Chapter

 1 II    |       Trlep," je opravljivka vila svojo, "glej, je že moral iz hiše
 2 III   |     jokavo odmajal z glavo in šel svojo pot. ~"Da, kaj bo, kaj bo,
 3 III   |        živi in ne da do sebe, kar svojo tišči, kakor trmast konj;
 4 V     |       zamislil, opat pa je, da bi svojo misel zatrdil še bolj, poudaril: ~"
 5 V     |           je Kuralt učen, a zoper svojo voljo nekoliko čudaški človek;
 6 VI    |     gospodom!" je še Nace povedal svojo. ~"Ko bi gospoda šla v hišo?"
 7 VII   |     molčal. ~"Hm," je prior držal svojo misel, "Trlepu naposled
 8 VIII  |        oči in na kogar je položil svojo mehko belo roko, ta je kmalu
 9 X     |          počeli. ~Da bi bil sam s svojo skrito jezo, je šel na njive. ~
10 XV    |           smeje," je Kuralt vedel svojo. "Kdor sanja o bodočnosti,
11 XV    |     Kuralt spet naravnost povedal svojo misel. ~"Da," je Linhart
12 XVII  |      umikal, pa le, da bi skrival svojo veliko stisko. ~"Kaj počenja
13 XVIII |          ugladiti," je Trlep gnal svojo. ~Čez dolgo je opat vendar
14 XXII  |           E, kaj!" je Trlep držal svojo misel. "Kdo bi gledal nazaj,
15 XXIII |          kratkem molku spet našel svojo staro misel. "S čigavo pravico
16 XXIV  |       mojih se usmili, da najdejo svojo srečo ..." ~"Tone," so mu
17 XXVI  |        zamišljena in molče hitela svojo pot. Hm, zdaj sta tudi sama
18 XXVI  |          palico," je Nace povedal svojo in bratovo misel. ~"Da,
19 XXVII |       obrnili in razgubili vsak v svojo stran. ~Dijaki so Jeniču
20 XXVII |      mestu sta gospoda potlej šla svojo pot, Slabè pa svojo. ~Mahnil
21 XXVII |           šla svojo pot, Slabè pa svojo. ~Mahnil jo je v znano krčmo,
22 XXXI  |         tudi jaz," je oni dovrtal svojo misel. ~"Danes tri dni,
23 XXXII |     vozniki potegnili z voza vsak svojo betičasto grjačo. ~"Tale
24 XXXII |     spočiti in napasti," so gnali svojo, "dolg klanec proti Sveti
25 XXXII |    nevarnost. Mar bi bil poslušal svojo vest in hodil sam, pa bi
26 XXXVI |         če bi si sami ubrali vsak svojo pot." ~"Kam? Kaj smemo?"
27 XXXVI |          opat se je obrnil in šel svojo pot. ~Potrta in ponižana
28 XXXVI |         le kakor odsekano povedal svojo misel. ~"Če se le ne bo
29 XXXVII|     vzdihujé vstali in šli vsak s svojo skrbjó, vsak s svojo željó. ~"
30 XXXVII|       vsak s svojo skrbjó, vsak s svojo željó. ~"Kakor je čas res
31 XXXIX | skrotovičeno pisanje, da država v svojo last prevzame samostan in