Chapter

1001 XXVII  |             strehe velikih hiš, ki so se tiščale ob reber okoli visoke
1002 XXVII  |              kapiteljske cerkve. ~Voz se je prizibal pod klanec,
1003 XXVII  |            odvrl, izpred mestnih vrat se je slišal neki vrišč. ~"
1004 XXVII  |              sejèm, da tako hrumijo?" se je Linhart vedečno nagibal
1005 XXVII  |         veliko krdelo meščanov, ki so se gnetli pred mestnimi vrati. ~
1006 XXVII  |            tudi Slabeta zamikalo, kaj se godi. Ko se je voz ustavil,
1007 XXVII  |             zamikalo, kaj se godi. Ko se je voz ustavil, je prvi
1008 XXVII  |               Proštov oskrbnik Pugelj se je z možmi, ki jim je bilo
1009 XXVII  |            dijaka Jeniča. A še preden se je z ujetnikom vračal v
1010 XXVII  |              Ljubljanska vrata, da bi se zanj udarili, če bi bilo
1011 XXVII  |               močno krvavi pod kožo?" se je Kuralt smehljal Linhartu
1012 XXVII  |             največ graščin." ~"Turkom se pa le niso znali kaj prida
1013 XXVII  |           prida upirati, samo bali so se jih. Dolenjska bojevitost
1014 XXVII  |          gručo dijakov. Dva, trije so se utrgali iz nje in hitro
1015 XXVII  |           prošta." ~"O, pater prefekt se nikogar ne ustraši, kadar
1016 XXVII  |                Dijaki so umolknili in se poskrili za drevje in grmovjej
1017 XXVII  |             grmovjej ob cesti. ~Komaj se je oskrbnik zadosti približal
1018 XXVII  |             dijaki bušili na plano in se med velikim vpitjem zakadili
1019 XXVII  |              razbojnika?" ~Gonjači so se zaman ozirali po oskrbniku.
1020 XXVII  |          precej sprevidel, kaj bo, in se je brž pomešal med ljudi,
1021 XXVII  |              pomešal med ljudi, ki so se motali za dijaki. ~"Veleli
1022 XXVII  |              da pojde v vojščake," so se dedci izgovarjali. "Če ni
1023 XXVII  |         izgovarjali. "Če ni kaj prav, se obrnite do prošta!" ~"Burovži
1024 XXVII  |         prošta!" ~"Burovži sužnji, vi se obrnite, vi, odkoder ste
1025 XXVII  |               pokorno priklamali!" so se dijaki s palico zagnali
1026 XXVII  |          vanje. ~"Saj nismo radi," so se gonjači odmikali; "veleli
1027 XXVII  |              moremo pomagati." ~"Upri se, če veš, da ti je povelek
1028 XXVII  |                so dijaki vpili. "Upri se, ne slušaj in ne spravljaj
1029 XXVII  |            domačega človeka!" ~"Vraga se bo upiral takle butec!"
1030 XXVII  |               upiral takle butec!" so se tudi meščani posmehovali. "
1031 XXVII  |              vreščečih ljudi. Tako so se res obrnili in razgubili
1032 XXVII  |             svobode. ~Tudi meščani so se razhajali. ~"Ha, tak poglejte
1033 XXVII  |           strmovitih ulicah. ~"Ha, pa se je le obrisal za lepo Jeničevo
1034 XXVII  |           Slabè so stali ob strani in se po sili smehljali. Dogodek
1035 XXVII  |            všeč so mi takile fantje!" se je Kuralt naposled zadovoljno
1036 XXVII  |       zadovoljno nasmehnil. "Uprli so se krivici, nikomur nič hudega
1037 XXVII  |            vendar zmagali." ~"Mladina se budi," je Linhart sam vase
1038 XXVII  |               bi prenočil. ~"Jutri pa se udarim z glavarjem, če bo
1039 XXVII  |              vsemi njegovimi biriči!" se je veril, ko je legel spat. "
1040 XXVIII |          molče počesal brado. ~Trlepu se je stisnilo srce, glava
1041 XXVIII |            Matevžka, "teci, a spotoma se mi spet ne nacejaj, brž
1042 XXVIII |              dregnilo tudi zdaj, zato se je kar obrnil in precej
1043 XXVIII |      pošiljajo do nje; dosti dosti da se mi je pomeniti z njo, ji
1044 XXVIII |          treni: tišči te pa, tišči!j" se je Matevžek poredno smehljal
1045 XXVIII |           Pred dvema, tremi dnevi sta se nekam zgubila." ~"Glej ga,
1046 XXVIII |             proti Soteski ali kam sta se gnala." ~"Vrnila se še nista.
1047 XXVIII |               sta se gnala." ~"Vrnila se še nista. Kje neki bi bila
1048 XXVIII |              Trlepova sta, ne zgubita se ti. A če prideš do Soteske,
1049 XXVIII |      mravljinci groze. "Da te hudir!" se je menil s plahimi mislimi. "
1050 XXVIII |              so mu dajali, pa veselja se ni mogel napiti, prevelik
1051 XXVIII |             in taka hrusta?" ~"Če sta se kaj preveč nalokala vina
1052 XXVIII |              med njimi res ni velik," se je Matevžek smehljal. "Po
1053 XXVIII |            cerkvah v Témeniški dolini se zvon oglasi vsako noč samo
1054 XXVIII |               neki?" ~"Zvoni zato, da se dedci zbudijo in na drugo
1055 XXVIII |          pregriznila." ~Krajinčani so se smejali, pa ne radi; smešilca
1056 XXVIII |              več zadrževali. ~Bolj ko se je Matevžek bližal Slabetovini,
1057 XXVIII |               Za mejami in po stegneh se je že v mraku prav na skrivaj
1058 XXVIII |              pred Polono. ~"Jejhata," se je ustrašila, "kaj si ti?" ~"
1059 XXVIII |               po fantiča sem prišel," se je skušal šaliti. "Oče joka
1060 XXVIII |        povedala, kje zdaj sta. "In to se primeri gostoma v naši hiši!" ~
1061 XXVIII |                da bi vsaj vedeli, kaj se je nakretilo?" ~"Nikogar
1062 XXVIII |       ugledata sonce." ~Tudi Matevžku se je zdelo najpravše, da se
1063 XXVIII |             se je zdelo najpravše, da se brž ko brž umakne Sotečanu.
1064 XXVIII |             patra opata ne posluša in se cesarja samega nič ne boji ..." ~
1065 XXVIII |               je bil že prav daleč in se je storila noč, je počival. ~
1066 XXIX   |             Gaber, povsod. Premetaval se je na postelji, čakal dneva
1067 XXIX   |            skopariti ne smem preveč," se je spominjal Vrbičevega
1068 XXIX   |             ga tako grdo pogledal, da se je metla strahoma odmaknila. "
1069 XXIX   |                   Tako? Do glavarja?" se je metla že čisto upognila. "
1070 XXIX   |             ramo in pogledal proč; ni se več upal po svoje besedičiti
1071 XXIX   |              možem. ~"Tàk pa reci, da se mi je z glavarjem meniti
1072 XXIX   |             in počil s prsti. ~"Dosti se upaš," je čez čas rekel,
1073 XXIX   |             neko sobo in mu velel, ko se je vrnil: "Tja noter pojdi!" ~
1074 XXIX   |          praskal skuhlajt človeček in se še ozrl ni v Slabeta. ~Ta
1075 XXIX   |            ima čez vso glavo, s kmeti se ne utegne meniti." ~"Poslušal
1076 XXIX   |       Uradniček je poskočil, ustrašil se je moškega kmeta; po prstih
1077 XXIX   |              predeval debele spise in se držal, kakor da mu ves svet
1078 XXIX   |               kozjih molitvic, češ da se pritoži do same deželne
1079 XXIX   |           srčku Jeničeve sestre. Prav se mu godi. Ali mu je tega
1080 XXIX   |           zapisane peklu!~In zdaj naj se on, okrožni glavar in plemeniti
1081 XXIX   |              da je zunaj neki mož, ki se hoče pritožiti zoper Sotečana. ~"
1082 XXIX   |         kakršni so drugi kmetje: uprl se je in mi zapretil z ljubljansko
1083 XXIX   |            človeka, ki hoče do mene?" se je glavar drl nad svojim
1084 XXIX   |            navaden kmet že ni mož, ki se nič ne boji pisarniških
1085 XXIX   |             vstopiti, ni kmet. ~Slabè se je moško vstopil predenj
1086 XXIX   |          zabuhlega in rdečega obraza, se je že upokojil od strahu,
1087 XXIX   |                 Ali graščak ve, da si se namenil k meni?" je naposled
1088 XXIX   |         zdajle jaz; hudič je, nikogar se ne boji, zaprl bi me bil!" ~"
1089 XXIX   |               jaz, da boš vedel, kako se ti je vesti po cesarskih
1090 XXIX   |               tožbo in preskrbite, da se ne bo več godila krivica
1091 XXIX   |               v naši gospoščini in da se bodo prav do kraja izpolnjevale
1092 XXIX   |            človeka in ne pusti, da bi se ženili po svoji volji. "
1093 XXIX   |               kmetu, takle graščak pa se napihuje, kakor da zanj
1094 XXIX   |              mu naravnost povem, kako se izpolnjujejo njegove postave." ~"
1095 XXIX   |                kako prav za prav je?" se je glavar spet ustrašil. ~"
1096 XXIX   |              bi moral poslati tjà, da se preverijo o pravičnosti
1097 XXIX   |              je drago." ~"Ne vem, kaj se vam zdi še potrebno," je
1098 XXIX   |           mačku za pasom; "vem le, da se taki stroški poravnavajo
1099 XXIX   |          slišal pesem goldinarčkov in se molče smehljal Slabetovi
1100 XXIX   |             Ko bi slà poslali precej, se jaz ne bi krčil za nekaj
1101 XXIX   |              očmi hlastnil po njih in se nasmehnil. "Če že res hočeš,
1102 XXIX   |              da sèl že opravi, preden se domov vrneš ti. Graščak
1103 XXIX   |               mu nisi povedal, kam si se namenil." ~"Po novih postavah
1104 XXIX   |          postavite v pisanje." ~Moško se je zahvalil in šel. Uradnika
1105 XXX    |             kaj praviti. Na ves splav se je zapodil v Stično. Gnalo
1106 XXX    |         Sotečana in Neži povedal, kaj se je Francetu primerilo. ~
1107 XXX    |              grmel vihar in fanta sta se mu smilila. Misel, da se
1108 XXX    |              se mu smilila. Misel, da se ju je kdo upal pritakniti,
1109 XXX    |             posebno patru opatu, zdaj se jih je spomnil. ~"Hvala
1110 XXX    |             na sovražne besede, ki so se mu izmikale od zdrahi s
1111 XXX    |          človek mora dajati, sicer pa se ji nikoli nič ne mudi". ~"
1112 XXX    |             fanta, to je huda stvar," se je oče z vročimi očmi smehljal
1113 XXX    |            Sotečana. In precej zdajle se zakadim v Stično." ~"Le,"
1114 XXX    |             čez čas je rekel: ~"I, pa se udarimo! Naj bo gosposki
1115 XXX    |             bo gosposki za opomin, da se bo rajši ravnala po cesarjevih
1116 XXX    |               klic na pomagaj, in naj se možje in fantje zbero ob
1117 XXX    |             in valpta pa zapremo!" so se najhujši dušali. ~"Ali pa
1118 XXX    |                In za opomin mu bo, da se nikogar več ne pritakne,
1119 XXX    |         pritakne, tudi Slabeta ne, ko se vrne domov." ~"Škoda, že
1120 XXX    |             je star mož vedel; "težko se je vrani kljuvati s kraguljem." ~
1121 XXXI   |            Korak mu je bil težak. Mož se je le predobro spominjal,
1122 XXXI   |      spominjal, kako je trmoglavil in se branil, ko ga je k sebi
1123 XXXI   |               kmalu postajal. "Vse bi se mi smejalo, najbolj morda
1124 XXXI   |             in ga zadrevilo dalje, da se je umiril in oddahnil šele
1125 XXXI   |              je vendarle huda stvar," se je skoraj treznil; "bolje
1126 XXXI   |         ukroti." ~Pripogniv in počasi se je bližal hosti med Pristavjo
1127 XXXI   |             in Stično, stare misli so se iskale in srečavale. ~"Ali
1128 XXXI   |           grešil, nerodno zablodil in se v jezike dal, obenem pa
1129 XXXI   |          Poberè. ~Oba staj postala in se debelo pogledala. ~"Kaj
1130 XXXI   |            debelo pogledala. ~"Kaj si se me ustrašil?" se je prvi
1131 XXXI   |               Kaj si se me ustrašil?" se je prvi nasmehnil Trlep. "
1132 XXXI   |      nasmehnil Trlep. "Le naprej, nič se ne boj!" ~"I, Trlep, glej
1133 XXXI   |                Prav do tebe, glej sem se namenil, srečam te pa tu,
1134 XXXI   |               ti." ~"Vidiš, kako lepo se ti je namerilo, ko je za
1135 XXXI   |            prinesle tja?" ~"Kam pa si se spustil?" je oni drugam
1136 XXXI   |             tebe." ~"O čudež, tako so se ti utrdile noge?" ~"Beži
1137 XXXI   |           vsej stiški gospoščini, kaj se je primerilo Francetu in
1138 XXXI   |          Poberè hitro drobil "In Neža se mi je ustrašila, da je skoraj
1139 XXXI   |             je oni sklenil. ~Moža sta se vkup obrnila proti Stični.
1140 XXXI   |            betici, da bo pomnil, kdaj se je lotil Trlepov!" ~"Nikar,
1141 XXXI   |              Prebito velike stvari si se lotil," je Poberè od začudenja
1142 XXXI   |            Trlep." ~"Vem, zato pa sem se namenil v Stično, da bi
1143 XXXI   |              Danes tri dni, še preden se zdani, pojdemo." ~Pred samostanom
1144 XXXI   |               zaletel je, saj veš; pa se je menda že uletel." ~"Neže
1145 XXXI   |            boli zdraha z njim." ~"Nič se ne boj, ženske ni zlepa
1146 XXXI   |               danes, je lahko jutri," se je Poberetu zasmejalo po
1147 XXXI   |          pridi!" ~Trlep je pokimal in se nameril k samostanski porti. ~
1148 XXXI   |               poslušal. ~"Čemu pa sta se fanta potikala okoli Soteske?"
1149 XXXI   |             hotel vedeti. "Novica, da se je Sotečan upal pripreti
1150 XXXI   |         drugače." ~"Saj vidiš, koliko se meni zanje." ~"Kaj pa, če
1151 XXXI   |               pa, če ga prisilimo, da se bo?" ~"Ne blodi takih!"
1152 XXXI   |               bo?" ~"Ne blodi takih!" se je opat ustrašil. "Sila
1153 XXXI   |         postava pa mu je dovolila, da se je s silo polastil mojih
1154 XXXI   |               je čez čas rekel, sicer se na svetu ne bi godilo toliko
1155 XXXI   |            dobre. Gospoda jih taji in se jih brani, ker ji jemljó
1156 XXXI   |            pomnite, pater opat: brani se gosposka ali ne, vsaj v
1157 XXXI   |       gosposka ali ne, vsaj v Soteski se bodo prav do pičice spolnjevale
1158 XXXI   |          postave!" ~"Kako to misliš?" se je opat ustrašil. ~"Kakor
1159 XXXI   |              nadenj kmečka vojska, če se prav precej ne poda." ~"
1160 XXXI   |             kmečki upor pripravljaš?" se je opat prijemal za glavo. ~"
1161 XXXI   |                  Kdor preveč obljubi, se mora zadolžiti." ~"Hm,"
1162 XXXI   |       zagrabite za vsak nič, graščaka se bojite in ga božate." ~"
1163 XXXI   |              lepo in dobro, le pomiri se." ~"O, življenje je kakor
1164 XXXI   |             kakor voz sena; mimo mene se peljá, a vsega mi ne da;
1165 XXXI   |              dobro in za nas prav, ko se nikomur več ne bomo dajali
1166 XXXI   |              dobre in prave." ~"Motiš se, v upor te vodijo, v nesrečo
1167 XXXI   |             Poberetovo Nežo." ~"Fanta se oženita, ko jima dovolim
1168 XXXI   |        oženita, ko jima dovolim jaz!" se je opat naposled vznejevoljil
1169 XXXI   |         pomnite, in ste želeli, da bi se Francè in Neža kar precej
1170 XXXI   |              kar precej vzela." ~Opat se je molče nasmehnil. ~"In
1171 XXXI   |    Pljuskarici ste obetali Slabeta in se niste branili, da bi Tone
1172 XXXI   |             povedal zdaj?" ~"Nisi, še se napihuješ." ~"No, povem
1173 XXXI   |              Trlep uporno revsknil in se obrnil, da bi šel; na pragu
1174 XXXI   |               dobrovoljno momljal, ko se je počasi bližal Poberevini
1175 XXXI   |              bistro ocenjeval. "Ko bi se le tudi Tonetu izteklo tako
1176 XXXI   |               Slabeta. ~"Hm, predolgo se mi mudi v Novem mestu,"
1177 XXXI   |            Novem mestu," je postal in se zagledal v tla. "Kaj da
1178 XXXII  |                          XXXII.~Slabè se je še mudil v Novem mestu.
1179 XXXII  |             Novem mestu. Misel, da bi se z dobro novico kar precej
1180 XXXII  |               je opustil. ~"Preveriti se še moram, ali glavar res
1181 XXXII  |              če bo kaj dolgo odlašal, se pač še enkrat zakadim vanj." ~
1182 XXXII  |               sèl že odšel. ~Glavarju se ni tako mudilo, a naposled
1183 XXXII  |             Slabè pomirjen pokimal in se napotil v Mali Gaber. ~Vesele
1184 XXXII  |              Glej ga, kaj si res ti?" se mu je zadnji voznik nasmehnil. "
1185 XXXII  |                eno pot imamo, kar nas se drži, čeprav nismo spešni,
1186 XXXII  |       sprevidel, da je tako; opirajoč se ob staro opaljeno grjačo,
1187 XXXII  |               in sam tudi ne." ~"Treh se ne bojim, pa če pridejo
1188 XXXII  |          priškripali do Mirne peči in se ustavili ob veliki krčmi. ~
1189 XXXII  |             ob veliki krčmi. ~V krčmi se je razvezal hrup veselih
1190 XXXII  |            mizo, "med nami ostani, da se kesal ne boš." ~Bali so
1191 XXXII  |               kesal ne boš." ~Bali so se še nadaljnjih nevarnosti,
1192 XXXII  |             je dosti pomenila. ~Slabè se je obotavljal. ~"Konji se
1193 XXXII  |             se je obotavljal. ~"Konji se morajo spočiti in napasti,"
1194 XXXII  |           posebno silni, ker vedo, da se voznik mora motati ob zavori
1195 XXXII  |              ki leze proti Sveti Ani, se je nekemu vozu natrlo kolo.
1196 XXXII  |             hodil za zadnjim vozom in se menil z voznikom. ~"Da bi
1197 XXXII  |            samote," je ta vzdihnil in se pripognil k zavori. ~"In
1198 XXXII  |               zaželel Slabè. Misli so se pognale naprej in obletele
1199 XXXII  |         obletele vse, zavoljo katerih se je bil spustil na tvegano
1200 XXXII  |              na tvegano pot. ~Temnilo se je čezdalje bolj, priroda
1201 XXXII  |                le hosta obakraj ceste se še ni umirila. Nekje daleč
1202 XXXII  |            kraja pritegnil zavoro, da se je voz ustavil. Tudi drugi
1203 XXXII  |           planil. ~Prednji vozniki so se mirno otepali, razbojniki,
1204 XXXII  |            kdove kako silni. A ko sta se ob strani vanje pognala
1205 XXXII  |               napadali, le branili so se in odmikali Slabetu, ki
1206 XXXII  |            jih je z grjačo klatil, da se je zdaj tu, zdaj oni renčé
1207 XXXII  |                 Vozniki, streljajte!" se je Slabè za tren oči obrnil. "
1208 XXXII  |              V péčico me je dregnil," se je voznik ječé držal v dve
1209 XXXII  |               pregledati, tudi mudilo se jim je z nevarnega kraja;
1210 XXXII  |         razbojnike, ubite ali pobite, se niso menili. ~"Naj pride
1211 XXXII  |             Trebnjega. ~V Trebnjem so se ustavili ob krčmi in dobili
1212 XXXII  |                Pustite ga, prespi naj se, najbolje bo tako," je krčmarica
1213 XXXII  |          namenjeno mu je bilo." ~"Saj se mi smili, vendar pravim,
1214 XXXII  |           bilo njega." ~"Zavoljno nas se je dal skoraj ubiti, Bog
1215 XXXII  |           skoraj ubiti, Bog da, da bi se kmalu izlizal." ~"Sicer
1216 XXXII  |           Glej, že vstajajo." ~Res so se kmalu pririnili noter.~"
1217 XXXII  |                  Sem, sem," je dejal, se dvignil in precej omahnil. "
1218 XXXII  |           premišljal. Hm, kako neumno se je spuščal v nepotrebno
1219 XXXII  |         tresla ga je pa vendar, da so se mu misli začele megliti.
1220 XXXII  |        pripeljali." ~"Križani Jezus!" se je ustrašila. ~"Kam so Trlepi?" ~"
1221 XXXII  |           prenesli omočenca v hišo in se odpeljali. ~"Saj se bo izlizal,"
1222 XXXII  |           hišo in se odpeljali. ~"Saj se bo izlizal," so upali, ko
1223 XXXII  |             izlizal," so upali, ko so se bližali Pljuski. Pri Pljuskarici
1224 XXXII  |        Trebnjem dali vsaj prevideti?" se je še domislila. ~"NIsmo;
1225 XXXII  |              ni tako hudo, kar pomiri se, Pljuskarica." ~Pa se ni
1226 XXXII  |          pomiri se, Pljuskarica." ~Pa se ni pomirila. Vse je brž
1227 XXXII  |               patra Tončka, potlej pa se na ves splav zadrevila v
1228 XXXII  |            Slabetovi postelji. ~Slabè se je bil prebudil iz omotice.
1229 XXXII  |               posilil. ~"Saj ni nič," se je skušal nasmehniti. "Opravil,
1230 XXXIII |                       XXXIII.~Sotečan se je smejal pismu, ki mu ga
1231 XXXIII |              grožnji. ~"Samo gane naj se mi kdo!" je pihal. ~Močno
1232 XXXIII |             kdo!" je pihal. ~Močno pa se je ustrašil glavarjevega
1233 XXXIII |           Trlepa. ~Francè in Nace sta se veselo oddahnila in jo mahnila
1234 XXXIII |                da sta le spet svoja!" se je veselila. "Dosti sem
1235 XXXIII |       premolila za vaju." ~"Premalo," se je Francè šalil, "slabo
1236 XXXIII |               je Francè šalil, "slabo se je nama godilo, ves čas
1237 XXXIII |                 Tako je prav, vidiš," se je Francè potlej smehljal, "
1238 XXXIII |               na mestnega človeka, ki se je z grajskim biričem bližal
1239 XXXIII |         Slabetovini. ~"Ne poznam ga," se je Polona ustrašila. "Pa
1240 XXXIII |            kaj drugega bo." ~Vrata so se odprla, v hišo je stopil
1241 XXXIII |           pobrisala stol ob mizi. "Če se vam ne zdi za malo, sedite,
1242 XXXIII |                 Povej mi, kar veš. In se nič ne boj, ne posluša te
1243 XXXIII |          domačij. ~Polona in gosta so se sprva molče gledali. ~"Jurko
1244 XXXIII |             graščanu dobro podkuril," se je Francè v pest smejal. ~"
1245 XXXIII |         Francè v pest smejal. ~"Bojim se zanj, grad mu nikoli ne
1246 XXXIII |               odpusti tega." ~"Kaj bi se bala, prav nič mu ne stori,
1247 XXXIII |            stori, le verjami, že zdaj se ga le še boji." ~Fanta sta
1248 XXXIII |               le še boji." ~Fanta sta se še kakov čas pomenkovala
1249 XXXIII |               pomenkovala s Polono in se posmehovala gradu, potlej
1250 XXXIII |            seboj. ~"Kaj neki je?" sta se čudila in vprašala. ~"Kdo
1251 XXXIII |              hoteli prej vedeti.  Nič se nista branila, kakor ondan
1252 XXXIII |             naši in stiški gospoščini se zbira črna vojska, da bi
1253 XXXIII |           toliko upali zavoljo naju," se je Nace urno našel; "zdaj
1254 XXXIII |              pa bi bilo najpravše, da se brž brž porazgubite." ~"
1255 XXXIII |               nam pove vajin oče," so se možje uprli. "Velel je,
1256 XXXIII |              je Nace prosil, "obrnimo se rajši lepo domov." ~"Najpravše,"
1257 XXXIII |        pustimo ga." ~"Pa ga pustimo," se je Trlep vdal. "Možje, fanta
1258 XXXIII |               vojske je konec. Vrnite se vsak na svoj dom in Bog
1259 XXXIII |           zavpili. ~Vse veliko krdelo se je vlilo proti Soteski. ~"
1260 XXXIII |       Povedala sta mu vse. ~"No, zdaj se tudi pater opat ne bo več
1261 XXXIII |               opat ne bo več upiral," se je oddahnil, ko je zvedel
1262 XXXIII |               zakonski jarem, kajne?" se je Nace poredno smejal. "
1263 XXXIII |              je od strani poslušal in se smehlaj sam vase. ~"Hvala
1264 XXXIII |              vase. ~"Hvala Bogu, lepo se razpleta!" mu je srce pelo. ~
1265 XXXIII |              je srce pelo. ~Kaj dobro se mu je tudi zdelo, da ga
1266 XXXIII |         obletovati hude skrbi. Kaj če se komu kaj primeri? Vsega
1267 XXXIII |         ostanite tu in mirujte. "A če se v eni uri ne vrnemo, prigrmite
1268 XXXIII |              svojega namestnika, tako se je molče vdal. ~Trlepi so
1269 XXXIII |            oba fanta. "In kdo si ti?" se je ustopil pred Trlepa. ~"
1270 XXXIII |             ju je zaprl!" ~"Ne utegne se motiti z vami, pojdite,
1271 XXXIII |          utegne ali ne utegne?" ~"Kdo se vsaja tu?" je z okna zarenčal
1272 XXXIII |           Valpet je brž povedal. Okno se je zaprlo, na dvorišče je
1273 XXXIII |               Tega ne storite, dokler se ne pomeniva!" je Trlep moško
1274 XXXIII |              toliko jih je." ~"Tako?" se je graščak ustrašil. "Pretiš
1275 XXXIII |              je stara in poštena. Kar se pomniti da, še nihče našega
1276 XXXIII |        povedal resnice." ~"Ali pa sta se pripravljala, da bi ščuvala." ~"
1277 XXXIII |          Zaprl sem ju, pa je! In zdaj se poberi!" ~"Že prav. Poberem
1278 XXXIII |           poberi!" ~"Že prav. Poberem se in pojdem vprašat novomeškega
1279 XXXIII |               prebledel od togote, pa se je potajil. Hm, glavarjev
1280 XXXIII |           nemara že tako dal vedeti," se je komaj krotil; "če ne
1281 XXXIII |      glavarjevim človekom, govorila," se je postavil Francè, žugnila
1282 XXXIII |               mu pa nisva nobene, kaj se je nama primerilo." ~"Kje
1283 XXXIII |                  Kdo bi vama verjel?" se je graščaku nekoliko zjasnilo
1284 XXXIII |          dolgo braniti Slabetu, da bi se priženil na Pljuskarjevino." ~"
1285 XXXIII |      Pljuskarjevino." ~"O, pobere naj se, kamor hoče, še videti ga
1286 XXXIII |        odločitve, saj je res prav, da se znebi trmoglavega, upornega
1287 XXXIII |             brez moške glave." ~Trlep se je moško zahvalil in odšel
1288 XXXIII |         trenutek stopil do Polone, pa se je spomnil črne vojske v
1289 XXXIII |              in polomaj," je vedel in se urno obrnil proti hosti. "
1290 XXXIII |             so hiteli v hosto. ~"Mudi se nam, Polona," ji je Trlep
1291 XXXIII |              graščak je res rekel, da se prej ko prej vzemita." ~"
1292 XXXIV  |            Tonček že prihaja. ~Kar so se v veži zaslišali koraki,
1293 XXXIV  |         zaslišali koraki, Pljuskarica se je veselo zganila, v hišo
1294 XXXIV  |               uro da že strežem nanj, se mi je zdelo, pa sem poskočil
1295 XXXIV  |          Slabè uročen." ~"Ali pa ti!" se je Pljuskarica upirala. ~
1296 XXXIV  |              je ni poslušal. Z rokami se je prav na lahko doteknil
1297 XXXIV  |            nemoči privzdignil ramo in se zagledal v bolnika. Kdo
1298 XXXIV  |        kolikor so mu dale stare noge, se je pater bližal po prašni
1299 XXXIV  |         naproti. ~"Kaj je tako hudo?" se je starček ustrašil. ~"Slabetu
1300 XXXIV  |           duša milosti božje." ~Pater se je nasmehnil. ~"Kaj pa Trlep?"
1301 XXXIV  |               pa so?" ~"Kje? Ne vem," se je Matevžek zlagal in ne,
1302 XXXIV  |               in zapahnil vrata. Zdaj se je pripognil nad Slabetovo
1303 XXXIV  |      pripognil nad Slabetovo glavo in se čez čas sklonil. ~"Kako
1304 XXXIV  |               kapljice v usta. ~Slabè se je zganil, pater mu je spet
1305 XXXIV  |           trdo betico, v nekaj dnevih se boš z njo zaletaval v soteški
1306 XXXIV  |             Že prav, že prav. Zdaj pa se lepo upokoji in trdno zaspi." ~
1307 XXXIV  |           skoraj ni bilo treba. Obraz se mu je podaljšal, mirno dihanje
1308 XXXIV  |               počasi odmeknil roko in se z Matevžkov tiho pomaknil
1309 XXXIV  |        mislite ostati na Trlepovini?" se je nasmehnil, ona pa tudi. ~"
1310 XXXIV  |             obrisala solzne oči. "Kaj se neki tako ženem, ko vendar
1311 XXXIV  |             Menih je prišel venkaj in se vzdihujé tudi sam spustil
1312 XXXIV  |           pote Slabè. Pripravljati bi se morala, pa vasuješ in zavijaš
1313 XXXIV  |              na strehi." ~Pljuskarici se je po vsem zardelem obrazu
1314 XXXIV  |             srečen smehljaj, Matevžek se je na glas regljal, pater
1315 XXXIV  |             je na glas regljal, pater se je modro držal. ~"Samo videla
1316 XXXIV  |              imam na skrbi jaz. Domov se mi že spravi, bolnika pusti
1317 XXXIV  |             je premolknil: pred vasjo se je zaslišal hrum več ljudi. "
1318 XXXIV  |        uprasnil v tisto smer. "Trlepi se nemara vračajo ...," je
1319 XXXIV  |           Pljuskarica. "Vračajo ...?" se je pater čudil. "Kje so
1320 XXXV   |             sem spremljala Trlepe, so se hrupno poslovila in po dolgem
1321 XXXV   |         dolino; Šentvidci in drugi so se že prej razgubili vsak po
1322 XXXV   |            črno vojsko. ~"Kaj je?" so se Trlepi ustrašili vsi obenem. ~"
1323 XXXV   |        mrtvega." ~"Jezus Nazarenski!" se je Trlepu utrgalo. Nič več
1324 XXXV   |               daleč tešil z roko, naj se umirijo, da mu bolnika ne
1325 XXXV   |               zbudijo. ~Preplašeni so se ustavili. Trlepa so spremetale
1326 XXXV   |               jim vojvoda." ~Hm, tega se Trlep ne boji. Vojska ni
1327 XXXV   |            nič škodovala. Oblasti naj se boji le še graščak, ki je
1328 XXXV   |            privila in ukrivila. Podal se je: nič več ne brani Slabetu
1329 XXXV   |               do Polone. ~"Kako veš?" se je dobri pater oddahnil. ~"
1330 XXXV   |              Slabè res prav čutil, ko se mi je otodile hvalil, da
1331 XXXV   |               da je užugal graščaka?" se je menih nasmehnil Pljuskarici. ~
1332 XXXV   |              kje in kako ji je brat," se je Tone domislil. ~"Seveda,
1333 XXXV   |           zaplešejo z gosposko ... Ko se je črna vojska vlila proti
1334 XXXV   |          Matevžek, ali znaš molčati?" se je ustopil pred pevčka.  "
1335 XXXV   |            izčečsnal, kar vse vem, bi se svet zgrizel in požrl." ~"
1336 XXXV   |         Primskovo pojdem, pri vikarju se zaklonim. Tu bi me utegnil
1337 XXXV   |              ti sam vedi, kje sem. Ko se črna vojska vrne, pa z novicami
1338 XXXV   |            videl. ~"Da, kje tiči?" so se zdaj spogledovali. ~"Iskat
1339 XXXV   |            opatu moramo povedati, kaj se je primerilo," je Trlep
1340 XXXV   |         stopil v Stično, potlej pa bi se spustil še do Polone, če
1341 XXXV   |         Stično bi z vami šel pa jaz," se je tudi Francè izdal. ~"
1342 XXXV   |            tudi Francè izdal. ~"Aha," se je pater veselo udaril po
1343 XXXV   |               udaril po kolenih, "kaj se vendar že mečiš?" ~"No,
1344 XXXV   |             je oče pokimal, "pojdi in se spet zaleti, če ti kar v
1345 XXXV   |              pridejo naproti." ~" Nič se še nisem zaletoval." ~"Nič?
1346 XXXV   |         poprijemati na suhem." ~"Kako se to ujema in veže?" se je
1347 XXXV   |            Kako se to ujema in veže?" se je Francè nekoliko ustrašil. "
1348 XXXV   |               Stični. Za Svetim Duhom se kopičijo oblaki, drugo vreme
1349 XXXV   |          mislimi, "in sam Bog daj, da se pater opat ne bi kaj rebril,
1350 XXXVI  |              domačim in tujim ljudem, se stezajo lakomne roke ... ~"
1351 XXXVI  |       oblivale solze, anti smilili so se mu pobožni delavni možje. "
1352 XXXVI  |        ljubeče gledal za brati, ki so se ubijali z delom, kakor da
1353 XXXVI  |                   Kam? Kaj smemo?" so se nekateri še upirali. "Redovniki
1354 XXXVI  |       samostanu in po polju. Bolečina se je še shujšala, ko mu je
1355 XXXVI  |              že bijó zadnje ure. ~"Pa se zgódi volja božja!" je v
1356 XXXVI  |         pokleknil pred tabernakelj in se tiho zjokal. Solze so kanile
1357 XXXVI  |               Boga, in jo umečile, da se je počasi stegnila in mu
1358 XXXVI  |              sinom Francetom. Spomnil se je, koliko žalosti in skrbi
1359 XXXVI  |            očitno spoved sem prišel," se je Trlep prestopil in pogledal
1360 XXXVI  |             že prav: možite in ženite se kakor vas je volja." ~"Bog
1361 XXXVI  |               morem in smem." ~"Kaj?" se je Trlep zinil in prebledel.~"
1362 XXXVI  |               bolj zardel, pater opat se je obrnil in šel svojo pot. ~
1363 XXXVI  |          gospod je le pravo vedel, ko se je veril, da si vso meniško
1364 XXXVI  |            obdrži cesarska gosposka," se je Francè spominjal, ko
1365 XXXVI  |              Francè spominjal, ko sta se počasi bližala Poberetovi
1366 XXXVI  |            želj po samostanski zemlji se mu je utrnilo. ~"Oče, ali
1367 XXXVI  |             povedal svojo misel. ~"Če se le ne bo zdelo grdo?" ~"
1368 XXXVII |              sadje je obrodilo, da so se veje kar šibile." ~"Bog
1369 XXXVII |              močno skelele. Menihi so se mu že smilili, še huje pa
1370 XXXVII |         vezali beraško culo, vse črno se jih je zgrinjalo le v Mali
1371 XXXVII |      zgrinjalo le v Mali Gaber, da bi se posvetovali z umnim Trlepom. ~"
1372 XXXVII |             cesar njih naslednik?" so se upirali. "Dadó naj, pa je,
1373 XXXVII |                Dadó naj, pa je, cesar se pa obriši, kaj mu mar naša
1374 XXXVII |                  Ne kvasite praznih!" se je Vrbičev gospod posmehnil. "
1375 XXXVII |               jih jemali." ~"Zakaj pa se niste upirale, mile Jere,
1376 XXXVII |              kaj? Samo ponosen človek se moško upre krivici; suženj,
1377 XXXVII |              smo še zdaj. Kako naj bi se rebrili hudi gosposki?" ~"
1378 XXXVII |          nemoči, ki vas še hromi," so se gospodu smilili. "Zemljiška
1379 XXXVII |           močni, si jo vzamete sami!" se jih je Vrbičev gospod že
1380 XXXVII |             mislil, kdo ve kako lahko se mu je tudi iz take hiše
1381 XXXVII |                kakor si hoče, samo da se je naposled vse tako prav
1382 XXXVII |              je na svetu vendarle, da se včasih kar velike stvari
1383 XXXVII |              je podžigalo Slabeta, da se je rval z glavarjem in s
1384 XXXVII |          nobena." ~Trlep je molčal in se smehljal, Vrbičev gospod
1385 XXXVII |              vsaj do nebeških vrat in se bo ob sodbi izkazalo, da
1386 XXXVII |         snubit, pa bo." ~"Kar. Francè se tako že veše s Poberetovo,
1387 XXXVII |           žalilo, če bi rajali mi, ko se jokajo oni." ~
1388 XXXVIII|            skrivaj so vkup skočili in se precej skrili vsak v svoje
1389 XXXVIII|              godrnjal. "In vse to, da se menihi ne bi zgledovali.
1390 XXXVIII|         življenjem. Anti staro gnezdo se je skoraj razlezlo. Trlepu
1391 XXXVIII|               skoraj razlezlo. Trlepu se je hudo tožilo po Tonetu
1392 XXXVIII|             sosesko plašila bližajoča se premena v stiški gospoščini;
1393 XXXVIII|                 Da, ob tla smo, slabo se nam bo sukalo posihmal." ~"
1394 XXXVIII|               pobeša glavo." ~A Trlep se je že osveščal: podnevi
1395 XXXVIII|              brez spanca. ~"E, staram se, staram," je neko noč, ko
1396 XXXVIII|              tiha, brezvetrna, nikjer se ni nič genilo. ~"Primi ga,
1397 XXXVIII|              Pa ta je le priskočil in se cvileč spel proti oknu,
1398 XXXVIII|             odskočil in zatulil, svet se je zamajal, v zvoniku se
1399 XXXVIII|              se je zamajal, v zvoniku se je oglasila plat zvona. ~"
1400 XXXVIII|              planil na plano. ~Zemlja se je spet stresla. Po vasi
1401 XXXVIII|                 K živini poglejta, da se plašila ne bo!" ~Tekal je
1402 XXXVIII|             od hiše do hiše, češ, ali se ni komu kaj primerilo, ko
1403 XXXVIII|             Ne vpijte, rajši molite," se je pomirjen nasmehnil. "
1404 XXXVIII|            molče ogledovali hiše, ali se je katera kaj razvežila. ~
1405 XXXVIII|           vinski odnekod priklamal in se zavlekel v Trlepovo senico,
1406 XXXVIII|             Zemlja živi, anti diha in se trese zdaj tu, zdaj tam,
1407 XXXVIII|                 Če bo še tako dihala, se pogreznemo vsi," je nekatere
1408 XXXVIII|               in bolj strah. ~"E, nič se ne bojte," se je učeni starec
1409 XXXVIII|                  E, nič se ne bojte," se je učeni starec smehljal. "
1410 XXXVIII|            vso Témeniško dolino, svet se pa le ni podrl in se tudi
1411 XXXVIII|             svet se pa le ni podrl in se tudi zdaj ne bo." ~Gabrovci
1412 XXXVIII|          sledu in tiru." ~"E, moj dan se je nagnil, mrači se že,"
1413 XXXVIII|               dan se je nagnil, mrači se že," je kakor sam vase skomljal
1414 XXXVIII|                  Kar k meni pridite," se je Trlepu smilil. "Že snoči
1415 XXXVIII|             star in ubog: prav je, da se spravim s poti." ~"Kako
1416 XXXVIII|                Prinesel mu je vina in se menil z njim, da bi mož
1417 XXXVIII|              kaj napravijo s Stično," se je bolnik čez čas spomnil.
1418 XXXVIII|               opat ..." ~Za tren, dva se je zamislil tudi Trlep.
1419 XXXVIII|      Poberevina kaj škode utrpela? In se je fant dobro držal? Kaj
1420 XXXVIII|           stare Pljuskarjevine. "Hiši se vendar ni primerilo nič,
1421 XXXVIII|       primerilo nič, le ustrašili smo se in strop v vozniškem hlevu
1422 XXXVIII|              treba vdelati." ~"No, da se ti le mlado gnezdo ni razkopalo,
1423 XXXVIII|               že še še," je rekla, da se ne bi bila nasmehnila porednim
1424 XXXVIII|               Matevžka." ~"Matevžka?" se je Trlep ustašil. "Križ
1425 XXXVIII|            Saj ni hudega, oče Trlep," se mu je ta po sili smehljal. "
1426 XXXVIII|              mi ostane še desnica, da se bom lahko križa in si nosil
1427 XXXVIII|                še ni tako zrel, da bi se že osipal."  "Ko shodiš,
1428 XXXVIII|              ne potrebuje, pripravlja se za večjo in večno druščino,"
1429 XXXVIII|           stregel bi mu še rad, smili se mi." ~"No, le kmalu se spravi
1430 XXXVIII|          smili se mi." ~"No, le kmalu se spravi pokoncu," mu je Trlep
1431 XXXVIII|        najsrečnejši človek na svetu," se je spotoma spominjal. "Živi
1432 XXXVIII|             ni posebno potresel in da se tudi samostanu in menihom
1433 XXXVIII|             stoji tale naš samostan," se je bližal Poberevini; "na
1434 XXXIX  |             četvero gospodov, oglašal se je le strežaj, ki se je
1435 XXXIX  |          oglašal se je le strežaj, ki se je v posebni obleki šopiril
1436 XXXIX  |                O, kdo ti je pa ta, ki se tako mogočno pelja v Stično?"
1437 XXXIX  |           mogočno pelja v Stično?" so se Stičani čudili. "Huda bo,
1438 XXXIX  |             gosposkega oné!" ~Bolj jo se je bližala kočija, močneje
1439 XXXIX  |                V samostan, glejte, so se obrnili!" se je Trlep prestopil,
1440 XXXIX  |               glejte, so se obrnili!" se je Trlep prestopil, ko je
1441 XXXIX  |              jim posveti." ~"Z vojsko se ne bi rad še kaj motal,"
1442 XXXIX  |         pustim!" ~Poberè in Trlep sta se glasno zasmejala. ~"Le drži
1443 XXXIX  |           vendar šla v glavo. Nameril se je v samostan, da bi pozvedel,
1444 XXXIX  |             Buzet, cesarski komisar," se je povedal tisti, ki je
1445 XXXIX  |            strahovati vsakogar, ki bi se ji kaj upiral." ~"Ne bojte
1446 XXXIX  |               kaj upiral." ~"Ne bojte se, prišli ste med mirne in
1447 XXXIX  |              mirne in poštene ljudi," se je opat nekoliko nasmehnil
1448 XXXIX  |             Ali morda tudi želite, da se vam umaknemo kar precej?"
1449 XXXIX  |             vam umaknemo kar precej?" se je že zmogel. ~"Narobe!
1450 XXXIX  |              prišel tudi Trlep. ~Opat se je otožno nasmehnil in mu
1451 XXXIX  |               vsi. Božja volja je, da se ustreže tudi tistim, ki
1452 XXXIX  |              zmerom prav prijatelja," se je spomnil svojih dveh skritih
1453 XXXIX  |          napake, ki niso napake in ki se jih človek ne pokesa zlepa." ~"
1454 XXXIX  |         drugega." ~"Pokesaj in spovej se, pa ti odleže." ~"Pokesal
1455 XXXIX  |             ti odleže." ~"Pokesal sem se že, zdaj se vam, pater opat,
1456 XXXIX  |               Pokesal sem se že, zdaj se vam, pater opat, pa še spovem." ~"
1457 XXXIX  |                zoprval sem vam. Kesam se prosim, odpustite mi, ne
1458 XXXIX  |               odpustite mi, ne ločiva se v žal misli." ~"O Trlep,
1459 XXXIX  |             zdrsnile po licu; sklonil se je nad opatov prstan in
1460 XXXIX  |                Hvala Bogu, preudariti se je znal in obrniti. V Trlepu
1461 XXXIX  |          voljna in dobra." ~Menihi so se v obednici že zbrali. Med
1462 XXXIX  |            sedem in dvajset. ~Komisar se je z uradniki široko ustopil
1463 XXXIX  |              njegovo premoženje in da se menihi preženo, ker ne poučujejo
1464 XXXIX  |               ne strežejo bolnikom in se tudi ne odlikujejo "in studiis" –
1465 XXXIX  |           slab človek." ~"Res je," so se oglašali še drugi starčki, "
1466 XXXIX  |             po svoji vesti in zavesti se bo vsakdo izmed nas trudil,
1467 XXXIX  |            nebesa ..." ~Komisar Buzet se je molče obrnil in počasi
1468 XXXIX  |           odšel s svojimi. ~Menihi so se zganili in pogledali opata,
1469 XXXIX  |              ni nas začudila, saj smo se je bali že tri leta. Zdaj
1470 XXXIX  |             je bali že tri leta. Zdaj se je ne bojimo več, vemo,
1471 XXXIX  |            božje? Smo. In zdaj naj bi se izkazalo, da je vse tisto
1472 XXXIX  |     najnehvaležnejša drhal na svetu!" se je spesnilo patru oskrbniku. "
1473 XXXIX  |              jezikom." ~"No, saj zdaj se jim bo vtepalo marsikaj." ~
1474 XXXIX  |               pokazal. ~"Čudež! Trlep se je uklonil?" so se menihi
1475 XXXIX  |              Trlep se je uklonil?" so se menihi čudili. ~"Pa res.
1476 XXXIX  |             Zmerom tak napuh. Kjer si se ga dotaknil, pa je že pihalo
1477 XXXIX  |            Trlepi so posebni ljudje," se je pater Tonček smehljal. "
1478 XL     |         omoten stekel iz samostana in se zapodil proti domu. Vso
1479 XL     |              misel ne tišči več in da se je torej lepo zbogal s patrom
1480 XL     |           bila prav spešna. Ustavljal se je po vseh obpotnih vaseh.
1481 XL     |               vseh obpotnih vaseh. Pa se z nikomer ni več menil o
1482 XL     |         povsod. ~"O, sakra mokra," so se možje spogledovali, "zdaj
1483 XL     |          križčku na zlati verižici so se mu cedile sline. ~"Nàk,
1484 XL     |               Nàk, to pa le pustite," se je opat nejevoljno smehljal. "
1485 XL     |               ga ne najdemo zadosti," se je opat smehljal.~"Kjer
1486 XL     |         menihe hudo spekla, vendar so se vsi molče vdali, da jih
1487 XL     |      prižganima svečama. ~"Kriv sem," se je pater spokorno udaril
1488 XL     |              odmahnil. ~"Tudi jaz sem se pregrešil zoper cesarsko
1489 XL     |      pregrešil zoper cesarsko blago," se je takisto podsmešno obtožil
1490 XL     |             namenili našemu cesarju," se je spovedal še brat cerkovnik. ~"
1491 XL     |            cerkovnik. ~"Mislim, da bi se radi norčevali z menoj,
1492 XL     |            norčevali z menoj, kajne?" se je Buzet zbistril. ~"Ne
1493 XL     |      novomeškega okrožnega glavarja," se je opat glasno spomnil; "
1494 XL     |             tudi on moral biti tu, ko se popisuje samostansko premoženje." ~"
1495 XL     |              nismo tatovi! " ~Komisar se je ustrašil. Če pride glavar,
1496 XL     |              molčali. ~V tihoto molka se je od zunaj nenadoma zaslišalo
1497 XL     |              koso, sekiro." Menihi so se spogledovali, opat sam ni
1498 XL     |                kaj precej bi. ~"Aha," se je Buzet režal, "tudi tlačani
1499 XL     |            huje. ~"Cesarski, poberite se!" ~"Ne maramo graščaka,
1500 XL     |                Menihi so poslušali in se smehljali. ~"Kaj pa rohnijo