Chapter

 1 IV   |     zgodovinar in dramatik Anton Linhart in učenjak Martin Kuralt." ~"
 2 V    |          tako mi je pravil Anton Linhart." ~"Torej obiskujete tega
 3 V    |      tega našega uskoka?" ~"Tudi Linhart je učen mož, ki dosti piše.
 4 V    |          samostana." ~"Kuralt in Linhart sta res slekla kuto, a zaslovela
 5 V    |          uporen, nemiren človek, Linhart pa tudi ne dosti boljši." ~"
 6 V    |      tudi ne dosti boljši." ~"O, Linhart je nežna, pesniška duša;
 7 XV   |  naposled z njim še sedeli Anton Linhart, Martin Kuralt in stiški
 8 XV   |             Kako je ženi?" se je Linhart zanimal. "Pa ne, da bi že
 9 XV   |     ojnice svetega zakona?" ~"O, Linhart menda še ne bo svatoval
10 XV   |         nekaj zanemarjam," se je Linhart branil. "Plazim se – drugi
11 XV   |       zbeganost in ljubezen," je Linhart nadaljeval, "saj me prav
12 XV   |      koder se raztresa gnoj," je Linhart tiho dejal in se smehljal. ~
13 XV   |         Stični, pater prior?" je Linhart glasno vprašal, da bi drugam
14 XV   |        Kuralt smejal, "prijatelj Linhart se bržkone skuja nevesti
15 XV   |        se vračal, ne mislim," je Linhart v zadregi odgovarjal prijateljevi
16 XV   |        svoboda me je mikala," je Linhart preprosto povedal. "Kaj
17 XV   |         godi temu samostanu," je Linhart zmajeval z glavo. "Stična
18 XV   |         osrečuje človeka," se je Linhart vtaknil. ~"Le Stična je
19 XV   |        Dobro, prav dobro," se je Linhart smehljal, "saj na ves glas
20 XV   |         njeno moč in lepoto," je Linhart pritegoval. ~"Včasih misliš,
21 XV   |          iz same prevzetije," je Linhart kimal, "in človeka podpihujejo,
22 XV   |        Tale naš Kumerdej," mu je Linhart kimal, "je spisal veliko
23 XV   |        lačni blaga in slave," je Linhart otožno pritegoval. ~"Zmerom
24 XV   |           Nikar, Martine," se je Linhart skromno pobranil, "več ko
25 XV   |   povedal svojo misel. ~"Da," je Linhart kimal, "čeprav je pobožen." ~"
26 XV   |          In vendar ga mrzim," je Linhart povedal. "Rajnki cesarici
27 XXIII|     Novemu mestu odpeljala Anton Linhart in Martin Kuralt. Graščak
28 XXIII|         del stare Stične ..." je Linhart dvignil pogled in z očmi
29 XXIII| domovinsko pravico na njej ..." ~Linhart je molčal, oči so mu obiskovale
30 XXIII|      premolknil. ~Molčal je tudi Linhart in se na levo tiho pozdravljal
31 XXIII|     duhovščina." ~"Čudno," se je Linhart nasmehnil: "Svetna duhovščina
32 XXIII|      drevesu življena." ~"E," je Linhart odmahnil, "midva, mislim,
33 XXIII|       dosti in pošteno delajo?" ~Linhart je molče privzdignil ramo,
34 XXIII|          spet v samostan?" ga je Linhart debelo pogledal. ~"Nak.
35 XXIV |         bo." ~"Oče Trlep!" se je Linhart nasmehnil. "Kaj si res ti?
36 XXV  |       XXV.~Do Velikega Gabra sta Linhart in Kuralt po velikem že
37 XXV  |    precej ne odmeri," ga je tudi Linhart ščuval. ~"Da, glavar naj
38 XXV  |          klanec pod Medvedjekom. Linhart je pokimal na levo, tja
39 XXV  | Primskovo postavil cerkvico," je Linhart pravil. "Primskovo je lep
40 XXV  |          božje poti!" ~"Res," je Linhart pomagal. "Ljudje smo otroci,
41 XXV  |         bičem?" ~"No, no," se je Linhart smejal in tolažil Slabeta,
42 XXV  |         Nikar no!" je dobrodušni Linhart spet popravljal. "Saj vidiš,
43 XXV  |       drugod." ~"Da," se je tudi Linhart vtikal, "učiti bi se bili
44 XXV  |         pa ste prav za prav?" je Linhart prijazno vprašal. "In kam
45 XXV  |         v Ljubljano pojdite," je Linhart svetoval, "do Blaža Kumerdeja
46 XXV  |              Voznik, poženi!" je Linhart ukazal in se nejevoljen
47 XXVII|  Ljubljanska vrata Novega mesta. Linhart, Kuralt in Slabè so se kakor
48 XXVII|        gledal. ~"Trška gora," je Linhart mignil na levo, "star del
49 XXVII|        stiško še danes ta dan." ~Linhart se je poredno smehljal premolklemu
50 XXVII|         napravili božjo pot," je Linhart povedal. "Menili so dobro,
51 XXVII|    zaradi takih razuzdancev," je Linhart strogo rekel. ~Kuralt je
52 XXVII|          da tako hrumijo?" se je Linhart vedečno nagibal iz voza. ~"
53 XXVII|        Da ga le sram ni, sram!" ~Linhart, Kuralt in Slabè so stali
54 XXVII|             Mladina se budi," je Linhart sam vase mrmral, "ljudstvo