Chapter

 1 XV|            XV.~V Ljubljani je Blaž Kumerdej, učen slovničar in nadzornik
 2 XV|            prior Ignacij Fabiani. ~Kumerdej se je nemirno presedal,
 3 XV|     nekoliko slabo?" ~"Ne vem," je Kumerdej pboešal oči, "ure se ji
 4 XV|            bo vesela tudi ona," je Kumerdej zardel. ~"Krstil bi kar
 5 XV|            tako kmalu," se je tudi Kumerdej smehljal: "preveč pesmi
 6 XV|          življenje." ~"Da, da," je Kumerdej gladil, "nevestica ti je
 7 XV|           Kuralta za seboj?" se je Kumerdej smehljal. ~"Ker sem vedel,
 8 XV|        ovira ljudski napredek," je Kumerdej izdajal uradno skrivnost. ~"
 9 XV|              Opat se mi smili," je Kumerdej obračal pogovor; "dober,
10 XV|           Posebno, odkar ji je naš Kumerdej sporočil, kako sta mu opat
11 XV|           velikega prijatelja," je Kumerdej spet mislil na šole. ~"Da,
12 XV|     dohodkih vašega samostana," je Kumerdej kimal priorju. "Če bo po
13 XV|        mislijo. ~"Ono leto," se je Kumerdej spet obrnil vanj, "smo vas
14 XV|            ko je zraslo do vola." ~Kumerdej ga je resno in karajoče
15 XV|          živimo, je poln zmed," je Kumerdej govoril. "Človek res ne
16 XV| izpodkopujejo pod človekom," mu je Kumerdej pritegnil. ~"Framasoni kažejo
17 XV|           do večjega napredka," je Kumerdej dvomil. "Šol nam dajte,
18 XV|            pa zmagamo!" ~"Tale naš Kumerdej," mu je Linhart kimal, "
19 XV|              Delajmo vendarle," je Kumerdej dejal. "Svoboda se bliža,
20 XV|  pritegoval. ~"Zmerom ni tako," je Kumerdej ugovarjal. "Ti in Kuralt
21 XV|            oče Marko kar všeč," je Kumerdej dejal. "Prvi je med nami
22 XV|           bi ga bilo, učen je," je Kumerdej menil. ~"In vendar ga mrzim,"