Chapter

 1 IV    | tistemu, ki jo obdeluje v potu svojega obraza in ki živi z njo
 2 V     |  nemaren in nravno nevaren ... Svojega velikega greha se nič ne
 3 V     |     učenjak." ~"Zakaj ni pilil svojega jezika? Tako se moramo mi,
 4 V     |        Nikoli ni Popovič tajil svojega rodu, povsod je rad hvalil
 5 V     |    povsod je rad hvalil lepoto svojega materinskega jezika." ~"
 6 V     |       druge; a kdor bi rad dni svojega življenja izživel po svoje,
 7 VIII  |        pa vendar ste le hlapci svojega gospodarja." ~"Kar zapojte,
 8 X     |     nič ne zgubi, saj nima nič svojega, nekateri še doma nikjer
 9 XIII  |      mlada je in še neumna, iz svojega ni rekla, kar je rekla,
10 XIV   |      kakor le osamel oče ljubi svojega edinega otroka, vse na svetu
11 XVIII |     kar v hišo vzel tisto seme svojega greha!" ~"Pa tistile očitno
12 XXIII |     zamišljen pestoval spomine svojega kratkega menihovanja. ~"
13 XXVIII|  smejali, pa ne radi; smešilca svojega težko pridelanega vinčka
14 XXXIII|       da ga je oče postavil za svojega namestnika, tako se je molče
15 XXXVI |       Cesar si jo vzame vso in svojega graščaka vsadi med vas." ~"
16 XL    |        lenobo, a da ne bi česa svojega vzeli s seboj, nas pa še
17 XLI   | poslušali zadnjo sermo – govor svojega opata. ~"Svetna sila nas