Chapter

   1 I      |        praznikom svetega Petra in Pavla 1784. leta se je Francè, tretji
   2 XLI    |                vrata, surgite, fratres, abeamus hinc. Vstanite, bratje,
   3 IV     |               so v Ljubljani ustanovili Academio operosorum – akademijo znanosti,
   4 XXXVII |               je bila zdrava in obilna, ajda, črna in siva, je rdela
   5 XVII   |               večjem že postorili; tudi ajdo so že vsejali in repo. Zdaj
   6 XV     |                najde tudi majhne ljudi. Akademija je za nas vendarle velika
   7 IV     |               denarji." ~"Učen ud tiste akademije je bil tudi Marko Grbec,
   8 XV     |                 in napisali!" ~"A kaj v akademiji počnete zdaj, o Ljubljanci
   9 IV     |        ustanovili Academio operosorum – akademijo znanosti, naš samostan jo
  10 IV     |                 prav, bi dejal." ~"Prav alii ne prav: v cerkvene stvari
  11 XXXVI  |                  o nam pervolili, ~Pred altarjem oblubili~Sdaj tu nizh ne
  12 V      |              modrosti." ~"Res je, scire amare est – vedeti pomeni tudi
  13 V      |             debes, ut Deum cognoscas et ames et ut ad Eius laudem perpetuam
  14 XXXIX  |                je glih ura prezh~De∫et, an majhen vezh. ~Sli∫hal ∫a
  15 XV     |             tlačani." ~"Graščine so res anahronizem – zoper čas. Cesar lepo
  16 XXIV   |              rdečih ustk se je smehlajl angelček. ~"Oce ... oce ... cickala ..."
  17 VIII   |               nagajal kmetu. ~"Glej ga, antikrista, še svetnikov se ti loti!" ~"
  18 V      |       protestantsko vero. Cesar ne mara apostatov – odpadnikov. Zaprl ga je
  19 XXIII  |         preteklosti." ~"Med dvanajstimi apostoli je eden bil Juda Iškarijot,
  20 XXXVI  |               Sdaj tu nizh ne vela, ~Ze∫ar v∫im ∫lavu da. ~Bridke bridke
  21 XV     |          prenovljeni škofijski dvorec z arkadami – obokanimi hodniki na dvorišču,
  22 VII    |                 Regularskih Choarjou S. Augustina. ~"Ali je tudi ta taka,
  23 XXXVI  |         cistercijanskega reda v gornjih avstrijskih deželah, to je vedel, obstanejo,
  24 XV     |             cerkveno prekucijo ubili le avtoriteto – veljavnost oblasti in
  25 XV     |                ure se ji še iztekajo, a babica je le že pri njej. Skrbi
  26 II     |                 vendarle rada silila za babico, pa je niso marale k sebi,
  27 VIII   |            molči, molči s tistim svojim babjim glasom!" ga je ustavil že
  28 XXVII  |                vso Trško goro in gradič Bajnof pod njo prav tačas, ko mu
  29 XXIII  |                stali pred pragom svojih bajt in se gosposko držali. ~
  30 XX     |                 jezik in so se meniškim bajtarjem kačjepično odrezovali. ~"
  31 XI     |            prebiva v zatohli, smrdljivi bajti." ~"Kako bi sicer bile naše
  32 XXXVI  |                 ko mu je brat Inocencij baron Taufferer, profesor na ljubljanski
  33 XXXV   |                Trlepa so spremetale vse barve, fantje so debelo gledali,
  34 VIII   |          menihov ne, kakor se jih moraš bati ti, ki ližeš meniške sklede." ~"
  35 XV     |                            ki so jih na Bavarskem že preklicali, češ, nevarni
  36 I      |                I.~Po∫lu∫hajte, ludé, te be∫eide mojé,~Kaj vam imam
  37 XI     |               skoraj poznal ni; zdaj ga beda kroti in hromi in mu ponižuje
  38 XXXII  |               pokličem že hlapca, da bo bedel ob njem." ~Vozniki so izpregli
  39 VII    |           hlebec domačega kruha, čezenj bel platnen prt; v kotu nad
  40 IX     |                  Slabè je še posedel. ~"Bela njiva, črna ral, moder mož
  41 XXV    |                 vanj skrivale zidanice, bele lise, in si mižikale z Malim
  42 XXX    |                 ni razpustil tudi naših belih menihov!" je naposled našel
  43 XXIV   |              Visoko visoko so se vozili belil oblački, sonce je sijalo,
  44 XVII   |                 Nežo; na vrtu je platno belila. ~"Hoj, devica Neža, kaj
  45 IX     |                za kočijaža je črn mož z belimi rokavicami in rdečo polhovko;
  46 XI     |                 in soteško gospoščino. ~Bera je tu bila boljša, Trlepa
  47 XXXVII |               rok. Kdor nima zemlje, je berač in kakor jesensko listje:
  48 VII    |                 bi ga nam na glas bral. Bere vam brez spotike, čeprav
  49 VII    |                  Zato pa. Počivamo, kaj beremo in se menimo o delu drugega
  50 XI     |                 z nama ti, da boš nosil bero." ~"E, lahko bomo nosili,"
  51 XIII   |                je že žal tistih neumnih besdi, kmalu bo dala glas o sebi,
  52 XXIX   |                 ni se več upal po svoje besedičiti z odločnim možem. ~"Tàk
  53 XXXI   |      vznejevoljil ob preveliki Trlepovi besedičnosti. ~"Po kateri postavi, pater
  54 XVIII  |               hoče poslati cesarju, kar besni. Cesarski novi postavi,
  55 XVII   |             imajo radi, so neumni kakor bèt," je modroval. "Danes rijejo
  56 XXXII  |             potegnili z voza vsak svojo betičasto grjačo. ~"Tale hosta je
  57 XXXI   |             pihal, "Sotečan jih dobi po betici, da bo pomnil, kdaj se je
  58 XXXV   |              brž brž priteci do mene!" ~Bežal je ponoči, da ga nihče ni
  59 XXXII  |                   Ali gori za teboj ali bežiš pred kom, da si tako nagel?" ~
  60 XXI    |                si kakor sveto polje." ~"Biba leze, tovor nese. To in
  61 XXV    |                 črednik birič le poči z bičem?" ~"No, no," se je Linhart
  62 XXXVI  |               glas, da samostanu res že bijó zadnje ure. ~"Pa se zgódi
  63 XXVI   |                ga dvojače, ki jih takle bik služi. Pa ga bo minilo.
  64 XI     |                in se zdaj lovi za vsako bíl, da bi se otel." ~"Saj smo
  65 XXXVIII|            stiški gospoščini; na dan je bíla posebno med siromaki, ki
  66 XXXVI  |              Bridke bridke ure so tačas bíle stiškemu opatu. Skrbelo
  67 XV     |             sprijenem času?" ~"Najlepše bíli poganjajo ondod, koder se
  68 XV     |             nove cesarske postave in je bilj cesarski kot cesar sam." ~"
  69 XXXVIII|                 v Stično. Vso pot mu je bílo na uho, kako je potres,
  70 XL     |            kmečkih pesti!" ~"Pa saj ima biriče, ki jim je varovati komisijo
  71 XXV    |                 in iz razuma, ki nam ga bistrijo knjige učenih mož." ~"Sveto
  72 X      |                 mu prijateljevale in mu bistrile duha, zraven nje pa natlačeno
  73 V      |                 človek, je najsrečnejše bitje na svetu. V miru, tihoti
  74 XLI    |                vas odvezujem obljub: da bivate v samostanu, da ostanete
  75 XXXIX  |                                  XXXIX.~Bla je glih ura prezh~De∫et,
  76 IV     |            humanum – človek je, ob vsej blagi volji utegne grešiti." ~"
  77 XXXII  |                ne vem, ali bi mi z vsem blagom bili zdajle tu vsi, če med
  78 XIX    |                 žep. "Ná tole podobico, blagoslovljena je nalašč za živinčad, v
  79 XXXIX  |                 preštejemo, kar imate v blagu in denarju. Za zdaj prosim
  80 VII    |               postlana postelja z dolgo blazino ovsenih plev za zglavje,
  81 XV     |                      XV.~V Ljubljani je Blaž Kumerdej, učen slovničar
  82 XXV    |                je Linhart svetoval, "do Blaža Kumerdeja se obrnite, za
  83 XLI    |              Poslovimo se še s spominom blaženih menihov prednikov in s stiško
  84 XIX    |                 povem še kar gorko," je blebetal in lagal, kako je Tone mendral
  85 XVII   |               poslal tebe!" ~"Ali se ti blede, zmenè zgubljeno?" ~"Nikar
  86 XII    |            treba zagovoriti," je Polona bledela; "pa kaj, ko je mož, ki
  87 I      |              prijazno gledala iz sončne bleščave. ~"Ali se bo Neža začudila!"
  88 XLI    |                 križkom, na prstancu pa bleščeč prstam velike vrednosti.
  89 XV     |           ljubiti, kar mine naglo kakor blisk, ne pa hiteti tja, kjer
  90 XXX    |                brata pojdimo!" je Janez bliskal z očmi in stiskal pesti. "
  91 XXI    |               njih žarelo, da se je kar bliskalo," je Matevek lagal. "In
  92 XXXVIII|             bolj je vso sosesko plašila bližajoča se premena v stiški gospoščini;
  93 XXXII  |            izlizal," so upali, ko so se bližali Pljuski. Pri Pljuskarici
  94 X      |          žrtvuje ljubezni do Boga in do bližjega ...? Ondile notri je velika
  95 XII    |             kuhal jezo in srečo podiral bližnjemu?" ~
  96 XXXV   |                 razgubili vsak po svoji bližnjici. ~"Hvala Bogu, da ste le
  97 XXVI   |                  je mož pokimal in se z bližnjico spustil pod Kozjek. ~Francè
  98 XLI    |           Stični. ~Zadnjo nedeljo je iz bližnjih in daljnih krajev prihitelo
  99 XV     |                deželne vlade. ~"Redovne bljube naj vas nič ne skrbijo,"
 100 XXXI   |              prisilimo, da se bo?" ~"Ne blodi takih!" se je opat ustrašil. "
 101 XXVIII |              gospod dejal, "vešče ju ne blodijo, kakor ondan Matevžka, kaj
 102 XVI    |                 z vsem poželkom ženó za blodnimi nauki novega časa." ~Hudo
 103 XXXIII |            greben!" ~Tako je vsa vojska bobnela za Trpelom. ~"Stojte!" jo
 104 XV     |          oblačju nad mestom je vrelo in bobnelo. ~"Kako pa v Stični, pater
 105 XIV    |              zardel, tako ga je tiščala bodeča beseda, da bi jo zabrusil. ~"
 106 XXIII  |               smehljal; spominjal se je bodečih zabavljic, ki jih Stičani
 107 IX     |                bi bil zinil katero prav bodečo, pa se ni upal, tak veljaven
 108 XVII   |                 vidva oba. Čemu neki se bodeta že zdaj? Saj se bosta zadosti,
 109 IX     |             dobiva." ~"Tudi za druge se bodeš z gosposko. Nikar, Jurko,
 110 XX     |                 ne bi sprožil še hujših bodic. ~Tudi Poberetu je bilo
 111 XV     |                 odgovarjal prijateljevi bodici, "res je vendar da sem se
 112 XII    |                je rekel sestri, "veseli bodimo!" ~Potlej je poiskal velik
 113 XXXVII |                večna. Složni, zvesti si bodite: če ne že vi, jo vaši otroci
 114 XV     |              vedel svojo. "Kdor sanja o bodočnosti, utegne prespati sedanjost." ~"
 115 VII    |              visoku zhastyvrejdniga inu Bogajjezhiga mosha Tomasa a Kampsi, Ordna
 116 V      |               njim častimo Boga, z njim bogatimo svoje znanje; brez jezika
 117 X      |              njimi šepeče menil kakor z Bogom v cerkvi, "nemara res ne
 118 V      |               zložil celo kopo." ~"Samo bogoslovnega ali nabožnega dela nobenega
 119 IV     |          zemljepisec menih Florjančič – bogoslovnih in pravoslovnih pisateljev
 120 V      |             konje, a brat strežaj se je boječe držal in po malem trobil
 121 XXX    |                 lomastiti tja!" so prav bojeviti spet zmajevali z glavo. ~"
 122 XXVII  |                 in zadovoljno gledal po bojevitih mladih ljudeh. "Tudi ob
 123 XXVII  |               bali so se jih. Dolenjska bojevitost ni velika, jeza jim hitro
 124 V      |             prišel le po hudih duševnih bojih. Sprva sem se res plašil
 125 XV     |               kali, cenzura ga duši." ~"Bojujmo se," se je Kuralt vnemal, "
 126 XIX    |             skoraj še nič, s tistim pol bokalom si je v želodcu zamočil
 127 XX     |             čudni zmesi. Ljubezen se je bóla s trlepovsko občutljivostjo
 128 XXXVI  |               po samostanu in po polju. Bolečina se je še shujšala, ko mu
 129 XXXIII |           molčal, preveč ga je ljubezen bolela, nobene ni mogel odvrniti. ~
 130 X      |                 opatovi očitki vendarle boleli Trlepa, a sinovom se je
 131 IV     |             mora sleči kuto." ~Opata je bolelo, ko je poslušal prerekanje
 132 I      |                 Dolga ljubezen – gotova bolezen." ~"In še to vedi, da moj
 133 XL     |                 če res pride!" ~"Saj ni bolha! Cesar naj nam lepo da meniško
 134 XXXI   |         zvitorepite vsi vkup?" ga je še boljj pogrelo. "Slabè s tem graščaka
 135 XI     |            gospoščino. ~Bera je tu bila boljša, Trlepa in Toneta je postajalo
 136 XV     |            ljudstva ali skrb za njegovo boljše življenje; le za oblast
 137 XVII   |               krpa ... In Francè, ki od bolne ljubezni medli in nori,
 138 X      |                branil, češ, mudi se mu, bolnega pastirčka na Pljuski mora
 139 XXXIV  |               je prav na lahko doteknil bolnikovih oči in ogle vrgel v korec
 140 XVII   |              Francetu bo treba zdraviti bolno ljubezen, bistro glavo moram
 141 XXXVII |              kam!" ~Možje so molčali in bolščali v tla. ~"In nikar ne jadikujte
 142 XX     |             čeprav hodijo pokoncu kakor bos cigan po Zagrebu." ~"In
 143 XV     |            ulicah žvižgal paglavec in z bosimi nogami repeškal po rjavih
 144 XVII   |               se bodeta že zdaj? Saj se bosta zadosti, ko se ukleneta
 145 XV     |              prior, midva bi bila pa za botra," se je Kuralt še dalje
 146 VII    |               hotela umekniti k svojemu botru Prazniku." ~"Saj ji drugega
 147 XXXIV  |               pa da ne in ne: spenec je bošlji ko žganec, do moči pomaga
 148 X      |                meh; meniška vas je samo božala." ~"In vendar je ne maramo
 149 V      |                je ogrel, oči so ljubeče božale iskre konje, a brat strežaj
 150 XXXI   |                graščaka se bojite in ga božate." ~"Ne veš, kaj govoriš." ~"
 151 XI     |                mar pa mu ni božjaka." ~"Božjak, saj veš," je Trlep ugovarjal, "
 152 XI     |                za krajcar, mar pa mu ni božjaka." ~"Božjak, saj veš," je
 153 XXV    |            niste za nobeno rabo na vsem božjem svetu, da rinete v samostan?
 154 VII    |                zaobljubljeni spominki v božjepotni cerkvi, visele stare stare
 155 XXVII  |            povedal. "Menili so dobro, a božjepotniki so jo onečaščali s pijančevanjem
 156 V      |               je pritezal dolge vajete, bradati obraz mu je ogrel, oči so
 157 XL     |                bratvi pozabili na vrtni brajdi, sem včeraj po naključju
 158 VII    |              vprašal. ~"Včasih smo radi brali kaj iz svetega pisma, dokler
 159 XXXIII |              prej vedeti.  Nič se nista branila, kakor ondan oblastnemu
 160 XXXV   |           drobencal proti Šentjuriju in Bratencam pod Primskovim. "Najprej
 161 XXV    |          krivenčila mlada Témenica. Nad Bratenco je s strmega hriba v sončno
 162 XIII   |               in Tone že vrnila domov. ~Bratoma ni nič povedal, kakih mu
 163 XXVI   |                je Nace povedal svojo in bratovo misel. ~"Da, človek mora
 164 VIII   |              napuh jih je, ker ima njih bratovščina celo kopo posebnih pravic." ~"
 165 VIII   |               posebno hud voznik. ~"Vse bratovščine, stanovske in tudi cerkvene,
 166 IV     |                in naročil samostanskemu bratu, naj brat kočijaž zapreže
 167 XL     |           frater; "gozdek, ki smo ga ob bratvi pozabili na vrtni brajdi,
 168 IX     |               štiri sesce, potlej orje, brazde obrača, a ko se postara,
 169 VII    |              ujedala Trlepa. "Najprej v brazdo stopite mojemu sinu in mu
 170 VII    |               preden sta se odpeljala. "Bregarjeva Ančka ti pride v hišo, da
 171 XLI    |            dregali, hudih mora imeti za bregom." ~"E, udarilo ga je, udarilo
 172 VIII   |            jezil, "in siten si že kakor breja mačka." ~"Tiho, prihajač!"
 173 VI     |                njo, sicer je človeku le breme." ~"A kdor je ob moč, naj
 174 XIX    |               ko do babe, ali pa očitno brenči in nori – kakor Francè in
 175 IV     |                  Po tos o zgolj neumne, brezbožne besede, kajne, pater opat?" ~"
 176 V      |                 je bil in je upornik in brezbožnik. Še cesar je to spoznal
 177 XV     |                ga motili z učenostjo in brezbožnostjo. A svet ni pravičen ni,
 178 XXXVIII|               sijala, noč je bila tiha, brezvetrna, nikjer se ni nič genilo. ~"
 179 II     |               obiskal ženin, ženin?" je brezzoba usta raztegovala v hudoben
 180 XXXVI  |               vdana tovarišija v tistih bridkih urah. Toliko huje ga je
 181 XXXVI  |            Človek je v svoji žalosti in bridkosti dostikrat čisto sam, nihče
 182 XV     |         cesarski kot cesar sam." ~"Tudi Brigidu se delajo skomine po dohodkih
 183 XVII   |              Matevžek je drugič kljunil brinovček in v mislih zaklel, da je
 184 XVII   |              pred očmi." ~"Ali bi ti jo brinovec pregnal?" ~"Bi, bi! In potreben
 185 XXXIX  |               vse to," si je star pater brisal oči, oditi pa le moramo,
 186 XXIV   |            stegovala, da bi ga ujela za brke, kmalu pa obžedela in mu
 187 XXI    |               in se bal kakor krava, ko brodi čez vodo. ~"Saj vem," je
 188 XXI    |             podnevi pa od nepočakanosti brska in milo kokljá kakor koklja,
 189 XIV    |               opravljive ljudi, ki radi brskajo po smetišču tujih grehov,
 190 XXVIII |             scmarila kaj za večerjo. Le brtavs kruha je pomašil v žep,
 191 XVII   |            nobenega glasu." ~"Trlepi ne brusijo radi tujega praga!" se je
 192 XXIII  |               Prav tisto jutro sta se z brznim poštnim vozom iz Ljubljane
 193 XXVII  |               fante loviti za vojake, v Bučni vasi polastil tudi dijaka
 194 XXVII  |           vendar zmagali." ~"Mladina se budi," je Linhart sam vase mrmral, "
 195 XXXIV  |            vzdihujé tudi sam spustil na bukov rkelj ob drvarnici. ~"No,
 196 VII    |                 let, težka in debela ko bukova klada, ga je nemara bola
 197 XVIII  |                  pod velikim šotorom iz bukovih in gabrovih vej je umen
 198 XXXII  |                 dobil, za hruško debela bunka mu je stekla," je razpoznaval
 199 VII    |              stran: Hoja sa Christusom. Buquize od Slejda inu Navuka Christusa
 200 XXVII  |                 že nekaterikrat ga je z burklami podila, če je le preveč
 201 II     |            zabolelo, naslonila se je ob burkle in se razjokala, kakor se
 202 XVII   |             glasneje jokala. ~"Le stoj, burovž netrlepni!" se je na videz
 203 XXVII  |                se obrnite do prošta!" ~"Burovži sužnji, vi se obrnite, vi,
 204 XXVII  |                Vraga se bo upiral takle butec!" so se tudi meščani posmehovali. "
 205 XL     |                 je bilo spet vse tiho. ~Buzeta je dogodek vendarle hudo
 206 XI     |               porinil vanj." ~Mednje je bušila Polona in plašno jasknila: "
 207 XXI    |                 mahnem, da prej ko prej bušim med Trlepe," se je spotikal
 208 XXXII  |                 zdaj ti utegne iz gošče bušiti drhal razbojnikov." ~"Kogar
 209 XXXV   |                le spet tu!" je Matevžek bušnil prav pred Trlepa, ki je
 210 XII    |             drugi, zve pol sveta." ~"Pa čakaj, v grad je šel." ~Matevžek
 211 XXXIII |                Jojhata," je poskočila, "čakajta, precej vaju napasem, precej!" ~"
 212 XV     |               odpustil." ~"Pater prior, čakajte no," se je Kuralt smejal, "
 213 XXXIII |            Velel je, naj ga to dopoldne čakamo, in bomo čakali, dokler
 214 XVII   |          premika." ~A Frae ni mogel več čakati. Poiskal je Matevžka in
 215 XXXVIII|          potegnili izpod tramovja stare Čandkove koče. Pater Tonček zmajuje,
 216 XXXVIII|               je bilo joj. Pri samošnem Čandku je skoraj ubilo in pokopalo
 217 II     |          trmoglavca in mu pregnal tisto candro." ~Neža je vse to že vedela.
 218 XXI    |                 kdor veruje v duhove in čarovnije, se menihom zameri." ~"Tudi
 219 XXXIV  |                  je segel po Matevžkovi čarovniji. "Kaj pa je to?" ~"Slabè
 220 XXI    |           drhtel, "vešče, preklete babe čarovniške, me motijo, da ne najdem
 221 XXX    |           uhajale tudi v Stično. Zadnje čase je bi sicer menihom precej
 222 XX     |                  da naši hiši ni nič do časti in dobrega imena? " ~"Nikoli
 223 XXIV   |             Trlepovine, ki te je zmerom častila, pomagaj ji ... Ne zaradi
 224 XXXIX  |               in ponoči služili Bogu in častili Matere božje? Smo. In zdaj
 225 V      |                    Jezik je moč. Z njim častimo Boga, z njim bogatimo svoje
 226 VIII   |                  Bolje, bolje. Star je; častitljiv in dober je za kmeta bil
 227 XV     |                 navad in če bi opustili častitljiva izročila, ne bi več bili,
 228 XV     |               Prazno se je poganjati za častmi in se visoko povzdigovati." ~"
 229 IX     |             težko ti je priti do samega cearja." ~"Pa če bi se preberačiti
 230 XXIII  |                in srce in ker še medijo čebelam." ~A poštni voz je že drsel
 231 XXXVII |             Medu je letos dosti," so si čebelarji oblizovali prste, ko so
 232 V      |              pogublja do dna." ~"Tudi o čebelarstvu je pisal; še pesmi je zložil
 233 XXIV   |                videlo vse domače polje. Čebele so ga vselej razvedrile
 234 XXXVII |        oblizovali prste, ko so podirali čebelje panje. ~"Tudi sadje je obrodilo,
 235 XII    |                  strup je vačsih zdrav. Čebelji strup, glej, ti včasih prežene
 236 VIII   |                Kaj meniš, da se menihom cedi sam med? Dosti davkov morajo
 237 XL     |                 zlati verižici so se mu cedile sline. ~"Nàk, to pa le pustite,"
 238 XI     |              doma." ~Njegov dom je bila čedna kmetija. Gospodinjila mu
 239 XI     |                 V hiši, čisti in povsod čedni, Trlepova sama ni bila bolj,
 240 I      |              vanjo, še bolj nemara pa v čedno Nežo, osemnajstletno edino
 241 XV     |             kristjani, živeli ubožno in čednostno; tako so ga utrjevali, da
 242 VII    |              veža in stopnice na jispo, čelesnik, kljuke in okna, vse je
 243 VII    |                 ni odnesel rajnki pater Celestin." ~"Zakaj vam ga je vzel?"
 244 XXXIX  |                samostanci hiteli tja iz celic in kapelic, iz knjižnice
 245 XV     |             vedel, da ni za življenje v celici in da bi s svojim velikim
 246 XIV    |               hripavo režala s praznimi čeljustmi, "glej ga, pametno hčer
 247 IV     |              vse dobro kazalo, cesar je celó vprašati dal, ali je stiški
 248 XV     |                 Kuralt poredno tipal na čelu, "včasih te boli glava?" ~"
 249 XV     |                pa si je ne upa izročiti cenzuri na Dunaju, ker ve, da je
 250 V      |            cerkvene gosposke." ~"Da. In čepav ga je cesarju priporočal
 251 XLI    |               oba boli, ker se jima pot cepi v razpotje." ~"Trlep in
 252 XXVIII |               je Matevžek smehljal. "Po cerkvah v Témeniški dolini se zvon
 253 XV     |          malopridnost velikih in malih, cerkvenih in svetnih, ni izpodnesla." ~
 254 XV     |        povzdigovati krščanstvo, pa so s cerkveno prekucijo ubili le avtoriteto –
 255 V      |                je bilo znanstveno delo, čerpav je bil v naravoslovju še
 256 XL     |                zgolj lenobo, a da ne bi česa svojega vzeli s seboj, nas
 257 XI     |                 odneha in lepo ravna po cesarjevi postavi, si kmet kmalu napehá,
 258 XL     |               opat bridko nasmehnil. "S cesarskimi se ne smeš bosti, kakor
 259 XXIX   |               dopovedo vam in glavarju, česmu sta tu." ~Uradniček je poskočil,
 260 XXV    |               malo zdelo, kar je Naborè česnal. ~"O, samo svoje sitnosti
 261 V      |         malopridni in puhloglavi, a pri cesrju prav mogočni spletkar, je
 262 VIII   |                 naj le kroti, čolnarje, cest imamo zadosti in dobrih,
 263 VI     |         zdrsnila dalje, pa ne daleč. ~V cestnem prahu se je igrala kopa
 264 XXV    |                 plašiš konje, ti, strah cestni!" se je Kuralt togotil. ~"
 265 XVIII  |                kruh lomil z malopridnim cestninarjem." ~"Je, je, da bi ga spreobrnil;
 266 XXXVI  |              pobožni delavni možje. "Pa četudi nas udari cesarjeva roka,
 267 XXV    |               dijak pisano pogledal. "S čevljev si kar lepo otresem domači
 268 I      |                 kmetije. ~Francè, nekaj čezdvajsetleten, zdrav in močan fant, se
 269 VII    |              nji hlebec domačega kruha, čezenj bel platnen prt; v kotu
 270 XXI    |                 bab." ~In so se razšli: Ceščani na levo, Gabrovci z Matevžkom
 271 VII    |               Kampsi, Ordna Regularskih Choarjou S. Augustina. ~"Ali je tudi
 272 VII    |            Buquize od Slejda inu Navuka Christusa nashiga Isvelizherja. Tiga
 273 VII    |             prebral prvo stran: Hoja sa Christusom. Buquize od Slejda inu Navuka
 274 XXIV   |                ni bilo prav po volji. ~"Cicaj ... stojkala ..." je ukazovala. ~"
 275 XX     |                hodijo pokoncu kakor bos cigan po Zagrebu." ~"In noben
 276 XXVIII |              porinejo tjakaj, če zvedo, čigav povelek me je pridrevil
 277 XV     |                 cesarica ga je posihmal čislala še bolj." ~"Posebno, odkar
 278 VII    |               starobitna, iz roda v rod čislana domačija – pa preklicana ...
 279 XIV    |                daje v jezike čisti glas čislane domačije in pošteno mladost
 280 XXXVI  |           rešiti Stično. Neki samostani cistercijanskega reda v gornjih avstrijskih
 281 VII    |               miselnostjo o čednosti in čistosti." ~"Samo dela se tako, ponos
 282 VII    |              prav slabo živi!" ~"Ali si čistu z uma?" ~"Nisem. Človeško
 283 XXXV   |                Matevžku. "Še ne," je ta čivknil od bolečine, Tone ga je
 284 XXIX   |                peresom praskal skuhlajt človeček in se še ozrl ni v Slabeta. ~
 285 XXVI   |                  Pa ti so bili navajeni človečjega lova: precej so ju imeli
 286 XV     |                širijo res kaj čudne." ~"Človeških pravic po njihovem ni in
 287 XV     |          vendarle nastajajo dobe, ko se človeštvo hoče preroditi in si preurediti
 288 XXXIV  |                Ali mi ne pojdeš venkaj, cmera neumna? Kaj bi ga rada zbudila?"
 289 VIII   |                Pevček je slastno izpil, cmoknil in zapel: ~"Ves hrib se
 290 V      |             enim studere debes, ut Deum cognoscas et ames et ut ad Eius laudem
 291 XV     |             večje prosvete." ~"Ko bi le cokel ne bilo v njej! Njen predsednik
 292 VIII   |          posebnih pravic." ~"Zato takle čolnar še pogleda ne voznika." ~"
 293 VIII   |                 Cesar jih naj le kroti, čolnarje, cest imamo zadosti in dobrih,
 294 VIII   |                 I, odkod pa potlej kruh čolnarjem?" se je Matevžek spomnil. "
 295 XXV    |             pobesite glavo, če gosposki črednik birič le poči z bičem?" ~"
 296 XXVI   |              prav blizu so jim pomagali črički in murni, po travniku so
 297 IX     |             bridko joka, za kočijaža je črn mož z belimi rokavicami
 298 XXXIII |                Polone, pa se je spomnil črne vojske v hosti. "Privrela
 299 IX     |                tudi vsi štirje konji so črni in plamen jim jezlja iz
 300 XIV    |           France pa je nemara le preveč črnil Trlepovo hišo. Zlo, kolikor
 301 XXV    |           človek in pozdravil s širokim črnim klobukom. ~"Kaj plašiš konje,
 302 V      |              zoper svojo voljo nekoliko čudaški človek; nesrečen je, težko
 303 XXXVII |               da bi ga iz stiske kar po čudežu izmotal Bog sam." ~"E, Vrbičevi,"
 304 XXXIII |                    Kaj neki je?" sta se čudila in vprašala. ~"Kdo pa sta
 305 XI     |            domačih srenj. ~"Nikar se ne čudita," se jima je Slabè smehljal. "
 306 VIII   |                 ta je kmalu vstal, taka čudna moč je vela iz dobrega patra
 307 XX     |              tja do Šentvida kodrčale v čudni zmesi. Ljubezen se je bóla
 308 XXI    |                skrbi, da si vseh tistih čudnih besedi še pol zapomnil ni. ~"
 309 XXXII  |               čisto blizu je bilo strah čuka, med vejevjem je pokljalo
 310 XXXVII |           menihi samo že vezali beraško culo, vse črno se jih je zgrinjalo
 311 XXXV   |           hrupno poslovila in po dolgem curku spustila v dolino; Šentvidci
 312 VI     |                 kjer se je izlegel," je čustvoval in občudoval potlej, travnik
 313 X      |        preudarim." ~"Naša misel, in naš čut nas večkrat motita." ~"Kaj
 314 XIV    |                 prior smehljal. "Ljudje čutijo novi čas." ~Opat je vzdihnil
 315 XXVI   |          izpraša, kaj sta spotoma danes čvekala, čemu je Slabè s Trlepom
 316 XXII   |           pisano pogledal. ~"Neumno sem čveknil," je sin spoznal in zardel. ~"
 317 VIII   |            ženska, ki se ji je najlepše cvetje že obletelo, mora biti še
 318 XV     |                kako je tako lepa, čista cvetka mogla zrasti v tem grdem,
 319 XXIII  |             nabrusi koso in pokosi tudi cvetke, ki jih je škoda, ker so
 320 III    |               po sobani, polni sonca in cvetnega vonja z velikega samostanskega
 321 XXXVIII|                ta je le priskočil in se cvileč spel proti oknu, kakor bi
 322 XXXVIII|                   Zunaj je zavijal pes, cvilil in praskal po vežnih vratih. ~"
 323 XXXII  |                 niže in niže, zavore so cvilile, težki vozovi so počasi
 324 IX     |                 in tlačane drl. Zdaj se cvrè na dnu pekla, le tisto uro
 325 X      |               staro vino, stara vera in čvrst možak – to je res kaj vredno." ~"
 326 XI     |                 obljubiti, da jih cesar dá pod meniško gospoščino,
 327 XX     |                   Obe roki ti je Poberè dajal, pa si bil, netrlep, nemara
 328 XXXVII |          pobirali ne desetine ne drugih dajatev." ~"Anti veseli so, da jim
 329 IV     |                 se pravičneje odmerjale dajatve in davščine. Tudi lovsko
 330 X      |           obenem pa ne najdete, pa če v daljavo in širjavo prehodite vso
 331 XXII   |                 ne bi bilo treba hoditi daljne poti." ~"Z njim bi šel tudi
 332 XXIX   |                je po kaj je dopotoval z daljnega doma. ~Glavar, srednje velik
 333 XLI    |               nedeljo je iz bližnjih in daljnih krajev prihitelo ljudi,
 334 VI     |              šolan človek. Več let je v daljnjem tujem mestu imel imenitno
 335 XXI    |         imenitnega slavja pognal v tako daljo." ~"Saj lakote in žeje menda
 336 XVIII  |              Trlep trdo rekel, "kdo ima daljšo roko: on ali cesar! Če se
 337 XV     |            preveč tistih Trubarjevih in Dalmatinovih knjig." ~"Branje svetega
 338 VII    |                 si, gospoda, poskusita, današnje peke je." ~Prior je res
 339 XV     |                 od ustvarjenja sveta do današnjih dni." ~"A meni se zdi, da
 340 V      |              Kdor je učen, komur je dan dar pisanja, bi najprej moral
 341 XV     |               tudi milost miru, pa bi z darom, če ga res kaj je, ravnal
 342 XV     |                  več ko meni je Bog dal daru tebi, le zametaj ga nikar
 343 XL     |                   XL.~V∫e ∫ma moral ven dat, ~Per∫ezh inu povedat, ~
 344 VIII   |             menihom cedi sam med? Dosti davkov morajo plačevati, veliko
 345 XXVI   |               vzel Sotečan, ker mu vseh davščin nisem mogel plačati." ~"
 346 XV     |               dalje dero s samovoljnimi davščinami in s preveliko mero ob desetini." ~"
 347 XVIII  |           postavi, pravi, se ne ukloni, davščino, tlako in desetino hoče
 348 XXIX   |           Razdražen je po mizi predeval debele spise in se držal, kakor
 349 V      |              Principaliter enim studere debes, ut Deum cognoscas et ames
 350 XXIX   |                  da sem ga že podil, pa dedec ni tak, kakršni so drugi
 351 X      |                gosposke ..." ~Zemlja je dehtela na vse prsi, ona in Bog
 352 XLI    |               Bogu in da bi z besedo in dejanjem pomagali ljudstvu ..." ~
 353 XV     |             kake krive nauke. Novomeški dekan in prošt Jebačin pravi,
 354 XIII   |                 zarekel, da med stiškim dekleti ne bo več iskal neveste. ~
 355 XXXVIII|                otroka brž v naročje dal dekli in že gredoč med vaške hiše
 356 X      |                 tlaki, skomine so se mu delale, v rodovinsko last si ga
 357 IV     |               noče več biti gosposki le delavna živina." ~"Če se cesar ne
 358 XXXVI  |                smilili so se mu pobožni delavni možje. "Pa četudi nas udari
 359 V      |                 ga je v graško prisilno delavnico. No, jaz nočem v drugo vero,
 360 XI     |             Prenapek ti pravice~o ∫vet, deli∫h, pokasen: ~Nerodneshu
 361 XXXVIII|              molitvi stoji in na dobrih delih in v Marijinem varstvu živi ..." ~
 362 XL     |                naposled sami prav skopo delili zbegani samostanski družini. ~
 363 V      |          nadaljevala, zdaj pa spet lepo deluje." ~"Kdor je učen, komur
 364 VI     |                 s priprego služil lepih denarcev; krčme so tudi bile zmerom
 365 IV     |               jo je podpiral z velikimi denarji." ~"Učen ud tiste akademije
 366 XXXIX  |        preštejemo, kar imate v blagu in denarju. Za zdaj prosim le, da bi
 367 XXXI   |             postave, ki tlačana tepó in deró!" ~Opat je molče gledal
 368 VIII   |            Zmerom je bil na potu, kakor deseti brat. Brez poklica, brez
 369 XXXIX  |                    Tisto dopoldne je ob desetih z velike ceste v Stično
 370 XXXVII |                glejte, niso pobirali ne desetine ne drugih dajatev." ~"Anti
 371 XV     |       davščinami in s preveliko mero ob desetini." ~"To je res ostanek srednjega
 372 XXXVIII|                hudo. ~"Saj mi ostane še desnica, da se bom lahko križa in
 373 V      |    Principaliter enim studere debes, ut Deum cognoscas et ames et ut
 374 II     |                hiše opravljala in v nič devala Poberete, Trlepe in ves
 375 XX     |             štorovci," so jih Šentvidci devali v nič; "če menihov ne bi
 376 IV     |               več učenih knjig." ~"Pred devetdesetimi leti so v Ljubljani ustanovili
 377 XXXIV  |               kakor tiste svetopisemske device zamudnice. Pa le stoj, tudi
 378 XXXVI  |              reda v gornjih avstrijskih deželah, to je vedel, obstanejo,
 379 XV     |                 in da je precej ukazala deželnemu glavarju gorfu Turjaškemu,
 380 XV     |             slovničar in nadzornik vseh deželnih šol, drugi dan imel vasovalce.
 381 XXI    |                   Oni teden je tu nekaj deževalo. Krajinške njivice so si
 382 IV     |            obvarovala, da se ni selil z dežja pod kap ali se neumno ženil
 383 XII    |                strup vase, kakor gre ta dih~od mene proč.~Strup moraš
 384 XXXVIII|               novega. Zemlja živi, anti diha in se trese zdaj tu, zdaj
 385 XXXVIII|                 mrtva." ~"Če bo še tako dihala, se pogreznemo vsi," je
 386 XXXIV  |               se mu je podaljšal, mirno dihanje mu je dvigalo široke prsi,
 387 XXI    |                 petju!" ~Kar ti nenadno dihne veter, strahotna hosta zahrope;
 388 XXVII  |                Bučni vasi polastil tudi dijaka Jeniča. A še preden se je
 389 XXVII  |                za vselej mine segati po dijaku!" ~"Le, le! In gospoda gimnazijskega
 390 XXVII  |               mirno gledal, ko ga je ob dijaškem metežu roka srbela, da bi
 391 XXVII  |            pater prefekt ne iztoži zanj dijaških pravic in mirne svobode. ~
 392 VI     |                ki se je spet spustila v dir. ~"Ta menda nikoli ni trezen,"
 393 XXIII  |            izvoženi cesti odskakoval za dirjajočimi konji ... Po tejle cesti,
 394 VI     |                 ko je kočija mimo vozov dirjala za ovinek. ~"Tem se godi
 395 VII    |             zavpili. ~"No, no," je opat divgnil roko, "saj je res lepo,
 396 IV     |               lovsko pravico je uredil. Divjačine se je preveč zaredilo, gospoda
 397 IV     |            povsod. A zdaj tudi kmet sme divjačino zatirati na svojem. ~"Gospoda
 398 IV     |                teče, naščuvati za ubogo divjadjo! Kakšne bodo hoste in trate,
 399 XXX    |                zdaj bled, zdaj rdeč ves divji hlačal okoli hiše. ~Misli
 400 VIII   |              krajih bilo še dosti puste divjine. Beli menihi so udelali
 401 XXI    |               nese. To in vse do zadnje dlake razpovem tistemu, ki me
 402 XXXIX  |              glas, patri in fratri so v dlani skrili obraz. ~"In ne poniglavite,
 403 XXXI   |             zakaj neki?" ~"Če ju v treh dneh ne izpusti, pojdemo in ga
 404 XXXI   |                   Danes tri dni še pred dnem v Malem Gabru. Prav precej
 405 XVI    |             jokal. ~In v tiste najhujše dneve je Poberè vèn in vèn rinil
 406 XXXIV  |               imaš trdo betico, v nekaj dnevih se boš z njo zaletaval v
 407 V      |                 že z doma ... O, ne sme dobiti Neže, sicer bi očetovo versko
 408 IX     |                hočem, da se naposled le dobiva." ~"Tudi za druge se bodeš
 409 XL     |          popisujem, pa blaga in denarja dobivam vse premalo pod roko," je
 410 XV     |                 huda priprava za veliko dobo." ~"Je. Academia operosorum –
 411 XXXVII |                ne že vi, jo vaši otroci dobodo vso v samostojno last." ~"
 412 XXXVI  |                 sem ti velel. Zdaj zdaj dobote svetega graščaka in nič
 413 X      |                 se je hvaležno smehljal dobremu patru. ~"Pa naj se, saj
 414 XV     |                skrivnostni družbi zgolj dobrodelno ali zabavno nalogo." ~"Z
 415 XXV    |                togotil. ~"Nikar no!" je dobrodušni Linhart spet popravljal. "
 416 XVI    |       pritajevali, da bi več milosti in dobrot uživali ...? Oh, če je tako,
 417 XXXIX  |         oskrbniku. "Pestuj ga, ometuj z dobrotami, da sam oberačiš: če te
 418 XV     |                 in učenosti, molitve in dobrote." ~"Da, novi čas naj bi
 419 XXVII  |              star del Stične." ~"Da, po dobroti ali neumnosti vojvodinje
 420 XVI    |                 ljudje, kako boste brez dobrotnika in zavetnika, ki ste ga
 421 X      |           pogrešal menihe, saj so mu le dobrotniki in varuhi, kaj slabega še
 422 XXXIX  |                 še drug pater potožil, "dobroto in ljubezen plačujejo s
 423 XV     |             cerkev na Šmarni gori in na Dobrovi." ~"In koliko knjig so tačas
 424 XVII   |                 misel, da bi zgovornega dobrovoljčka nekoliko izpeljevala o Trlepovem
 425 XXXI   |               bo gospodaril Francè," je dobrovoljno momljal, ko se je počasi
 426 XL     |                 Buzet zbistril. ~"Ne bi dohajali vas," ga je uščenil pater
 427 XV     |            Brigidu se delajo skomine po dohodkih vašega samostana," je Kumerdej
 428 XI     |               dali, če bi mu kaj takega dokazali." ~"Še prej pa skušaj umediti
 429 XL     |               ne grenite mi zadnjih ur, doker sem še med vami!" ~Tako
 430 XX     |                jim prav gotovo ne boste dokladali!" je pikal Poberè, ki je
 431 XIX    |            novico," se je Matevžek zdaj dokribal Poloni, ki mu je stregla
 432 XXV    |                na položno cesto v Dolge dole, voznik je pognal, a konji
 433 IV     |                dihnil novi čas ..." ~"V dolenje kraje bi pogledal," je potlej
 434 XXVII  |           upirati, samo bali so se jih. Dolenjska bojevitost ni velika, jeza
 435 X      |            nagiba." ~"Ni sile, dnevi so dolgi; vino je dobro, le v slast
 436 III    |           ljubezni smehljale širokim in dolgim njivam same zoreče strni,
 437 XXVIII |        privzdignil ramo in si s suhimi, dolgimi prsti molče počesal brado. ~
 438 XXVII  |               niso zaspanci, kakršni so dolgočasni Ljubljanci," je Kuralt mrmral. "
 439 XXXI   |          krajina že vre, tudi Témeniška dolina si pripravlja kosé in cepé." ~"
 440 XXIII  |              rajši poglej, kako lepa je dolinica, ki se vdira med Cesto in
 441 XXVI   |             udelane njivice po odročnih dolinicah med pustim gričevjem jima
 442 XXIII  |               stekli po ravni cesti. Iz dolinskega kota na levi strani je zableščalo
 443 IV     |                   V obednici je namesto določenega lektorja – bralca bral iz
 444 XL     |                 kaj skril ali utajil." ~Dolžitev nepoštenosti je menihe hudo
 445 X      |                 mu pomagali." ~"E, zgoj dolžnost krščanskega usmiljenja,
 446 VI     |               do tal." ~"Tako je tudi z dolžnostjo, kakor je povedala ženska:
 447 XI     |                le dobro opravita." ~"In dóma se držite, v Veliki Gaber
 448 XI     |            Toneta je postajalo kar sram domačih srenj. ~"Nikar se ne čudita,"
 449 XXXIII |             zapisal in šel še do drugih domačij. ~Polona in gosta so se
 450 X      |              Trlepovina. ~"O njivice, o domačijica naša," se je z njimi šepeče
 451 XVIII  |             Toneta ne mara na Slabetovo domačijo." ~Tone je vzdihnil in pobesil
 452 XXXVI  |               že toliko dobrega storila domačim in tujim ljudem, se stezajo
 453 XXVI   |          stranski stezi ju je došel mož domačin. Pod Kozjek da se je namenil
 454 XII    |          nagajal, če bi zvedel za najin domenek." ~"Beži, beži! Tak gospod,
 455 XIV    |          povedal, kaj sta se s Slabetom domenila. ~"Pregovorite graščaka,
 456 VII    |          snubcem in Franco se ne moremo domeniti." ~"Kje jih zavira?" ~"Pri
 457 XI     |                 Trlep želel; "o najinem domenku pa še nič ne pravi ne Poloni
 458 IV     |           Škofji Loki in Mekinjah in pa dominikanke v Velésalu, češ, ti samostani
 459 XXXVIII|             sukal rep svojemu skrivnemu domisleku. "Menihi naj nas spoznajo
 460 XXXII  |               vsaj prevideti?" se je še domislila. ~"NIsmo; saj ni tako hudo,
 461 XXV    |                 zame več v njem."~"Samo domišljate si, da sveto pismo res tako
 462 XVI    |        samoglavi in občutljivi, Stičani domišljavi in opravljivi, vsi vkup
 463 XXIII  |                 z delom so si pridobili domovinsko pravico na njej ..." ~Linhart
 464 XXIX   |               povedal, kdo je po kaj je dopotoval z daljnega doma. ~Glavar,
 465 XIII   |           molčal – ?" ~"Zlepa bi ji bil dopovedal, naj ne posluša grdih jezikov.
 466 XXIX   |                 v Ljubljano, odkoder že dopovedo vam in glavarju, česmu sta
 467 XXXIII |                 smejal. "Kar oba obenem dopovejta patru opatu, kako vaju ljubezen
 468 XXXI   |             vasi in pridite, da gospodi dopovemo, kaj so cesarjeve postave." ~"
 469 XI     |                podse." ~"Kmetu to težko dopoveš. Liže se gradu, boji se
 470 XXXIII |              jaz vam zaupam, zato nisem dopustil, da bi prišli prav semkaj." ~
 471 XXII   |              mizo. "Pravica je ob tebi, doseči pa je zlepa ne moreš!" ~"
 472 X      |          obredeta nekaj srenj.  "Če kaj dosežeš, ti bodo morali hvalo vedeti
 473 XXXVI  |              svoji žalosti in bridkosti dostikrat čisto sam, nihče noče ali
 474 XXXIX  |                tak napuh. Kjer si se ga dotaknil, pa je že pihalo iz njega!" ~"
 475 XXXIV  |              rokami se je prav na lahko doteknil bolnikovih oči in ogle vrgel
 476 XXI    |                 Kuščarjeku!" je zavpil, dotipal staro smreko in jo objel
 477 IX     |               in omožiti jo smem le, če dovoli on." ~"Kar vzemiva se! Naš
 478 II     |                opat nemara nikoli ne bi dovolil, da bi ga vzela ... Srce
 479 XXXI   |                 Katera postava pa mu je dovolila, da se je s silo polastil
 480 XXXI   |               Fanta se oženita, ko jima dovolim jaz!" se je opat naposled
 481 IV     |                ženiti brez gosposkinega dovoljenja." ~Pter opat se je nemirno
 482 XXXI   |                z vami tudi jaz," je oni dovrtal svojo misel. ~"Danes tri
 483 XXIII  |               pa podiral." ~"Ko travnik dozori, si kosec nabrusi koso in
 484 XXV    |                 ne več." ~"Torej ste že doštudirali in znate vse?" se je Kuralt
 485 XXIX   |           prijazneje. "In hitro. Čas je drag, ti mi ga najbrž ne plačaš." ~"
 486 XXIX   |       pravičnosti tvoje tožbe. In to je drago." ~"Ne vem, kaj se vam zdi
 487 XLI    |               čez prsi zlato verižico z dragotnim križkom, na prstancu pa
 488 IV     |           Petelin-Gallus, zgodovinar in dramatik Anton Linhart in učenjak
 489 XXXVIII|          izumrla, če je Marjanica ne bi dramila z veselim življenjem. Anti
 490 XX     |            mogel, anti hude skrbi so mu dramile vroče oči. V dolini ob Témenici
 491 XXXI   |            Trlepov!" ~"Nikar, Trlep, ne draži ga, Francè in Nace bi občutila
 492 XII    |             Nikar več o strupih", ga je dražila. ~"O, strup je vačsih zdrav.
 493 VIII   |                tiščala," so ga vozataji dražili, "bi bil povedal, pa bi
 494 XXIV   |              dobro!" je Trlep zavpil za drdrajočim vozom. ~"Priljudna gospoda,"
 495 XX     |               kaj je!" ga je huda misel dregala prav do srca. "Samo vedeti,
 496 XLI    |              Teman mu je pogled," so se dregali, hudih mora imeti za bregom." ~"
 497 XXVIII |                Kuščarjeku. Nemilo ga je dregnilo tudi zdaj, zato se je kar
 498 XXXII  |                Kje pa sem?" je pogledal dremavega hlapca. ~"Kaj pa vozniki?"
 499 XXIV   |                Kajne, upehala si se?" ~"Dremlje se ji," je Nace vedel, "
 500 IV     |                 je delaven s peresom in drevesom." ~"Tako vendarle obstanemo,
 501 XXIII  |                 le suha veja na zelenem drevesu življena." ~"E," je Linhart