo palico, se pozibava z gorenjim telesom. Nadelan je že precej, in zdi se, kakor da ga hoče časih zavesti v pijano razuzdanost; a neka skrita misel ga brzda in zavira, ga navdaja s tihim zadovoljstvom, da se mu smejejo oči veselo in prekanjeno, ko pogledava tu in tam mežikujé na hčer in Rebca.

Tona je razgreta, lica so ji rdeča in vroča od vznemirjenja; komolec na privzdignjenem kolenu, brado v dlani, zamahuje s prosto roko v suvajočih kretnjah in dopoveduje nekaj Rebcu, česar ta ne more prav verjeti.

"Ali je Martin doma?" jo vpraša oče nepričakovano. "Družine nisi pogostila, ko imaš zaroko?"

"Saj sem jim dala v kuhinji."

"So še vsi pokonci? Tu bi jim bila dala."

"Ah, kajpada!" se namrdne ona jezno. "Tudi tale otročad mi je napoti."

"Zakaj napoti?" se nasmeje Rebec. "Ti so udobrovoljili očeta, da nama je dovolil..."

"Dogovoriti bi se še morali," pravi ona mračno in potresava z nogo.

"Kaj dogovoriti?" se začudi Drozeg. "Ali ni vse dogovorjeno? -- Radi poroke se pa sama zmenita!"

Mladež se zabava z Janezom, da je dolenje omizje skoraj ločeno; Evgen je bil izginil v hišo. Tona gleda mrko v luč... Drozeg čaka... Nenadoma izbruhne ona:

"Kje pa vzamete denar? Obadva hočete izplačati? Janeza in mene? Ali ne sleparite? Kakšne komedije so to?"

"Kje ga vzamem?" jo gleda Drozeg smehljajoče, brez vsake jeze. "Terno zadenem, Tona; imam že naročeno."

"Zdaj se ni treba prav nič norčevati," se še bolj razhudi ona. "Jaz hočem vedeti, kako in kaj."

Rebec tolaži:

"Pustimo to za danes, Tona! Saj je še dosti časa. Pozno je, jaz moram kar odriniti. Ali bi zaklicala Martinu, naj zapreze?"

"Nikamor se ti ne mudi!" zavrne ona rezko, gleda v tla in trese z nogo. "Ali ni to oslarija: Janez s Katro, ki se je že pojutrišnjem naveliča? In dom brez gospodinje... pa brez gospodarja? Kje more oče?"

"Oče je še orjak, Tona!" pravi Rebec. Drozeg se prefrigano namuzne.

"Jaz pa vem, da bi Janez vzel Maričko," se razgreva Tona. "Gospodarstvo naj mu izroče -- užitek si lahko izgovorijo -- pa bo takoj pri volji."

Rebec je zamišljen, Drozeg se samo smehlja.

"To bi bila terna, Oče!"

"M-hm, m-hm... Denarja kot pečká! Nekaj lukenj bi zamašili... in tvoja dota..."

"Samo v tem slučaju se zanesem nanjo. Drugače se lahko kar obriševa, moj ljubi!" ošine kratko ženina in se zagleda zopet v luč.

Drozeg se važno skloni bliže k njima:

"Kaj pa, Tona... ko bi gnali Janeza -- na semenj? Fant je čvrst in izkupiček bi bil dobršen! A, Tona? Morda tudi Poldeta, Miklavža, Evgena? -- Šment, Tona, to bi bila dota!" -- Stari udari ploskoma po mizi.

Janez se ozre s kalnimi očmi:

"Kaj imate z mano?"

Tona pa poskoči vsa rdeča:

"Če ste pijan, dedec, se ne silite v pošten razgovor! Nič ni z nama, Rebec. Proč bi me radi spravili, da bi lahko nemoteno zapravljali. Jaz pa tu povem: Prej se ne ganem z doma, da mi vsega ne izplačajo! Na mizo mi morajo našteti, vse do krajcarja! Le pojdi, Rebec! Meni se je kar dozdevalo..."

S stisnjenimi ustnicami, roke križem v naročju, stopi sem in tja po cesti, prežec v temo, če bi spazila kaj prisluškovalcev. Pri Čelharju je okno razsvetljeno; zdi se ji, da je nekaj senc pred hišo. Srdito mrmrajoč se obrne v vežo:

"Martin, naprezat pojdeš! Kar takoj! Za Rebca!"

Janez je omamljen. S celo roko sloni na mizi, čelo nagubano, pol vprašujoč in pol grozeč mu je pogled:

"Kaj ste imeli z mano?"

"Mir daj, Janez! Ti si pijan!" ga strogo zavrne oče.

Tudi mladež je skoraj omamljena. Z rokami se objemajo, prepevajoč pretrgano vsak zase, krohotajoč se brez povoda. Ta ali oni sune Janeza pod rebra in ga podraži:

"Kje imaš punco, Janez? Katra ti je ušla. Kaj boš zdaj? Še ni bil oženjen, pa je vdovec."

Janez pa le bulji v očeta, pest se mu stiska, zobje mu škrtajo, nejasne misli se mu motajo po glavi...

Rebčev obraz je ves zverižen od zadrege. V mizo gleda, debeli prsti mu grabijo drobtinice po mokrem prtu. Časih pogleda okoli ogla po dvorišču, nestrpno čakajoč na svoj koleselj.

Drozeg si s tresočo se roko natoči kozarec vina in ga srebajoč izpije. Briše se in usekuje, razmotava in zlaga svoj velikanski robec, pljuje vanj in se zopet briše, brki se mu sprijemljejo od vlage. S prevejanim nasmeškom pogleduje Rebca in se natihem muza. Končno mu položi levico na laket, iztegne desnico z zmečkanim robcem v dlani in pošepeta skrivnostno:

"Nič se ne vznemirjaj, Rebec! Dota bo. Vse je dobro napeljano."

"Saj ni treba, Drozeg, če vam je težko zanjo. Tono že premotimo. Jaz si priskrbim in vam posodim, da mi vpričo nje naštejete. To bo najboljše. Ali ne?"

"Beži, Rebec, beži! Ne čenčari takih! Tako na koncu pa še nismo. Ali bi rad še ti zabredel, kaj? Boga zahvali, da ti lahko dam! Ta bi bila lepa! Poslušaj, da ti razodenem!"

Nagne se docela k njemu in mu pošepeče na uho:

"Jaz se oženim, Rebec... in priženim, Rebec! Zdaj poslušaj!"

Zet se umakne ves začuden. Janez hlastne z glavo bliže:

"Kaj imata tam?" -- A njegove oči so motne; oče samo zamahne proti njemu in nadaljuje Rebcu:

"Stvar je taka, Rebec, da se peljem jutri v Trst -- zasnubit. V Trst, moj ljubi! Ne misli nič posebnega! V mojih letih -- kaj bi mislil? Ženska je že stara; kakih petdeset, bi rekel. Ho... takle falot sem bil, kakor je zdaj Janez, pa jo je zavozila z mano... Saj razumeš, Rebec? -- Danes je premožna. Cenil bi... No, kaj... Drugače bi ne mislil nanjo. Ko mi je pozimi žena umrla... hitro potem... me je prišla obiskat... A kdo je takrat mislil?... Ampak -- v tistih časih, Rebec!" -- Drozeg tleskne z jezikom in pomežikne od strani: "Drobcena je bila, majhna... bonbonček, Rebec! Danes je seveda močna in debela. Pa kaj bi tisto! Kakšni smo pa mi?"

Rebcu je strašno mučno. Nemirno se ozira v Janeza, ki rine z glavo zmerom bliže, z izbuljenimi očmi, z napetimi žilami. In kar odleže mu, ko se začuje škripanje koles od hleva s'em.

Drozeg nataka sebi in njemu in zadovoljno pomežikuje:

"Rebec, pij! Fanta sva pa vendar, kaj? Fanta od fare! No, ti si še mladenič, s tabo se ne bom primerjal; a tudi Drozeg ni od muh. Kaj, to bodo zijali, ko si pripeljem gospodinjo! Čvrsta ženska, Rebec, zdrava, še dosti gladkega obraza. In kar je glavno..."

V tem trenutku plane Janez... Težka steklenica sfrči očetu mimo glave in se razleti ob železnem križu v oknu.

"Svinja! Takšna svinja! Lastne otroke bi sleparil... lastne otroke... Svinja!"

Vstane izza mize, se pijano lovi in išče novega orožja, da bi udaril. Rebec ga zagrabi, ujame mu zapestja kakor v klešče in ga miri:

"Ne nori, Janez! Kakšen vrag te je trčil? Saj se ni nič zgodilo, Janez!"

"Svinja stara! Ženil bi se dedec, da ukrade otrokom. Pusti me, da ga pobijem!"...

Koleselj se ustavi pred hišo. Tona skoči z njega in vrže vajeti Martinu, ki stoji ob konju. Na pol je slišala, na pol je uganila... k Rebcu plane:

"Ženiti se hoče stari?" -- a ne čaka odgovora, takoj se obrne k Drozgu:

"Zdaj je torej jasno, odkod naenkrat ta dobrota. Midva z doma, mačeha na dom! Hinavec grdi, stari, kruljavi! Otroke oslepariti in pognati domačijo s kakšno pritepenko vlačugarsko... To mu je podobno, norcu, sleparskemu, hudobnemu... Ali je še Bog na svetu, da udari grešnika?"

Rebec se ozira ves prestrašen:

"Tona, bodi pametna in pusti vendar! Kaj pa moreš?"

Janez se mu hoče iztrgati, on ga siloma kroti. Boji se, da zdivja še stari in navali na Tono. Mladi tržanje se vmešavajo, a so prevec pijani, da bi mogli kaj pomagati. Le vrišč in šunder večajo. Martin brzda konja, ki se plaši. Kravji hlapec in svinjska dekla se muzata iz veže, stvar jima je samo v zabavo. V ozadju se drezajo sosede z ogorčenimi obrazi; sosedje se posvetujejo; Čelhar se neodločno bliža.

"Pomagaj! Čelhar!" ga pokliče Rebec. "Primi Janeza!"

Najmirnejši je Drozeg. Svojo kupico izprazni, se obliže in si obriše brke, malo bled, a še vedno šegav nasmešek krog oči. Počasi se odpravi, da pojde spat. Vzdigne se in stopa proti veži, upirajoč se ob palico. Za trenutek se dozdeva, kakor bi hotel Toni odgovarjati; pa se premisli in stopa mirno dalje.

Janez kriči za njim:

"V Trst pojde ponjo. Vse sem slišal... Menda v staro mesto... po vlačugarsko..."

Rebcu se posreči, da potisne Tono malo v stran in ji zajezi ploho psovk. Toplo ji govori in ji stiska roki. Ona se briše z robcem in diše težko od razburjenja, pogledi ji grozeče iščejo očeta...

Na pragu priteče Drozgu nenadoma Evgen naproti. Vleče ga za suknjo ves zasopel:

"Hitro, oče! Katra se odpravlja. Uiti hoče."

Oče pa se mu iztrga:

"Ah, pusti me, bedaček! Naj uide! Najbolj pametno stori. Sicer pa... tamkaj... Janezu povej!"

Deček steče k bratu:

"Janez, Katra hoče iti. Pridi hitro!"

"Kam hoče iti?"

"Uiti hoče. Pojdi vendar!"

"Naj se gre solit, ji reci! Zdaj imamo druge posle..." -- Obrne se zopet k Čelharju in mu razlaga dalje o očetovih namenih, pijano jecljajoč...

Drozeg se premeteno nasmehne, se napol okrene, zamahne s palico in zakliče preko vseh:

"Martin! Ob osmih imej napreženo! Peljemo se v trg. In ti Čelhar, sosed! Pridi ob osmih! Kakor sva se domenila... Jutri pojdeva... Zdaj pa, ljudje krščanski, mir za danes! Jaz grem spat... Lahko noč!"

Stopnice zaškripljejo pod njim. Spodaj pa zabuči znova...