I.

Po∫lu∫hajte, ludé, te be∫eide mojé,
Kaj vam imam poveidat inu vam rasodevat:
V∫e, kar na ∫vejt shivi, le en majhen zhas terpi.
Pei∫em od Shiti∫hkih menihu.

Tisto dopoldne pred praznikom svetega Petra in Pavla 1784. leta se je Francè, tretji sin na daleč znanega Trlepa iz Malega Gabra, po nekih opravkih mudil v Šentvidu. A ko mu je potlej bilo iti domov, se je spomnil Poberetove Neže iz Stične. Lepa misel ga je zmogla, da se je zadrevil še tja.

"Saj se ne zakesnim preveč," je spotoma mislil; "očetu, kajpa, povem po pravici, kam sem še skočil, pa bo dobro."

Poberetova domačija je bila v rebri nad samostanom. Velika in bogata, da bi dejal, ni bila, vendar dobra in lepa, skrbno udelana in vsa vkup, ne z njivami in lazi razmetana kakor mnoge druge večje in manjše stiške kmetije.

Francè, nekaj čezdvajsetleten, zdrav in močan fant, se je pametno zagledal vanjo, še bolj nemara pa v čedno Nežo, osemnajstletno edino Poberetovo hčer.

"Ha," se je tiho menil s prijetno mislijo, "če Poberè ne bo trmoglavil in pater opat ne prehudo branil, bi se kaj lepo dalo priženiti ..."

Z Nežo samo je v besedi že leto in dan in rada ga ima ... Srce, pravi sama, ji uhaja in uhaja le v Mali Gaber, a molitve, tudi tega ne taji, so ji polne vzdihov do Matere Božje, da bi se oče in opat preveč ne upirala tej zvezi ...

Take in še druge vesele misli so ga obletavale vso pot, da je, ko je prisopihal iz hoste pod Gradiščem, skoraj zaukal in stegnil roke, kakor bi hotel pozdraviti in objeti Poberevino, ki ga je prijazno gledala iz sončne bleščave.

"Ali se bo Neža začudila!" se je smehljal in skoraj tekel po peščeni stezi, ki se je položno spuščala v Stično. "Dolgo se že nisva videla in stavil bi, da me danes, pred praznikom, ne pričakuje."

Neža je bila doma; po veži je brkljala, v kuhinji ropotala in južino pripravljala.

"O, ti si – ?" je debelo pogledala, ko je prestopil vežni prag. "Pa danes? No, sedi!"

"Dolgo se že nisva videla."

"Dolgo, da," je suho dejala in dalje brkljala.

"Kaj pa ti je?"

"Zakaj?"

"Da si – taka? Ali si kaj bolna?"

"Dobro spala res že nisem več noči."

"Torej si res bolna?"

"Nisem ne. Le mora me tlači, vso noč je ne morem odgnati."

"O, zvezdo na pet rogljev si z ogljem zariši po vratih in podbojih, pa bo mir."

"I, saj vem, kdo je mora. Vsa Stična se je boji, tak jezik ima in tako silna je ponoči, ko se sprevrže v moro."

"Le stoj," se je Francè poredno smehljal, ko se vzameva midva, ne bo k tebi nobene more več."

"Ne vem, ali se kdaj res vzameva," je Neža rdela.

"Križ božji, kako pa govoriš?" je Francè strmel.

"Ali si že vprašal patra opata?"

"Ko z očetom prideva snubit, vprašava najprej tvojega očeta; potlej tudi pater opat ne bo razdiral."

"In vendar pater opat tišči v mojega očeta, da bi me dali Nograškemu Marku."

"A kaj pravijo oče?" je Francè poskočil.

"Nič. Zoper mojo voljo mu ne bi dali besede; radi me imajo."

"Tako bi nemara le bilo prav, če bi z očetom kar precej prišla snubit?" mu je odleglo.

"Nikar še, počakaj, opat naj se kaj unese, saj veš, da ima tudi on besedo, ali se smeva vzeti."

"Samo po stari navadi, po novi postavi pa ne več!"

"S patrom opatom se vendar ne bomo boli."

"Zakaj pa ne, če se bo rebril, ko se sme ne več?"

"Nak ... počakajva rajši."

"Dolga ljubezen – gotova bolezen."

"In še to vedi, da moj oče ne bi storili nič, kar bi bilo na zoper patru opatu"

Francè je vzdihnil in premolknil.

Tudi Neža je molčala in svoje delo opravljala.

"No, pojdem," je Francè hripavo rekel, "daleč je Mali gaber."

"Počakaj no, da oče pridejo in da južinaš z nami."

"Zahvalim. Južina me čaka doma."

In je šel. Nejevoljen je bil. Prišel je z veselim srcem, vrača pa se s prav žalostnim ... Neža se nekaj drži. Kakor da bi kaj skrivala ... O, patra opata bo treba grdo priviti, če se bo res kaj upiral tej ženitvi ...