Chapter

 1 X      |    staro in kar krepi in bistri človeka." ~"Preveč bo, nisem navajen
 2 XII    |     kačon, zapustiti moraš tega človeka,~da bo zdrav kakor je bil.~
 3 XV     |   svetega pisma res ne osrečuje človeka," se je Linhart vtaknil. ~"
 4 XV     |        pošteno življenje naredi človeka, da je ljub Bogu." ~"Drug
 5 XV     |           je Linhart kimal, "in človeka podpihujejo, naj ne priznava
 6 XV     |    imenoval spominjanje, ker iz človeka prihaja spet le človek,
 7 XXI    |       njem bil, je res duša, da človeka ne pusti žejnega iz hiše;
 8 XXV    | pogledala naravnost ni kmečkega človeka, nikar da bi se tako po
 9 XXVII  |    spravljaj v nesrečo domačega človeka!" ~"Vraga se bo upiral takle
10 XXIX   |       brez moje volje odganjati človeka, ki hoče do mene?" se je
11 XXIX   |         pred seboj res domačega človeka. Sam ni vedel zakaj: sprva
12 XXIX   |       svetom; za vsak nič pesti človeka in ne pusti, da bi se ženili
13 XXIX   |        tako grdo več ne oblajaš človeka, ki si pride pravice iskat!"
14 XXX    |          In tako velite, naj od človeka do človeka gre klic na pomagaj,"
15 XXX    |       velite, naj od človeka do človeka gre klic na pomagaj," je
16 XXXII  |       brž pozaklenila in urnega človeka pognala do patra Tončka,
17 XXXIII |        okno pokazal na mestnega človeka, ki se je z grajskim biričem
18 XXXVIII|  posihmal." ~"E, ni ga med nami človeka, ki menihov ne bo pogrešal." ~