Chapter

 1 V     | najsrečnejše bitje na svetu. V miru, tihoti in samoti živi brez
 2 VII   |     našega očeta bi pustili na miru. Kar oče storijo, prav storijo." ~"
 3 VIII  |     eden voznikov revskal; "na miru ga pusti." ~"No, pa se zvadi
 4 X     |        je mož. Ve, kako je, na miru te pusti in molči." ~"A
 5 X     |      gospod pater brani." ~"Na miru jih pusti, oče Trlep, in
 6 XIV   |    storil, da ga ne pustiš pri miru?" je revsknil vanjo. ~"I,
 7 XV    |       in Sion' – telo naj mu v miru počiva, duša pa v nebesih
 8 XV    |      bi več bili, kar so: hiša miru in učenosti, molitve in
 9 XV    |        mi dal vsaj tudi milost miru, pa bi z darom, če ga res
10 XVI   |   usodo samostana mu niso dale miru ne podnevi ne ponoči. A
11 XXI   |            Polona ni vešča, na miru mi jo pusti!" ga je Tone
12 XXIX  | pritožiti zoper Sotečana. ~"Na miru me pustite – ven ga poženite!" ~"
13 XXXIII|      jaz sam." ~"Pustimo ga na miru," je Nace prosil, "obrnimo
14 XXXIV |       tulita, bolnika mi pa na miru pustita!" je tiho rekel
15 XXXIV |      boš motila in plašila. Na miru ga pusti, domov pojdi!" ~"
16 XXXIV |   govoril s Slabetom. "Samo na miru ga moramo pustiti, veste." ~"
17 XXXIV |    vsaj nekaj dni ne pustiš na miru."  "Ko me pa tako skrbi." ~"
18 XXXIV |       spravi, bolnika pusti na miru." ~Prisluškujé je obžedela,
19 XXXVI |      stiški samostan pustil na miru!" ~"Cesar ni Sotečan. Ne