Chapter

 1 I     |          ima ... Srce, pravi sama, ji uhaja in uhaja le v Mali
 2 I     |     molitve, tudi tega ne taji, so ji polne vzdihov do Matere
 3 II    |      poparila nerodno Nežo. V peči ji je nekaj kipelo, pa ni slišala:
 4 II    |    zagledala se je predse, roke so ji ostrmele. ~"Prav lepo se
 5 II    |           ko je greh ni več maral, ji je vsa soseska očitala,
 6 II    |       odložila. Novice o Trlepu so ji bile čez glavo, naj se prej
 7 II    |            sam večni Bog vedi, kaj ji utegne še nakaniti, ne boji
 8 II    |       zaman vsa soseska. ~Misli so ji spet šle za Francetom ...
 9 III   |          Trlepov Francè. ~"Že spet ji je blodil mlado pamet,"
10 IV    |      jezlja zoper nove postave, pa ji bo že cesar stopil na jezik." ~"
11 V     |           Obedientia – pokoriti se ji morate!" ~"Hočem, dokler
12 V     |        morate!" ~"Hočem, dokler se ji še moram." ~"Kam merite?"
13 VI    |        ustrašila. ~"Kaj so tvoji?" ji je opat prijazno pomagal. ~"
14 VI    |           res sliši táko, da bi se ji odkril do tal." ~"Tako je
15 VII   |     svojemu botru Prazniku." ~"Saj ji drugega ni kazalo, revi,"
16 VII   |          odmahnil; "Franco, ki sem ji namenil primerno doto, je
17 VII   |            odnehala, ker ve, da bi ji mi punčko sicer ukrali,
18 VII   |         misli so iskale Nežo in se ji smehljale. ~Gospoda sta
19 VIII  |            se grizli." ~"Saj res," ji je pritegnil kmet, ki ga
20 VIII  |           in poleti; ženska, ki se ji je najlepše cvetje že obletelo,
21 VIII  |            mora biti še vesela, če ji jeseni ne uideta oba. Ali
22 IX    |           še zmerom samski človek, ji je prijazno segel v roko
23 IX    |          objemal z očmi, obenem pa ji prizanesljivo dopovedoval
24 IX    |         pritekel sem, pa bi bilo," ji je pritrjeval. "Kaj pa posestvo,
25 IX    |          moja sestra Polona?" ~"Če ji zapišeš posestvo in jo omožiš,
26 IX    |     zapišeš posestvo in jo omožiš, ji tudi graščak ne more nič."~"
27 IX    |         nič."~"Samo pred graščakom ji ga lahko zapišem, saj veš,
28 XI    |       vedel. Ali je zatorej, da bi ji priskrbel ženina?" ~"Zakaj
29 XI    |            da bi se trgali. Ti sam ji ga daj, če misliš, da ga
30 XII   |           Tone je svetlo gledal in ji zvesto pritegoval. ~"Aha,
31 XII   |     Šentvidu srečal Pljuskarico in ji obljubil, da pri Sotečanu
32 XIII  |        pred Nežo. ~"Tako in tako," ji je vse vroč pripovedoval, "
33 XIII  |         bil molčal – ?" ~"Zlepa bi ji bil dopovedal, naj ne posluša
34 XIII  |           jezikov. Stopi do nje in ji povej, da ji vsaj jaz prav
35 XIII  |       Stopi do nje in ji povej, da ji vsaj jaz prav nič ne zamerim." ~"
36 XIII  |            si! In počakaj. Vem, da ji je že žal tistih neumnih
37 XIII  |            bo dala glas o sebi, če ji je kaj do tebe." ~
38 XIV   |        opat mirno pogledal, "in da ji je tega hudo žal." ~Francè
39 XV    |          ne, da bi že bilo? Nemara ji je kar tako le nekoliko
40 XV    |      Kumerdej pboešal oči, "ure se ji še iztekajo, a babica je
41 XV    |            bolj." ~"Posebno, odkar ji je naš Kumerdej sporočil,
42 XVI   |            zmeša. Pa saj nemara se ji je že. Kar kuha, se ji rado
43 XVI   |          se ji je že. Kar kuha, se ji rado pripali ali prikuha,
44 XVII  |           vrtal pozabljivši, da se ji tudi sam ni več bližal. "
45 XVII  |     Matevžek. ~"Kaj se ustavljaš?" ji je Matevžek poredno migal. "
46 XVII  |          in jezična je vsaka, pike ji nobeni ni treba zdirati
47 XVII  |            vampu črviči." ~Dala se ji je srečna misel, da bi zgovornega
48 XVII  |           je, všečna je, lepo doto ji je Trlep dal, njeno punčko
49 XVII  |         zvito primikal. ~"Nič," se ji je glas krhal. "Kaj pa zdaj
50 XVII  |         odgovorila, prevelika ihta ji je vzela sapo. Matevžek
51 XVII  |         zjokala. ~Da bi ju utešil, ji je začel praviti, kako je
52 XIX   |      skočil za njim, "aha ... tako ji reci ..., da se je zmerom
53 XX    |        vročo ljubosumnostjo. ~"Nič ji ni do mene," si je vrtal
54 XX    |        Čemu bi še rinil za njo, če ji do mene nič ni?" ~Tako je
55 XX    |       Najprej mi obletuješ hčer in ji blodiš pamet, potlej se
56 XX    |           po neumnem rekla, kar so ji natrobezljale opravljive
57 XXI   |         kokljá kakor koklja, ki se ji hudo mudi na gnezdo." ~"
58 XXIV  |            zmerom častila, pomagaj ji ... Ne zaradi mene, ki sem
59 XXIV  |          zasvetil še bolj, pobožal ji je mehke laske in se nasmehnil.
60 XXIV  |       upehala si se?" ~"Dremlje se ji," je Nace vedel, "Ančka
61 XXIV  |           jo postavil na tla, a to ji ni bilo prav po volji. ~"
62 XXIV  |          Polone ne bo skrbelo, kje ji je brat, pojdita z Nacetom
63 XXVI  |             Kje je Jurko?" ~Ko sta ji povedala, se je nekoliko
64 XXVI  |          kdo vasuje pri Poloni, ko ji brat ni doma." ~"Kaj si
65 XXVI  |            brat ni doma." ~"Kaj si ji varuh, ali kdo?" je Francè
66 XXVII |           rinil za njo." ~"In zdaj ji je hotel takole vrniti." ~"
67 XXVIII|           se mi je pomeniti z njo, ji reci." ~"Da te treni: tišči
68 XXVIII|          kakor mati za otrokom, ki ji ga vratinka duši. Kje ju
69 XXX   |           neučakljiva je le, kadar ji človek mora dajati, sicer
70 XXX   |           mora dajati, sicer pa se ji nikoli nič ne mudi". ~"Vojsko
71 XXXI  |          jo pomiril, drugo srce bi ji dal." ~"Pridem," mu je Trlep
72 XXXI  |          taji in se jih brani, ker ji jemljó oblast nad njimi." ~"
73 XXXII |       Pljuskarica." ~"Moško bo, če ji po pravici povemo, kako
74 XXXII |          Pljuskarici so postali in ji s hudo novico dali táko
75 XXXII |          otožne in vesele misli so ji polnile glavo in srce. ~
76 XXXIII|       potreben." ~"Zdaj bo dobro," ji je Nace pravil, "da so ju
77 XXXIII|          sel. "Kdo sta ta dva?" Ni ji bilo, da bi povedala, kje
78 XXXIII|         grad." ~"Povej, le povej," ji je Francè pokimal, ko ga
79 XXXIII|              Mudi se nam, Polona," ji je Trlep gredoč govoril. "
80 XXXIII|      Potlej pa precej bo, kar bo," ji je Francè poredno mežikal. ~"
81 XXXIII|            poredno mežikal. ~"Da," ji je tudi Trlep pokimal, "
82 XXXIV |           konec predpasnika, da bi ji složno pomagala, pa je pater
83 XXXIV |             Prav kmalu bo shodil," ji je tiho pravil, kaj je pater
84 XXXIV |      Pljuskarico je zabolelo, roka ji je segla po predpasniku
85 XXXV  |          poslati glas, kje in kako ji je brat," se je Tone domislil. ~"
86 XXXV  |            zdaj močno skrbi, zakaj ji brata še odnikoder ni." ~"
87 XXXVII|            osrečila to in to dušo, ji bodo precej pokazali sedež
88 XXXIX |      strahovati vsakogar, ki bi se ji kaj upiral." ~"Ne bojte
89 XXXIX | samostansko družino. Cesarjev ukaz ji moram prebrati sam." ~Potrti
90 XL    |         strahovati vsakogar, ki bi ji zoprval." ~"Da, kje so biriči?"