Chapter

  1 I      |   opravkih mudil v Šentvidu. A ko mu je potlej bilo iti domov,
  2 I      |             Nič. Zoper mojo voljo mu ne bi dali besede; radi
  3 I      |        kar precej prišla snubit?" mu je odleglo. ~"Nikar še,
  4 II     |      Pavel je ugnal trmoglavca in mu pregnal tisto candro." ~
  5 II     |      Poberè opoldne prišel domov, mu je med jokom precej povedala,
  6 III    |          njim je ležalo pismo, ki mu ga je bil pravkar prinesel
  7 III    |          iti iz Stične. "Ne vem," mu je bil odgovoril, "božja
  8 III    |           le ni našel nič, kar bi mu ukresalo vsaj iskro tolažnega
  9 III    |        oče, že več let vdovec, se mu je nekaj zameril. Mož čudno
 10 III    |    popraviti da ... In kar precej mu moram tudi povedati, da
 11 III    |           Kar ti jekne zvonec, ki mu je bilo samostance klicati
 12 IV     |         potreben in vreden, da bi mu prizanesel – pa je dobil
 13 IV     |           rahlo ugovarjal. ~"A če mu je storila krivico, se je
 14 IV     |           pater poprijemal. "Kako mu je sodila, ni treba praviti."  "
 15 IV     |         kar vse vprek." ~"Ondan," mu je neki pater pritegoval, "
 16 IV     |             je godrnjal pater, ki mu je bilo nadzirati delo na
 17 IV     |         sila jo razveže sama. Saj mu ni treba spremeniti tudi
 18 IV     |           se obrnil; v sivo brado mu je zdrknila debela solza. ~"
 19 IV     |      zmolil kratko molitev, da bi mu Sveti Duh vodil besedo in
 20 V      |       dolge vajete, bradati obraz mu je ogrel, oči so ljubeče
 21 V      |         ceste; prebito nevarna se mu je zdela vsaka takale urna
 22 V      |         med patri, a prav posebno mu je v misli silil Trlep iz
 23 V      |           jezuiti so ga mrzili in mu očitali, da je tudi nejevernik,
 24 V      |       učenjaki. A piljenje jezika mu je bilo znanstveno delo,
 25 V      |         Še cesar je to spoznal in mu ni hotel dajati potuhe." ~"
 26 V      |         mož?" ~"Saj bi bil, pa so mu ljubljanski škof in korarji
 27 V      |            kaj počenja in kako se mu godi; tako zvem marsikaj." ~"
 28 V      |      čisla, plemiči in meščani se mu klanjajo – tako mi je pravil
 29 V      |         preži in komaj čaka, kdaj mu bo priteči in odnesti, kar
 30 V      |           priteči in odnesti, kar mu bo všeč." ~"Habeat – naj
 31 VI     |         je nekaj pregrešil, pa so mu jo vzeli in je bil ob kruh. ~
 32 VI     |     ustrašil se je pa že tako, da mu je zajec, ki ga je tiščal
 33 VI     |           še povabil, a po obrazu mu je za tren oči mrknila komaj
 34 VII    |       branje pregrešno za nas. Pa mu nismo verjeli. Sveto pismo
 35 VII    |              Premlada je. Dopovej mu, naj opusti zalezovanje." ~"
 36 VII    |    zavirati ženitve?" ~"In vendar mu dopovej ti, če ne mu podkurim
 37 VII    |       vendar mu dopovej ti, če ne mu podkurim jaz, da ga mine
 38 VII    |     brazdo stopite mojemu sinu in mu nogo podstavljate, ko si
 39 VII    |      France ga je mirila. A da se mu je ponosni Trlep tako odrezoval,
 40 VII    |          Samo dela se tako, ponos mu brani, da bi govoril drugače
 41 VII    |           pater prior." ~"O, srce mu je dobro in čisto. Božja
 42 VII    |      ženska bolj kriva. Nemara se mu je nastavljala in ga zapeljevala,
 43 VII    |          Tudi priorjevo mišljenje mu ni bilo všeč. ~Molče, pogreznjena
 44 VIII   |         je tiste vrste človek, ki mu ni obstanka v enem kraju.
 45 VIII   |       Posebno rad je pel, pa glas mu je bil tenak in šibak, čisto
 46 VIII   |        grlo – ná, si še primoči," mu je rinil kozarec vina. ~
 47 VIII   |           in kilav je; oporoko bi mu bil moral napisati, pa se
 48 VIII   |       meniha zdravnika, češ da se mu še nič ne mudi na drugi
 49 VIII   |           hotel vedeti. ~"Nak. Ko mu je pater Tonček uravnal
 50 VIII   |         je tih, sam zase in svet, mu še rajši očitajo, da je
 51 VIII   |       otrok ne, najlepše na svetu mu manjka; svet ne živi zanj,
 52 VIII   |   Ljubljanici." ~"Privoščim jim," mu je tovariš pritegoval. "
 53 VIII   |          kakor je rekel tisti, ki mu je v hlače ušlo." ~"Nič
 54 VIII   |       poredno obračal pogovor, ki mu je bil prepust, da bi se
 55 IX     |           da bo videl in bral, če mu vsega dopovedati ne bom
 56 IX     |           skoraj pogubil, zdaj pa mu nemara spet kažeš rogovilice." ~"
 57 IX     |          kakršni so drugi. Zaupam mu in vem, da bi nama pomagal." ~"
 58 X      |          s patrom opatom; huje bi mu bili morali posvetiti, da
 59 X      |              Nemara misli, da smo mu še zmerom sužnji?" ~"Le
 60 X      |            Zakaj jih ne mara? Ker mu jemljejo oblast in svobodo
 61 X      |           z letino in zemljo, oko mu je drselo po malogabrovskem
 62 X      |           in tlaki, skomine so se mu delale, v rodovinsko last
 63 X      |            je Slabè urno dejal in mu moško segel v roko. ~"Če
 64 X      |  pogovoriva!" ~Pa sta šla. ~Slabè mu je spotoma pravil, kako
 65 X      |           pogrešal menihe, saj so mu le dobrotniki in varuhi,
 66 X      |         Trlep ni odgovoril. Sitno mu je postalo. Obrnil je pogovor
 67 X      |     nekoliko branil, češ, mudi se mu, bolnega pastirčka na Pljuski
 68 X      |           se je oteti. Jaz, glej, mu te bolezni nočem jemati.
 69 X      |         svoje zdrave moči. In sem mu svetoval, naj se priženi
 70 X      |      veliki želji. ~"Francè – Bog mu pomagaj, jaz mu ne morem! –
 71 X      |      Francè – Bog mu pomagaj, jaz mu ne morem! – na eni sami
 72 X      |             Pameten naj bo, pa se mu gotovo odpro zakonska nebesa,
 73 X      |        udaril po rami, "oči so se mu osvetlile in skalile. ~"
 74 X      |        posebej bi rad umrl, če bi mu to kaj pomagalo. Čas je
 75 X      |           na današnji nemirni dan mu je ponižala glavo.  "Nikar
 76 X      |          bili pripravljeni, da bi mu pomagali." ~"E, zgoj dolžnost
 77 X      |         tihi, sveti naš dom ...?" mu je nevesela misel kalila
 78 X      | zadovoljen prebil v samostanu, se mu je na drobno razodevalo ...
 79 X      |       poslušal njegove molitve in mu nalagal pokoro in trpljenje
 80 X      |     knjižnica učenih knjig, ki so mu prijateljevale in mu bistrile
 81 X      |           so mu prijateljevale in mu bistrile duha, zraven nje
 82 XI     |       Nerodneshu petize, ~po∫hten mu varshet prasen. ~Martin
 83 XI     |         sol nima." ~"Vem, zato bi mu rad pomagal. Če graščaka
 84 XI     |         si kmet kmalu napehá, kar mu je treba." ~"Graščaka je
 85 XI     |      gradu, boji se ga upirati se mu ne upa ... O, kje so časi,
 86 XI     |         ga beda kroti in hromi in mu ponižuje srce in veže roke." ~"
 87 XI     |          vleče za krajcar, mar pa mu ni božjaka." ~"Božjak, saj
 88 XI     |         graščake in tudi menihe," mu je vsakdo naročal. ~"Kaj
 89 XI     |         tlačan bridko trpi, odkar mu rod pomni, in se zdaj lovi
 90 XI     |        slišali, koliko krivice se mu godi." ~"O, če bi mu mogel
 91 XI     |           se mu godi." ~"O, če bi mu mogel obljubiti, da jih
 92 XI     |          A že se je spomnil, kako mu je opat pestil očeta, in
 93 XI     |       čedna kmetija. Gospodinjila mu je Polona, dobrih dvajset
 94 XI     |    Govoriti hoče s teboj, graščak mu je menda naročil." ~Slabè
 95 XI     |      hruško se valja, otodile sem mu dala menda nekaj preveč
 96 XI     |     pisanja po domače pravil, kar mu je Slabè zabičeval pri Pljuskarici. ~"
 97 XI     |     cesarja, le stopi do njega in mu v golt porini pest goldinarjev,
 98 XI     |           se je zgubilo pismo, ki mu ga je bilo odposlati." ~"
 99 XI     |          službo bi ga dali, če bi mu kaj takega dokazali." ~"
100 XI     |           me morda spustil, če bi mu iz stiške gosposke dobil
101 XI     |               Kaj pa graščak? Ali mu bo prav?" ~"Precej pojdem
102 XI     |        šel v grad. Trd in odločen mu je bil korak. ~
103 XII    |        rad hitro zvedel. ~"Kaj bi mu pa rad?" je Polona vprašala. "
104 XII    |         na klop za vrati. ~Polona mu je prinesla kruha in mleka.
105 XII    |      pijače." ~"Požirek hruškovca mu daj," je še Vrbičev gospod
106 XII    |           je Polona nasmehnila in mu natočila močne pijače. ~
107 XII    |         se pohvalil med vrstniki, mu je Polona dala tisto mleko,
108 XII    |     stekel Slabetu naproti, da bi mu na samem povedal novico,
109 XIII   |        pretental z Nograškim?" so mu gorele oči. ~"Ne vem, kako
110 XIII   |        nekoliko pozabi ..." ~Srce mu je zastalo, roke so mu omahnile,
111 XIII   |       Srce mu je zastalo, roke so mu omahnile, še ziniti ni mogel
112 XIII   |           se je vrnil domov. Hudo mu je bilo, rad je imel Nežo. ~"
113 XIII   |     Bratoma ni nič povedal, kakih mu je bilo slišati pri Neži,
114 XIII   |          rekel in skril solzo, ki mu je drsela po licu. "In prav
115 XIII   |       cesar sam sotpil predenj in mu v last dal kmetijo najlepše
116 XIV    |           kaj bi še rekel, hči se mu je močno smilila. V mislih
117 XIV    |        brezasto pogledal, odvrnil mu ni nobene. ~"Ali me nisi
118 XIV    |          vreme?" Spravljiva misel mu je gladila obraz. ~"Ali
119 XIV    |         Jezen je bil, a hudo hudo mu je bilo za Nežo, ni in ni
120 XIV    |     vprašujoče pogledal. In Trlep mu je povedal, kaj sta se s
121 XV     |          roka, ležeča na mizi, se mu je vznemirila in nerodno
122 XV     |      sprejemal papeža. Še zvoniti mu ni dal! Če pa sam pride
123 XV     |          eius in Sion' – telo naj mu v miru počiva, duša pa v
124 XV     |       Kumerdej sporočil, kako sta mu opat in vi, pater prior,
125 XV     |      izpodkopujejo pod človekom," mu je Kumerdej pritegnil. ~"
126 XV     |        gimnazija le krava, ki naj mu jo pasejo menihi frančiškovci,
127 XV     |               Tale naš Kumerdej," mu je Linhart kimal, "je spisal
128 XV     |         že ti, ki živijo zdaj, bi mu jo morali!" je Kuralt gorel. "
129 XV     |         primikal. ~"Res, vsa čast mu, priden je, dosti pove,
130 XV     |      premalo za tako delo, znanje mu je premajhno." ~"Začeti
131 XV     |           redovnih obljub?" so se mu tam čudili. "Saj veste,
132 XV     |           si vse lepo zapisali in mu obljubili: ~"Cesarsko službo
133 XV     |         pekla, kakor izdajavec se mu je potuljeno bližal ~
134 XVI    |          skrbi za usodo samostana mu niso dale miru ne podnevi
135 XVI    |         nauki novega časa." ~Hudo mu je, da bi se jokal. ~In
136 XVI    |        sitno z graščaki, kadar se mu je z njimi puliti za pravice
137 XVI    |     desetino in s tlako? In so se mu tlačani vsa stoletja le
138 XVII   |          Gaber. Ko spet pride, se mu umikaj, če te tista opravljiva
139 XVII   |           kaj ti zabičim zdajle," mu je velel, naj stopi v Stično
140 XVII   |      Marka; opravljivi Stičani so mu ondan vse to razodevali
141 XVII   |          šlo že na poldne. Oči so mu obstale na Markovi domačiji
142 XVII   |         nad samostanom, v želodcu mu je že davnaj odzvonilo poldne. ~"
143 XVII   |           k Poberetovim. Na srečo mu ni bilo treba iztikati za
144 XVII   |         Tudi kje drugje je tako," mu je nejevoljno pretrgala
145 XVII   |          zakonski jarem. – Ali si mu vsaj ti že dala dobro besedo?" ~
146 XVII   |         je na videz jezil. "Takih mu nadrobim, da me bo pomnil
147 XVII   |         ne smeš, Matevžek, nobene mu ne reci, preveč bi zameril." ~"
148 XVII   |      preveč bi zameril." ~"No, pa mu jih to nedeljo v Malem Gabru
149 XVIII  |          naj stopim po Trlepa, da mu v oči poveste, kar tako
150 XVIII  |     napotil v cerkvico, a spotoma mu je v misli na obred in mašo
151 XVIII  |          se je oziral proč, obraz mu je bil teman. ~Trlep je
152 XVIII  |          in je hudo zameril. "Kaj mu je storil otrok, da ga še
153 XIX    |          Prebito ga je grelo, kar mu je opat povedal o Sotečanu.
154 XIX    |          so poklicali Matevžka in mu veleli, naj se urno napase
155 XIX    |          jo ustrizi brez zamude," mu je Trlep potlej zabičeval, "
156 XIX    |           naj pride v Mali Gaber, mu reci, veliko novico da mu
157 XIX    |         mu reci, veliko novico da mu moram povedati." ~Matevžku
158 XIX    |      prišel do Krajinških Sel, se mu ni več mudilo: počival je
159 XIX    |          zdaj dokribal Poloni, ki mu je stregla z jedjo in pijačo. "
160 XIX    |           Tone mendral za njim in mu naročal pozdravov sto in
161 XIX    |          Matevžek je videl, da se mu bo samemu vračati v Mali
162 XIX    |           v Mali Gaber. ~"Škoda," mu je tiho hodilo na smeh, "
163 XIX    |           ne veš. Ali se dela, da mu je več do krave ko do babe,
164 XX     |        Slavje, ki se je tu paslo, mu ni bilo več všeč. Nekaj
165 XX     |           grdo gledal, upirati se mu nihče ni več upal. Gruča
166 XX     |      Trlep je molče pokimal. Všeč mu je bilo, da se sin meči.
167 XX     |         se sin meči. Prigovarjati mu ni več hotel. "Sam naj si
168 XX     |         ves čas držal in da so se mu vnanji ljudje skoraj kar
169 XX     |      navrtal za kako njivo, da bi mu jo zapisali, preden pojdejo?
170 XX     |         nami." ~"Precej, precej," mu je ta pokimal in sél med
171 XX     |        zdravje, Francè – pij!" so mu napivali. ~"I, kaj pa te
172 XX     |           debelo požira, kadar se mu sanja o njih." ~Francè je
173 XX     |           je ta udaril po rami in mu natočil vina. "Kako je kaj,
174 XX     |    sprevidel, da je tako. Srce se mu je mirilo, misli, lepe in
175 XX     |           čisto spravljive, so se mu smehljale na obrazu. ~"Kaj
176 XX     |       odvrnil; le to je čutil, da mu mož po pravici drobi toliko
177 XX     |        srebrno zvonil, v hosti so mu pritrkovali ščinkovci in
178 XX     |         ne bi mogel v Stično, pot mu je bila zaman. Šel je še
179 XX     |           Pa si hiro opravil," se mu je oče doma začudil. ~"Saj
180 XX     |         mogel, anti hude skrbi so mu dramile vroče oči. V dolini
181 XX     |           je ponujal obe roki, pa mu še odgovarjati nisem prav
182 XXI    |   Matevžek se je drugi dan, kakor mu je Slabè velel, precej po
183 XXI    |          in s primako okrepila in mu za Toneta naročila sto in
184 XXI    |           streho in skledo." ~Pot mu ni bila spešna. Vsaka vasica
185 XXI    |         je sicer poznal dobro, se mu je zgubila. Po drevju je
186 XXI    |          slab in komaj slišen, se mu je tresel od velike groze. ~"
187 XXI    |           bi dlje segel ko videl, mu nad glavo skovikne čuk,
188 XXI    |           strahu, izpod nog pa se mu sproži kamen in se zatrklja
189 XXI    |          bi se tresla kuta, če bi mu čarovnice bile nakanile
190 XXII   |         prišel tudi Slabè. ~Trlep mu je razodel, kaj je povedal
191 XXII   |           moško vprašaš po njem," mu je Vrbičev gospod kuril. "
192 XXIII  |         Linhart je molčal, oči so mu obiskovale doline in gričevje,
193 XXIII  |         živel v Stični. ~"Da," so mu misli prišle od čisto drugod, "
194 XXIII  |        presliši in spregleda, kar mu ni všeč." ~"Ali pa udari,
195 XXIV   |           Slabè umečil Sotečana!" mu je srce molilo. ~Gledal
196 XXIV   |        Gledal je po dolini, a duh mu je prebiral preteklost stare
197 XXIV   |            Dvignil je oči, pogled mu je obvisel na nebesu. Visoko
198 XXIV   |      svojo srečo ..." ~"Tone," so mu misli tehtale, "je priden,
199 XXIV   |      Vrnil se je v hišo. Obraz se mu je svetil in srce mu je
200 XXIV   |           se mu je svetil in srce mu je bilo polno vere in upanja.
201 XXIV   |           je zavpila še glasneje, mu zakoracala naproti in se
202 XXIV   |        njegovega kolena. Obraz se mu je zasvetil še bolj, pobožal
203 XXIV   |               je veselo življala, mu drobencala po kolenih in
204 XXIV   |        brke, kmalu pa obžedela in mu zadremala ob prsih. Nace
205 XXIV   |       mogel do glavarja, počakati mu bo do jutri, a pojutrišnjem
206 XXIV   |      Trlep ga je gledal, a v očeh mu ni bilo jeze, prej dobrota
207 XXV    |          božjo pot na Primskovo," mu je Kuralt odgovarjal. "Čemu?
208 XXVI   |            se je Francè šalil, da mu povedati ne bi bilo treba,
209 XXVI   |     koračila dalje. ~"Gorje si ga mu, kdor si naprti nalogo,
210 XXVI   |           za druge." ~"Kar stori, mu prerečejo, v vsem ga sumničijo,
211 XXVI   |          namenil do brata, nemara mu pomore do plemenskega bika. ~"
212 XXVI   |           ga je vzel Sotečan, ker mu vseh davščin nisem mogel
213 XXVI   |         človek vsaj vedel, koliko mu je dajati v grad!" je mož
214 XXVI   |          je mož godrnjal. "Nikoli mu ni zadosti, zmerom hoče
215 XXVI   |        plot, da spozna, kako lepo mu je doma." ~Nekoliko pred
216 XXVII  |     Bajnof pod njo prav tačas, ko mu je slabo gospodaril slab
217 XXVII  |           premolklemu Kurentu, ki mu je bistri Slabè ustavil
218 XXVII  |         in izročil biričem, če bi mu kdo le velel!" ~Možem, ki
219 XXVIII |           je stisnilo srce, glava mu je kinknila na prsi. ~"Do
220 XXVIII |        hudo." ~Pil je, kolikor so mu dajali, pa veselja se ni
221 XXVIII |      mogel napiti, prevelik strah mu je tesnil srce. ~"Morda
222 XXVIII |              Nikogar nimam, da bi mu zaupala. Če bi graščak zvedel,
223 XXVIII |          ni hotel počakati, da bi mu scmarila kaj za večerjo.
224 XXVIII |           naglici še povedal, kar mu je Tone naročil, in jo ves
225 XXIX   |           prebedel. Hude skrbi so mu podile spanec, misli so
226 XXIX   |         dneva in preudarjal, kako mu bo govoriti pred mogočnim
227 XXIX   |           kar prgišče goldinarjev mu zadegam v golt, sicer me
228 XXIX   |    poslušal ne bi ... In natrobim mu jih, da bo gledal kakor
229 XXIX   |            V veži glavarjeve hiše mu je pot zastopil oblasten
230 XXIX   |         po hodniku v neko sobo in mu velel, ko se je vrnil: "
231 XXIX   |       spise in se držal, kakor da mu ves svet smrdi. Grde volje
232 XXIX   |       gimnazijski pater prfekt in mu nadrobil gorkih kozjih molitvic,
233 XXIX   |      lastil pravic in oblasti, ki mu ne gredo. ~Ha, kako naj
234 XXIX   |           je proštov. A prošt sam mu je že snoči s hudo kaznijo
235 XXIX   |         kaznijo izgnal hudiča, ki mu je preveč grel noro kri.
236 XXIX   |          Jeničeve sestre. Prav se mu godi. Ali mu je tega bilo
237 XXIX   |      sestre. Prav se mu godi. Ali mu je tega bilo treba? Kakor
238 XXIX   |         trdno verjel, da kmet, ki mu je zdajle vstopiti, ni kmet. ~
239 XXIX   |          moško vstopil predenj in mu povedal, kdo je po kaj je
240 XXIX   |        mirneje vprašal. ~In Slabè mu je začel praviti, da Sotočan
241 XXIX   |    kaznijo, kajne?" ~"Ne skrivite mu lasu, samo do pravice nam
242 XXIX   |         treba, do cesarja sam, da mu naravnost povem, kako se
243 XXIX   |          utegnil kaj priviti, ker mu nisi povedal, kam si se
244 XXIX   |        stopil na cesto. ~Misli so mu šinile domov in na Pljusko,
245 XXX    |       grmel vihar in fanta sta se mu smilila. Misel, da se ju
246 XXX    |      hlačal okoli hiše. ~Misli so mu uhajale tudi v Stično. Zadnje
247 XXX    |         sovražne besede, ki so se mu izmikale od zdrahi s patrom
248 XXX    |         bo v strahu videl, kaj bi mu utegnili še nakaniti, če
249 XXX    |        razdražil." ~"In za opomin mu bo, da se nikogar več ne
250 XXXI   |     precej klamal v Stično. Korak mu je bil težak. Mož se je
251 XXXI   |          izsilim pravico!" ~Pamet mu je govorila naprej in nazaj,
252 XXXI   |         hudo v grajski ječi, srce mu je uklonilo napuh in ga
253 XXXI   |        Postal je, kes in sram sta mu ponižala ošabno glavo. ~
254 XXXI   |        spusti." ~Ponosen in vesel mu je povedal, da je sklical
255 XXXI   |          Poberè je molčal, oči so mu gledale v prazno, misli
256 XXXI   |       srce bi ji dal." ~"Pridem," mu je Trlep segel v roko. "
257 XXXI   |    postavah." ~"Katera postava pa mu je dovolila, da se je s
258 XXXI   |     storim, kako?" ~"Po urnem slù mu pošljite pisanje in mu povejte,
259 XXXI   |        slù mu pošljite pisanje in mu povejte, da pride danes
260 XXXI   |      pošljem slà v Sotesko." ~"In mu dajte vedeti, da njega in
261 XXXI   |         to." ~"Ne morem, z vojsko mu ne smem pretiti." ~"Prav
262 XXXI   |          V vesele in otožne misli mu je segala skrb za Slabeta. ~"
263 XXXII  |       Glej ga, kaj si res ti?" se mu je zadnji voznik nasmehnil. "
264 XXXII  |         Pljuskarici. ~"Vidiš," so mu potlej svetovali, "eno pot
265 XXXII  |         molčal, posedanje v krčmi mu ni bilo po volji. Misli
266 XXXII  |           bilo po volji. Misli so mu uhajale domov, na Pljusko,
267 XXXII  |          in ne utegne paziti, ali mu kaj ne preti iz gošče." ~
268 XXXII  |            za hruško debela bunka mu je stekla," je razpoznaval
269 XXXII  |         naprej." ~"Anti namenjeno mu je bilo." ~"Saj se mi smili,
270 XXXII  |         ga je pa vendar, da so se mu misli začele megliti. Preden
271 XXXII  |   priškripali do Malega Gabra, so mu oči zlezle vkup, trdna omotica
272 XXXII  |          je gospodar? Slabeta smo mu na pol živega pripeljali." ~"
273 XXXII  |         silila s toplim mlekom in mu glavo zdaj pa zdaj spretno
274 XXXIII |    Sotečan se je smejal pismu, ki mu ga je prinesel stiški sèl,
275 XXXIII |     smejal. ~"Bojim se zanj, grad mu nikoli ne odpusti tega." ~"
276 XXXIII |          Kaj bi se bala, prav nič mu ne stori, le verjami, že
277 XXXIII |       Trlep precej uganil, ko sta mu fanta vse razpovedala. ~"
278 XXXIII |    spotoma vprašal. ~Povedala sta mu vse. ~"No, zdaj se tudi
279 XXXIII |          Bogu, lepo se razpleta!" mu je srce pelo. ~Kaj dobro
280 XXXIII |          srce pelo. ~Kaj dobro se mu je tudi zdelo, da ga vojska
281 XXXIII |        zastrašimo graščaka, sicer mu kmalu spet zraste greben!" ~
282 XXXIII |          zvedel tudi to. ~"Saj si mu nemara že tako dal vedeti,"
283 XXXIII |          postavil Francè, žugnila mu pa nisva nobene, kaj se
284 XXXIV  |       poskočil in pritekel, da bi mu morda jaz sam pomagal kako,
285 XXXIV  |         saj ga boli glava." ~"Ker mu je natrta," je odkimala. "
286 XXXIV  |      odkimala. "Uroke, če res so, mu pa že prežene pater Tonček." ~"
287 XXXIV  |          sili in velel Ančki, naj mu prinese korec čiste vode
288 XXXIV  |     tiščala vedečnost. "In kdo bi mu jih bil nakanil?" ~"Oči
289 XXXIV  |    stregel nanj. Urno, kolikor so mu dale stare noge, se je pater
290 XXXIV  |              O, da ste le že tu!" mu je Matevžek skočil naproti. ~"
291 XXXIV  |         Matevžek dihnil. ~"Razpni mu obleko!" mu je pater velel
292 XXXIV  |      dihnil. ~"Razpni mu obleko!" mu je pater velel in si potlej
293 XXXIV  |    Matevžek mencal, "pomagati sem mu hotel, pa omotičnemu nisem
294 XXXIV  |        poškropil obraz, potlej pa mu še iz neke stekleničke kanil
295 XXXIV  |         Slabè se je zganil, pater mu je spet vode škropil v obraz;
296 XXXIV  |          te še hudo boli, Slabè?" mu je pater položil roko na
297 XXXIV  |           ni bilo treba. Obraz se mu je podaljšal, mirno dihanje
298 XXXIV  |          podaljšal, mirno dihanje mu je dvigalo široke prsi,
299 XXXV   |          roko, naj se umirijo, da mu bolnika ne zbudijo. ~Preplašeni
300 XXXV   |            kako je Slabetu in kaj mu je po vozatajih že prej
301 XXXV   |       vojska vlila proti Soteski, mu je postalo vroče. ~"Matevžek,
302 XXXVI  |           potrebe res razženo ali mu vendarlej prizaneso. Dosti
303 XXXVI  |          iskal prijateljev, da bi mu pomagali rešiti Stično.
304 XXXVI  |         solze, anti smilili so se mu pobožni delavni možje. "
305 XXXVI  |          da delajo zase, in ki so mu bili edina vdana tovarišija
306 XXXVI  |    Bolečina se je še shujšala, ko mu je brat Inocencij baron
307 XXXVI  |          se je počasi stegnila in mu pobožala trpeče srce ...
308 XXXVI  |           koliko žalosti in skrbi mu je prizadeval tudi Trlep,
309 XXXVI  |           tudi Trlep, vzdihnil in mu vse odpustil. ~"O, kaj pa
310 XXXVI  |             Trlep je molčal. Hudo mu je bilo za dobrimi menihi
311 XXXVI  |          po samostanski zemlji se mu je utrnilo. ~"Oče, ali kaže
312 XXXVII |       močno skelele. Menihi so se mu že smilili, še huje pa mu
313 XXXVII |         mu že smilili, še huje pa mu je bilo za njihovo zemljo.
314 XXXVII |        soseski poslal glas, kakor mu je velel pater opat. ~Vendar
315 XXXVII |           trgati in razmetavati," mu je pomagal Vrbičev gospod;
316 XXXVII |           cesar se pa obriši, kaj mu mar naša zemlja!" ~"Ne kvasite
317 XXXVII |           krtini zgradili grad in mu potlej še šibo namakali,
318 XXXVII |           nove cesarske postave," mu je Vrbičev gospod pritegoval. ~"
319 XXXVII |      mislil, kdo ve kako lahko se mu je tudi iz take hiše priženiti
320 XXXVIII|        niso bile všeč: pretihe so mu bile, brez pesmi in brez
321 XXXVIII|          kakor je prav." ~Noči so mu bile polne skrbi in skoraj
322 XXXVIII|           z njim; v sivo brado so mu na skrivaj drsele bridke
323 XXXVIII|      morda poslednjič." ~Prinesel mu je vina in se menil z njim,
324 XXXVIII|         Pa samostan, samostan? Da mu le ni zidin kaj razkrehnilo?
325 XXXVIII|           nesla v Stično. Vso pot mu je bílo na uho, kako je
326 XXXVIII|           E, hudo je bilo, hudo," mu je tožil tudi Slabè, priženjeni
327 XXXVIII|           dolgem; druge stropnike mu bo treba vdelati." ~"No,
328 XXXVIII|           več do kraja; le na jok mu je hodilo in vino ga je
329 XXXVIII|         ni hudega, oče Trlep," se mu je ta po sili smehljal. "
330 XXXVIII|           pridem, vsaj stregel bi mu še rad, smili se mi." ~"
331 XXXVIII|         kmalu se spravi pokoncu," mu je Trlep pokimal in jo po
332 XXXIX  |         Huda bo, biriči, glej, so mu v repu." ~"Ali pa je tako
333 XXXIX  |         se je otožno nasmehnil in mu povedal hudo novico. ~"Da
334 XXXIX  |       zardel in oči pobesil, vest mu ni bila kaj čista. ~"Midva,
335 XXXIX  |              O Trlep, dobri mož," mu je opat ganjen segel v roko, "
336 XL     |       zapodil proti domu. Vso pot mu je bilo kaj hudo. Prav mu
337 XL     |         mu je bilo kaj hudo. Prav mu je bilo le, da ga prva misel
338 XL     |        hudičev! Ampak pokazati bi mu morali, kdo smo, da ti vrag
339 XL     |         vrtal, kaj, kako bi. ~Pot mu ni bila prav spešna. Ustavljal
340 XL     |           na zlati verižici so se mu cedile sline. ~"Nàk, to
341 XL     |     glavar, ki je lakomen človek, mu uide marsikatera dragotina,
342 XL     |       prijemali še drugi. ~"Strah mu daje to pravico, gospod
343 XL     |        cesarjev komisar, ne moreš mu do živega ... Ľel je. ~V
344 XLI    |      oživi," je sklenil govor, ki mu ga je trgal glasni jok ljudstva. "
345 XLI    |     zgrinjal okoli njega. ~"Teman mu je pogled," so se dregali,
346 XLI    |           obrnil v samostan. Hudo mu je bilo. Posebno za opatom
347 XLI    |          in patrom Tončkom. Misli mu niso hodile samo za ljudmi,
348 XLI    |        jim mora biti hudo!" so se mu oči meglile. ~Skočil je