IV

Drozeg odpre oči in se ozre začudeno po steni in po stropu, se dvigne na komolec in se okrene v izbo. Lice mu je pomečkano, zabuhla veka zgubana, a pogled je jasen in lehak. Z desnico seže po uro na omarici in se nenadno spomni:

"Strela, osem je že proč."

Tona je bila pravkar tu, vrata so zašklompnila za njo. Petru odmeva še ropot v ušesih in zastorčki utripljejo nad okni. Njen glas zveni iz veže gor, srdit in prepirljiv, a dovolj oblasten, da zbode starega: Ta se veseli, da si zamudil napovedani čas odhoda. Morda si domišljuje, da opustiš namero...

Drozeg skoči iz postelje in se zadívi svoji gibčnosti:

"Ho, še si 'Ptiček', Peter! Ženin, da je kaj!"

Pozorno si ogleda svoji debeli nogi, ki sta za spoznanje splahneli čez noč in v zgibih gladko tečeta, brez bolečin in trganja.

"Težak si, Peter, pretežak za svoje noge, zato otekajo. Ampak --če najdeš pravo: ženska ti jih omehča. Mazala bi te, povijala... Šment, Peter..."

In se zamisli v tiste čase... Takrat bi jo bil poročil, kanalja! Bogve kako prijetno bi ti bilo potekalo življenje?!...

Pa se iztrže sanjam in stopi k oknu:

"Martin! Martin!" zakliče na dvorišče.

Ko ni odgovora, se obrne k Evgenovi postelji:

"Aló, Evgenček! Hitro se obleci in teci po Martina, da napreže! Precej naj napreže!"

Deček je zaspan in glava mu je težka. Bolestno si preteza ude, a stari ga naganja:

Nič se ne cmeri, Evgenček! Kar hitro, hitro! Saj vidiš, da je že pozno! Koleselj naj napreže!"

Drozeg se najskrbnejše napravlja; celo zobe si osnaži s ščetko in se obrije z večjo previdnostjo nego po navadi -- da bi ne hodil snubit ves razrezan in razpraskan. Vesel smehljaj mu kroži okoli oči... Le naj zijajo! Ostrašiti se ne damo Zakaj bi ne poskusil sreče? Hm... Ta bi bila lepa, da bi otroci vladali očeta!

Drozeg pokuka skozi okno... Kako, da je vse tiho?...

"Martin! Martin! Strela božja, ali je vse izumrlo?"

Evgen priteče zopet v sobo in poroča:

Martina je poslala Tona z vozom v trg po špecerije... S kolesljem, praviš?... S kolesljem, oče! -- Janez spi kot klada; bil je nadelan, da so ga bili morali zanesti v posteljo. -- Katre ni; ponoči je izginila. Saj je bil Evgen pripovedoval, pa ga nihče ni poslušal... Kaj bo zdaj Janez? Evgen ga je bil pogledal: pijan je, joj! Za danes ni nič z njim... Pusti Janeza! On si že še najde kakšno Katro! -- Evgenove oči so krčevito odprte. -- Tona je odšla na travnik. Do poldneva hočejo končati. Ob enajstih se Martin vrne iz trga in zvozi še zadnjo mrvo. -- Ponoči Tone ni bilo doma. Odpeljala se je bila z Rebcem; in zagrozila se je bila, da se ne vrne več na dom, če res dobimo mačeho... Dečkov glas se malo trese... Drozeg je debelo presenečen:

"Kje pa je torej spala? Menda ne pri Rebčevanih?"

Evgen skomizne z rameni... Drži se od strani, nekoliko poniglavo, skoraj očitajoče. Zdi se, da je nekaj zraslo med njim in starim, nekaj temnega, neznanega... In zdajci so mu oči vse polne solz...

"Kam bi se peljali, oče?"

"V Trst. Zakaj se jočeš?"

"V staro mesto?"

Drozeg ga pogleda... deček se ne šali...

"Ali si prismojen, Evgen?"

"Rekli so, da nam pripeljete -- takšno grdo babo... ki se z vsemi vlači..."

Stari zarohni in zarobanti ves razjarjen, preklinjajoč vse babe v kuhinji in Tono z njimi in njih gobce jezikave, opravljive...

Potem tolaži fanta, kolikor more:

"Pošteno mater ti pripeljem, Evgen. Starejšo žensko, ne takšno mlado avšo avšasto, kot je Tona in ta pakaža spodaj. Le brez skrbi bodi, Evgenček, ti si moj fant! Boš že videl: dobra ženska bo, premožna. Vse drugače bo pri nas. Mir in red in snaga, pa nič prepirov. To boš gledal, Evgen! Vsi bodo zijali..."

"Naj grem z vami, oče!"

"V Trst? Ne, Evgenček, doma ostaneš. Janez je pijan, ves dan prespi; in ni ga moškega pri hiši, da bi kaj pogledal. V krčmi je treba nekoga... Le ostani, Evgen, in priden bodi!"

Nato ga pošlje k Čelharju, naj on napreže in naj se napravi, da pojdeta, kakor sta se bila zmenila. Sosed se pa obotavlja.

Drozeg sam prikrevsa k njemu, prigovarja in pregovarja, izpodbija izgovore, obljublja odškodnino... Deset je ura, ko se končno odpeljeta... Zadnji čas, da jo še Toni uneseta.

Z nabreklim tilnikom iznad belega ovratnika se ozira Drozeg k Evgenu, poslavljajoč se z veselimi očmi, ko zavije Tona okoli ogla, rešeto solate v roki, in ostrmi za njim. Konj pekeče po napeti cesti, kolesa glušeče ropočejo, Čelhar švrka z bičem, resen, viržinko med zobmi... Peter se namuzne sam pri sebi, se popravi udobno na sedežu in se ozre po polju in po travnikih:

"Saj so že dobro spravili ljudje."

Sosed trmasto molči, zavira polagoma po klančku dol in puha dim iz ust.

Sonce žge na valovito pokrajino, obrobljeno z oddaljenim pogorjem, potopljenim v soparen sivkast vzduh. Bela cesta teče proti trgu v drevoredu jablan, hrušk in tepk; tu pa tam je kaka češplja ali breskev. In na kraju, ob podolgovatem griču, se bleščijo trške hiše z belimi zidovi, med njimi par kričeče rdečih streh.

Drozgov pogled poišče kolodvor in zasleduje ob hribovju železniško progo s kamenitimi nasipi in globokimi zasekami v razpokanem apnencu.

Brez razmišljevanja se vdaja blagodejnim čustvom prostosti, miru in zadoščenja, pričakovanja nečesa lepšega, nečesa boljšega...

Ob prihodu v trg se obrne Čelhar k njemu:

"Poženem kar na kolodvor? Morda še prav prideva."

"K 'Avstrijskemu žezlu' krenite, sosed! Majhen opravek imam pri Stoparju."

Oni se začudi:

"Opravite drugo pot. Vlaka še ni... Mogoče se že danes lahko vrneva iz Trsta! Radi konja mi je sitno, ki bi ga moral tukaj puščati čez noč."

"Ne, sosed! Prej moram k Stoparju. Pa se že ves čas čudim, da ne srečava Martina. Kje se je zamudil, joger?"

Pogodita se, da ju počaka v trgu Drozgov konj in da se odpelje Martin s Čelharjevim domov. A sosed nima miru in zopet sili v starega, naj bi se takoj peljala dalje, da bi bila ponoči že nazaj. Petru je mučno. Sosedu ne bi rad izdal, da išče pri Stoparju par stotakov posojila. -- Trgovec Stopar je načelnik trške posojilnice. -- A nazadnje: čemu pa rabi posojila? Za pot bi imel in za življenje, za obadva bi imel. Ali hoče kakšne baharije uganjati? Ženinu njegovih let, njegovih gospodarskih stisk bi sodila kar najbolj trezna skromnost. Pa se ne vozi morda v Trst za pustolovstvi? Da ne bi kaj na igro mislil, na hazardiranje, kanacija? -- Sicer pa: kakor da se mu nič kaj ne mudi s snubitvijo! Ali ni celo vesel zamude? E, Peter, Peter -- kaj se mar bojiš Črnéčke in njenega odgovora? Kje je tvoje samo zaupanje in tvoja odločnost? Če je danes tako slabotna tvoja vera, ali bo jutri kaj močnejša? -- Tisto je res: krepkejšega se čutiš, bolj sigurnega, če ti je listnica košata bankovcev. Tu imaš, Peter, prav! Ali naj hodiš kot berač v snuboke? -- Vendar... Peter, Peter -- kakor da je padla kapljica obupa v tvoje srce! Kaj pomeni ta nenadni občutek neprijetnosti in negotovosti? Ali je samo posledica sosedovega sitnarjenja?...

Drdranje vlaka se začuje iznad trga, žvižg lokomotive... Drozeg si oddahne. Čelhar se obrne v stran in pljune izmed zob. S komolci se naslanja na kolena; smotka mu je ugasnila, pa jo preklada med ustnicami iz kota v kot. Bič se mu enakomerno ziblje in konj se ziblje ter oteplje z glavo, stopicajoč počasi navzgor po trgu...

"Hoj, Peter, vrag te daj! Kakšna strela te prinaša v trg? Pet čiških let te že nisem videl."

Star gospod, obrit in bled, obilnega gornjega telesa, a tenkih nog, oblečen z nekoliko starinsko eleganco, stoji ob cesti, oprt ob dvoje palic, glavo okorno v stran obrnjeno, kot bi ga držalo v tilniku in v sklepih.

Drozeg prime za vajeti in ustavi konja.

"Bog daj, Porenta! No, kako pa kaj? Saj smo še nekam gibčni! Si se pobotal s putiko?"

"Tebi je bolj sila, pravijo. Jaz sem že zmerom čakal, kdaj pojdemo k pogrebu. Še nisi utonil v vodenici? Oči ti je precej zalilo."

"Kaj bi zalilo, vraga, ko jih sam zalivam."

"Ho, tisto ti verjamem, tisto znaš. Kaj pa..." -- Porentin pogled je zdajci ves potuhnjen, hinavsko tipajoč: "Kje pa izprežeš, Drozeg?"

"Pri 'Žezlu', kakor po navadi. Ampak..."

"Se pa vidimo po kosilu. Morda jih parkrat vržemo, kaj pravita?"

"V Trst se peljeva, Porenta."

"S katerim vlakom? Saj sta zamudila. Aha, popoldne... O, časa dosti, da nas zopet obereš, brutta bestia! Kaj pa boš do vlaka?"

Drozeg si v zadregi tare obraz in pogleda Čelharja:

"Hm... Ne bo menda vredno danes... pa le pridi, da kakšno rečemo!"

"Kaj bi ne bilo, požeruh! Mi trije in Žezlo... A, Čelhar? I, seveda! Kar poženi! Name ne boste čakali."

"Le pridite, Porenta!" mu pomežikne Čelhar hudomušno, "če boste mogli od obeda! Kaj imate danes dobrega?"

"Nič posebnega," se namrdne oni brižno in obstane znova. "Par bržolic sem kupil davi; pa so majhne, majhne. Saj ni nič z mesarji! Če je eden, nas slepari; če sta dva, se pa zmenita."

"In pri 'Žezlu'? Dobiva, da bo vredno?" draži Čelhar dalje; o Porenti je namreč znano, da prevoha vsak dan, kaj po trgu kuhajo.

"Kopunčka si naročita! Včeraj jih je par zaklala, ravno prav bodo uležani," svetuje z veliko važnostjo in mlaskne z jezikom: "Kopun s kompotom! Altro che! -- Pa ne požrita vsega, lakotnika!"

"Le pridite, Porenta, morda nama kaj ostane!" se smeje Čelhar.

Oni pa zamahne.

"Aha, Drozgu kaj ostane! To sta mi prava ptiča! Dober tek! Jaz že pridem..."

Čelhar je naenkrat boljše volje. Pripovedke o Porentinem požeruštvu mu gredo po glavi, pa se hihiče sam pri sebi od veselega zadovoljstva. Morda se tudi malo zanaša na družbo in na karte in se nadeja, da se posreči Drozga zadržati ali mu celo izbiti misel na ženitev. Stvar mu je namreč strašno sitna, zlasti radi Tone. Saj je tudi res: kaj bi se sploh hotel gnati, starec? S to prismojeno ženitvijo se ne izkoplje iz zadreg. Z njim vred se osmeši, da bo groza. Ali ne bi mogel sinu izročiti? Naj se otroci med seboj pobotajo kakor jim najbolje kaže! Naj se urede po svoji volji, naj si razdele bremena!... Stari pa je zrel za kot -- in ne za babo... Čelhar se obrne k Drozgu in švrkne z bičem mimo konja...

"Peter, ali se spominjate, kako je nekdaj Porenta v mestu kosil... ko je za tri naročil in vse sam pojedel?...

Hahaha..."

Drozgu pa ni nič za smeh, čisto čmerno mu je lice... K Stoparju mora... Sitnost salamenska, da ne gre drugače!... In slutnje ga obhajajo radi kart... Kaj, če se zasediš, prijatelj?...

-- Soseda se mastita za obloženo mizo pri "Avstrijskem žezlu". Obed je imeniten, pijača pitna, da je kaj.

Drozeg je zopet mirnejši. Ni mu poznati, da je izvojeval pri Stoparju grd boj za posojilo. A v prsih mu še vedno utriplje tesnobno čustvo ponižanja in razžaljenja. Tistih par stotakov je dobil. Stopar mu jih je dal iz svojega; o posojilnici ni hotel ničesar slišati. A bil je križ: zastaviti mu je moral pokošeno seno. Drozgu pa se je vrhu vsega še dozdevalo, da ga je pridobil samo z vabilom na tarok. Kar trese ga od jeze, če se zmisli, kako hinavsko je pogledal Stopar, ko mu je povedal, da so zmenjeni s Porento za kratko igro po obedu. Ali si resnično domišljuje, da ga mora obrati -- da dobi nazaj teh par stotakov in še Drozgovo seno povrhu? -- Kanacija taka! -- No, saj se pokaže. Ni hudič, da se jih ne ubrani, teh trških lačenbergerjev! Ali jih je že malokrat nabrisal? -- Vendar ga je malo sram. Skoraj da je bil sam namignil Stoparju: le pridi, morda si še danes podvojiš obresti! Ali mu je res obljubil? Šema si, moj ljubi Peter! Kaj je to vredno "Ptička?" In še ženin hočeš biti. Zalosten ženin to...

Še nista pojedla s Čelharjem, ko se prikaže Porenta -- skozi kuhinjo. Pregledal je po loncih in kozicah in si naročil kosilo kakor onadva, čeprav je ravnokar doma obedoval.

Porenta obira svojega kopunčka z dražestno slastjo, zaliva pridno s terančkom -- "no, s terančkom, da bi ga človek v hlevu s poda lizal!" -- odbija zabavljice in dovtipe, zmerja soseda z nevoščljivci in skopuhi ter si privošči končno še dve skledici kompota za nameček in posladkanje.

"Zdaj pa, prijateljčka, še košček sirčka -- mama imajo strašno dobrega, verjemita meni in si naročita z mano vred -- potem pa na delo, kaj? -- Kje je Žezlo, mama? Naj ga pokličejo, da pride skrtačit kartice in mizo!"

Drozeg je čisto potolažen, mirna mu je vest in lahka duša, skoraj radostno mu je pri srcu. Tako sigurnega se čuti in odločnega: Oberem jih, pri moji duši! Naj le pride Stopar -- ta bo gledal! In ko pride čas odhoda -- nobena prošnja, je vse zaman, ne grožnja ne rotenje! -- Drozeg vstane: Gospodje, z Bogom! Hvala lepa! Čast mi je bila in tako naprej... Ho, še smo "ptiček", Peter!...

-- Igra se razvija malo dolgočasno in Drozeg je vesel: Še boljše, lažje odideva s sosedom. -- Na dvorišču sede v senci košate murve -- v teh krajih je pri vsaki krčmi murva -- nekaj kibicev okoli, tržanov in uradnikov. Nizko igrajo, brez ognja in strasti, skoraj avtomatično. Restavrater, po domače Žezlo imenovan, majhen, okrogel človek, sijajno zdravega obraza in belih las, v gizdavem žaketu in telovniku, opreza zdaj za tem in zdaj za onim, ljubosummno pogleduječ na Čelharja, ki bi ga rad izrinil iz partije, da bi sédel na njegovo mesto. Dolgi in sloki Stopar stiska noge pod stolom in se guglje enakomerno, žvekajoč viržinko, ki mu zaporedoma ugaša. Obraz mu je neverjetno zguban, a izmed gub mu bliska in preži dvoje črnih, bucikastih oči, od katerih se bi zdelo, da vidijo okoli ogla in skozi karto. Porenta igra previdno in zelo počasi, lista po kartah in šteje barve, taroke, punte, se sklanja na mizo, da študira izigrane liste, se naslanja vznak in se zataplja v misli, resno in važno, ko da je kartanje življenjska naloga. S stereotipnimi pripombami v svojem hudomušnem dialektu vzbuja veselost in ublažuje dolgočasnost svojega igranja.

Drozeg ima napeta, rdeča lica, oči zalite, sapo težko, pa sam ne ve zakaj, ko je vendar igra popolnoma vsakdanja, brez nevarnosti in brez razburjanja. Razmišljenost se ga loteva, časi je v duhu kar odsoten, ni pri kartah in ni drugod, in res začenja po malem že izgubljati.

Gostov se je nekaj več nabralo, med njimi par mladeničev, ki so bili prejšnji dan pri "Ptičku". Balinčarji se derejo in krogle udarjajo kakor poki zamaškov iz šampanjskih steklenic.

Tu pa tam ujame Drozeg porogljiv pogled... in mahoma se spomni, da ga stisne v prsih: Saj že ljudje šepečejo, kakšen vrag ga nosi v Trst! Da ni bil prej pomislil na te mladeniče! Bil bi lahko ukrenil, da bi se takoj odpeljal na kolodvor...

Kot nalašč ga nekdo vpraša:

"No, kako pa vodenica, Drozeg?"

Samo srdit pogled mu je odgovor: Da bi jih hudič in njihovo vodenico! Kdo jim je natvezil to neumnost? -- Sovražno se ozre k Porenti: njegova mirna in udobna igra ga jezi, njegove široke, domišljave kretnje ga dražijo, da bi mu povedal kaj hudobnega; ker ravno on ga je bil začel natezati s to vodenico... Kakšno vodenico neki, strela božja? S škornjem bi mu zamašil gobec... njegov...

podelani... gizdavec stari! Lasje so mu namazani in preča se mu sveti, brki nasvaljkani, lica gladka -- kot iz gnetenega voska.

-- Kaj bi to obiral, zlodja?!... Samo zato, da je njegova putika nedolžnejša in skromnejša...

Zmerom nestrpnejši postaja. Igra ga ne zanima. S Čelharjem sploh ni mogoče igrati. Natančen pustež je in srborit skopuh, pa še ošaben poleg tega. In ravno on -- se zdi -- se je vsedel za ves teden.

Drozeg pogleduje zdaj pa zdaj na uro, da bi pripravil svoj odhod. Oči mu begajo po gostih, vprašujoče in prežeče; zdi se mu, da vidi samo muzanje in smešenje: Lep ženin, Drozeg!

Vodeničen ženin! Usmiljene sestre bi ti trebalo, pa ne neveste!...

Žezlo stopica okoli mize, zbada, draži in podžiga. Jezi se, da se ne razvije igra, da je mrtva in zaspana, kot so mrtve in zaspane večernice v avgustu. Zaničljivo gleda Čelharja, ki je mnogo presoliden za ognjevitega igralca. Pri Drozgu sluti kaso; a boji se, da se vsa partija razprši...

"Zdaj bi pa moral že napreči, Drozeg, peš ne pojdeš na kolodvor."

Z uro v roki ga gleda Žezlo:

"... Če sploh odideš? Jaz ne vem."

Drozeg se ozre k Čelharju... in v restavraterjev trebuh, ki štrli koničasto napet izpod telovnika...

"Mojega hlapca ni doma," nadaljuje Žezlo. "Ali greste vi naprezat, Čelhar?... Če so gospodje zadovoljni, pa jaz uskočim mesto njega... za teh par iger, ki jih še lahko napravimo..."

Čelharju ni nič kaj ljubo, da bi zapuščal karte. Nekaj dobička ima pred sabo... Taka skromna, trezna igrica mu prav ugaja... Vprašujoče pogleda Drozga:

"Kaj, sosed? Se peljeva?"

"I, seveda! Po kaj pa sva prišla? Le naprezite, Čelhar!"

Petrov pogled je krčevito uprt v karte; sram ga je pred navzočimi...

Čelhar se malo obotavlja -- a se nazadnje le odloči. Na tuje stroške rad pogleda v Trst. In -- saj je vseeno: odkar sedi pri "Žezlu", ga je docela osvojilo prepričanje, da se sosed pri Črnéčki -- osmeši. Brez dvoma: smejala se mu bo.

Možitev z Drozgom?! Taka oslarija! Kje bi se dobilo žensko teslo, da bi hotelo tega starca, bolnega in zadolženega, bankrotnega gmotno in telesno?...

Komaj je Čelhar proč in Žezlo na njegovem mestu, je že popolnoma drug duh pri mizi. Kakor da so se igralcem zleknili životi in napele mišice. Njih pozornost je podvojena, previdnost pomnožena, a tudi podjetnost in pogum sta v hipu zrasla.

Kibici se udobnejše uravnajo in se pripravijo na resnejše opazovanje in spremljevanje; pogovori potihnejo, dovtipkovanje ugasne.

Drozgov pogled je še vedno uprt v karte, a raztresenost mu je nenadoma izginila. Čut napetega pričakovanja mu stisne prsi, zravna hrbet, požene kri v obraz, da mu zabuhla lica skoraj temno zagore...

"Pa kaj igramo to po fickih?" vzroji naenkrat Žezlo. "Ali smo otroci? Po grošu igrajmo!"

Brez besed, samo s pogledi se sporazumejo... Prsti se jim malo tresejo, lica žare; oči so jim meglene, kakor slepe za okolico, sprejemljive samo za življenje in dogodke tu na mizi...

Čelhar se približa:

"Zdaj pa le hitro, Drozeg! Drugače zamudiva!"

Nobenega odgovora... Molče končajo igro. Drozeg vzame karte in jih znova meša, s povešenimi očmi, stisnjenimi ustnicami...

Čelhar obrača uro v roki:

"Deset minut imava časa, sosed."

Vprašujoče se ozre po drugih:

"Ali naj zopet izprežem? -- Lahko se peljeva zvečer. Danes bo itak za opravke že prepozno v mestu."

Žezlo gleda Drozga od strani, s prebrisanim nasmeškom. Stopar ga prodira s svojim ukazujočim, skoraj grozeče hipnotizujočim pogledom, viržinko v levem kotu ust, do polovice zžvečeno. Porenta razpre desnico in se ozre široko vprašujoče v Drozga:

"Torej kaj? -- Naj izpreže, ne? -- Zdaj ne bomo nehali..."

In Peter se oglasi poniglavo:

"Pa pojdiva zvečer, sosed! Saj se nama ne mudi..."

Vsi se šegavo namuznejo, Porenta pa poči s prsti:

"Vraga bi se mi mudilo k babi! Jaz sem vesel, če je ne vidim."

"Pa jo imaš vendar rad, kadar ti kaj skuha -- kaj dobrega!" ga potegne Žezlo.

"Kar mi skuha, to imam še rajši. Kaj pa tvoja, Peter, bo znala kuhati?"

"E -- bi ne znala?!" pravi Žezlo. "Vse življenje je bila kuharica, mestna kuharica."

"A -- zato si se polakomil, kanalja?"

"Pazi raje, pazi, brbra brbrasta!" se zjezi naenkrat Drozeg, kakor bi bil čisto ravnodušen ob splošnem zbadanju in bi se samo za igro brigal. "Kralja si zapravil, glej, da mi še pagata uničiš! Gobezdalo!" --

Med južino jih mora Drozeg marsikaj požreti. Od vseh strani letijo zabavljice in dovtipi. Ta sprašuje po nevesti, po njeni starosti, postavnosti in tako dalje; onega skrbi bolj dota, nevestini tisči ali kali -- saj je vendar ne jemlje iz ljubezni?; tretji bi rad vedel, za koliko otrok se misli zmeniti -- za deklice, za dečke?; kaj poreko sedanji otroci? Ali jim je po volji in tako...; četrtemu povzroči fantovščina preglavice -- in ženitnina; peti se briga za preteklost: od kdaj pozna nevesto?; če ni že prej imel kaj z njo?; če ni njen sin -- nazadnje -- celo v sorodu z njim? -- Drozeg pa je strog in resen. Malo hitreje pije in po nagajivcih se ozira čimdalje manj; a nekoliko prešernosti je v njem, samozaupanja in igralskega poguma -- kakor vedno, kadar mu je sreča mila v igri. Pred njim je kupček kronic in goldinarjev... Zadnje pol ure je dobival skoraj kar povrsti.

Igralska strast ga vedno bolj osvaja. Z vso dušo je pri kartah; niti surovejših dovtipov o "Starem mestu" in tako naprej ne sliši več. Slep in gluh je za okolico, vsa čustva so mu zedinjena v zanimanju za igro. Občutljivost mu je omotila pijača, tisto kapljico obupa mu je pregnala sreča pri kartanju. Saj tudi izgublja tu in tam, tako da nima bogve kakšnega dobička; a vsesploh mu gre dobro in soigralci ga že postrani gledajo. Porenta bi ga iz same nevoščljivosti rad malo zmedel; pa ga draži, da ga ne pustijo v Trst, predno ga pošteno ne oberejo. Ali ne velja več tista: sreča v igri, nesreča v ljubezni? Hvaležen bi jim moral biti, ko bi mu nekoliko pretipali kosti in mu malho olajšali...

Igralska strast je izrodek praznovernosti. Ideja kart -- je hazard. Znanje je potrebno, spretnost je koristna -- a glavna stvar je sreča. Vsaka igra temelji na tej ideji. Razlika je le v stopnjah, po katerih je na primer tarok veliko manj odvisen od sreče -- od usode! -- nego "enaindvajset". Človeška domišljija vidi -- zavedno ali podzavedno -- v kartah mističen orakelj, ki odkriva usodo, oblagodarja s srečo, tepta z nesrečo. V nejasni slutnji božanskih sil -- stvarjajočih, kretajočih, ukazujočih, žugajočih, plačujočih, kaznujočih -- išče človek stikov z njimi, poti in sredstev za občevanje z njimi. Pot je verstvo, sredstvo je molitev. Pot in sredstvo je tudi v kartah. Vernik je pobožen v občevanju z Bogom; kvartopirec je brezbožen, uporen in nasilen samopašnež pred obličjem neznanih sil. Vernik hrepeni po sreči in po miru tostran ali onstran meje; kvartač hlepi po sreči, blagostanju in razkošju samo tostran groba. In čim večja je brezbožnost, samopašnost, upornost in nasilnost v njem, tem hujša je njegova igralska strast.

Peter Drozeg je gotovo -- veren igralec. Do Žezlovega fanatizma se ne povzpenja; a za domačo rabo ima dovolj strasti, toliko, da je kot prilepljen k stolu, kadar se pošteno vrže v igro.

Čelhar odide v trg. Tam sreča Tono, ki je prišla gledat za očetom, in jo potolaži, naj se ničesar ne boji. Stari sedi pri kartah, s Trstom danes brez dvoma nič ne bo. Sploh se mu zdi, da je začel nenadoma oklevati, da je nekako izgubil odločnost in zaupanje. Morda iz vsega skupaj nič ne bo...

Peter igra rdeč in zaripel, igra in dobiva -- z neko skromno, precej ponižno srečico. V svoji babjevernosti si jo razlaga kot migljaj usode -- naj ne hodi v Trst. Saj se s tem še ne odreče za zmerom svojim zenitvenim načrtom. Ali je že vseh dni konec? Baba ti ne uide, Peter! Ho, prmejkokoš -- bi ne smel biti "Ptiček", ko bi si toliko ne zaupal! --

V mraku se pogumno navečerja in napije, -- napije celo tako pogumno, da se mu začenja pijanost dobršno poznati. In ko se vrneta Stopar in Porenta, ki sta bila šla domov večerjat, se jima kar oči zasvetijo veselega presenečenja. Drozgu pa ostane kljub temu sreča mila. Malo burnejša je igra, malo bučnejša in brezobzirnejša. Razposajenost se menjava z veselostjo, razdraženost vzkipeva in se trenutkoma polega, nesporazumljenja so vedno pogostejša, prepirčki se pojavljajo, strasti se zmerom hujše krešejo v križajočih se pogledih. Renonse se množe, medsebojna nezaupnost rase; drug drugemu nadzira prste; drug drugega sumniči sleparjenja pri mešanju, škiljenja v njegovo karto; zdaj pa zdaj dolži kateri soseda kibica vohunstva... ga celo -- v igralski praznovernosti -- nažene proč od sebe, češ da prinaša smolo... in tako naprej...

Drozeg dobiva -- ves razigran, razmahan, iskrečih se oči, prešernega jezika -- svest si sreče, svest si zmage. Tudi izgublja -- včasih kar po vrsti, celo partije, ki bi jih bilo nemogoče zafrčkati.

"Da vam ne vzamem vse korajže -- vi klativitezi, ki so vam karte delavnik! Nekaj morate zaslužiti, da mi ne, pobegnete?"

Stopar ga strupeno gleda s svojimi prodirajočimi očmi. Žezlo se skrivnostno smehlja in bobna s prsti: Saj nam jo še prineseš, boter, le potrpi! Porenta se odkritosrčno jezi, ves razvnet, z rdečimi lisami na bledih, mastnih licih: Taka "svinja"! In kar naprej! Nazadnje ga še ponesemo na vlak. Naj se gre ženit, zlomka -- drugače nas popolnoma or'epka!...

Drozeg stavlja vprašanja na usodo: ali naj se pelje snubit -- ali naj ne hodi? -- Odgovor naj bi bil v izidu igre. A dolgo se mu ne posreči, jasno čitati v odgovorih. Največkrat pozablja, kako je bil določil: ali je v dobljeni ali v izgubljeni igri "da"? -- Pri tem je čisto miren, kakor da mu je vseeno, kakšen bo odgovor. Pa nimaš morda, Peter, že končne odločitve v sebi? -- Kaj se potem igraš? ali smešiš sebe ali svoj orakelj? -- Nazadnje le določi: Tri partije naj izgubi, tri po vrsti -- pa ostane. Naj ga piše baba...

In Drozeg izgubi tri partije, tri po vrsti...

Hm... Peter! -- Nisi morda sam pomagal? -- V svojo škodo... Ali je korist?... Kakšen strah je v tebi? Strah pred babo? Pred neuspehom? Pred osmešenjem? -- ali se nisi že osmešil? -- Aha, ti se lahko zlažeš, da si jih imel za norca!? -- Hm... Peter... hm...

Drozeg pa je miren... kakor bi sploh ne bilo bojev, nobenih dvomov, nobenih negotovosti, nobenih odločitev v njegovi duši.. Samo: vedno pogosteje sega po kozarcu, vedno poželjivejše srka -- pijanost vase...

Žezlo predlaga, da nehajo s tarokom... Enajst je ura. Gostov je že malo; sami znanci, da se jih ni potreba ženirati.

"Enaindvajset."

Stopar ima banko. Tudi Čelhar se pridruži in nekaj kibicev.

Drozeg je omamljen, jezik se mu tu pa tam zaplete; ko bi vstal, bi se opotekel. Njegova samozavest je velikanska; zanaša se na svojo srečo in je prepričan, da mu ta večer ne more odreči. Kretnje so mu domišljave in obsežne, a nesigurne; govorjenje -- bahaško gobezdanje, kričavo in zadirajoče se, prehajajoče v onemoglo momljanje. Njegova igra je nepremišljena, izzivajoča, omalovažujoča.

Žezlo se smehlja pretkano, a prikrito. Stopar je ledenomrzel, miren, kakor hladnokrven vojskovodja, ki zapodi sovražnika z natančno preračunano gotovostjo v pogin in v smrt. Porenta je naenkrat ljubezniv in dobrodušen; prejšnja nestrpnost in zavist sta ga minili, kakor bi bil čisto varen pred nezgodami in pred nesrečo. Čelhar je vsakdanje trezen, stavi tako po malem, da je izključena izguba.

Drozeg stavi visoko. Igra je dvoboj med njim in Stoparjem; vse drugo je le spremljevanje.

In Drozeg izgublja. Predno mine ura, mu je obraz že ves dolg in bled, oči še bolj pijane. Roki se mu treseta, sapa mu je vedno krajša, hvalisanje in prerekanje mu polagoma docela usahne.

Nenadoma zapazi, da je izgubil -- zadnji bankovec. Srce mu zastane, za trenutek oledeni... potem povzdigne klavrno pogled do Stoparja in iztegne roko proti njemu:

"Daj mi, Stopar! Posodi!..."

Oni ga molče premeri, hladno in sovražno.

"Otavo mi zastavi!... Tu so priče..."

Drozeg izlije par kozarcev vase, pije kot v obupu... Še predno zapravi tudi novo posojilo, je že tako popolnoma omočen od pijače, da morajo prenehati z igranjem. Kot otrpnjen sedi na stolu, s steklenim pogledom, mahajoč z roko in momljajoč nerazumljivo nekaj o sleparjih in goljufih...

-- Koleselj drdra po cesti proti domu. Konj peketa. Temna je noč; par zvezd blešči na nebu izmed lin v oblakih. Laterna ropota na vozu, medel plamen sveče utriplje za nesnažno šipo.

Čelhar dremlje na kozlu, bič se mu pozibava med koleni; vajeti visijo nizko ob ojesu in opletajo konja po bedrih.

Drozeg sedi, nemarno razvaljen, v koleslju zadaj, roki mrtvi med nogami, palica poskakuje dolgočasno. Peter spi, glavo daleč vznak na naslonjalu, usta odprta, klobuk potisnjen na oči.

Kolo zadene ob kamen, voz se strese... Drozeg vzdihne, se popravi trudoma in obrne glavo. Izmed napol priprtih vek pogleda naokoli... Konjska zadnja plat se sveti v luči. Senca teče ob koleslju, šviga čez kantone, pleza po drevesih, drsa po njivah onstran jarka... Drozeg čuti slabost v želodcu, tesnobo v prsih, bolečino v glavi -- neznosno bolečino, udrihajočo, kakor kladivce po nakovalu... Nenadoma mu je temno pred očmi, rad bi jih bolj odprl... v glavi se mu vrti z neznansko naglico, kot ogromna, trebušasta vrtavka... Peter zastoka...

Čelhar se obrne, zaspan in čmeren...

"Kakor klada se je nažrl... Hii!..."

Bič se ziblje, konj pekeče, sence beže ob vozu... Kot bi ga spremljali strahovi, se zazdi vozniku; tesneje se zavije v suknjo, skloni glavo in zamiži, da bi še nekoliko podremal...