Chapter

  1 I      |      opravkih mudil v Šentvidu. A ko mu je potlej bilo iti
  2 I      |       in uhaja le v Mali Gaber, a molitve, tudi tega ne taji,
  3 I      |       dali Nograškemu Marku." ~"A kaj pravijo oče?" je Francè
  4 II     |     nedolžni otrok?"~"Meni nič, a tebe bi spravil ob dobro
  5 II     |   Krtuco!" ~Krtuca je zazijala, a Neža je zavpila: ~"Kar poberite
  6 IV     |      dan posvečen Materi božji, a zdaj je vendar pismo spravil
  7 IV     |         zanje velja le de missa a mensam – nekoliko moliti
  8 IV     |       učenjak Martin Kuralt." ~"A naš pater opat sam je za
  9 IV     |    pošteno misli in dobro hoče, a vem tudi da ima med dobrimi
 10 IV     |    naposeled rahlo ugovarjal. ~"A če mu je storila krivico,
 11 IV     |        dela na polju in povsod. A zdaj tudi kmet sme divjačino
 12 IV     |    poslušal prerekanje menihov, a poslušal jih je mirno, da
 13 V      |     ljubeče božale iskre konje, a brat strežaj se je boječe
 14 V      |    otodile preslušal med patri, a prav posebno mu je v misli
 15 V      |     naposled le v božjih rokah, a Trlep je na krivih potih,
 16 V      |        se je obrnil v priorja; "a zdaj, glejte, mi je žal,
 17 V      |   potrebe," se je opat vnemal. "A mi smo delali kakor učeni
 18 V      |       protestantskimi učenjaki. A piljenje jezika mu je bilo
 19 V      |     luteransko krivoverstvo." ~"A slovenske so bile, to je." ~"
 20 V      |       malopridni in puhloglavi, a pri cesrju prav mogočni
 21 V      |      Vem le, da je Kuralt učen, a zoper svojo voljo nekoliko
 22 V      |        nesrečen je, težko živi. A veliko je že pisal tudi
 23 V      |    Linhart sta res slekla kuto, a zaslovela sta v učenem svetu.
 24 V      |        pokori zase in za druge; a kdor bi rad dni svojega
 25 VI     |     mestu imel imenitno službo: a prerad je pil vino, v vinski
 26 VI     |  poskušal nekatere matere kruh, a ko je pretaknil skoraj že
 27 VI     |       da bi dejal, ni imel več, a sloves imenitnega, učenega
 28 VI     |        Opat se ni več smehljal, a Šmarec je z navihanim smehom
 29 VI     |        se je, da bi odskakljal, a jaz brž popadem smrekov
 30 VI     |         je človeku le breme." ~"A kdor je ob moč, naj si ne
 31 VI     |         v hišo!" je še povabil, a po obrazu mu je za tren
 32 VII    |        je bila svetla in čista, a ker je bila sobota, so bila
 33 VII    |        ovsenih plev za zglavje, a pod stropom so po stenah
 34 VII    |  slikanih svetnikov in svetnic, a največja je bila tista,
 35 VII    |       Sveto pismo je res sveto, a v njem je tudi kaj, kar
 36 VII    |       Bogajjezhiga mosha Tomasa a Kampsi, Ordna Regularskih
 37 VII    |      spotoma imela s priorjem; "a zakaj se ni zgodilo, ti,
 38 VII    |        je že nejevoljno gledal, a Trlep ni pobešal oči, uporno,
 39 VII    |        tako govoriti, Trlep!" ~"A vi ne bi smeli biti trdi,"
 40 VII    |      dekle France ga je mirila. A da se mu je ponosni Trlep
 41 VIII   |      Zmerom je vedel kaj novic, a če jih bilo ni, si jih je
 42 VIII   |          še mlada in ne velika, a na vse plati obilna in trdna
 43 VIII   |   lepega krščanskega življenja. A zdaj, tako pravijo nove
 44 VIII   |       resen, skoraj otožen mož. A če je kolikaj veseliven,
 45 IX     |      pili in se nekaj sporekli, a jaz sem v vihri in po nerodnem
 46 IX     |         smrti spet rineta vkup, a Soteska se upira in brani,
 47 IX     |        je tudi odgovor bil tak. A zdaj pojdem kar sam do njega,
 48 IX     |        je srednji, svet obrača, a ko je star, po sejmu skače." ~
 49 IX     |     potlej orje, brazde obrača, a ko se postara, ga prodajo
 50 IX     |     Slabeta potegnil v pomenek. A ta je molčal in gledal v
 51 IX     |    kažeš rogovilice." ~"Res je, a molči, nikomur še ne pravi.
 52 IX     |      stiški opat je graščak." ~"A ne tak, kakršni so drugi.
 53 X      |      miru te pusti in molči." ~"A kdo daje pravico opatu,
 54 X      |         vendarle boleli Trlepa, a sinovom se je pritajeval,
 55 X      | pritegneta nekaj veljavnih mož, a sama da tudi obredeta nekaj
 56 X      |         storiti, kar hočem jaz; a naša gosposka me še huje
 57 X      |           je Trlep umikal oči, "a dela je, toliko ga je, da
 58 X      |       so," se je pater smejal. ~A Nace, najmlajši, je ujel
 59 X      |       napil prijaznemu menihu. ~A ta se je nekoliko branil,
 60 XI     |          Varčevati mora." ~"Da. A zavleci ga v krčmo, pa boš
 61 XI     |       tresoritimo pred menihi?" A že se je spomnil, kako mu
 62 XI     |       nekaj preveč hruškovca." ~A Vrbičev gospod se je že
 63 XIII   |    storila kaj prav nerodnega. ~A ko sta se oče in Tone vrnila,
 64 XIII   |         je res bil previhrav? ~"A zdaj mi ne pobešaj glave –
 65 XIV    |     vzdihnil in šel v kapelico. A drugi dan je spet slà poslal
 66 XIV    |          In sta šla, oba molče, a z istimi mislimi. ~Spotoma
 67 XIV    |       češ, da sem brez greha." ~A že se je spomnil velike
 68 XIV    |    pobesil glavo. Jezen je bil, a hudo hudo mu je bilo za
 69 XV     |          ure se ji še iztekajo, a babica je le že pri njej.
 70 XV     |       Plazim se – drugi letajo, a sem srečen, ker mi dekle,
 71 XV     |  skrbela za napredek dežele." ~"A rajnki škof Herberštajn
 72 XV     |    navada," se je Kuralt, učen, a nekoliko vihrav mož, nerodno
 73 XV     |     resno in karajoče pogledal, a priorja pohvalil: ~"Vaša
 74 XV     |     sedi, naj pazi, da ne pade; a kdor še ne sedi, naj si
 75 XV     |     učenostjo in brezbožnostjo. A svet ni pravičen ni, kdor
 76 XV     |       zemljo, ki jo obdelujejo, a graščaki se branijo, zametajo
 77 XV     |         je tudi spomnil!" ~"Je, a iluminati in framasoni ga
 78 XV     |      znamenje presvete Trojice, a tudi cerkev na Šmarni gori
 79 XV     |    tačas zbrali in napisali!" ~"A kaj v akademiji počnete
 80 XV     |         ukrešejo veliko luč." ~"A že ti, ki živijo zdaj, bi
 81 XV     |          priden je, dosti pove, a dela se, kakor da tudi ve
 82 XV     |      sveta do današnjih dni." ~"A meni se zdi, da ga je premalo
 83 XV     |           čeprav je pobožen." ~"A za župnika kam v hribe ne
 84 XV     |        daje drugačnih misli." ~"A kaj poreče pater opat?" ~"
 85 XV     |        s polja spravljali strn, a mudilo se jim ni, malomarno
 86 XVI    |      miru ne podnevi ne ponoči. A najhuje ga je tiščala zavest,
 87 XVII   |      Poberela še kaj premika." ~A Frae ni mogel več čakati.
 88 XVII   |         pulil veliko skrivnost. A ko je prišel v Stično, je
 89 XVII   |         gledal za njo. "Naj le, a meni je preveč od rok,"
 90 XVIII  |         pulijo iz rok v roke!" ~A drugi, ki niso bili Stičani,
 91 XVIII  |    veste." ~Stičani so onemeli, a sprožili bi nemara bili
 92 XVIII  |     gospodi napotil v cerkvico, a spotoma mu je v misli na
 93 XVIII  |   prehiteti." ~Francè je zinil, a rekel ni nič, le zardel
 94 XVIII  |       bilo potrpeti še kak čas, a medtem Franceta kam priženiti,
 95 XIX    |       upira cesarskim postavam, a glavarju je skrbeti, da
 96 XIX    |         že skočim," je mencal, "a Vrbičev gospod bi to stvar
 97 XIX    |         si primakal suhi jezik, a malo pred mrakom je že bil
 98 XIX    |    Kakove volje je bil, ne vem, a držal se je, kakor bi bil
 99 XX     |      kam ga žene zbegano srce. ~A Trlep je malo prej s Tonetom
100 XX     |       je oče zadirčno ustavil. "A vi," se je obrnil v ljudi, "
101 XX     |     kakor tnalo v drvarnici." ~"A Trlep ti je hlačal z gospodi
102 XX     |         za trenutek vzelo sapo, a Šentvidec je že vščenil: ~"
103 XX     |       bi ugladil sitno zdraho. ~A Poberè bi bil nemara res
104 XX     |        so ga Šentvidci vabili. ~A Francè je še zmerom mirno
105 XX     |       oziral v Stičane. ~* * * ~A ti so se že menili o vremenu
106 XX     |        se je že močno nagibalo, a škrjanček je z neba še srebrno
107 XXI    |       sam tudi Janez ne ostane, a Francè se prismoli na Poberevino!
108 XXI    |        novice in prepeval lepe, a tudi obaltne pesmi. ~Od
109 XXI    |       zmorete." ~Začel je peti, a glas, slab in komaj slišen,
110 XXI    |    zadrevili proti Kuščarjeku. ~A tam so že fanatje s Ceste
111 XXI    |      Slabè ni prišel že z njim, a Trlepu in Vrbičevemu gospodu
112 XXII   |       je Vrbičev gospod kuril. "A če bo kaj režal vate, rohni
113 XXIII  |      prejezdil nogo čez koleno, a Linhartova misel je ostala
114 XXIII  |    griču nad Višnjo goro. ~"Da, a stekla je v Stični in sto
115 XXIII  |         teše drugo in drugačno, a kaj se bo zibalo v njej,
116 XXIII  |        ker še medijo čebelam." ~A poštni voz je že drsel po
117 XXIII  | ustrežeš tistim starim navadam. A te navade – upiraj se ali
118 XXIII  |      Prsti so in vedo, čemu so. A marsikateri menih je res
119 XXIII  |         sta bila nekaj nerodna, a ta dva, vidiš, sta hodila
120 XXIII  |     podpriča vsak, ki te pozna. A kar še ni, se lahko zgodi.
121 XXIV   |   molilo. ~Gledal je po dolini, a duh mu je prebiral preteklost
122 XXIV   |    njimi in se glasno smejala. ~A ko je v hišo stopil on,
123 XXIV   |     vdal in jo postavil na tla, a to ji ni bilo prav po volji. ~"
124 XXIV   |        počakati mu bo do jutri, a pojutrišnjem bi se utegnil
125 XXIV   |   pojdem." ~Trlep ga je gledal, a v očeh mu ni bilo jeze,
126 XXV    |    božje," se je Slabè vtikal. "A ono leto so z Dunaja poslali
127 XXV    |         dole, voznik je pognal, a konji so plašno odskočili. ~
128 XXVI   |         Sotečanom in še smo tu. A če Slabè kaj prida opravi
129 XXVII  |      povedal. "Menili so dobro, a božjepotniki so jo onečaščali
130 XXVII  |    polastil tudi dijaka Jeniča. A še preden se je z ujetnikom
131 XXVII  |    splahne, predobrodušni so."  A Kuralt je odmahnil z roko
132 XXVIII |       poklical Matevžka, "teci, a spotoma se mi spet ne nacejaj,
133 XXVIII | Trlepova sta, ne zgubita se ti. A če prideš do Soteske, vprašaj
134 XXIX   |        nič ne izpulite iz mene, a do glavarja pridem, secer
135 XXIX   |     prisuče on? Saj je proštov. A prošt sam mu je že snoči
136 XXIX   |     šinile domov in na Pljusko, a v ušesih je še imel glavarjev
137 XXX    |       res trdo prijel Sotečana, a Francè in Nace bi vendar
138 XXXI   |       govorila naprej in nazaj, a misli so iskale sinova,
139 XXXI   |      Sotečan počenja s fantoma, a Poberè je spet na drobno
140 XXXI   |       sena; mimo mene se peljá, a vsega mi ne da; dobim le,
141 XXXII  |     Glavarju se ni tako mudilo, a naposled je vendar storil,
142 XXXII  |     niso bili kdove kako silni. A ko sta se ob strani vanje
143 XXXIII |       Bog vam povrne vse dobro. A če vas bom klical še kdaj,
144 XXXIII |        ostanite tu in mirujte. "A če se v eni uri ne vrnemo,
145 XXXIII |    ustrašil. "Pretiš mi?" ~"Ne, a lahko mi verjamete, da so
146 XXXIII |      dva, njun oče sem" ~Mirna, a trda Trlepova odločnost
147 XXXIII | trmoglavega, upornega Slabeta. "A kaj je do tega tebi?" je
148 XXXV   |        menih zmajeval z glavo. "A kaj bo zdaj? Oblast vas
149 XXXVII |      tako že veše s Poberetovo, a Slabè tudi na ves splav
150 XXXVIII|         glejte, pobeša glavo." ~A Trlep se je že osveščal:
151 XXXIX  |       an majhen vezh. ~Sli∫hal ∫a ana ∫htima, ~Ktira pa∫teljon
152 XL     |       menda pasti zgolj lenobo, a da ne bi česa svojega vzeli