Chapter

 1 IV     |       cesarju, ki je ukazal, da smo pred postavo enaki vsi:
 2 IV     |        vzdihoval, kaj pa mi, ki smo stari in smo vse moči pustili
 3 IV     |      kaj pa mi, ki smo stari in smo vse moči pustili v samostanu?" ~"
 4 V      |     zdaj, glejte, mi je žal, da smo skoraj vse pisali za tujo
 5 V      |        se je opat vnemal. "A mi smo delali kakor učeni Ivan
 6 VII    |       vedečno vprašal. ~"Včasih smo radi brali kaj iz svetega
 7 VIII   |       pravite zdaj." ~"Vozataji smo, nikogar se ne bojimo, tudi
 8 IX     |       baba. Ondan, le poslušaj, smo pili in se nekaj sporekli,
 9 X      |       in se ujezili. ~"Prerahlo smo se menili s patrom opatom;
10 X      |  strahovat?" ~"Nemara misli, da smo mu še zmerom sužnji?" ~"
11 X      |         moremo živeti, pretesno smo zrasli z njo." ~"Pravijo,
12 X      |       še geniti ne more." ~"Vsi smo slabi, nikogar ne štej za
13 XI     |      bíl, da bi se otel." ~"Saj smo res zmerom slišali, koliko
14 XV     |         prior povzemal. "Dobili smo glas, da nam bo zdaj zdaj
15 XV     |     Kumerdej spet obrnil vanj, "smo vas predlagali za profesorja
16 XIX    |    Sotečan gorak za pisanje, ki smo ga napravili, da bi ga poslali
17 XXII   |         prve in druge roke? Kaj smo mi tu zaradi njih, ali so
18 XXV    |        Linhart pomagal. "Ljudje smo otroci, ki se bojimo Boga
19 XXVI   |     prebiti pod Sotečanom in še smo tu. A če Slabè kaj prida
20 XXVI   |      Zdaj šele vem, kako srečni smo, da živimo pod krivo opatjo
21 XXVIII |       na pravi sledi si, videli smo ju, proti Soteski ali kam
22 XXXII  |        Ani nas čaka. Pa tudi mi smo potrebni nekoliko primake." ~
23 XXXII  |   nekoliko težila. ~"Da, preveč smo ga zadrževali, ko je hotel
24 XXXII  |         pa je gospodar? Slabeta smo mu na pol živega pripeljali." ~"
25 XXXV   |         kaj rebril, ko zve, kje smo bili ..." ~
26 XXXVI  | nekateri še upirali. "Redovniki smo, slovesne obljube nas vežejo." ~"
27 XXXVII |         lačen zemlje, "siromaki smo bili, kakršni smo še zdaj.
28 XXXVII |      siromaki smo bili, kakršni smo še zdaj. Kako naj bi se
29 XXXVIII|       tiščalo vse. ~"Da, ob tla smo, slabo se nam bo sukalo
30 XXXVIII|     primerilo nič, le ustrašili smo se in strop v vozniškem
31 XXXIX  |         In ni nas začudila, saj smo se je bali že tri leta.
32 XXXIX  |       več, vemo, kako je, močni smo." ~Bratje so zaihteli na
33 XXXIX  |        in častili Matere božje? Smo. In zdaj naj bi se izkazalo,
34 XXXIX  |    oditi pa le moramo, kakor da smo vse življenje pasli lenobo
35 XL     |      pokazati bi mu morali, kdo smo, da ti vrag ne pride prerogat!"
36 XL     |        mlad frater; "gozdek, ki smo ga ob bratvi pozabili na
37 XL     |         je iti križem svet, ker smo tu menda pasti zgolj lenobo,
38 XL     |        še zaprisežete, kakor da smo že kar navajeni utaje in
39 XL     |       Trlep. ~"Možje, cesarskim smo pokazali, da smo tu in da
40 XL     |      cesarskim smo pokazali, da smo tu in da se jih ne bojimo,"
41 XL     |  nikomur ne damo pod noge. Tako smo za zdaj res opravili." ~