Chapter

 1 XI     | hehetala. ~Veseli, tihi pomenek ju je zamotil, da precej še
 2 XIV    |    Stično. ~"Hudo je s Trlepi," ju je opat nekoliko pokaral. "
 3 XVII   |        speljali sami dve, če bi ju zapregel vanj." ~"Beži,
 4 XVII   |         se spet zjokala. ~Da bi ju utešil, ji je začel praviti,
 5 XXIII  |        in graščak na Strugi sta ju že dolgo vabila v goste.
 6 XXIV   |       Če te ne vzameta s seboj, ju vržemo dol in se odpelješ
 7 XXIV   |    sprevidela, da nista za to," ju je Vrbičev gospod kakor
 8 XXVI   |         po vsej Suhi krajini so ju ustavljali zgovorni znanci. ~"
 9 XXVI   |            I, kaj pa Slabè?" so ju prijemali z druge plati. "
10 XXVI   |     zmerom." ~Po stranski stezi ju je došel mož domačin. Pod
11 XXVI   |       se je nekoliko umirila in ju pogostila. ~"Graščak neki
12 XXVI   |  graščaka in valpta, strašno se ju bojim." ~"Nič se ne boj,"
13 XXVI   |      človečjega lova: precej so ju imeli pod seboj in jima
14 XXVI   |        Kaj sta komu storila, da ju zalezujete kakor razbojnike?
15 XXVI   |    zasmejal, ozrl pa ne. ~Ko so ju prignali v grad, ju Sotečan
16 XXVI   |       Ko so ju prignali v grad, ju Sotečan ni pogledal; le
17 XXVI   |     pogledal; le ukazal je, naj ju nekaj dni zapro v vozo in
18 XXVI   |     ukrotila in umedila. Potlej ju izpraša, kaj sta spotoma
19 XXVIII |    Vrbičev gospod dejal, "vešče ju ne blodijo, kakor ondan
20 XXVIII |      pravi sledi si, videli smo ju, proti Soteski ali kam sta
21 XXVIII |        ji ga vratinka duši. Kje ju skrivaš? Spusti ju, za božjo
22 XXVIII |          Kje ju skrivaš? Spusti ju, za božjo voljo, da pojdeta
23 XXVIII |         bi ga vkopal. ~"Sotečan ju je priprl?" je strahoma
24 XXX    |       je Trlep zarjovel. "Zaprl ju je? Sotečan zaprl moja fanta," ~
25 XXX    |        mu smilila. Misel, da se ju je kdo upal pritakniti,
26 XXX    |      opat zdaj lahko pomaga, da ju precej dobimo domov." ~Čisto
27 XXX    |     pehati v ječo!" ~"Nikarta!" ju je oče krotil. "Samo pater
28 XXX    |       najhujši dušali. ~"Ali pa ju za péto obesimo in grad
29 XXXI   |    sinova? Le zakaj neki?" ~"Če ju v treh dneh ne izpusti,
30 XXXI   |         jezo." ~"Ne več, precej ju spusti." ~Ponosen in vesel
31 XXXI   |         polastil mojih sinov in ju zaprl?" ~"Nobena. Pa le
32 XXXI   |       Nobena. Pa le potrpi, saj ju spusti." ~"Aha, potrpimo
33 XXXIII |       ji je Nace pravil, "da so ju spustili, ker je prišel
34 XXXIII |         storila moja sinova, da ju je zaprl kakor razbojnika,
35 XXXIII |       saj sta razbojnika, sicer ju ne bi ponoči lovili in zapirali,
36 XXXIII |        sicer hudega storila, da ju je zaprl!" ~"Ne utegne se
37 XXXIII |        bi ščuvala." ~"In vi ste ju zaprli zavoljo greha, ki
38 XXXIII |   naposled revsknil. "Zaprl sem ju, pa je! In zdaj se poberi!" ~"
39 XXXVI  |   odpustil. ~"O, kaj pa vidva?" ju je prijazno pozdravil. ~"
40 XXXVIII|      ona dva šla domov. Davi so ju na pol živa potegnili izpod