Chapter

 1 II    |   svet. ~Neži je bilo skoraj žal, da jo je tako ujezila in
 2 V     |        a zdaj, glejte, mi je žal, da smo skoraj vse pisali
 3 VII   |    mož godrnjavsnil. "Veste, žal mi je, da tudi svetega pisma
 4 VII   |      odprli?" ~"Tudi meni je žal," se je opat spomnil pogovora,
 5 VII   |     knjige. In še zdaj mi je žal, da ga nisem dal v novomeške
 6 XIII  |    počakaj. Vem, da ji je že žal tistih neumnih besdi, kmalu
 7 XIV   |        in da ji je tega hudo žal." ~Francè je zardel in pobesil
 8 XVII  |      kmalu se vrni. Ne bo ti žal, prijatelja bova." ~Matevžek
 9 XX    |     pretrdi?" je Janezu bilo žal veselih ljudi. ~"Sicer bi
10 XX    | Nikoli in nikjer nisem rekel žal besede zoper vas." ~"Verjamem,
11 XXVI  |     pa si dal, da ti je tako žal?" ga je Francè meril s hudimi
12 XXVIII|      glej ga, reci, da mi je žal, ker oče mene ne pošiljajo
13 XXXIX | odpustite mi, ne ločiva se v žal misli." ~"O Trlep, dobri